Arhiv za mesec Maj 2010

Ne nalagaj. Zgrabi!

4 komentarjev 31.05.2010 Plujem

Ko imaš pred sabo priložnost, jo zgrabi! Ne odlašaj. In ne nalagaj.

Za še boljši prikaz, prilagam ta video. :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: enovrstičnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Ljubezen je lepa stvar

4 komentarjev 27.05.2010 Plujem

Mnogokrat srečam ljudi, ki o ljubezni nočejo ničesar slišati. Vsakršni pogovori o občutkih jih vznemirijo in že z naslednjo besedo zamenjajo temo.

Zakaj? Je o ljubezni res težko govoriti?

Kadar je ni, zagotovo. Sploh tistim, ki so prizadeti. Žalostni. Osamljeni. Ali jezni. Jezni na tistega, ki jih je izigral. In jezni na sebe, ker so si dovolili, da se jim je to zgodilo. Takrat ne verjemejo več v ljubezen. Prepričani so, da je to le iluzija, ki slepi ljudi.

Nekateri poskušajo takšne slabe izkušnje potlačiti in pozabiti, nekateri pa se občutjem žalosti in zapuščenosti predajajo še leta po razpadu veze ali po zavrnitvi.  In kaj takrat?

Kadar naša ljubezen ni uslišana, imamo lahko občutek, kot da je  vsega konec in da ne bomo nikoli več srečni. Lahko se nam zgodi, da se sučemo v istemkrogu. V krogu istih misli. In v krogu samopomiljevanja. Istočasno pa namesto ukvarjanja s samim sabo iščemo izgovore v drugih in v njihovih dejanjih.

Takrat je pomembno, da si zmoremo postaviti ogledalo. Še posebej, če se nam enake reči dogajajo z različnimi ljudmi. To je več kot jasen dokaz, da smo mi tisti, ki moramo osvojiti lekcijo. Lekcijo o našem obnašanju. Vedenju. Razmišljanju. In namesto brezciljnega predajanja obupanosti, ali prepričanosti, da ne bomo nikoli več srečni,bi morali vsak zaljuček nečesa (tudi ljubezni) jemati kot začetek nečesa drugega. Novega. Boljšega. Če ga le tako vidimo.

Sploh pa. Ljubezen ne izbira. Ljubezen se zgodi. In to takrat, ko najmanj pričakujemo. Zato je še toliko lepša. Ker nas objame kot presenečenje. Kot topel dotik prstov, ki razvajajo telo.

Občutki, ko lahko iskreno pokažeš svoja čustva in jih od iste osebe tudi sprejemaš, so čudoviti.  Lepo je imeti nekoga rad. Pa naj bo to starš, otrok, brat, sestra, dedek, babica, prijatelj, hišni ljubljenček in/ali partner.

Partnerska ljubezen ima prav poseben čar. Kadar je prava, iz dneva v dan postaja močnejša. Od začetne simpatije in zaljubljenosti se premeni v trdno vez, ki jo usmerjajo čustva, razumevanje, iskrenost, občutek za drugega in veliko dobre volje.

In ne, nisem zaljubljena, če je kdo na to pomislil. :) Se pa počutim skoraj odlično. In to sama s sabo. Do skoraj mi manjka samo še nekaj korakov, ki morajo biti narejeni počasi. :)

Ugotovila sem, da si srečo in ljubezen lahko ustvarimo le sami. No. Teoretično sem to vedela že veliko prej, le v sebi nisem čutila. Sedaj to tudi razumem. In občutim. Znotraj.

Ni tako, da je ljubezen pogoj za srečo, je pa vsekakor pomemben del do izpopolnjenosti. In tisti, ki pravite, da brez ljubezni “komot živite”, si vzemite čas in pomislite, kje so razlogi, da tako mislite.

Ljubezen je namreč res lepa stvar. In v vsakem trenutku imaš lahko vsaj nekoga rad in vsaj nekdo ima rad tebe.

Fotografija najdena na http://euroross.blogspot.com/20050901archive.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Končno sem sama sebi dovolj

14 komentarjev 23.05.2010 Plujem

Misli, polne njegovih podob, ki izginjajo v meglo.

Hrepenenje, ki dobiva realno podobo.

In želje, ki izginjajo v noč.

*

Prej me je prešinilo.

Takrat me je zaradi določenih želja ujel v trenutek.

In tam sem obstala.

Dneve.

Tedne.

Mesece.

Sama.

Osamljena.

Z idealizirano podobo njega.

Njega, ki tak sploh ne obstaja.

Prej mi je bilo v trenutku vse jasno.

Vse poteze.

Vse grimase.

Vem, da je vse imelo ozadje.

Vem, da je vse imelo svoj zato.

Tudi zame.

In tudi za moje “čakanje”.

A sedaj sem iz tega kroga izstopila.

Še z zadnjim prstom.

*

Snela sem si še zadnje okove.

*

Počutim se osvobojena.

Osvobojena njega.

*

Dojela sem bistvo svobode.

Dojela sem bistvo samskosti.

Končno!

Po toliko mesecih lahko znova srečno zadiham.

Sama.

Ker sem si snela verige.

Verige, ki sem si jih sama nadela.

*

Sedaj več nič ne čakam.

Ne hrepenim.

Niti si ne želim.

Ne njega. Niti koga drugega.

Sedaj samo uživam.

V trenutku.

In za trenutek.

*

Da.

Učim se uživati tukaj in sedaj.

Učim se usmerjati misli v trenutne dogodke.

Del prihodnosti hranim v načrtih.

Preostanku pa dovoljujem spontanost.

*

Na ustnice si rišem nasmeh.

V telo pa se učim točiti sproščenost.

*

Čez leta bom verjetno videla tudi njega.

Njega, ki obstaja le še kot spomin preteklosti.

Kajti sedaj je nastopil čas, da zadiham.

Zadiham s polnimi pljuči.

In se napolnim s svežim zrakom.

Zase.

In za svoje življenje.

Končno sem sama sebi dovolj.

Končno!

Fotografija najdena na http://www.thefrisky.com/post/246-dating-drama-im-happy-to-be-single/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, ljubeznice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Pisano kosilo

2 komentarjev 22.05.2010 Plujem

Po tem, ko sem prejšnji teden zaradi preobilice dela pozabila zmešati zelenjavo in zažgala celotno vsebino kosila, mi je tako včeraj kot danes uspelo skuhati slastno kosilo. :)

Kuham sicer rada, vendar zaradi dnevnih obveznosti običajno jem zunaj. Kadar pa kuham, si želim pripraviti okusen obrok, ob katerem se mi sline kar cedijo. :)

Včeraj sem si pripravila pražen paradižnik s čebulo, česnom in jajcem.

Danes pa sem pripravila pražene lignje. Za prilogo sem si postregla pisano zelenjavo in češnjev paradižnik. Slednji je v primerjavi s “klasičnim” veliko bolj okusen in slasten. Pripravila sem ga z bučnim oljem, soljo, poprom in čilijem.

Lignje sem prepražila na olivnem olju, zelenjavo pa sem skuhala v neslani vodi. Ko sem si hrano nadevala na krožnik, sem jo malo solila in začinila s čilijem. Mljask. :)

foto (c) Plujem

Sestavine:

  • 185 g svežih lignjev

  • 300 g zmrznjene zelenjave

  • 180 g češnjevega paradižnika

  • sol, poper, čili

  • olivno olje

  • bučno olje

Priprava: hitra, okoli 10 minut

Ocena: slastno, lahko kosilo.

Pa dober tek. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, iz domačega kotla, tisto moje novo Tagi: , ,

Malo delo z jajci in z alkoholom

12 komentarjev 19.05.2010 Plujem

Kjub temu, da se danes o tem res veliko piše in govori, sem morala tudi jaz napisati ta zapis. Ko sem gledala izgrede, sem na začetku rabila kar nekaj trenutkov, da sem sprejela, da se to tokrat dogaja pri nas, v Sloveniji. In ne v eni izmed tujih držav, kjer so podobni izgredi nekaj običajnega.

Današnje študentske demonstracije so jasen dokaz, da so nekateri študenti izgubili kompas, ki naj bi jih usmerjal pri uresničevanju njihovega študenskega poslanstva.

To, kar se je danes dogajalo pred Državnim zborom RS, je sramotno.  In žaljivo. Žaljivo za zgledne študente. Žaljivo za starše študentov. In žaljivo za  tiste, ki se resnično trudijo, da bi se položaj študentov (in dijakov) Sloveniji  izboljšal. To niso prostesti, s katerimi bi ljudje pokazali in dokazali, da želijo spremembe. To sta vandalizem in izživljanje. S tem, ko so poškodovali stavbo državnega zbora in druge objekte v okolici, napadali policiste, rušili varovalno ograjo in pijani preklinjali v kamero, so pokazali ravno to, kar jim je očitala večina. To je, da so neotesani mladci, ki zaradi pomanjkanja moralnih norm ter prevelike zaužite količine alkohola, počnejo neumnosti. Pri tem pa jasno pozabijo na študij in njegov namen.

Današnje demonstracije so izgubile svoj namen. Sporočilo, ki so ga imele, je bilo podano v popolnoma popačeni obliki in na način, ki ga organizatorji shoda nikakor niso želeli.

Najbolj žalostno  je to, da so mnogi današnje demonstracije razumeli kot trenutek, ko se lahko začnejo izživljati nad objekti in nad policisti. Mnogi namreč bistva današnjih demonstracij sploh niso poznali. Tam so bili samo zato, ker je bil to čas za njihove demonstracije.

V vsej tej vnemi pa so popolnoma preslišali pravila organizatorjev protesta, ki so vključevala tudi shod “brez alkohola”.

In ravno najglasnejši in najbolj nasilni, ki se v času svojih dejanj verjetno niso niti zavedali, da jih snemajo ter da so na očeh celotni Sloveniji, tudi svojim staršem, so (po mojem mnenju) danes študentom dali še dodatno črno piko. Žal je tako, da s takšnimi dejanji črno piko dobijo tudi tisti študenti, ki se demonstracij niso udeležili, in tisti, ki so se demonstracij udeležili, vendar nasilnih dejanj niso izvajali.

Ko sem prej gledala posnetke, kako je specialna enota dvignila in vklenila enega izmed protestnikov, sem pomislila, da je res žalostno, kako se ljudje v takšnih situacijah začnejo obnašati kot horda neukrotljivih živali. Mnogi izmed njih zaradi vpliva množice od otročjih dejanj (npr. škopljenja policistov s plastično vodno pištol’co) hitro preidejo v večja dejanja (npr. ruvanje obcestnih stebričkov).Vpliv množice je v takšnih trenutkih res močan. Občutek posameznika, da mora izstopati in biti bolj drzen od drugih pa še močnejši.

Posnetki kažejo uničena okna ter tla, prekrita z različnimi predmeti. Nekateri protestniki so metali kamne in kamnike kocke. Nekateri pa so so na shod prišli tudi “oboroženi” s plastičnimi vodnimi pištol’cami ter z jajci, ki so poceni, a učinkovita municija. Metanje jajc ima namreč močno simboliko. Poleg tega, da z njimi metalec izraža svoje nestrinjanje, pomenijo tudi veliko ponižanje tistega, komur so namenjene.

Na fotografijah so jasno videni sledovi te poceni, a učunkovite municije, ki poleg občutka “ponižanja”, kaže tudi na to, da so nekateri študenti na shod prišli že pripravljeni na “spopad”. Vendar se tisti, ki mislijo, da se z nasiljem v takšnih situacijah dosežejo želeni cilji, motijo. Svoje zahteve namreč najlažje dosežemo z močnimi argumenti in jasnimi stališči.

Odgovornosti za izgrede organizatorji ne želijo prevzeti. Zanikajo pa tudi namigovanja, da naj bi nekateri izgredniki delovali pod njihovim okriljem. Ogorčeni so vsi, opozocija pa seveda že veselo razlaga, da so današnji dogodki posledica nepravilnih odločitev sedanje vlade. Kar seveda znova kaže na to, da je “pred televizorjem vedno najbolj enostavno soditi tekmo in tekmovalce”.

Kljub vsemu študentom in vladi želim, da bi našli neko vmesno pot, ki bi ustrezala vsem. Popolnoma se namreč zavedam, da nekateri študenti morajo delati, če želijo študirati, saj jim starši žal ne morejo (nekateri tudi nočejo) omogočiti brezskrbnega študija. Hkrati pa moram zapisati, da je kar nekaj tudi takšnih, katerih starši si zaradi omogočanja študija svojim otrokom  skozi mesec zategujejo pasove, njihovi potomci pa namesto rednega učenja čas zapravljajo s popivanjem in žuranjem. Vzporedno s tem pa zaradi ležernega načina življenja tudi podaljšujejo čas zaključka študija. Čas zaključka študija pa umetno podaljšujejo tudi tisti, ki ne morejo dobiti zaposlitve. Zaradi možnosti dela preko študentskega servisa, si tako uredijo status študenta in diplome, ki jo večina ima že napisano, ravno iz navedenih razlogov ne zagovarjajo, dokler to ni nujno.

Dejstvo je, da bomo morali v naši državi še marsikaj spremeniti. A najprej se bomo morali še marsikaj naučiti. Začeti pa moramo na začetku. Pri sebi. Z učenjem moralnih norm, kulturnega vedenja in sposobnosti priznavanja lastnih pomanjkljivosti. V primeru malega dela bi podobno morali narediti tudi državna oblast in študentske organizacije. Vsekakor pa je to nujno tudi za študente. In če se mnogim študentom očita, da imajo premalo volje in da so leni, so danes jasno pokazali, da imajo dovolj energije in volje za tisto, kar sami hočejo. Potemtakem bi bilo potrebno le najti način, kako to energijo smiselno uporabiti. Navsezadnje so študenti (če uporabim zelo oguljeno frazo) naša intelektualna prihodnost.

Za svoj 200-ti zapis, Plujem. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Chat in English, please.

12 komentarjev 18.05.2010 Plujem

Odločila sem se, da bom izpopolnila svojo angleščino. Ker sem najšibkejša v pogovorni angleščini, sem se odločila, da bom poiskala kakšno tujo klepetalnico, kjer bom skozi pogovor lahko izboljšala svoje izražanje.

Po pregledu nekaj klepetalnic sem se prijavila na dve in začela klepetati. Že po prvih nekaj stavkih sem ugotovila, da pogovori potekajo o podobnih temah kot pri nas, vendar so ljudje precej drugačni, kot smo v Sloveniji.

Eden izmed njih mi je direktno povedal, da je redkobeseden zato, ker je angleščina moj drugi jezik.  Ne glede na to, da berem tekoče, se je odločil, da bo povedal le nekaj besed, ker me noče obremenjevati z dolgimi stavki. Z njegove strani naj bi to bilo dejanje uvidevnosti in vljudnosti. Meni pa je to delovalo vse prej kot vljudno. Motila so ga tudi moja leta, ker naj bi pri 31-ih imela še premalo izkušenj za življenje. Ko sem se mu zahvalila za čvek in se hotela posloviti, ker se mi je zdelo, da mu ni do pogovora, pa je bil užaljen, ker sem ga napačno razumela.

Pa ni bil edini. V večini so po tem, ko sem povedala, da sem iz Slovenije, postali precej posmehljivi. Kar nisem mogla verjeti, kako se moški, stari več kot 35 let, še vedno obnašajo kot otroci, hkrati pa meni govorijo, da je 31 let premalo in da imam premalo življenjskih izkušenj.

Ah. Te kulturne razlike je včasih res težko razumeti. Po tem sem šla še na eno klepetalnico in imela priložnost klepetati z dvema (skoraj) najstnikoma, ki sta mi pripovedovala o žurih in moških, ki na klepetalnicah prežijo na dekleta. Ah, jej. Po tem se mi ni več dalo iskati primernega sogovornika, zato sem se odločila, da napišem blog zapis.

Se pa sprašujem, kje lahko človek sploh spozna kakšnega “normalnega” tujega sogovornika, s katerim bi lahko govoril sproščeno in o različnih temah. No. Morda sem samo jaz imela smolo in naletela na takšne, ki jim obzorje zapirajo plašnice predsodkov in plitkosti.

Če ima kdo kakšen nasvet, kje najti “normalnega” sogovornika, ga bom vesela. Hvala.

Fotografija najdena na http://www.business-spotlight.de/language-skills/articles/business-english-myths.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, zgodbe, zgodbice Tagi: , ,

Živeti za trenutek je presneto težko

4 komentarjev 10.05.2010 Plujem

Nemir, začinjen s previsokim pritiskom, ki ga nikakor ne morem znižati. Bolečine v trebuhu, ki se prevešajo že v nezdržno. In občutenje utripa srca v želodcu, kar povzroča nelagodje. Kaj se mi dogaja? V mislih se mi pretaka tisoč skrbi. In ko sem prej zaprla oči, se je nemir začel še stopnjevati in občutek utesnjenosti je postal še močnejši. Odločila sem se, da vstanem in svoje misli zapišem. Pisanje bloga me namreč vedno umiri.

V zadnjih dneh sem brala knjigo. Alkimista. In nekateri zapisani stavki mi še vedno odmevajo v mislih. Najmočnejši misli, ki sta mi ostali v spominu, sta, da je  (1) vsak dan je enako dober za smrt; in da je (2) živeti potrebno v tem trenutku. In ravno ta slednja je v meni sprožila razmišljanje.

Končno sem si namreč priznala, da ne znam živeti v tem trenutku. Četudi sem si ves čas dopovedovala, da živim “za sproti” in si privoščim stvari, ki mi trenutno ustrezajo, sem si ob branju knjige morala priznati, da temu (v praksi) le ni tako. Z mislimi namreč več čas begam iz prihodnosti v preteklost, dejanja sedanjosti pa vedno naredim hitro, po občutku. Sicer si v sedanjosti privoščim tiste reči, ki mi ustrezajo, kljub temu pa mi misli dostikrat kam odtavajo. Kadar je to preteklost, se ukvarjam s stvarmi, ki so me na nek način prizadele in jih še nisem razdelala in sprejela. Ko pa mislim na prihodnosti, v mislih zlagam načrte za delo in prosti čas. Včasih me zanese k željam, povezanim z ljubeznijo in družino, včasih pa tudi na čas, kako bo, ko bom imela kakšnih 70 let :) . Svoje misli torej stalno zaposlujem z nekimi morebitnimi scenariji prihodnosti. Vzporedno pa poskušam razmišljati še o tem, kako se bom uspešno pozdravila, kakšen dnevni ritem moram za to imeti, kaj moram početi in kaj moram jesti, da bodo učinki čim hitrejši. Ves ta čas pa sedanjost dojemam rutinsko, kot del življenja. In ne glede na to, da v okolici opazim in zaznam tudi podrobnosti, v trenutku ne uživam tako, kot bi lahko, če bi se sprostila in bi v določenem trenutku mislila le na tisto, kar dejansko tudi počnem.

Pa nikoli ni šlo za to, da bi si lagala, da živim za trenutek. Šlo je predvsem za to, da se svojih misli nisem zavedala. Delno morda zato, ker so tako naravno prisotne že od nekdaj, delno pa morda tudi zato, ker se pretakajo tako hitro. Zato me je trenutek, ko sem se med branjem Alkimista zavedla svojih misli, popolnoma šokiral.

Nekaj časa sem brala naprej, nato pa sem si morala priznati, da moje misli res stalno nekam begajo in da se v njih stalno premikam v čas, ki za določen trenutek življenja sploh ni pomemben. Zato jih poskušam sedaj umiriti. Pravzaprav sedaj razmišljam, kaj sploh pomeni živeti za trenutek in v trenutku. In kako se to naredi.

To, da bi v določenem trenutku mislila le na tisto stvar, ki jo takrat počnem, se mi namreč zdi nesprejemljivo. Moje misli namreč potujejo z divjo hitrostjo in v nekaj preskokih se lahko od rumenega cveta z mislimi znajdem na čisto drugem področju. Kako misli torej umiriti?

Najverjetneje je potrebno najprej počistiti preteklost. To pomeni razdelati še odprte reči. Jih ovrednotiti s pozitivnimi lekcijami ter jih nato sprejeti. Za prihodnost pa si zamisliti želje; jih morda tudi kam zapisati; nato pa prihodnosti pustiti, da se odvije sama. Kaj pa z načrti?

Načrti so namreč živa stvar. Zaradi dnevnih sprememb se stalno spreminjajo. Verjetno bi k umirjanju misli pripomoglo, da bi načrte ob spremembi tudi pisno prilagodila, nato pa zapisano izvrševala takrat, ko je bilo predvideno. Vendar to pri meni nekako ne deluje. Še najboljši plan vedno prilagodim in zapisano naredim takrat, ko se mi tako zazdi. :) No, razen vnaprej dogovorjene stvari, ki vključujejo tudi druge ljudi.

Verjetno bo preteklo še nekaj časa, preden se bom v praksi z mislimi posvečala le sedanjosti in tistim stvarem, ki jih takrat počnem. Kajti že čez sekundo se prihodnost spremeni v sedanjost, sedanjost pa v preteklost. In ravno to je največji fenomen življenja za trenutek in v trenutku.

Vir fotografije neznan.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Pogled iz letala

10 komentarjev 9.05.2010 Plujem

Kadar letim, sedim ob oknu. Če letim podnevi, opazujem okolico in uživam v razgledu. Tokrat pa sem naredila tudi nekaj posnetkov. Začela sem že pred vzletom. Ker sem imela pred vkrcanjem še nekaj časa, sem skozi okno poslikala pripravo aviona pred vzletom.

Takole izgleda “nastavek”, skozi katerega se vkrcajo potniki.

Foto (c) Plujem

Takole pa na “vkrcanje” čakajo kontejnerji, polni prtljage.

Foto (c) Plujem

Te kontejnerje nato takole tovorijo na letalo (in z njega). Delavci so pri tem izredno spretni, hitri in usklajeni.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Najbolj posrečena so tista mala tovorna vozila, ki vlečejo več prikolic. Včasih tovorijo prtljago, ki ni shranjena v kontejnerje Med vsemi delovnimi vozili na letališču vedno najbolj divjajo :) , zato ni čudno, da kdaj kakšen kos prtljage tudi izgubijo. Ko sem prejšnjič letela, sem opazila, kako je iz prikolice padel kovček. K sreči je voznik to opazil, ustavil, ga pobral in oddivjal naprej. :)

Foto (c) Plujem

Tudi tokrat smo imeli nekaj zamude. V zadnjem času imajo letališča zaradi odpovedi v preteklih tednih še vedno precejšnjo gužvo, zato ima mnogo letov zamude. Včasih se zgodi, da je potrebno na vzlet počakati tudi precej časa. Kot sem opazila, imajo sedaj takšno navado, da se potniki vkrcajo pravočasno, nato pa v avionu na vzlet čakajo tudi kakšno uro. Vsaj na prejšnjem letu je bilo tako. Pilot nam je sporočil, da zaradi gužve v zračnem prostoru ne smemo vzleteti. In, kar me je precej presenetilo, ljudje so se začeli razburjati. Res ne vem, kaj jim ni jasno. Če je gužva in če se ne sme, se ne sme. Njihovo razburjanje, jeza in pritoževanje so bili čisto nepotrebni, saj sem prepričana, da so se vsi na letališču trudili, da bi se promet odvijal čimbolj tekoče.

Ko smo po kakšne pol ure zamude vzleteli, sem lahko najprej opazovala bele, puhaste oblake, ki so se bohotili pod jasnim, prebujajočim se nebom.

Foto (c) Plujem

Nato so se meglice odmaknile in pokazala se je čudovita pokrajina. Vendar ne za dolgo časa.

Foto (c) Plujem

Meglice so se kmalu znova začele kopičiti. Na začetku so izgledale kot trakovi, ki nežno objemajo Zemljo.

Foto (c) Plujem

Nato se je vreme poslabšalo in zaradi dežja nisem videla drugega kot meglo.

Zanimivo je bilo na ekranih, ki jih imajo v potniški kabini, opazovati tudi vzlet in pristanek aviona. Sem bila presenečena, da imajo to možnost. Do sedaj sem na teh ekranih videla le informacije o letu. Tokrat pa so predvajali tudi žive posnetke, ki so jih vklopili tudi večkrat med letom.

Kljub slabemu vremenu je bil let precej miren. Brez turbulenc. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,


 

Maj 2010
P T S Č P S N
« Apr   Jun »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats