Arhiv dne 5.04.2010

Beračenje v “pelc mantlu”

24 komentarjev 5.04.2010 Plujem

Več kot očitno je beračenje oz. prosjačenje za denar v Sloveniji postalo popularno. Poleg tistih nekaj “Kraljev ulic”, ki jih spoštujem, in jim tudi namenim kovanček ali dva v njihovo šalčko, se v zadnjem obdobju pojavlja na kar nekaj ljudi, ki tovrstno dobroto ljudi več kot očitno izkoriščajo.

Že nekajkrat me je na ulici in v trgovskem centru ustavila urejena gospa v krznenem plašču. Vsa urejena, naparfumirana in našminkana je proti meni iztegnila roki, ju dvignila in ju sestavila v šalčko. V trenutku je oči naučeno spremenila v stanje “bogica” in od mene želela dobiti nekaj denarja. Ob mojem presenečenem pogledu je oči še bolj povesila in mi povedala, da je to za otroke. Nisem se hotela zapletati z njo v pogovor, zato sem samo rekla “ne” in šla naprej.

Sem pa potem razmišljala, če je bila kje skrita kamera. Ker bi se mi to zdela edina logična razlaga za to, da nekdo prosjači za denar v krznenem plašču in “opicanjenem” izgledu. Vendar najverjetneje ni šlo za skrito kamero. Gospa je kar zares prosila za denar.  In čisto nič me ne briga, če je imela ukradeni krzneni plašč. Če bi resnično potrebovala denar za hrano za otroke, bi verjetno ukradla karkoli drugega kot “pelc mantel”, ki odbija že sam po sebi. Četudi je včasih predstavljal “status”, se sedaj mnogim gnusi. Me pa zanima, če ji je kdo namenil kaj denarja. Še bolj pa, zakaj so ji ga?

Po drugi strani me vse bolj motijo tisti, ki me nadlegujejo na parkirišču pred trgovino. Zdi se mi skrajno neprijetno, ko stojijo ob meni že nekaj trenutkov po tem, ko stopim iz avtomobila. To se mi zdi poseg v “moj prostor”. Zato si vsakič mislim:“Pa dajte mi mir. Stojte na svoji točki in če bom želela, vam bom že dala nekaj kovančkov.”. Čeprav jih večina ni zadovoljna z npr. 20 centi. Se jim zdi premalo. Večina jih prosi kar za 1 euro. No, k sreči je teh na parkiriščih vse manj. Očitno so jih trgovci prepodili na druge kraje.

Od vseh me najbolj motijo tiste gospe, ki me na ulici nadlegujejo s tem, da bi mi rade vedeževale. Enkrat se mi je zgodilo, da je ena kar hodila za mano in mi govorila neke reči. Sploh več ne vem kaj. Skoraj je šla z mano v službeno stavbo, ker je na vsak način hotela od mene denar. Ker me je s svojimi besedami zabavala, sem se obrnila in ji dala 1 euro, nakar je popolnoma znorela in mi rekla, da bi ji lahko dala vsaj 10. :) Nisem se hotela z njo zapletati v prepir in ji povedati, da moram jaz v službi delati skoraj 2 uri, da zaslužim teh 10 eurov.

Najbolj ostudni pa se mi zdijo tisti, ki z otrokom (nekateri tudi z dojenčkom) v naročju posedajo na tleh ali hodijo naokoli ter prosjačijo za denar. Nekateri so celo tako vsiljivi, da te primejo za roko, ali povlečejo za rokav. Nekateri imajo ob sebi tudi večje otroke, ki so jih že naučili, kako se držijo rokice “v šalčko” in kako se pogleda “proseče”. Grozljivo! To bi morali preprečiti in otroke zaščiti.

Seveda je pa tudi nekaj “bolj sofisticiranih”, oziroma “posodobljenih”. S pošiljanjem različnih e-sporočil poskušajo od sočutnih ljudi, ki želijo pomagati bolnemu otroku, dobiti nekaj denarja. V Sloveniji smo imeli tudi invazijo tistih, ki so hodili po gostilnah in kazali fotografije otrok in napisano besedilo, da zbirajo denar za operacijo otroka. Po drugi strani pa smo lahko ravno pred kratkim brali, kako je ena izmed mater v Angliji zastrupljala svojega otroka in za njegovo zdravljenje potem zbirala denar od ljudi, ki so hoteli otroku pomagati. Grozljivo in strašno.

Omeniti moram tudi tiste, ki z različnimi predstavami poskušajo zaslužiti nekaj denarja. Nekateri igrajo na glasbila. Nekateri kaj predstavljajo. Še posebej pa me gane (na kar verjetno tudi ciljajo :) ), če imajo zraven psa. Vsem tem z veseljem namenim nekaj drobiža. Ker so se z nečim potrudili/izkazali. Sploh pa so mnogi izmed njih zelo talentirani. Samo večina ljudi tega ne opazi, ker se jim gnusi, da igrajo na ulici in prosjačijo za denar, ali  ker se jim tako mudi, da sploh niso pozorni, kaj se dogaja, ali pa se jih je strah ustavljati. Kot zanimivost naj povem, da je eden izmed najboljših glasbenikov, oblečen v preprosta oblačila, enkrat za hec (in skrito kamero) igral na eni izmed železniških postaj. Le redki ljudje so se ustavili in ga poslušali. Še redkejši so mu namenili kakšen kovanček. Zanimivo pa je to, da on ravno s tovrstnim igranjem na odru  (v dvorani) zasluži milijone dolarjev. :) Tudi njegovi koncerti v tistem mestu, kjer je bila skrita kamera, so bili razprodani do zadnjega sedeža, saj so ljudje želeli tega virtuoza slišati v živo. :)

Med vsemi, ki prosjačijo za denar, najbolj spoštujem tiste, ki so iskreni. In ki povedo direktno, za kaj rabijo denar. Najbolj prisrčni so tisti, ki mi rečejo, da zbirajo za “flašo belega”.  :) Tistim tudi vedno kaj “primaknem”. Vsem ostalim, ki pa so več kot očitno nekje dojeli, da se s prosjačenjem da veliko zaslužiti, pa ne dam nič. Navsezadnje so iz tega delali tudi raziskave. Eden izmed novinarjev je eno leto živel kot berač v enem izmed turističnih krajev v Italiji. V tem letu je spoznal, da je beračenje pravzaprav posel. Vsak ima svoj teritorij. In tudi svoj delovni čas. Zaslužki pa so v tistem kraju bili bajni. V enem letu je kot berač zaslužil veliko več kot redno zaposleni novinar. Zanimivo, a ne?

Potem se pa čudijo, da je vse manj tistih, ki  želijo delati. In vse več tistih, ki prosjačijo za denar. Sploh sedaj, ko so prazniki, in naj bi bili ljudje bolj odprtih src.

Fotografija najdena na http://creativemoments-lynette.blogspot.com/2009/10/choices.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

April 2010
P T S Č P S N
« Mar   Maj »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats