Arhiv za mesec April 2010

Rumeni travniki

8 komentarjev 28.04.2010 Plujem

Vsako leto se najbolj veselim začetka pomladi. Opazovanje narave, kako se prebuja, me pomirja. Hkrati pa me zelena in cvetoča drevesa navdajajo z dobro voljo. Zato se vsakič, ko sem žalostna ali slabe volje, odpravim v naravo. Tudi tokrat sem se. Na cvetoči travnik.

Kot sonce rumeni regratovi cvetovi mi namreč polnijo baterije. Pogled na široke rumene travnike me popolnoma umiri in me navda z energijo.

Foto (c) Plujem

Zame se “prava” pomlad začne šele takrat, ko travniki zacvetijo rumeno. Rumena barva pokrajino osveži. Meni pa poda moč.

Foto (c) Plujem

Spomnim se, kako sva pred leti s prijateljico pohajkovali po travniku, ki se je bohotil v barvi sonca. Poležavali sva v topli travi in posneli nekaj spominskih fotografij. Čudoviti spomini. Spomini na najlepši čas leta. In spomini na obdobje, ki je poleg skrbi prinašalo precej lepih trenutkov.

***

In vi? Vas rumeni travniki pomirjajo? Si kdaj privoščite poležavanje na dekici sredi rumeno obarvanega travnika?

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Strah pred smrtjo se da odpraviti.

6 komentarjev 28.04.2010 Plujem

Vem, da mnogi o tej temi sploh nočejo razmišljati. Kaj šele govoriti. Mnogim ta tema vzbuja strah in panične občutke, zato se trudijo, da misli o smrti potlačijo. A vendar je smrt del človeštva in tudi zaključek našega življenja. Tudi jaz redkeje (kot v preteklosti) razmišljam o smrti, vendar so mi dogodki zadnjih dni glavo napolnili ravno z mislimi o človeški minljivosti.

Popolnoma nepričakovano je namreč preminila oseba, ki sem jo poznala od svojih otroških let. Nisva si bila blizu. Sem pa dobro poznala njegove otroke. Skupaj smo namreč hodili v šolo. In četudi smo z leti (iz različnih razlogov) nekako izgubili stik, je občutek izgube prisoten tudi na moji strani. Celo noč sem sanjala o njem in si zjutraj nadvse želela, da bi novica o njegovi smrti ne bila resnična. Predvsem zato, da bi lahko še okušal lepote fizičnega življenja. Ter da bi še vedno lahko užival družinsko srečo.

Že preko dneva sem bila nekako otopela, sedaj pa nikakor ne morem zaspati. Slike o človeški minljivosti se mi prikazujejo pred očmi in razmišljanja o fizičnem in dušnem življenju so znova oživela. Razmišljam o tem, kaj  življenje sploh je.  Kako je minljivo. In nenazadnje, kako smo ljudje glede tega nemočni.

Zdi se mi, kot da se ljudje, kljub dejstvu, da na koncu vsi fizično umremo, nekako ne zavedamo, kako zelo smo minljivi. In zato tudi nekako pozabljamo, da se življenje lahko spremeni v sekundi. Kadar umre nekdo, ki smo ga poznali, se nam pojavijo tudi misli o lastni minljivosti. Preko dnevnega tempa na to, da bomo nekega dne umrli, “pozabimo”. Verjetno zaradi obrambnih mehanizmov, ki nas ščitijo pred tem, da bi nas strah/skrb/ali misli o smrti ne bi uničile. Še posebej pa se ljudje ob smrti osebe, ki smo jo poznali, zavemo, katere so tiste stvari, ki so res pomembne. Zaradi dnevnega ritma lahko na njih kaj hitro pozabimo.

Sama sem že pred leti sklenila, da bom živela za trenutke, ki jih preživim s svojimi. Zato od njih nikoli ne odidem brez poljuba, v jezi, ali užaljenosti. Trudim se, da se razumemo in da morebitne spore rešujemo sproti. Še prehitro pridejo trenutki, ko je skupno preživljanje časa nemogoče. Ker sem že večkrat na lastni koži izkusila, kako je, ko se celo noč bojiš, da bo zazvonil telefon, ki bo sporočil bolečo novico, mi družina pomeni še toliko več. Morda tudi zato tako močno čutim z družino umrlega. Ker vem, kako lepo so se razumeli. Ker vem, kakšna praznina bo v življenjih tistih, ki so “ostali”. In ker vem, da tudi verjetje v večno življenje duše, ne more popolnoma umiriti misli žalujočega človeka v fizičnem življenju. Vsekakor pa verjetje, da posmrtno življenje obstaja, pomaga. Tako svojcem, ki žalujejo, kot tudi živim, da se manj bojijo smrti.

Že ko sem imela okoli 10 let, sem začela razmišljati o smrti. Neznansko me je bilo strah tega, da bom nekega dne umrla. Življenje se mi je namreč zdelo tako čudovito. Kljub skrbem, ki sem jih kot smrkljica imela, se mi je dejstvo, da me nekega dne ne bo več, zdelo grozljivo in vsakič, ko sem na to pomislila, me je zagrabila nepopisna panika. Ti občutki so se stopnjevali toliko časa, dokler si nisem v knjižnici sposodila knjigo o življenju po smrti. Ne vem več, kdo jo je napisal, so me pa pripovedovanja ljudi, ki so doživeli “onostranskost”, pomirili. Vsaj za nekaj časa.

Ko se mi je v odraslem obdobju (po končanju dolgoletne veze) znova začel dogajati panični strah, povezan s smrtjo, sem se odločila, da je čas, da nekaj ukrenem. Stvari so se namreč tako razvile, da se mi je ponoči bledlo o smrti in strah pred dnem, ko mi bo odbila zadnja sekunda, se je tako samo še večal. Šlo je celo tako daleč, da me je začelo ovirati pri vsakodnevnih opravilih. Strah pred smrtjo sem namreč prenesla tudi na odnose z bližnjimi. Ne samo, da sem si zaradi pretirane skrbi, kako so in če so v redu, kvarila kvaliteto dneva, tudi njih sem obremenila s tem, da so pogosteje občutili paniko in strah. No. Morda nisem neposredno vplivala na njihove misli. Vsekakor pa nisem odreagirala tako, da bi jih pomirila in jim poskusila pomagati prebroditi paniko. Ne, da jim ne bi želela pomagati. Enostavno tega takrat nisem zmogla. Šlo je že tako daleč, da nisem niti mogla več gledati filmov, kjer so ljudje umirali. Zato se je včasih zgodilo, da po tedne sploh nisem pogledala nobenega filma. Takrat sem se zavedla, da je čas, da nekaj ukrenem. Pa ne zaradi televizije. Temveč zaradi kvalitete življenja.  

Najprej nisem vedela, kaj narediti. Niti to, kje iskati informacije. Res je, da je koristno, če kje dobimo kakšne napotke, vendar sem vedela, da lahko razne strahove in skrbi odpravimo le sami. In to tako, da se z njimi na nek način soočimo.

Zanimivo je, da sem ravno v tistem obdobju spoznala prijateljico, ki mi je dala precej napotkov, kaj prebrati. Najprej sem bila skeptična. Ko pa sem začela knjige M. Newtona prebirati in videla, da naj bi njegove ugotovitve temeljile na regresijskih hipnozah, sem se začela umirjati. V teh knjigah ne gre za izpovedi ljudi, ki so se zbudili iz kome, ali tistih, ki so bili že klinično mrtvi (kar sem brala še kot otrok). V teh knjigah avtor ljudi s pomočjo regresijske hipnoze sprašuje o življenju duš in preteklih življenjih.  Zelo zanimivo branje. Nekatere stvari so se mi zdele morda težje sprejemljive, nekatere pa so delovale popolnoma mogoče. Tudi reinkarnacija, v kar prej nisem verjela. Kaj je dejansko res, večina ljudi ne ve. Tisti, redki, ki imajo uvid v svoja prejšnja življenja in smisel življenja, pa o tem seveda molčijo. In prav je tako. Vsak mora resnico o življenju odkrivati sam. Na svoj način. S svojimi mislimi. In s svojimi spoznanji. 

Ko gledam ljudi v svoji okolici, opažam, da so tisti, ki ne verjamejo v večno življenje duše, precej bolj obremenjeni s smrtjo in fizičnim zaključkom življenja, kot ostali. Tudi tisti, ki verjamejo v katero izmed ver in posmrtno življenje, so bolj pomirjeni. Zdi se mi, da je vse to samo zaradi upanja. Upanje je namreč pomirilo tudi mene. In to upanje v to, da po tem (fizičnem delu) obstaja še nekaj. Vse tiste reči, ki sem se jih prej bala, sedaj sprejemam z navdušenjem. Kadar pa informacije prestopijo meje sprejemljivega, jih za kratek čas odslovim. Ko sem pripravljena, se namreč znova vrnejo.

Pomembno pa je to, da sem se sedaj umirila. Znova zmorem umirjati tudi druge in jim pomagati, da prebrodijo svoje panične občutke. Na trenutke se mi zdi, kot da sem se osvobodila. Osvobodila vseh težkih misli, ki so me omejevale. Sedaj, ko verjamem, da obstajajo tudi druge dimenzije, se počutim svobodno. Kaj točno me čaka, ne vem. Izvedela bom, ko bo prišel moj čas. Do takrat pa bom poskušala živeti. Za trenutek. Za veselje. Za lepe trenutke. Za prijetne odnose. In za dobro voljo. Vem, da se vedno ne da. Sploh, ko se zgodijo stvari, ki nas prizadenejo, užalostijo ali ujezijo. A biti človek, pomeni tudi, da se ves čas učimo. Pa ne samo teorije in prakse, temveč še posebej življenja.

 

Fotografija najdena na http://repairstemcell.wordpress.com.

 

 

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Nakupovanje me ne sprošča.

30 komentarjev 21.04.2010 Plujem

Kljub uspešnemu dnevu sem službeni dan končala z dvema grenkima priokusoma.

Najprej zaradi sebe, ker sem kljub precejšnji praksi podlegla lastni tremi in glasu ob najbolj neprimerni situaciji dovolila, da se je tresel in me tako oviral pri govorjenju. Nato pa zaradi nekoga, ki me je danes več kot očitno “dal na hladno”. In takšnega hladnega tuša nisem pričakovala. Morda razlogi sploh niso povezani z mano, vendar je priokus vseeno precej grenak. Še posebej zato, ker se ves čas ukvarjam z mislimi, če je bilo kakšno od mojih dejanj neprimerno.

Ker si odgovorov na ta vprašanja ne morem dati sama, sem se odločila, da stvari pustim “stati”. Čez določen čas se vse razreši, vse se postavi na svoje mesto in vse dobi svojo realno podobo. Tudi takšne situacije, kot je bila današnja.

Najtežje je prvih nekaj ur “po” ter prva noč. Takrat se mi misli kar pretakajo. In na poti domov sem se zato odločila, da te težke misli prekrijem s plehkostmi. Zato sem se ustavila v trgovini. Še posebej zato, ker sem že velikokrat brala, da nakupovanje sprošča in ker so mi že mnoge kolegice pripovedovale, kako po napornih dogodkih živce umirijo ravno med policami cunj.

“Ajde”, sem si rekla, “pa poskusimo”. In res grem. V eno izmed največjih trgovin z oblačili. A že po nekaj korakih sem ugotovila, da me to pravzaprav čisto nič ne pomirja. Mimo večine polic sem hodila robotsko. Oblačila sem pogledala od daleč in šla naprej. Ustavila sem se samo pri eni polici, ker je moj pogled pritegnila pisana poletna tunika. Po hitri “probi” sem se odločila, da jo kupim; skupaj z uhani, ki so ravno tako odbiti kot tunika. :) Zapravila sem 60 eurov in po odhodu iz trgovine, kjer sem bila kakšnih 15 minut, ugotovila, da se po nakupu in ogledu trgovine ne počutim prav nič sproščeno.

Sem tuhtala, če je to morda zato, ker sem šla gledat oblačila (ki jih že itak ne nakupujem rada) in se zato poigravala z mislijo, da bi šla v drogerijo ali pa v trgovino, kjer prodajajo stvari za dom. Pa sem si premislila. Enostavno se mi ni več dalo. Zato sem šla domov. In sedaj pišem blog. To me veliko bolj sprošča. Ker nakupovanje me več kot očitno ne. In bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je to, da nakupovanje sprošča zgolj še ena izmed izmišljotin ljudi, da lahko “opravičeno” zapravljajo.

Pa s tem nikakor ne mislim samo na ženske. Tudi moški zapravljajo. Res da v večini za drugačne izdelke. Res je tudi, da se v večini govori o ženskih zapravljivkah. In res je tudi, da veliko ljudi v nakupovalnih mrzlicah nakupuje stvari, ki jih nujno ne potrebujejo. Zato se mi zdi vprašanje, zakaj ljudje sploh kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo, povsem na mestu. Še bolj pa me zanima, zakaj nekatere nakupovanje sprošča. Jim preusmeri misli? Jih kupljene stvari razveselijo?

Kaj pa vas? Vas nakupovanje sprošča? Pomirja? Razveseljuje?

Fotografija najdena na http://www.yellowpagecity.com/Shopping.asp.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Maj bo že!

8 komentarjev 19.04.2010 Plujem

Ravno sem zaspala, ko me je prestrašilo rezgetanje iz sosednje sobe. Sedaj budna sedim na postelji in v mislih premlevam vse načrte tega tedna.

Da. Naporno bo. In po pomoti sem sprejela še neko dodatno delo, ki sploh ni z mojega področja. Zato se mi misli pretakajo od ene obveznosti do druge. Istočasno pa poskušam razmišljati pozitivno in si narediti načrt, ki bo vključeval tudi gibanje.

Znova sem namreč začela večkrat tedensko telovaditi. Tudi s hulahupom sem že napredovala. Sedaj naredim že kar nekaj krogov. :) A vseeno za športne aktivnosti trenutno nimam toliko časa, kot bi si ga želela. V zadnjem obdobju namreč delam preko celega dneva. Zato se ukvarjam z vprašanjem, ali sem deloholik.

Tipičen opis deloholika je, da ima na prvem mestu delo, šele potem ostale stvari. Zase lahko rečem, da mi je delo trenutno sicer pomembno, ker bi rada čimprej dosegla zastavljene cilje in se osvobodila od tistih, ki me sedaj obremenjujejo. Vendar se jasno zavedam, da smo v službi vsi zamenljivi ter da je resnično bogastvo tisto, ki ga z očmi ne moremo videti.

Če bi imela družino, bi na prvo mesto postavila partnerja in otroke. Ker sem samska, pa sem si prioritete postavila glede na želene cilje. Naslednjih nekaj mesecev bo tako službeno zelo intenzivnih, po tem pa se bo počasi začelo umirjati. Vsaj upam. Čeprav so stalno nove ideje. Nove želje. Novi projekti. Hkrati pa novi izzivi, kako ohranjati prioritete na področjih, ki niso povezani s službo.

Dnevi pa letijo kot nori. MAJ BO ŽE! Kar ne morem verjeti. Se mi zdi, da je ravnokar bilo novo leto. Zadnji meseci so mi kar “odleteli”. Zdi se mi, kot da jih kar ni bilo. Kar se vidi tudi na blogu, ki je zadnje tedne nekoliko sameval. Razlog je predvsem v tem, da so me ob večerih po celodnevnem delu tako močno bolele oči, da tudi krajše vsebine za blog nisem zmogla natipkati. Pisanje na silo pa nikoli ni dobro. Vendar pa, kot kaže, se mi stvari počasi normalizirajo. Tudi oči so že skoraj privadile. :)

Upam še, da se bodo nocoj privadila tudi ušesa :)  in preslišala rezgetanje iz sosednje sobe ter mi tako omogočila miren spanec, ki ga pogrešam že dve noči.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Windows 7 na Netbooku

6 komentarjev 18.04.2010 Plujem

Res je, da v večini pišem o svojih razmišljanjih, dogodkih, željah in idejah, a del življenja je tudi tehnika. In zaradi dela, ki ga opravljam, imam s tehniko vsak dan kar precej opravka. Tokratni zapis je zato namenjen mojemu Miniju, ki me spremlja na potovanjih in terenu.

Kupila sem ga lansko leto in že od začetka sem imela s prednaloženim operacijskim sistemom (XP Home Edition) hude težave. Poleg tega, da je bil že na začetku okužen z virusom, je bilo “okna” nemogoče nastaviti  na “fit in screen”, zato sem pri nekaterih programih (npr. pri MSNju) imela težave s potrditvijo sprememb. Prav tako je bilo nemogoče uporabljati nekatero dodatno opremo (npr. brezžično miško), ker driverjev, ki sem jih naložila preko spletne strani proizvajalca, ni želelo sprejeti. Celoten sistem je deloval tudi izredno počasi, zato sem Minija uporabljala le takrat, ko je bilo res nujno. Ker pa ga zaradi narave dela vse pogosteje potrebujem, sem se odločila, da ga bom “zrihtala”. Najprej sem ga odnesla na servis (je še v garanciji), saj sta se pokvarila kontakta na zaslonu in touch padu. Po tem, ko je prišel iz servisa, pa sem začela razmišljati, kako naj ga posdobim tudi programsko. Ker tudi proizvajalčev (popolni) e-recovery ni izboljšal stanja, sem se odločila, da ga bom osvežila z novimi Windows 7 (W7).

Problem je seveda nastal, ker moj Mini nima optične enote. Po ugotovitvi, da tovrstne zunanje enote stanejo od 55 EUR naprej, sem se odločila, da bom W7 naložila preko USB ključka. S prijateljem sva prebrala nekaj navodil, vendar moj Mini USBja ni prepoznal, zato inštalacije nisva mogla izvršiti. In pri tem je sinoči tudi ostalo.

Vendar mi ni dalo miru. In glede na to, da sem nemirna, dokler ne rešim nekega problema, sem se odločila, da bom poskusila nekaj, kar še nikoli nisem. To je naložiti operacijski sistem (v mojem primeru W7) kar iz računalnika. Prijatelj, ki mi  je DVD z W7 prinesel (za kar se mu toplo zahvaljujem), mi je to možnost toplo odsvetoval (sistem bi se mi menda lahko popolnoma sesul), vendar se mi je zdelo, da bi mi lahko uspelo. (Ženska pač. :) ) Zato sem poskusila. Navsezadnje nisem imela kaj izgubiti, saj sem vse datoteke že shranila na stacionarno mašino.

Ker vem, da je okoli nalaganja W7 na Netbooke kar nekaj vprašanj (in tudi različnih nasvetov v spletu), sem se odločila, da zapišem, kako je to  (na čisto enostaven način) uspelo meni.

Kaj sem naredila?

1. Vsebino DVDja, kjer so bili W7 RC2, sem naložila na USB ključek, ki sem ga pred tem formatirala na način FAT.

2. Vsebino sem s ključka nato prekopirala v posebno mapo na Miniju in ključek pustila priključen do konca namestitve.

3. Nato sem iz mape, ki sem jo naredila na Miniju zagnala “Setup” in sledila navodilom.

4. Različico W7 sem namestila na particijo C: in se strinjala, da mi vse dokumente prejšnjega operacijskega sistema shrani v mapo Windows.old. Namestitveni “čarovnik” me je opozoril še na to, da bom lahko v tej mapi uporabljala le datoteke, prejšnji operacijski sistem pa ne bo več deloval (kar je bilo vsekakor več kot zaželeno :) ).

5. Ko se je namestitev zaključila, sem namestila še Upgrade, saj sem najprej namestila W7 RC2.

6. Po vseh posodobitvah mi je na računalniku zagnalo Windows 7 Ultimate (ENG).

7. Ker sem želela slovensko različico in ker verzija Ultimate omogoča spreminjanje jezika, sem z namestitvijo slovenskega jezika uspešno zaključila namestitev operacijskega sistema Windows 7 (SLO).

8. Celotna namestitev je enostavna, slediti moraš le opozorilom in pravilno prebrati opcije.

ZAKLJUČEK: zadeva “cinda” (slov. deluje) odlično.

Prve spremembe/izboljšave, ki sem jih opazila:

- “Okna” se popolnoma prilegajo velikosti ekrana in zamegljenost črk, ki je v prejšnjem operacijskem sistemu nikakor nisem mogla popraviti, je izginila. Črke so jasne in razločne. Barve pa veliko bolj intenzivne. Zdi se mi, kot da so W7 optimizirali vse zaslonske nastavitve.

- Hitrost delovanja je neprimerljiva. Programi se odpirajo hitreje, odzivnost je kljub mnogim odprtim programom veliko večja.Razlog je delno verjetno tudi v tem, ker se mi tokrat ni naložila kopica prednaloženih programov, ki jih prej nikakor nisem mogla odstraniti. S prejšnjim prednaloženim operacijskim sistemom sem “dobila” tudi nekaj “zastonjskih” programov, ki naj bi bili uporabni, vendar niso bili. Vsaj zame ne.

- Brez problemov deluje tudi brezžična miška.

- Z driverji nisem imela nobenih težav. W7 očitno vključujejo tudi driverje za celotno strojno opremo računalnika, saj mi brez težav deluje vse; od brezžične povezave do zvoka. Edino software za bluetooth sem prenesla s spletne strani proizvajalca.

Ko sem način namestitve omenila dvema računalniškima prijateljema, sta mi povedala, da sem imela začetniško srečo, oziroma več sreče kot pameti, da se mi ni sesul celotni sistem. :) Morda je to res, vendar mi, ne glede na to, vse deluje brezhibno. :) Mini je kljub namestitvi več programov (npr. Office) še vedno odlično odziven in sistem deluje brez težav. :) Z varianto “sama svoj mojster” pa sem prihranila še nekaj denarja, saj mi je eden od računalniških prijateljev rekel, da mi nov operacijski sistem na Minija naloži za 40 EUR.

Verjamem, da je moj prvi “računalniški” zapis napisan zelo laično, vendar sem vseeno želela zapisati, kaj sem preizkusila. Sploh zato, ker je okoli nameščanja operacijskih sistemov na Netbooke, ki nimajo optične enote, veliko vprašanj in neznanja. Opozoriti pa moram še na to, da mi je prijatelj rekel, da mi je morda uspelo le zato, ker sem najprej namestila W7 RC2.

Če ima kdo podobne izkušnje, me zanima, kaj in kako mu je uspelo. :)

Fotografija najdena na: http://www.zdnet.co.uk/news/mobile-devices/2008/07/07/pc-world-claims-uk-first-with-atom-netbook-39443792/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tehnične, tisto moje novo Tagi: , ,

Pritegnil me je kot magnet.

19 komentarjev 17.04.2010 Plujem

Ko sem se zjutraj vsa zalimana prijavila, sem ga zagledala. Najprej od strani. Ker je ravno prišel. Zdelo se mi je, da sem za hip kar obstala. Obrnila sem glavo in ga pogledala. Poskušala sem ostati brezbrižna, a energija, ki jo je oddajal, me je neverjetno pritegnila. Čeprav je izraz na njegovem obrazu govoril, da je zelo zaskrbljen, utrujen in na nek način tudi žalosten, me je v trenutku pritegnil kot magnet. Najraje bi ga kar gledala. A ker to nikakor ni vljudno, pa še čudaško izgleda, sem se prestavila na drugo stran sobe.

A zdelo se mi je, da kar ne morem odvrniti pogleda od njega. Nekaj na njem mi je bilo tako poznano. Tako domače. Tako toplo. Čeprav ga še nikoli prej nisem videla. In čeprav je bil več kot očitno zaskrbljen in resnega obraza. Še preden je opazil (no, vsaj upam, da ni :) ), da ga opazujem, sem se odmaknila v drug del sobe in se zatopila v brošure. A vseeno mi je pogled preko sobe uhajal k njemu.

Že zelo dolgo (govorim o letih) se mi ni zgodilo, da bi me kdo tako zelo pritegnil. In to v trenutku. Najrajši bi šla k njemu, ga ogovorila in se z njim pogovarjala ure in ure. O vsemogočih rečeh. A nisem. Glede na celotno situacijo se mi ni zdelo primerno.

Ko se je začelo, sem si mesto poiskala blizu njega. Med poslušanjem sem ga vsake toliko pogledala in vedno znova ugotavljala, da mi vse na njemu štima. Štimajo mi njegove oči. Njegov nasmeh. Oblika njegove glave je tako privlačna, da bi jo kar objela. Energija pa je bila na taki frekvenci, da bi se lahko kar stopila. A se nisem. :) Hitro mi je bilo namreč jasno, da je zatopljen v neke misli in skrbi ter da v večini ne opazi nič in nikogar okoli sebe. Zato sem se zamotila s drugimi rečmi in nisem več želela razmišljati o tem, kako me privlači.

Do kosila. Ko je situacija nanesla, da sem sedela za mizo skupaj z njim. Beseda je dala besedo in že v nekaj stavkih sva ugotovila, da imava enak profil ter da počneva podobne reči. Mi je šlo kar nasmeh. Na koncu sva se dogovorila celo za sodelovanje. Zanimivo, a ne? Edini moški, ki mi je po nekaj letih “padel v oči”, počne podobno kot jaz. :) Pa še sexi je. :D In to sexi v vseh pogledih. Glasovno, telesno in duševno. :)

Kasneje sem razmišljala, kaj to novo poznanstvo pomeni. Ko sem ga prvič videla in me je pritegnil kot magnet, se mi je zdelo, da je on tisti, ki ga čakam. A več od plodnega poslovnega sodelovanja ne bo. Ne more biti. On je namreč oddan. Kar zame seveda pomeni “out of limit”. Kljub vsemu pa je bilo prijetno vsaj malo “odpočiti” oči :) in znova ugotoviti, da še obstajajo moški, ki me lahko v trenutku prevzamejo. :D

Foto (c) iStockphoto

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Musklfiber na kvadrat :)

8 komentarjev 12.04.2010 Plujem

Kljub temu, da sem utrujena in komaj še držim odprte oči, sem vesela.

Vesela, ker imam musklfiber. :) Ne, ne. To ne pomeni, da sem mazohist. Ne, ne uživam v lastni bolečini, temveč sem vesela, ker to, da me bolijo mišice, pomeni, da sem končno znova začela “migati” in se gibati v ritmih zdravega življenja.

Že več kot dva meseca se tedensko znova športno udejstvujem. Tokrat to počnem celo po pameti. To je počasi. S konstantnim stonjevanjem. Prej sem vedno hitela in ob vnemi in želji po “miganju” pozabila, da moje telo ne prenese več tistega, kar je včasih. Zato so poškodbam sledile tudi hujše zdravstvene težave.

Tokrat pa je drugače. Po vseh teh tednih lahko rečem, da se zelo počasi, a vztrajno, približujem cilju. To je: se pozdraviti in istočasno biti fit.

Zato sem vesela. Ker napredujem. In rahlo (beri: močno :D ) pekoči občutek v nogah, riti in rokah vsekakor pomeni, da sem na telovadbi delala dobro. Sicer vem, da naj bi vaje bile vedno tako zmerne, da ne pride do musklfibra, vendar je občutek vseeno odličen.

Pa tudi na počutju se mi pozna. Več energije imam. Lažje zdržim dnevni delovni tempo. Koža je postala bolj gladka. Lica pa manj polna. Ustnice bolj napete. V oči pa se znova vrača nagajivost. :) Juuuupi. :) :D :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, iskrica upanja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Beračenje v “pelc mantlu”

24 komentarjev 5.04.2010 Plujem

Več kot očitno je beračenje oz. prosjačenje za denar v Sloveniji postalo popularno. Poleg tistih nekaj “Kraljev ulic”, ki jih spoštujem, in jim tudi namenim kovanček ali dva v njihovo šalčko, se v zadnjem obdobju pojavlja na kar nekaj ljudi, ki tovrstno dobroto ljudi več kot očitno izkoriščajo.

Že nekajkrat me je na ulici in v trgovskem centru ustavila urejena gospa v krznenem plašču. Vsa urejena, naparfumirana in našminkana je proti meni iztegnila roki, ju dvignila in ju sestavila v šalčko. V trenutku je oči naučeno spremenila v stanje “bogica” in od mene želela dobiti nekaj denarja. Ob mojem presenečenem pogledu je oči še bolj povesila in mi povedala, da je to za otroke. Nisem se hotela zapletati z njo v pogovor, zato sem samo rekla “ne” in šla naprej.

Sem pa potem razmišljala, če je bila kje skrita kamera. Ker bi se mi to zdela edina logična razlaga za to, da nekdo prosjači za denar v krznenem plašču in “opicanjenem” izgledu. Vendar najverjetneje ni šlo za skrito kamero. Gospa je kar zares prosila za denar.  In čisto nič me ne briga, če je imela ukradeni krzneni plašč. Če bi resnično potrebovala denar za hrano za otroke, bi verjetno ukradla karkoli drugega kot “pelc mantel”, ki odbija že sam po sebi. Četudi je včasih predstavljal “status”, se sedaj mnogim gnusi. Me pa zanima, če ji je kdo namenil kaj denarja. Še bolj pa, zakaj so ji ga?

Po drugi strani me vse bolj motijo tisti, ki me nadlegujejo na parkirišču pred trgovino. Zdi se mi skrajno neprijetno, ko stojijo ob meni že nekaj trenutkov po tem, ko stopim iz avtomobila. To se mi zdi poseg v “moj prostor”. Zato si vsakič mislim:“Pa dajte mi mir. Stojte na svoji točki in če bom želela, vam bom že dala nekaj kovančkov.”. Čeprav jih večina ni zadovoljna z npr. 20 centi. Se jim zdi premalo. Večina jih prosi kar za 1 euro. No, k sreči je teh na parkiriščih vse manj. Očitno so jih trgovci prepodili na druge kraje.

Od vseh me najbolj motijo tiste gospe, ki me na ulici nadlegujejo s tem, da bi mi rade vedeževale. Enkrat se mi je zgodilo, da je ena kar hodila za mano in mi govorila neke reči. Sploh več ne vem kaj. Skoraj je šla z mano v službeno stavbo, ker je na vsak način hotela od mene denar. Ker me je s svojimi besedami zabavala, sem se obrnila in ji dala 1 euro, nakar je popolnoma znorela in mi rekla, da bi ji lahko dala vsaj 10. :) Nisem se hotela z njo zapletati v prepir in ji povedati, da moram jaz v službi delati skoraj 2 uri, da zaslužim teh 10 eurov.

Najbolj ostudni pa se mi zdijo tisti, ki z otrokom (nekateri tudi z dojenčkom) v naročju posedajo na tleh ali hodijo naokoli ter prosjačijo za denar. Nekateri so celo tako vsiljivi, da te primejo za roko, ali povlečejo za rokav. Nekateri imajo ob sebi tudi večje otroke, ki so jih že naučili, kako se držijo rokice “v šalčko” in kako se pogleda “proseče”. Grozljivo! To bi morali preprečiti in otroke zaščiti.

Seveda je pa tudi nekaj “bolj sofisticiranih”, oziroma “posodobljenih”. S pošiljanjem različnih e-sporočil poskušajo od sočutnih ljudi, ki želijo pomagati bolnemu otroku, dobiti nekaj denarja. V Sloveniji smo imeli tudi invazijo tistih, ki so hodili po gostilnah in kazali fotografije otrok in napisano besedilo, da zbirajo denar za operacijo otroka. Po drugi strani pa smo lahko ravno pred kratkim brali, kako je ena izmed mater v Angliji zastrupljala svojega otroka in za njegovo zdravljenje potem zbirala denar od ljudi, ki so hoteli otroku pomagati. Grozljivo in strašno.

Omeniti moram tudi tiste, ki z različnimi predstavami poskušajo zaslužiti nekaj denarja. Nekateri igrajo na glasbila. Nekateri kaj predstavljajo. Še posebej pa me gane (na kar verjetno tudi ciljajo :) ), če imajo zraven psa. Vsem tem z veseljem namenim nekaj drobiža. Ker so se z nečim potrudili/izkazali. Sploh pa so mnogi izmed njih zelo talentirani. Samo večina ljudi tega ne opazi, ker se jim gnusi, da igrajo na ulici in prosjačijo za denar, ali  ker se jim tako mudi, da sploh niso pozorni, kaj se dogaja, ali pa se jih je strah ustavljati. Kot zanimivost naj povem, da je eden izmed najboljših glasbenikov, oblečen v preprosta oblačila, enkrat za hec (in skrito kamero) igral na eni izmed železniških postaj. Le redki ljudje so se ustavili in ga poslušali. Še redkejši so mu namenili kakšen kovanček. Zanimivo pa je to, da on ravno s tovrstnim igranjem na odru  (v dvorani) zasluži milijone dolarjev. :) Tudi njegovi koncerti v tistem mestu, kjer je bila skrita kamera, so bili razprodani do zadnjega sedeža, saj so ljudje želeli tega virtuoza slišati v živo. :)

Med vsemi, ki prosjačijo za denar, najbolj spoštujem tiste, ki so iskreni. In ki povedo direktno, za kaj rabijo denar. Najbolj prisrčni so tisti, ki mi rečejo, da zbirajo za “flašo belega”.  :) Tistim tudi vedno kaj “primaknem”. Vsem ostalim, ki pa so več kot očitno nekje dojeli, da se s prosjačenjem da veliko zaslužiti, pa ne dam nič. Navsezadnje so iz tega delali tudi raziskave. Eden izmed novinarjev je eno leto živel kot berač v enem izmed turističnih krajev v Italiji. V tem letu je spoznal, da je beračenje pravzaprav posel. Vsak ima svoj teritorij. In tudi svoj delovni čas. Zaslužki pa so v tistem kraju bili bajni. V enem letu je kot berač zaslužil veliko več kot redno zaposleni novinar. Zanimivo, a ne?

Potem se pa čudijo, da je vse manj tistih, ki  želijo delati. In vse več tistih, ki prosjačijo za denar. Sploh sedaj, ko so prazniki, in naj bi bili ljudje bolj odprtih src.

Fotografija najdena na http://creativemoments-lynette.blogspot.com/2009/10/choices.html.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

April 2010
P T S Č P S N
« Mar   Maj »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats