Živeti za trenutek je presneto težko

10.05.2010

Nemir, začinjen s previsokim pritiskom, ki ga nikakor ne morem znižati. Bolečine v trebuhu, ki se prevešajo že v nezdržno. In občutenje utripa srca v želodcu, kar povzroča nelagodje. Kaj se mi dogaja? V mislih se mi pretaka tisoč skrbi. In ko sem prej zaprla oči, se je nemir začel še stopnjevati in občutek utesnjenosti je postal še močnejši. Odločila sem se, da vstanem in svoje misli zapišem. Pisanje bloga me namreč vedno umiri.

V zadnjih dneh sem brala knjigo. Alkimista. In nekateri zapisani stavki mi še vedno odmevajo v mislih. Najmočnejši misli, ki sta mi ostali v spominu, sta, da je  (1) vsak dan je enako dober za smrt; in da je (2) živeti potrebno v tem trenutku. In ravno ta slednja je v meni sprožila razmišljanje.

Končno sem si namreč priznala, da ne znam živeti v tem trenutku. Četudi sem si ves čas dopovedovala, da živim “za sproti” in si privoščim stvari, ki mi trenutno ustrezajo, sem si ob branju knjige morala priznati, da temu (v praksi) le ni tako. Z mislimi namreč več čas begam iz prihodnosti v preteklost, dejanja sedanjosti pa vedno naredim hitro, po občutku. Sicer si v sedanjosti privoščim tiste reči, ki mi ustrezajo, kljub temu pa mi misli dostikrat kam odtavajo. Kadar je to preteklost, se ukvarjam s stvarmi, ki so me na nek način prizadele in jih še nisem razdelala in sprejela. Ko pa mislim na prihodnosti, v mislih zlagam načrte za delo in prosti čas. Včasih me zanese k željam, povezanim z ljubeznijo in družino, včasih pa tudi na čas, kako bo, ko bom imela kakšnih 70 let :) . Svoje misli torej stalno zaposlujem z nekimi morebitnimi scenariji prihodnosti. Vzporedno pa poskušam razmišljati še o tem, kako se bom uspešno pozdravila, kakšen dnevni ritem moram za to imeti, kaj moram početi in kaj moram jesti, da bodo učinki čim hitrejši. Ves ta čas pa sedanjost dojemam rutinsko, kot del življenja. In ne glede na to, da v okolici opazim in zaznam tudi podrobnosti, v trenutku ne uživam tako, kot bi lahko, če bi se sprostila in bi v določenem trenutku mislila le na tisto, kar dejansko tudi počnem.

Pa nikoli ni šlo za to, da bi si lagala, da živim za trenutek. Šlo je predvsem za to, da se svojih misli nisem zavedala. Delno morda zato, ker so tako naravno prisotne že od nekdaj, delno pa morda tudi zato, ker se pretakajo tako hitro. Zato me je trenutek, ko sem se med branjem Alkimista zavedla svojih misli, popolnoma šokiral.

Nekaj časa sem brala naprej, nato pa sem si morala priznati, da moje misli res stalno nekam begajo in da se v njih stalno premikam v čas, ki za določen trenutek življenja sploh ni pomemben. Zato jih poskušam sedaj umiriti. Pravzaprav sedaj razmišljam, kaj sploh pomeni živeti za trenutek in v trenutku. In kako se to naredi.

To, da bi v določenem trenutku mislila le na tisto stvar, ki jo takrat počnem, se mi namreč zdi nesprejemljivo. Moje misli namreč potujejo z divjo hitrostjo in v nekaj preskokih se lahko od rumenega cveta z mislimi znajdem na čisto drugem področju. Kako misli torej umiriti?

Najverjetneje je potrebno najprej počistiti preteklost. To pomeni razdelati še odprte reči. Jih ovrednotiti s pozitivnimi lekcijami ter jih nato sprejeti. Za prihodnost pa si zamisliti želje; jih morda tudi kam zapisati; nato pa prihodnosti pustiti, da se odvije sama. Kaj pa z načrti?

Načrti so namreč živa stvar. Zaradi dnevnih sprememb se stalno spreminjajo. Verjetno bi k umirjanju misli pripomoglo, da bi načrte ob spremembi tudi pisno prilagodila, nato pa zapisano izvrševala takrat, ko je bilo predvideno. Vendar to pri meni nekako ne deluje. Še najboljši plan vedno prilagodim in zapisano naredim takrat, ko se mi tako zazdi. :) No, razen vnaprej dogovorjene stvari, ki vključujejo tudi druge ljudi.

Verjetno bo preteklo še nekaj časa, preden se bom v praksi z mislimi posvečala le sedanjosti in tistim stvarem, ki jih takrat počnem. Kajti že čez sekundo se prihodnost spremeni v sedanjost, sedanjost pa v preteklost. In ravno to je največji fenomen življenja za trenutek in v trenutku.

Vir fotografije neznan.

  • Share/Bookmark

V kategoriji ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

 

4 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Don Marko M  |  10.05.2010 ob 23:29

    vse lepo in prav….ampak, preden lahko živiš v tem trenutku je treba za ta trenutek živeti…..kar seveda pomeni, da minuli trenutki odpadejo….pa saj si lepo zapisala s tisto sekundo pred koncem, da ti je prav vse jasno….parkiranje je pač sestavni del vožnje in upravičeno najzahtevnejši postopek….

  • 2. mayafaweks  |  11.05.2010 ob 21:28

    mayafaweks

    Lep zapis, ki da predvsem misliti. Preberi si knjigo Prehod vračev. Priporočeno :) potem pa poročaj, kako se počutiš ;)

  • 3. Plujem  |  17.05.2010 ob 23:28

    Plujem

    Marko – Ja. Parkiranje je najbolj zahtevno. A hkrati popolnoma enostavno, ko enkrat obvladaš. :) Vsak začetek je težek. Nič ni pa nemogoče. Tudi obvladovanje lastnih misli ne. Pa naj bodo še tako hitre.

  • 4. Plujem  |  17.05.2010 ob 23:29

    Plujem

    Mayafaweks – Hvala. Bom prebrala. Potem pa poročala, kaj sem ugotovila. :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Maj 2010
P T S Č P S N
« Apr   Jun »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats