Strah pred smrtjo se da odpraviti.

28.04.2010

Vem, da mnogi o tej temi sploh nočejo razmišljati. Kaj šele govoriti. Mnogim ta tema vzbuja strah in panične občutke, zato se trudijo, da misli o smrti potlačijo. A vendar je smrt del človeštva in tudi zaključek našega življenja. Tudi jaz redkeje (kot v preteklosti) razmišljam o smrti, vendar so mi dogodki zadnjih dni glavo napolnili ravno z mislimi o človeški minljivosti.

Popolnoma nepričakovano je namreč preminila oseba, ki sem jo poznala od svojih otroških let. Nisva si bila blizu. Sem pa dobro poznala njegove otroke. Skupaj smo namreč hodili v šolo. In četudi smo z leti (iz različnih razlogov) nekako izgubili stik, je občutek izgube prisoten tudi na moji strani. Celo noč sem sanjala o njem in si zjutraj nadvse želela, da bi novica o njegovi smrti ne bila resnična. Predvsem zato, da bi lahko še okušal lepote fizičnega življenja. Ter da bi še vedno lahko užival družinsko srečo.

Že preko dneva sem bila nekako otopela, sedaj pa nikakor ne morem zaspati. Slike o človeški minljivosti se mi prikazujejo pred očmi in razmišljanja o fizičnem in dušnem življenju so znova oživela. Razmišljam o tem, kaj  življenje sploh je.  Kako je minljivo. In nenazadnje, kako smo ljudje glede tega nemočni.

Zdi se mi, kot da se ljudje, kljub dejstvu, da na koncu vsi fizično umremo, nekako ne zavedamo, kako zelo smo minljivi. In zato tudi nekako pozabljamo, da se življenje lahko spremeni v sekundi. Kadar umre nekdo, ki smo ga poznali, se nam pojavijo tudi misli o lastni minljivosti. Preko dnevnega tempa na to, da bomo nekega dne umrli, “pozabimo”. Verjetno zaradi obrambnih mehanizmov, ki nas ščitijo pred tem, da bi nas strah/skrb/ali misli o smrti ne bi uničile. Še posebej pa se ljudje ob smrti osebe, ki smo jo poznali, zavemo, katere so tiste stvari, ki so res pomembne. Zaradi dnevnega ritma lahko na njih kaj hitro pozabimo.

Sama sem že pred leti sklenila, da bom živela za trenutke, ki jih preživim s svojimi. Zato od njih nikoli ne odidem brez poljuba, v jezi, ali užaljenosti. Trudim se, da se razumemo in da morebitne spore rešujemo sproti. Še prehitro pridejo trenutki, ko je skupno preživljanje časa nemogoče. Ker sem že večkrat na lastni koži izkusila, kako je, ko se celo noč bojiš, da bo zazvonil telefon, ki bo sporočil bolečo novico, mi družina pomeni še toliko več. Morda tudi zato tako močno čutim z družino umrlega. Ker vem, kako lepo so se razumeli. Ker vem, kakšna praznina bo v življenjih tistih, ki so “ostali”. In ker vem, da tudi verjetje v večno življenje duše, ne more popolnoma umiriti misli žalujočega človeka v fizičnem življenju. Vsekakor pa verjetje, da posmrtno življenje obstaja, pomaga. Tako svojcem, ki žalujejo, kot tudi živim, da se manj bojijo smrti.

Že ko sem imela okoli 10 let, sem začela razmišljati o smrti. Neznansko me je bilo strah tega, da bom nekega dne umrla. Življenje se mi je namreč zdelo tako čudovito. Kljub skrbem, ki sem jih kot smrkljica imela, se mi je dejstvo, da me nekega dne ne bo več, zdelo grozljivo in vsakič, ko sem na to pomislila, me je zagrabila nepopisna panika. Ti občutki so se stopnjevali toliko časa, dokler si nisem v knjižnici sposodila knjigo o življenju po smrti. Ne vem več, kdo jo je napisal, so me pa pripovedovanja ljudi, ki so doživeli “onostranskost”, pomirili. Vsaj za nekaj časa.

Ko se mi je v odraslem obdobju (po končanju dolgoletne veze) znova začel dogajati panični strah, povezan s smrtjo, sem se odločila, da je čas, da nekaj ukrenem. Stvari so se namreč tako razvile, da se mi je ponoči bledlo o smrti in strah pred dnem, ko mi bo odbila zadnja sekunda, se je tako samo še večal. Šlo je celo tako daleč, da me je začelo ovirati pri vsakodnevnih opravilih. Strah pred smrtjo sem namreč prenesla tudi na odnose z bližnjimi. Ne samo, da sem si zaradi pretirane skrbi, kako so in če so v redu, kvarila kvaliteto dneva, tudi njih sem obremenila s tem, da so pogosteje občutili paniko in strah. No. Morda nisem neposredno vplivala na njihove misli. Vsekakor pa nisem odreagirala tako, da bi jih pomirila in jim poskusila pomagati prebroditi paniko. Ne, da jim ne bi želela pomagati. Enostavno tega takrat nisem zmogla. Šlo je že tako daleč, da nisem niti mogla več gledati filmov, kjer so ljudje umirali. Zato se je včasih zgodilo, da po tedne sploh nisem pogledala nobenega filma. Takrat sem se zavedla, da je čas, da nekaj ukrenem. Pa ne zaradi televizije. Temveč zaradi kvalitete življenja.  

Najprej nisem vedela, kaj narediti. Niti to, kje iskati informacije. Res je, da je koristno, če kje dobimo kakšne napotke, vendar sem vedela, da lahko razne strahove in skrbi odpravimo le sami. In to tako, da se z njimi na nek način soočimo.

Zanimivo je, da sem ravno v tistem obdobju spoznala prijateljico, ki mi je dala precej napotkov, kaj prebrati. Najprej sem bila skeptična. Ko pa sem začela knjige M. Newtona prebirati in videla, da naj bi njegove ugotovitve temeljile na regresijskih hipnozah, sem se začela umirjati. V teh knjigah ne gre za izpovedi ljudi, ki so se zbudili iz kome, ali tistih, ki so bili že klinično mrtvi (kar sem brala še kot otrok). V teh knjigah avtor ljudi s pomočjo regresijske hipnoze sprašuje o življenju duš in preteklih življenjih.  Zelo zanimivo branje. Nekatere stvari so se mi zdele morda težje sprejemljive, nekatere pa so delovale popolnoma mogoče. Tudi reinkarnacija, v kar prej nisem verjela. Kaj je dejansko res, večina ljudi ne ve. Tisti, redki, ki imajo uvid v svoja prejšnja življenja in smisel življenja, pa o tem seveda molčijo. In prav je tako. Vsak mora resnico o življenju odkrivati sam. Na svoj način. S svojimi mislimi. In s svojimi spoznanji. 

Ko gledam ljudi v svoji okolici, opažam, da so tisti, ki ne verjamejo v večno življenje duše, precej bolj obremenjeni s smrtjo in fizičnim zaključkom življenja, kot ostali. Tudi tisti, ki verjamejo v katero izmed ver in posmrtno življenje, so bolj pomirjeni. Zdi se mi, da je vse to samo zaradi upanja. Upanje je namreč pomirilo tudi mene. In to upanje v to, da po tem (fizičnem delu) obstaja še nekaj. Vse tiste reči, ki sem se jih prej bala, sedaj sprejemam z navdušenjem. Kadar pa informacije prestopijo meje sprejemljivega, jih za kratek čas odslovim. Ko sem pripravljena, se namreč znova vrnejo.

Pomembno pa je to, da sem se sedaj umirila. Znova zmorem umirjati tudi druge in jim pomagati, da prebrodijo svoje panične občutke. Na trenutke se mi zdi, kot da sem se osvobodila. Osvobodila vseh težkih misli, ki so me omejevale. Sedaj, ko verjamem, da obstajajo tudi druge dimenzije, se počutim svobodno. Kaj točno me čaka, ne vem. Izvedela bom, ko bo prišel moj čas. Do takrat pa bom poskušala živeti. Za trenutek. Za veselje. Za lepe trenutke. Za prijetne odnose. In za dobro voljo. Vem, da se vedno ne da. Sploh, ko se zgodijo stvari, ki nas prizadenejo, užalostijo ali ujezijo. A biti človek, pomeni tudi, da se ves čas učimo. Pa ne samo teorije in prakse, temveč še posebej življenja.

 

Fotografija najdena na http://repairstemcell.wordpress.com.

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

V kategoriji ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

 

6 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. kastiljo  |  30.04.2010 ob 13:19

    kastiljo

    Svoje smrti se ne bojim, mogoče ima vera kaj pri tem, nimam pojma, se pa precej bolj bojim smrti bližnjih oz. mi je malo neprijetno misliti na to. Pa saj prej niti nisem razmišljal o tem dokler mi ni pred leti umrl stric. Nisva si bila ne vem kako blizu pa mi je bilo vseeno precej težko, se najprej sploh nisem mogel sprijazniti s tem. Takrat sem se potem malo zamisli, če mi je bilo že takrat hudo, kaj bo šele, ko umre kdo, ki ga imam res rad. Samo kaj pa vem, najbrž se nebi smeli preveč sekirati. Se zgodi vsakemu, nič ne moreš pri tem in se moraš počasi sprijazniti. Čeprav je to bolj teorija, praksa je najbrž veliko solz in neprespanih noči …

  • 2. Plujem  |  3.05.2010 ob 14:26

    Plujem

    Kastiljo – Misel o tem, da bomo nekega dne izgubili svoje bližnje, je res težka. In strah glede takšne izgube je prisoten pri večini ljudi. Ravno zadnjič mi je rekla kolegica, ki je izgubila očeta, da nikoli ne moreš biti pripravljen na kaj takšnega. Rekla je, da se ji vse zdi popolnoma neresnično. Verjetno vsi, ki izgubijo bližnjega, ki so ga imeli radi, občutijo nekaj podobnega.

  • 3. Dajana  |  3.05.2010 ob 14:57

    Dajana

    Hm… kaj pa, če bi začeli sprejemati dejstvo, da človek ni samo telo in je smrt samo prehod v nefizično energijo – brez telesa, kjer se človek zelo zelo dobro počuti? Človeka boli samo takrat, ko je v telesu. Ko je izven telesa pa ne. Plujem, tukaj opisujem svojo izventelesno izkušnjo, ki se je še danes, po več kot dvajsetih letih zelo dobro spomnim. In bila sem že velikokrat izven telesa. In imam slike, ki so se mi zgodile iz prejšnjih življenj, tako da 100 % lahko zagotovim, da živimo večkrat kot enkrat!!!! http://www.kata.si/blog/ko-sem-se-pocasi-spuscala-nazaj-v-svoje-telo/

    Plujem, prosim, mi lahko pišeš na mejl! Iščem tvoj mejl… ali kontakt, pa ga ni. ;)

  • 4. Plujem  |  9.05.2010 ob 12:35

    Plujem

    Dajana – Moj mail je plujem@gmail.com. Kar se tiče pa življenja, pa tudi jaz verjamem v reinkarnacijo. S tem, da ne mislim, da življenje v fizičnem telesu boli. Ne boli, če slediš sebi in svojim željam.

  • 5. Don Marko M  |  10.05.2010 ob 23:43

    ma jaz ne razumem, kako se lahko ljudje bojijo neznanega ali nedoživetega….dva krat sva si smrtjo že podajala dlan, pa je imela obakrat spolzke dlani, da bi me zadržala….je že imela razlog…..

  • 6. Plujem  |  17.05.2010 ob 23:32

    Plujem

    Marko – Strah je znotraj prazen, navzven ga pa nič ni. Vendar je lahko vseeno izredno močan. Ko ni še čas, še ni. O, ja. Razloge pa je imela. In to več.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

April 2010
P T S Č P S N
« Mar   Maj »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats