Arhiv dne 15.03.2010

Nebuloze medicinskega ega

10 komentarjev 15.03.2010 Plujem

Sedim na postelji in razmišljam o današnjem dnevu. Po vseh neprijetnih  “dogodivščinah” z zdravniki sem se končno malce umirila.

Spet so namreč pogruntali nekaj novega. Nič kaj prijetna zadeva. Še manj prijeten in primeren pa je bil način, s katerim me je obravnaval eden od zdravnikov. Z izbruhom, ki ga je imel, me je le še dodatno znerviral in dosegel, da sem še bolj podvomila o njegovi usposobljenosti.  Sploh zato, ker se je razburjal, ker je bil ranjen njegov ego. Nekdo (beri drugi strokovnjak) si je namreč “dovolil” (ti, nesramnež, ti :D ) podvomiti o njegovi usposobljenosti. In namesto, da bi to rešili “znotraj”, sem bila njegovih užaljenih, “obrambnih” in dokazovalnih stavkov, kako je odličen, deležna jaz. Pri preiskavi, ki me čaka, bom tako še bolj pozorna in previdna. Ne izključujem niti možnosti, da si bom poiskala drugega zdravnika.

Ugotavljam pa, da postajam z leti vse bolj odporna na razne “izpade belih halj”. Včasih sem se uprla in rekla kaj nazaj, z leti pa sem ugotovila, da se ne splača spuščati na njihov nivo. Tako ukrepam samo takrat, ko prestopijo zgornjo mejo moje tolerance. Navsezadnje se gre za mene. Po letih izkušenj sem namreč že zdavnaj sprejela dejstvo, da grem tja samo zaradi sebe in svojega počutja. Vse osorne, nesramne, neetične in nespretne medicinske uslužbence mi tako uspe nekako “spregledati”, oziroma jih vzeti v zakup, če le ne prestopijo meje. Ko jo, se postavim zase. Naučila sem se, kako to narediti na prijazen in vljuden način, ki so ga do sedaj še vsi razumeli. Ne glede na to pa že na prvi pogled ločim pleve od semena. Kakorkoli. Medicina je v tej fazi, ko zdravim represivno, vsaj delno nujno potrebna. Sicer se bolj nagibam k alternativni obravnavi.

Je pa res, da sem se danes po več kot eni uri “praznega” čakanja že poigravala z idejo, da vse poženem v tri krasne in odidem domov. A sem počakala. Glede na nadaljnjo obravnavo in izbruh bi bilo verjetno bolje, da bi res predčasno odšla. No. Ker nisem, imam sedaj še nadaljnje preiskave.

In kot se je pokazalo danes, so se stvari še malo zakomplicirale. A me ne grabi panika. Vsaj zaenkrat še ne. Je, kar je. Bistveno je, da so se po več kot mesecu dni končno začeli kazati prvi rezultati terapije (ki jo izvajam drugje, v drugi ustanovi). Rezultati so sicer minimalni, a obetavni. Ne gre sicer po zastavljenem načrtu, ker se moje telo odziva popolnoma drugače od vseh, kar so jih kdajkoli zdravili (vsaj tako mi povedo vsakič, ko sem tam), a za vsako bolezen se najde “rož’ca”, ni šment, da se za mojo ne bi. :)

Ne glede na to, da sem sicer precej odporna na takšne smešne izbruhe, me je tole danes precej vznemirilo in utrudilo. Verjetno zaradi vseh okoliščin. Zato mi tišina in mir trenutno res božata dušo. V ozadju sicer “govori” televizija, a je pravzaprav ne slišim. Tipkam in se še dodatno umirjam. Kaj me še čaka, niti nočem razmišljati. Kar bo, bo. Pomembno je, da ohranim dobro voljo. Smeh. In pozitivne misli. Slednjih pa mi sedaj, ko bo znova sijal sonček, sploh ne bo manjkalo. :)

Fotografija najdena na http://www.ncbusinesslitigationreport.com.

  • Share/Bookmark

Kategorija: iskrica upanja, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

Marec 2010
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats