Prijateljica moja zlata, pogrešala te bom.

21.03.2010

Spet sem imela nočne more. Zbudila sem se že nekaj pred osmo in nisem mogla več zaspati. Občutek nemira v meni iz minute v minuto narašča. Nikakor se ne (z)morem umiriti. Vsi dogodki včerajšnjega dne mi še vedno odmevajo v glavi. Misli pa se stalno zatekajo v begajoče misli in nemirne občutke.

Najverjetneje zaradi včeraj. Pa tudi zaradi vseh mesecev nazaj. Pravzaprav sem si včeraj končno znova dovolila začutiti, kako zelo sem pogrešala druženje z njo. Z mojo drago prijateljico, ki sedaj odhaja. Znova sem si dovolila začutiti, kako zelo sem pogrešala pogovore z njo. In kako zelo mi je hudo, da sva se oddaljili.

Čeprav vem, zakaj sva se. Čeprav vem, da je to bilo koristno za obe. Ampak. Pogrešala sem jo. Pogrešala sem vse neskončne pogovore o vsemogočih rečeh. Pogrešala diskusije o najinih strahovih in najinih željah. Ter pogrešala razprave o življenju, ljubezni, sreči ter navsezadnje tudi o moških, ki sva jih kdajkoli imeli.

In sedaj jočem. Jočem za vse mesece nazaj, ko sva šli vsaka svojo pot. In za vse mesece nazaj, ko se nisva pogovarjali o drugem kot o vremenu, službi in ostalih dnevnih dogodkih. Zdi se mi kot stran vržen čas, čeprav ni bil. Vse je imelo svoj namen in pomen. Tudi to, da sem na trenutke dobila občutek, da se ji zdim nepomembna.

Ko sva včeraj med večerjo klepetali, sem se na trenutke morala prav »koncentrirati«, da se nisem razjokala. Pa ne, ker bi mi bilo hudo. Temveč zato, ker mi je bilo tako lepo. Bilo je skoraj tako kot včasih. Še vedno obstaja zid, a postaja vse nižji. Res si želim, da bi ga čim prej premostili.

Želim ji še naprej stati ob strani. Želim ji še naprej nuditi ramo, kjer bo vedno našla mehko blazino. In vesela sem, da sedaj prihaja njen čas. Njen čas za srečo. Za veselje. Za upanje. In za pravo ljubezen.

Obujam spomine, kako sva včasih sedeli v parku, pokriti z deko in gledali v »hišo«. Kako sva se vozili z avtomobilom in spremljali dogajanje. Kako sva se srečevali na »točki« in imeli »vse pod kontrolo«. In navsezadnje, kako sva pozno v noč sedeli na balkonu ter klepetali o moških, ljubezni in željah, ki jih imava. Da. Bili so čudoviti časi. Četudi polni skrbi, so se mi zdeli lepši. Manj boleči. Manj osamljeni.

In potem je prišlo obdobje, ko sva se oddaljili ter pristali med vremenskimi napovedmi in službenimi dogodki. Najprej sem se še trudila obdržati odnos »višje«. Zdelo se mi je, da si enako želi tudi ona. A nama ni uspelo. Počasi sva se odtujili. Razlogi, zakaj sva se, niso niti pomembni. Za takšne reči so odgovornosti vedno na obeh straneh. Najmočnejši argument je (bil), da zoriva. Vsaka na svoj način. A v pravo smer. Česar ne bi zmogli, če bi bili še vedno tako odvisni druga od druge. Kljub vsemu se vez ni pretrgala. In čeprav se mi je na trenutke zazdelo, da se trga, je pravzaprav postala še močnejša. Vsaj jaz jo sedaj občutim tako. Ker so nam stvari, ko se malce oddaljimo, veliko bolj jasne, logične in razumljive. In sinoči je vse dobilo obliko. Vsak dogodek se je postavil na pravo mesto. Vsaka beseda je dobila smisel. Vsaka grimasa je dobila svoje ozadje. In tudi ona je dobila realno podobo. Sedaj vem, da je bilo vse samo del učenja in del zorenja. In zato vem, da se najino prijateljstvo po plovbi v nemirnih vodah tako (končno) počasi vrača v mirne vode.

In ravno spoznanje, kako močno je najino prijateljstvo kljub vsem čerem, je tisto, ki mi ni »dalo miru«. Morala sem to zapisati. Kajti sedaj se počutim popolnoma mirno. In srečno.

Srečno, da sem osvojila to pomembno lekcijo življenja. Ter srečno, da imam tako odlično prijateljico, ki me je naučila najpomembnejših stvari v življenju. Čeprav so se mi njene metode dostikrat zdele »trde«, neizprosne in nerazumljive. Čeprav se mi je marsikdaj zdelo, da me ne razume. Čeprav se mi je marsikdaj zdelo, da blazina na njeni rami ni ukrojena po moji meri. In čeprav se mi je večkrat zdelo, da me pušča samo tudi takrat, ko jo najbolj potrebujem. Vendar sedaj jo popolnoma razumem. Razumem njena dejanja. Njene besede. Njeno vedenje. In navsezadnje tudi njen umik, saj je bilo pomembno, da bistvo ugotovim in lekcije osvojim sama. In ravno to šteje največ.

In sedaj je prišel čas. Za naju. Za plovbo. Ter za spremembe.

Prišel je čas, da se začne sreča. In ljubezen. Za obe. Za vsako posebej, a vendar povezano.

Zato ji želim vse najlepše. In veliko lepih trenutkov. Predvsem pa topline. In moškega, ki bo to v vseh pogledih in dejanjih. :)

Kljub vsemu ji je blazina na moji rami vedno na razpolago. Tudi za solze sreče. Ker te so tiste, ki ji bodo letos tekle. :)

»Prijateljica moja zlata, rada te imam. In pogrešala te bom.”

  • Share/Bookmark

V kategoriji frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

 

8 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. cherry  |  21.03.2010 ob 11:03

    lep zapis

  • 2. P.J.  |  21.03.2010 ob 11:20

    P.J.

    Kaj takšnega je res lepo brati. Človeku povrne vero in navdaja z upanjem. Tudi odnos je “živa tvarina”, ki se razvija in vedno znova oblikuje skozi čas.

    Včasih ljudje, kakor Odisej, odjadramo v svojo bitko. Lepo je, če vemo, da nekje čaka “Penelopa“, s katero bomo delili vzhičenost zmagoslavja. In ki nam bo pomagala prebroditi bridkost poraza.

  • 3. tam nekje,...  |  21.03.2010 ob 20:32

    Nothing is what it seems, because there is more to everything in everyone of us.

    In kot je že bilo nekje zapisano: Prijatelji so kot zvezde na nebu, ne vidiš jih vedno, a veš, da so nekje tam, za vedno.

    Čudovit zapis. So se mi prav oči orosile.

  • 4. Plujem  |  22.03.2010 ob 09:21

    Plujem

    cherry – Hvala.

  • 5. Plujem  |  22.03.2010 ob 09:22

    Plujem

    P.J. – Točno tako. Vsi odnosi se razvijajo. In vse odnose je potrebno zalivati s komunikacijo, razumevanjem in toplino.

  • 6. Plujem  |  22.03.2010 ob 09:24

    Plujem

    tam nekje,… – Najmočnejše vezi se nikoli ne pretrgajo. :)

    Hvala.

  • 7. Don Marko M  |  22.03.2010 ob 21:31

    za pravo prijateljstvo so potrebna leta zorenja, katerih nobeden od pravih prijateljev nikakor ni pripravljen zavreči, ker pravo prijateljstvo ima pač vedno odgovore na vsa vprašanja….dobro si to iz globine na površino postavila….

  • 8. Plujem  |  23.03.2010 ob 07:42

    Plujem

    Marko – Se strinjam. Pomembno je samo, da ne nehamo komunicirati. In hvala za pohvalo. :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Marec 2010
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats