Premalo se pogovarjamo.

30.03.2010

Sedim na postelji in dovoljujem solzam, da mi oblivajo obraz. Njegov glas je sicer skušal biti brezbrižen, a kljub temu sem začutila, kako ga prevzemata strah in panika.

Tako rada bi mu pomagala. Tako rada bi mu ponudila nekaj, kar bi mu zmanjšalo bolečine. Tako rada bi ga preprosto objela in mu povedala, da bo vse v redu. A mi ne pusti. Igranje hrabrosti je njegov zaščitni znak. V resnici pa je krhek in nežen. Ter prestrašen in sam.

Tako rada bi mu povedala, da sem tukaj. Da ga razumem. Da čutim njegovo bolečino. In da ga imam ne glede na to, kar je bilo (in kar še bo) rada. A mi ne pusti zraven. Kadarkoli kaj takega rečem, je preveč ganjen, da bi lahko dokončala.

Tako si želim, da bi si dovolil vsaj za trenutek razmišljati drugače. In da bi bil pripravljen na spremembe. Olajšalo bi mu življenje.

Želim si, da bi imela čarobno paličico, da bi ga z enim zamahom lahko pozdravila. Pa ne samo njega. Tudi njo. Tako jima želim dobrega počutja. In lepih trenutkov.

Vendar lahko samo spremljam. Lahko sem samo opora. Lahko sem samo tam, ko me rabijo. In lahko jima rišem nasmeh na obraz.

Tako sem se naučila. Biti trdna kot skala. Vedno tam. Za oporo. V resnici pa sem krhka. Nežna. In včasih tudi jočem. Jočem, ko sem sama. Ker se počutim tako nemočno.

Verjetno je tako pri vseh, ki jih skrbi za drage osebe, ko imajo zdravstvene težave. In vse, kar nam v takih trenutkih ostane, je upanje. Upanje, posuto z lepimi misimi.

Zato bom žalostne misli tudi tokrat poskusila spremeniti v vesele slike druženja, razumevanja in lepih trenutkov. Čeprav bo danes kar težko. Kljub precejšnji kopici mokrih robčkov, mi solze namreč še kar tečejo. Preveč me skrbi in preveč me je strah. A verjetno imajo ravno taki trenutki poseben namen. Zato, da se zavemo, kako zelo se imamo radi. In da se začnemo znova zbliževati.

Napisala mu bi sms, a kar ne vem, kaj naj napišem. Ugotavljam, da se kljub toliko letom skupnega življenja skoraj ne poznava. Čeprav sva se v zadnjih letih kar zbližala. Vendar, a ni žalostno, da so ravno težki trenutki (npr. bolezen) tisti, ki nas ponavadi znova zbližajo, združijo? In to ravno z osebami, ki jih videvamo (skoraj) vsak dan in s katerimi smo preživeli toliko lepih in tudi manj lepih, a vseeno zanimivih, trenutkov. In to vse zaradi vlog, ki jih imamo. Vse zaradi položaja, ki ga moramo zasledovati. A kljub temu se razumemo. In imamo radi. Si pomagamo. In smo drug za drugega vedno “tam”. In to vemo. Vsi. A vseeno mu bom nocoj napisala sms. Da bo še dodatno vedel, da mislim nanj.

Fotografija najdena na http://fdcoiea.tabulas.com/.

Sprašujem se pa, zakaj se sploh odtujimo. Pa ne samo s starši. Tudi s prijatelji se nam to lahko zgodi. Ali pa s partnerjem. Odgovor je verjetno v komunikaciji. Nekje, na neki točki, se prenehamo zares pogovarjati. Vse, kar polni naše pogovore so vreme, služba, problemi in dnevni dogodki. Nekje vmes tako pozabimo na lepe reči. In na bistvo. To je tisto, kar je skrito. To je tisto, kar pravzaprav smo mi in kar so naši starši, prijatelji, partnerji. Zato je pomembno, da se ne nehamo pogovarjati. In da odnose negujemo ves čas. Vsak dan. Ker so kot rožice. Rožice, ki lepo cvetijo, kadar so zalite. Vendar ne preveč in ne premalo. Ravno prav in z občutkom.

Sedaj pa bom šla pod tuš. Da se dokončno umirim. Da operem obraz. In da začnem razmišljati o lepih rečeh.

  • Share/Bookmark

V kategoriji skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

 

10 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. slikca  |  31.03.2010 ob 15:09

    ja… prehitro se zgodi da nastane luknja v odnosu, včasih sploh ne vemo kdaj…vbistvu je pa razlog vedno isti, ker se nehamo pogovarjat…se čist strinjam…

    men je zanimivo, da mam umesno stopnjo komuniciranja samo preko pisanja besed…takrat ni problema in se počutim čist ok in je vse čist navadno, ko je pa treba v živo/po telefonu komunicirat se pa ustavi…takrat že vem kolk je ura, da se je treba dobit pa usest pa se spet najdit ;)

    se mi je pa že zgodilo da sem v kakih težkih trenutki soljudi zmrznila v smislu da se nisem počutila dovolj blizu več, da bi se upala utikat in jim pomagat…ufff, to je šele težko…sploh če si si nekdaj delil velike in male skrivnosti…

    držim pesti da se solze posušijo z razlogom ;)

  • 2. Maša  |  31.03.2010 ob 20:52

    V nekaj prvih odstavkih se mi zdi, kot da bi brala sebe … In ja, se popolnoma strinjam. Premalo se pogovarjamo.

  • 3. mayafaweks  |  31.03.2010 ob 22:29

    mayafaweks

    Vsak dan postane rutina in vsak se žene le za cilji ter pri tem pozabi nase.. Večkrat bo se morali dobiti na kavi.

    Glede ostalega pa.. držim pesti, da bo use vredu =)

  • 4. Plujem  |  4.04.2010 ob 08:20

    Plujem

    slikca – Če poznamo svoje odzive, lahko hitro ugotovimo, kdaj se odnos začne krhati. Pogovarjanje je pa res bistvo vsega. Uf, težko je, ko se oddaljiš od nekoga, s katerim si prej delil večino skrivnosti. Ampak dostikrat so to tudi preizkušnje, ki nas potem naredijo močnejše. In ki našo vez s tisto osebo še odebelijo. Hvala za lepe želje.

  • 5. Plujem  |  4.04.2010 ob 08:20

    Plujem

    Maša – Da. Kar nekje vmes se zavemo, da se skoraj ne pogovarjamo.

  • 6. Plujem  |  4.04.2010 ob 08:22

    Plujem

    mayafaweks – Točno tako. Pozabimo na pomembne reči. Preveč divjamo. Zato bi si morali kar vzeti čas in ga namenjati tistim, ki nam pomenijo. Hvala za pesti. Upam, da bo res vse ok.

  • 7. noah  |  4.04.2010 ob 15:45

    noah

    Tempo današnjega načina življenja je glavni krivec za odtujevanje :smile: in šele izguba bližnje osebe nas opomni koliko besed je ostalo neizgovorjenih :lol:

  • 8. Don Marko M  |  6.04.2010 ob 10:29

    odkar vem zase trdim – če ljudje komuniciramo lahko še vedno pride do malih problemov, če pa ne komuniciramo pride do velikih problemov….in res občudujem nekatere, ki se jim da samim sebi ustvarjati velike probleme….

  • 9. Plujem  |  7.04.2010 ob 10:19

    Plujem

    noah – Res je, da je tempo pester, vendar če želimo, si vedno lahko najdemo trenutek, da nekomu namenimo pozornost. Žalostno je, kako se ponavadi šele po izgubi drage osebe zavemo, koliko nam je pomenila in kaj so pravzaprav najbolj pomembne stvari v življenju.

  • 10. Plujem  |  7.04.2010 ob 10:20

    Plujem

    Marko – Točno tako. Ampak večina jih misli, da si ravno s pogovarjanjem delajo težave. Preveč rutinsko in samoumevno jemljejo ljudi in odnose.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Marec 2010
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats