Arhiv za mesec Marec 2010

Premalo se pogovarjamo.

10 komentarjev 30.03.2010 Plujem

Sedim na postelji in dovoljujem solzam, da mi oblivajo obraz. Njegov glas je sicer skušal biti brezbrižen, a kljub temu sem začutila, kako ga prevzemata strah in panika.

Tako rada bi mu pomagala. Tako rada bi mu ponudila nekaj, kar bi mu zmanjšalo bolečine. Tako rada bi ga preprosto objela in mu povedala, da bo vse v redu. A mi ne pusti. Igranje hrabrosti je njegov zaščitni znak. V resnici pa je krhek in nežen. Ter prestrašen in sam.

Tako rada bi mu povedala, da sem tukaj. Da ga razumem. Da čutim njegovo bolečino. In da ga imam ne glede na to, kar je bilo (in kar še bo) rada. A mi ne pusti zraven. Kadarkoli kaj takega rečem, je preveč ganjen, da bi lahko dokončala.

Tako si želim, da bi si dovolil vsaj za trenutek razmišljati drugače. In da bi bil pripravljen na spremembe. Olajšalo bi mu življenje.

Želim si, da bi imela čarobno paličico, da bi ga z enim zamahom lahko pozdravila. Pa ne samo njega. Tudi njo. Tako jima želim dobrega počutja. In lepih trenutkov.

Vendar lahko samo spremljam. Lahko sem samo opora. Lahko sem samo tam, ko me rabijo. In lahko jima rišem nasmeh na obraz.

Tako sem se naučila. Biti trdna kot skala. Vedno tam. Za oporo. V resnici pa sem krhka. Nežna. In včasih tudi jočem. Jočem, ko sem sama. Ker se počutim tako nemočno.

Verjetno je tako pri vseh, ki jih skrbi za drage osebe, ko imajo zdravstvene težave. In vse, kar nam v takih trenutkih ostane, je upanje. Upanje, posuto z lepimi misimi.

Zato bom žalostne misli tudi tokrat poskusila spremeniti v vesele slike druženja, razumevanja in lepih trenutkov. Čeprav bo danes kar težko. Kljub precejšnji kopici mokrih robčkov, mi solze namreč še kar tečejo. Preveč me skrbi in preveč me je strah. A verjetno imajo ravno taki trenutki poseben namen. Zato, da se zavemo, kako zelo se imamo radi. In da se začnemo znova zbliževati.

Napisala mu bi sms, a kar ne vem, kaj naj napišem. Ugotavljam, da se kljub toliko letom skupnega življenja skoraj ne poznava. Čeprav sva se v zadnjih letih kar zbližala. Vendar, a ni žalostno, da so ravno težki trenutki (npr. bolezen) tisti, ki nas ponavadi znova zbližajo, združijo? In to ravno z osebami, ki jih videvamo (skoraj) vsak dan in s katerimi smo preživeli toliko lepih in tudi manj lepih, a vseeno zanimivih, trenutkov. In to vse zaradi vlog, ki jih imamo. Vse zaradi položaja, ki ga moramo zasledovati. A kljub temu se razumemo. In imamo radi. Si pomagamo. In smo drug za drugega vedno “tam”. In to vemo. Vsi. A vseeno mu bom nocoj napisala sms. Da bo še dodatno vedel, da mislim nanj.

Fotografija najdena na http://fdcoiea.tabulas.com/.

Sprašujem se pa, zakaj se sploh odtujimo. Pa ne samo s starši. Tudi s prijatelji se nam to lahko zgodi. Ali pa s partnerjem. Odgovor je verjetno v komunikaciji. Nekje, na neki točki, se prenehamo zares pogovarjati. Vse, kar polni naše pogovore so vreme, služba, problemi in dnevni dogodki. Nekje vmes tako pozabimo na lepe reči. In na bistvo. To je tisto, kar je skrito. To je tisto, kar pravzaprav smo mi in kar so naši starši, prijatelji, partnerji. Zato je pomembno, da se ne nehamo pogovarjati. In da odnose negujemo ves čas. Vsak dan. Ker so kot rožice. Rožice, ki lepo cvetijo, kadar so zalite. Vendar ne preveč in ne premalo. Ravno prav in z občutkom.

Sedaj pa bom šla pod tuš. Da se dokončno umirim. Da operem obraz. In da začnem razmišljati o lepih rečeh.

  • Share/Bookmark

Kategorija: skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Dragi moj, danes sem se dokončno odločila, da te zamenjam.

19 komentarjev 28.03.2010 Plujem

V začetku letošnjega marca je preteklo eno leto, odkar sva se prvič spoznala. Že prvi dan najinega druženja je bil zame popolnoma nepozaben. Se še spomniš, kako sem se jezila, ko sem ugotovila, da si pisal neki Piki, ki je jaz sploh ne poznam? A po premisleku sem se odločila, da bom vseeno poskusila s tabo. Saj veš. Na nek način si mi bil takooooo zelo privlačen In tako sva že kar takoj začela z dnevnim druženjem.

In sedaj po letu in še nekaj dneh razmišljam ravno o vseh teh trenutkih, ki sva jih preživela skupaj. Še bolj pa o vseh presenečenjih, ki si mi jih pripravil v zadnjih mesecih. Res, dragi moj, nepozabni so bili tisti trenutki. In zato sem se odločila, da ti danes iskreno povem, kako sem se ob tebi počutila in kako se počutim še danes.

Ko sem poleti izvedela, da boš moral za več kot mesec dni v tujino, sem se najprej jezila, ker moraš spet stran (to je bila namreč že tvoja tretja pot), vendar sem se hitro potolažila. Ker sem si že isti dan, ko si odšel, našla drugega. Nadomestnega, bi lahko rekla. Čeprav sem ga poznala že od prej. In četudi sem se na začetku zelo upirala, sem si izbrala ravno njega, ki me je navduševal že v preteklosti. Ko sem se ga po mesecih znova dotaknila, me je v trenutku ponovno prevzel. Prav upirati sem se morala, da se nisem prepustila mislim, zakaj neki sem ga sploh zamenjala s tabo. Še vedno je bil tako odličen in še vedno me je navduševal. Njegovi odgovori so bili še vedno ubrani in njegova hitrost me je tako kot vsa leta prej neverjetno pomirjala. Poznala sem vse njegove prednosti in pomanjkljivosti, s katerimi sem več kot odlično znala upravljati, zato sem se ob njemu počutila popolnoma domače.

A ni trajalo več kot kakšen mesec in pol. Po tem si se namreč vrnil ti in znova prevzel njegovo vlogo. Na začetku sem bila precej nezadovoljna, saj sem se znova morala sprijazniti s spremembo ter se navaditi na tvoje “fore” in tvoj način komuniciranja z mano (in z drugimi). A sem se. Sčasoma. Vem, da sem se vmes dostikrat jezila, saj mi tvoji odgovori nikakor niso bili všeč. Preveč si bil svojeglav. Preveč si želel biti samostojen.  In prevečkrat si me presenetil z neprijetnimi dogodki.

Zato sem seveda začela razmišljati o tem, da te zamenjam. Še posebej po tem, ko si se odločil, da boš deloval tudi brez moje odobritve. Veš. Nikakor mi ni bilo všeč, da si trikrat zaporedoma klical mojega šefa. Pa tudi to, da si prekinjal moje pogovore in se v molk zavil ravno takrat, ko sem te najbolj potrebovala, me je motilo.

A pred odločitvijo sem na predlog prijatelja vseeno še poskušala rešiti najino druženje. Zato sem ti sinoči omogočila dodatno pridobivanje informacij in na spletu poiskala celo nekaj stvari, ki bi te lahko še izboljšale. A več kot očitno, ti moj pristop ni ustrezal. Ne samo, da si se že na začetku uprl. Tudi vnaprej si se odločil, da ne boš več sodeloval. Znova namreč molčiš. In zato te, dragi moj, dokončno zapuščam. Čeprav bo morda še nekaj časa trajalo, preden se te dokončno znebim.

Znova sem si poiskala “prejšnjega” in z njim že cel dan uspešno komuniciram. Ravno zato se znova sprašujem, zakaj neki sem se takrat sploh odločila zate. Prijatelji so mi namreč druženje s tabo toplo odsvetovali. A jih nisem poslušala. Navajena sem, da zaključke delam na podlagi svojih izkušenj in mnenj.

In zato tudi zaključujem. S tabo. Za vedno. Občutki jeze, ko si znova molčal, četudi sem od tebe pričakovala odgovor, in se z mano kosal v igri potrpljenja, me počasi minevajo. Tudi ideje o tem, da te zabijem v steno, so me že minile. Ker pa nezadovoljstvo s tabo še vedno ostaja, te bom rajši prepustila komu drugemu.  Pač sva si preveč različna. Jaz prehitra, ti pa (zame) prepočasen. Vendar, veš, za vsa nesoglasja sta vedno kriva dva. Vendar pa v tvojem primeru velik del krivde vzamem na svoja ramena. Pač nisem imela pravega dotika zate. :)

Zato, dragi moj mobilni telefon z upravljanjem na dotik, sem se danes dokončno odločila, da te zamenjam.

Foto (c) keeptonyblairforpm

P.S. Takšen pristop je odličen način za umirjanje in zdravo izražanje jeze. :) Me je umirilo in zato bo moja nedelja še toliko lepša. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tehnične, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Prijateljica moja zlata, pogrešala te bom.

8 komentarjev 21.03.2010 Plujem

Spet sem imela nočne more. Zbudila sem se že nekaj pred osmo in nisem mogla več zaspati. Občutek nemira v meni iz minute v minuto narašča. Nikakor se ne (z)morem umiriti. Vsi dogodki včerajšnjega dne mi še vedno odmevajo v glavi. Misli pa se stalno zatekajo v begajoče misli in nemirne občutke.

Najverjetneje zaradi včeraj. Pa tudi zaradi vseh mesecev nazaj. Pravzaprav sem si včeraj končno znova dovolila začutiti, kako zelo sem pogrešala druženje z njo. Z mojo drago prijateljico, ki sedaj odhaja. Znova sem si dovolila začutiti, kako zelo sem pogrešala pogovore z njo. In kako zelo mi je hudo, da sva se oddaljili.

Čeprav vem, zakaj sva se. Čeprav vem, da je to bilo koristno za obe. Ampak. Pogrešala sem jo. Pogrešala sem vse neskončne pogovore o vsemogočih rečeh. Pogrešala diskusije o najinih strahovih in najinih željah. Ter pogrešala razprave o življenju, ljubezni, sreči ter navsezadnje tudi o moških, ki sva jih kdajkoli imeli.

In sedaj jočem. Jočem za vse mesece nazaj, ko sva šli vsaka svojo pot. In za vse mesece nazaj, ko se nisva pogovarjali o drugem kot o vremenu, službi in ostalih dnevnih dogodkih. Zdi se mi kot stran vržen čas, čeprav ni bil. Vse je imelo svoj namen in pomen. Tudi to, da sem na trenutke dobila občutek, da se ji zdim nepomembna.

Ko sva včeraj med večerjo klepetali, sem se na trenutke morala prav »koncentrirati«, da se nisem razjokala. Pa ne, ker bi mi bilo hudo. Temveč zato, ker mi je bilo tako lepo. Bilo je skoraj tako kot včasih. Še vedno obstaja zid, a postaja vse nižji. Res si želim, da bi ga čim prej premostili.

Želim ji še naprej stati ob strani. Želim ji še naprej nuditi ramo, kjer bo vedno našla mehko blazino. In vesela sem, da sedaj prihaja njen čas. Njen čas za srečo. Za veselje. Za upanje. In za pravo ljubezen.

Obujam spomine, kako sva včasih sedeli v parku, pokriti z deko in gledali v »hišo«. Kako sva se vozili z avtomobilom in spremljali dogajanje. Kako sva se srečevali na »točki« in imeli »vse pod kontrolo«. In navsezadnje, kako sva pozno v noč sedeli na balkonu ter klepetali o moških, ljubezni in željah, ki jih imava. Da. Bili so čudoviti časi. Četudi polni skrbi, so se mi zdeli lepši. Manj boleči. Manj osamljeni.

In potem je prišlo obdobje, ko sva se oddaljili ter pristali med vremenskimi napovedmi in službenimi dogodki. Najprej sem se še trudila obdržati odnos »višje«. Zdelo se mi je, da si enako želi tudi ona. A nama ni uspelo. Počasi sva se odtujili. Razlogi, zakaj sva se, niso niti pomembni. Za takšne reči so odgovornosti vedno na obeh straneh. Najmočnejši argument je (bil), da zoriva. Vsaka na svoj način. A v pravo smer. Česar ne bi zmogli, če bi bili še vedno tako odvisni druga od druge. Kljub vsemu se vez ni pretrgala. In čeprav se mi je na trenutke zazdelo, da se trga, je pravzaprav postala še močnejša. Vsaj jaz jo sedaj občutim tako. Ker so nam stvari, ko se malce oddaljimo, veliko bolj jasne, logične in razumljive. In sinoči je vse dobilo obliko. Vsak dogodek se je postavil na pravo mesto. Vsaka beseda je dobila smisel. Vsaka grimasa je dobila svoje ozadje. In tudi ona je dobila realno podobo. Sedaj vem, da je bilo vse samo del učenja in del zorenja. In zato vem, da se najino prijateljstvo po plovbi v nemirnih vodah tako (končno) počasi vrača v mirne vode.

In ravno spoznanje, kako močno je najino prijateljstvo kljub vsem čerem, je tisto, ki mi ni »dalo miru«. Morala sem to zapisati. Kajti sedaj se počutim popolnoma mirno. In srečno.

Srečno, da sem osvojila to pomembno lekcijo življenja. Ter srečno, da imam tako odlično prijateljico, ki me je naučila najpomembnejših stvari v življenju. Čeprav so se mi njene metode dostikrat zdele »trde«, neizprosne in nerazumljive. Čeprav se mi je marsikdaj zdelo, da me ne razume. Čeprav se mi je marsikdaj zdelo, da blazina na njeni rami ni ukrojena po moji meri. In čeprav se mi je večkrat zdelo, da me pušča samo tudi takrat, ko jo najbolj potrebujem. Vendar sedaj jo popolnoma razumem. Razumem njena dejanja. Njene besede. Njeno vedenje. In navsezadnje tudi njen umik, saj je bilo pomembno, da bistvo ugotovim in lekcije osvojim sama. In ravno to šteje največ.

In sedaj je prišel čas. Za naju. Za plovbo. Ter za spremembe.

Prišel je čas, da se začne sreča. In ljubezen. Za obe. Za vsako posebej, a vendar povezano.

Zato ji želim vse najlepše. In veliko lepih trenutkov. Predvsem pa topline. In moškega, ki bo to v vseh pogledih in dejanjih. :)

Kljub vsemu ji je blazina na moji rami vedno na razpolago. Tudi za solze sreče. Ker te so tiste, ki ji bodo letos tekle. :)

»Prijateljica moja zlata, rada te imam. In pogrešala te bom.”

  • Share/Bookmark

Kategorija: frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Gola telesa za boljše vreme? :)

12 komentarjev 17.03.2010 Plujem

Razgreta moška telesa, ki napol gola v divjih ritmih poplesujejo na odru, pred njimi pa trume kričečih žensk, ki se ob pogledu na izklesana telesa slinijo in trudijo priti čim bližje prvi vrsti. V čem je smisel?

Ko so pred leti v Slovenijo prvič prišli slavni Čipendejls (beri: Chippendales :) ), sva s prijateljico po mnogih letih druženja imeli prvo nesoglasje. Bila je namreč osupla, ker nisem hotela z njo na predstavo ameriških slači-fantov. Nekaj časa me je prepričevala, nato pa je ugotovila, da je moja odločitev dokončna.

Pa to, da sem takrat imela resno vezo, niti malo ni vplivalo na to, da nisem šla. Enostavno ne vidim smisla v tem, da bi šla v dvorano polno vreščečih žensk in se trudila dobiti “posebno obravnavo” na odru. Kaj točno se tam dogaja in če se fantje res slečejo do golega, ne vem. In me niti ne zanima. Vse, kar vem o teh rečeh, je to, kar sem videla na TV, ko so predvajali kakšno reklamo/novico. Kljub vsemu pa se mi tovrstne “zabave” zdijo nepotrebne in popolna izguba časa.

Ne rečem, da mi gledanje striptiza ni všeč. Seveda mi je, vendar samo, če ga izvaja moj izbranec. Ker vem, da je namenjen meni. In ker vem, da si ga bom potem lahko tudi privoščila.

Vse druge variante slinjenja, četudi samo od daleč in z očmi, okoli nekih tujih tipov se mi zdijo pa popolnoma nesprejemljive. Nezanimive. In tudi odbijajoče. Me pa vsekakor zanima, zakaj ženske hodijo na takšne predstave. In kaj od tistega potem imajo? Jih tista predstava tam tudi zrajca?

YouTube slika preogleda

Meni se zdi, da bi bila “moja pipi” ravno tam popolnoma imuna na vse moške “hormone”, ker bi vedela, da niso namenjeni njej. :)

Sploh pa ne vem, kaj naj bi bilo tako privlačnega na izklesanih telesih, ki se kar cedijo od olja in nadutosti. Je pa res, da ima vsak in vsaka drugačen okus. In popolnoma prav je tako. :)

Omeniti moram tudi, da je (ženski) striptiz priljubljen tudi pri moških. Kdo  (moški ali ženske) se bolj “slini” nad izvajalci, ki plešejo samo zaradi denarja, je težko (ali pa celo nemogoče) oceniti. Po poročanju “udeležencev” so ženske vsekakor tiste, ki ob pogledih na razgaljena moška telesa bolj kričijo. Moški naj bi tovrstne predstave namreč gledali bolj “tiho”. Razlike pa naj bi bile tudi v “sodelovanju”. Več žensk kot moških naj bi si želelo  sodelovati v posebnih “igrah za udeleženke”. Moški pa naj bi pri “ogledu” zapravili (zataknili) več denarja.

Posebna oblika striptiza so tako imenovani “peep showi“, ki se jih da “kupiti” tudi v nekaterih erotičnih trgovinah. In pa “privatni striptiz“, ki se najpogosteje organizira  ob fantovščini ali dekliščini. Njegov namen naj bi bil, da si bodoči mož, oziroma bodoča žena še zadnjič “privoščita”. “Privoščita kaj?”, je moje vprašanje.  Je gledanje nekih tujih golih teles res poseben užitek? In, nadalje: “So po poroki užitki res le še preteklost?”. Res, da nisem poročena, vendar se mi zdi, da se lahko v vezi, kjer se dva dopolnjujeta in obojestransko razvajata, erotični naboj ohrani tudi do pozne jeseni.

Trenutno najbolj popularno razkazovanje golega telesa pa naj bi bilo ob vremenski napovedi. Napovedovalke se med napovedovanjem različnih prognoz slečejo. Nekatere tudi do golega. V Sloveniji zaenkrat takšnega striptiza še niso zabeležili, v nekaterih sosednjih državah (npr. Hrvaški) pa že. Me pa zanima, če se bo tudi kakšna od naših vremenark opogumila in slekla. :) Sicer ne vidim smisla v takšnem početju. Niti razlogov. Zato me zanima, če je to zgolj zaradi reklame TV-ja? Dokazovanja, da si upajo? Lastnih fetišev? Podiranja “nekih” tabujev? Želje po “nečem novim”? Česa drugega? Ali “zgolj” zaradi “klicanja” boljšega vremena? :mrgreen:

Seks in golota sta seveda popolnoma naravni in sprejemljivi stvari in če bi ljudje več pozornosti namenjali erotičnosti kot nasilju, bi bil svet takoj lepši. Kljub vsemu pa se mi zdi, da je slačenje v primerih, ko ga ljudem na nek način “vsiljujejo”, neprimerno. Tudi zaradi otrok. Pa nisem neka “zategnjena” ženska. Daleč od tega. Seks in (skoraj) vse, kar je povezano z njim, sprejemam kot nekaj čudovitega. Vseeno pa se mi zdi, da je potrebno ločiti, kaj je sprejemljivo za množico in kaj naj bo na voljo tistim, ki to želijo videti (kupiti). Vsekakor bo odzive Slovencev in Slovenk v primeru slačenja naših vremenark zelo zanimivo spremljati. Glede na “paniko”, ki so jo nekateri zagnali zaradi Playboyjevega jumbo plakata, ki je predstavljal žensko z golimi prsmi, je pričakovati, da se bo ob takšni “akciji” naša mala državica pošteno “stresla”. :) Kajne? :)

Vir fotografije neznan.

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, tisto moje novo, vremenska slika, življenje Tagi: , , , ,

Nebuloze medicinskega ega

10 komentarjev 15.03.2010 Plujem

Sedim na postelji in razmišljam o današnjem dnevu. Po vseh neprijetnih  “dogodivščinah” z zdravniki sem se končno malce umirila.

Spet so namreč pogruntali nekaj novega. Nič kaj prijetna zadeva. Še manj prijeten in primeren pa je bil način, s katerim me je obravnaval eden od zdravnikov. Z izbruhom, ki ga je imel, me je le še dodatno znerviral in dosegel, da sem še bolj podvomila o njegovi usposobljenosti.  Sploh zato, ker se je razburjal, ker je bil ranjen njegov ego. Nekdo (beri drugi strokovnjak) si je namreč “dovolil” (ti, nesramnež, ti :D ) podvomiti o njegovi usposobljenosti. In namesto, da bi to rešili “znotraj”, sem bila njegovih užaljenih, “obrambnih” in dokazovalnih stavkov, kako je odličen, deležna jaz. Pri preiskavi, ki me čaka, bom tako še bolj pozorna in previdna. Ne izključujem niti možnosti, da si bom poiskala drugega zdravnika.

Ugotavljam pa, da postajam z leti vse bolj odporna na razne “izpade belih halj”. Včasih sem se uprla in rekla kaj nazaj, z leti pa sem ugotovila, da se ne splača spuščati na njihov nivo. Tako ukrepam samo takrat, ko prestopijo zgornjo mejo moje tolerance. Navsezadnje se gre za mene. Po letih izkušenj sem namreč že zdavnaj sprejela dejstvo, da grem tja samo zaradi sebe in svojega počutja. Vse osorne, nesramne, neetične in nespretne medicinske uslužbence mi tako uspe nekako “spregledati”, oziroma jih vzeti v zakup, če le ne prestopijo meje. Ko jo, se postavim zase. Naučila sem se, kako to narediti na prijazen in vljuden način, ki so ga do sedaj še vsi razumeli. Ne glede na to pa že na prvi pogled ločim pleve od semena. Kakorkoli. Medicina je v tej fazi, ko zdravim represivno, vsaj delno nujno potrebna. Sicer se bolj nagibam k alternativni obravnavi.

Je pa res, da sem se danes po več kot eni uri “praznega” čakanja že poigravala z idejo, da vse poženem v tri krasne in odidem domov. A sem počakala. Glede na nadaljnjo obravnavo in izbruh bi bilo verjetno bolje, da bi res predčasno odšla. No. Ker nisem, imam sedaj še nadaljnje preiskave.

In kot se je pokazalo danes, so se stvari še malo zakomplicirale. A me ne grabi panika. Vsaj zaenkrat še ne. Je, kar je. Bistveno je, da so se po več kot mesecu dni končno začeli kazati prvi rezultati terapije (ki jo izvajam drugje, v drugi ustanovi). Rezultati so sicer minimalni, a obetavni. Ne gre sicer po zastavljenem načrtu, ker se moje telo odziva popolnoma drugače od vseh, kar so jih kdajkoli zdravili (vsaj tako mi povedo vsakič, ko sem tam), a za vsako bolezen se najde “rož’ca”, ni šment, da se za mojo ne bi. :)

Ne glede na to, da sem sicer precej odporna na takšne smešne izbruhe, me je tole danes precej vznemirilo in utrudilo. Verjetno zaradi vseh okoliščin. Zato mi tišina in mir trenutno res božata dušo. V ozadju sicer “govori” televizija, a je pravzaprav ne slišim. Tipkam in se še dodatno umirjam. Kaj me še čaka, niti nočem razmišljati. Kar bo, bo. Pomembno je, da ohranim dobro voljo. Smeh. In pozitivne misli. Slednjih pa mi sedaj, ko bo znova sijal sonček, sploh ne bo manjkalo. :)

Fotografija najdena na http://www.ncbusinesslitigationreport.com.

  • Share/Bookmark

Kategorija: iskrica upanja, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Kaj bo čez 20 let?

18 komentarjev 14.03.2010 Plujem

Kaj se bo dogajalo leta 2030? Se bodo transportna sredstva iz cest preselila v zrak? Bodo vozila namesto voznikov upravljali roboti? Bo sedanje računalnike zamenjala “hišna napeljava”, ki se bo z nami pogovarjala? Bodo namesto osebnih izkaznic preverjali očesna zrkla? Prstne odtise? Se bo končala lahkota na Zemlji? Se bodo ustavili prepiri? Vojne? Bo sodobno človeštvo končno srečala “pamet” in se bodo od strogega materializma usmerili k bolj duhovnim potem, cenili drug drugega ter znali videti bistvo?

Močno dvomim, da bom takrat lahko na zgoraj zastavljena vprašanja odgovorila z “DA”. Prepričana sem sicer, da se bo več ljudi kot sedaj obračalo k duhovnosti, da bo več ljudi začelo ceniti sočloveka ter da se bodo mnogi naučili komunikacije brez prepirov in fizičnih obračunov. Večjih sprememb in preobratov pa ne pričakujem. Kvečjemu na slabše. Pa nisem pesimistična, samo realno razmišljam. Kar se tiče tehnologije bo napredek verjetno precej večji od omenjenega. Da bomo vsi “leteli” po zraku namesto po cesti, sicer ne verjamem. Iznajdbe pa bodo sigurno presegale vse moje trenutne domišljijske predstave. Predvsem na področju orožja. Tam so vedno najbolj inovativni. In ravno zaradi tega me tudi skrbi, kam nas bo množica ljudi pripeljala. Za lepo življenje v prihodnje bodo potrebne tudi spremembe na ekološkem področju. Predvsem pa obračanje nazaj k naravi. Čas je že, da se ljudje začnemo zavedati, da je narava tista, ki upravlja s svetom ter da smo ljudje le lutke, ki se igrajo na majhnem, sposojenem igrišču.

Seveda pa poleg globalnih sprememb, ki jih bo človeštvo občutilo čez 20 let, razmišljam tudi o tem, kaj bom takrat počela jaz. :) Če predpostavim, da bo človeštvo čez 20 let zmoglo zadržati vsaj trenutni položaj, lahko za trenutek dovolim sanjam, da me prevzamejo. :)

Če se mi bodo uresničile želje in bodo doseženi moji cilji, bom takrat imela družino. Partnerja, s katerim se bova po več kot 15 letih še vedno (in še bolj) ljubila, se dnevno razveseljevala ter uživala v vzgoji (takrat vsaj 15 letnega) otroka. :) Občutek mi pravi, da bo to sin, sicer pa glede spola nimam nobenih preferenc. Važno mi je le to, da bo otrok zdrav in zadovoljen. :) Službovala bom verjetno še vedno tukaj, kjer delam sedaj. Vendar bo precejšnji del mojega dela usmerjen v prakso. Kljub temu bo družina na prvem mestu. Kraj, kjer bom prebivala z družino, bo obdan z lepimi gorami. :) Imeli bomo psa. Dva avtomobila. In življenje, ki bo veselo, ker si bomo takšnega naredili. Zdravje mi bo sicer malo nagajalo, a večjih težav ne pričakujem. Takrat bom tudi precej bolj fit in smeh bo tisti, ki bo mojo (in partnerjevo) kožo ohranjal mladostno. :) S partnerjem bova ohranjala tudi erotično navihanost ter uživala v skupnih užitkih. :) Imela bova nekaj skupnih ter nekaj svojih hobijev.  :) Moji (in njegovi) starši bodo takrat uživali v “službi” dedka in babice. Z naše strani pa jim bosta poleg ljubezni nudeni tudi pomoč in pozornost, ki si ju zaradi vsega, kar so nam nudili skozi leta tudi zaslužijo. Otrok bo ravno v času pubertete, tako da nam manjši “nesporazumi” o  žuranju ne uidejo. Verjetno bo ravno takrat tudi zaljubljen/a, zato bo barantanje glede “obiskov” precej živahno. Skozi takšne in druge težave in težavice se bomo prebili s pogovorom in zaupanjem, ki si ga bomo gradili skozi leta. Veliko se bomo smejali, cenili čas, ki ga preživimo skupaj ter bili veseli, da živimo. Še vedno bom pisala blog. Najverjetneje dva. Enega za službo, drugega pa za dušo. :) Lokacija tega bloga bo najverjetneje drugačna, razen če bo siolov strežnik z več prostora obstajal tudi čez 20 let. :) Tudi način pisanja in tehnologija bosta morda drugačna, vseeno pa bo namen še vedno enak. Še vedno bom razpredala o življenju, mislih, idejah in željah. Ohranila bom psevdonim in s Plujem plula skozi leta življenja. :)

Sanjam? Da. Danes si dovoljujem sanjati. In upati. Kajti ljudje smo brez sanj in upanja prazni. In otopeli. Zato je upanje pomembno. Pomembno je, da si v mislih ustvarjamo vesele dogodke.

Čeprav se včasih tudi sama zalotim v tem, da razmišljam, da bom čez 20 let srečanja njega in ugotovila, da ga še vedno ljubim. Še huje bi bilo, če bi ugotovila, da je tudi on ljubil mene, samo da mi tega nikoli ni povedal. Obstaja seveda tudi možnost, da bi 20 let živela v prepričanju, da ga ljubim, ko bi ga pa čez 20 let videla, pa bi ugotovila, da ga nikoli zares nisem. Kadar se mi sanja od bivšega dolgoletnega partneja, mi skozi misli spolzi ideja, da se bova kasneje, v jeseni svojega življenja, srečala v Domu za starejše občane in ugotovila, da bi morala takrat ostati skupaj. Ampak vse to so verjetno samo strahovi. Strahovi pred tem, da na obzorju ni moškega, v katerega bi vlagala upanja po skupni sreči, ljubezni, veselju in zaupanju. Saj, če pomislim realno, je sedaj prav, da je tako. Ker zame še ni čas. Preveč imam še obveznosti za izpolniti. A kljub vsemu bi bilo prijetno, da bi ga videla vsaj od daleč. Vsaj toliko, da bi vedela, da je tam. Ampak ne bom tega zapisa končala “jamrajoče”. :) Ker ni bil tak namen. Namen je bil pozitiven. Ker so lepe misli pomembne. Ker ustvarjajo lepe dogodke. :)

Sploh pa, tako, kot smo razpravljali v zapisu o prihodnosti, smo sami odgovorni za to, kar se nam bo zgodilo. Lahko bi rekli tudi, da smo sami svoji napovedovalci. :) Zato je pomembno, da razmišljamo pozitivno. Da spoštujemo druge ljudi, živali in rastline. Da komuniciramo brez nasilja. Da zmoremo videti tudi svoje napake.Ter da se veliko smejemo. :)

Kaj bo čez 20 let, nihče od nas čisto zares ne ve. Lahko pa si vsak zase ustvarjamo želje in upanje. Na koncu pa je vseeno prihodnost tista, ki bo prinesla vse odgovore. Ne glede na to mi bo čez 20 let vsekakor zanimivo prebirati, kaj sem zapisala na nedeljo, 14.3.2010 ob 11.48 uri. :) Če bom takrat res še pisala blog, bom naredila primerjavo. :)

Se tudi vi kdaj sprašujete, kaj bo čez 20 let? Kje boste? Kaj boste počeli?

Fotografija najdena na http://www.yead.dk/conference/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Tisti dnevi v mesecu

32 komentarjev 13.03.2010 Plujem

Včeraj je prijatelj pripomnil: “Si pa res prav posebne volje, kadar imaš “tiste dneve” v mesecu.” Za hip sem postala in razmislila, nato pa sem se strinjala. Res sem posebne volje. Nisem tečna. Le malce…posebne volje sem. :)

Res, da se mi spremeni glas. Da je koža na dotik drugačna, manj mehka.  Da so lasje bolj “štrenasti”. Da oči dobijo drugačno obliko. Da se mi prsti malce odebelijo. Da me prva dva dneva običajno boli glava. Da me na trenutke bolijo tudi notranji organi. Ter da mi najpogosteje še dodatno zastaja voda. A vse to še nikakor NI razlog, da bi si smela vzeti pravico, da bi v “teh dneh” lahko bila tečna. Razdražljiva. Prepirljiva. Slabe volje. Ali sitna. Zato nikoli nisem razumela žensk, ki so v “tistih dneh” jezne na “cel svet”, se jezijo na partnerja, otroke, okolico in dajo vsem okoli sebe vedeti, da imajo “tiste dneve” in da naj jih pustijo pri miru. Niti nikoli nisem razumela žensk, ki  se zaradi “tistih dnevov” smilijo same sebi in menijo, da jim takrat pripada “posebna “bogica bolana obravnava” s strani partnerja (in/ali drugih). Še manj pa razumem tiste, ki se že teden pred “tistimi dnevi” (v večini brez razloga) izgovarjajo, da imajo PMS in so zato do drugih nepotrpežljive, zadirčne, žaljive in nesramne.  “Tiste dneve” (in teden pred njimi) pa še dodano izkoriščajo za manipulacijo z drugimi.

Res, da imajo nekatere ženske ob “tistih dnevih” hude bolečine. Nekatere celo bruhajo. In to vsekakor ni prijetno. Zato topel objem partnerja takrat res  prija. Vseeno pa verjamem, da se da vsako stanje sprejeti pozitivno in kot del življenja. In hitreje kot to naredimo, lažje nam je. Pa ne samo v “tistih dnevih” (ki so nam naravno dane), tudi sicer.

Res je tudi, da je malce neprijetno imeti “plenice”, ko je zunaj npr. 30 stopinj, ali pa takrat, ko greš ravno na dopust. Pa tudi občutek, ko se ti “zlije”, ko vstaneš, ni ravno prijeten. Sploh, če je tekočina takšna, da kar polzi naokoli. Ampak menzes je pač del tega, da smo ženske. In to, da ženska ima menzes, pomeni, da je zdrava, dozorela ženska. Ne pa, da je “bolana”. Poimenovanje mesečnih krvavitev v smislu “bolana sem”, se mi zato zdijo neutemeljene. Še bolj neumni pa se mi zdijo “najnovejši” izumi, tabletke, s katerimi ženske naj ne bi več imele menstruacije. Kam nas vodi ta svet? Prav zaskrbljujoče se mi zdi, kako ljudje vse bolj posegajo v “naravno dano”.

Sploh sedaj, ko se je spremenila tudi ponudba “plenic”. Se še kdo spomni tistih vir 100 in vir 80? :)

Kakšne muke sem doživljala s tistimi vir 100, ko sem bila še v OŠ. :) Že na daleč se je namreč videlo, “da jo imam”. In kot najstnici mi je bilo precej nerodno, da sem jo dobila prva v razredu. Sošolci so se iz tega precej norčevali. “Otroci, pač.”, si mislim sedaj. Takrat pa mi je bilo precej neprijetno.

Fotografija najdena na http://otrocarije.blogspot.com/20090301archive.html.

K sreči so tiste debele, ogromne vložke precej hitro zamenjali novejši, tanjši in bolj “zmogljivi” (beri: vpojni) modeli (to se pa sliši kot reklama za kakšen mobilni telefon, hehe :) ). Vataste tampone pa so zamenjali tamponi z različnimi “folijami”, ki naj bi bili “notranjosti” bolj prijazni. Kakšni materiali so bolj zdravi, je vprašanje. Najbolj naravne naj bi bile “posodice”, ki pa se mi še vedno zdijo nekako neuporabne.  Ampak to bo verjeto zato, ker posodice (še) nisem poskusila.

Danes tako vztrajam s “preizkušenimi recepti” in bidejem ob strani. :) Nisem slabe volje, niti nisem tečna. Sem pa še vedno…posebne volje.

In kaj ta posebna volja pomeni?

Težko je definirat. Ni neprijetna. Ni odklonilna. Je pa..posebna. In z veliko smeha. :) :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Kaj bi bilo, če bi ljudje zares poznali svojo prihodnost?

51 komentarjev 9.03.2010 Plujem

Ponudbe vedeževalk, vedeževalcev in jasnovidk, jasnovidcev vse bolj polnijo medije. Poleg klasične osebne obravnave so sedaj na voljo tudi sms vedeževanje, vedeževanje po e-pošti, pa tudi vedeževanje v obliki mobilnih “dodatkov”, na katere se lahko “obrnemo”, če rabimo odgovor na kakšno vprašanje. Možnosti in tudi samooklicanih napovedovalcev je na pretek in ravno zaradi tega so ugled izgubili tudi tisti, ki takšen dar imajo. Da. Dopuščam možnost, da nekateri (a zelo redki) tudi v sedanjosti zmorejo uvid tudi v prihodnost.

Vendar me bolj kot vprašanje verodostojnosti tistih, ki so se preko noči odločili, da imajo sposobnost uvida v prihodnost, zanima, zakaj je povpraševanje ljudi po teh storitvah tako v porastu. Kajti ponudba je le takrat, ko je tudi dovolj povpraševanja.

Je to zaradi upanja? Je to zato, ker ljudje zaradi žalosti, brezizhodnega položaja in prizadetosti rabijo nekaj, kar jih “dvigne”, da zmorejo naprej?

Sprašujem se, če smo se ljudje res začeli izgubljati v svojih mislih, željah in upanju ter ne zmoremo več sami najti poti “ven”?

Zdi se mi, da različni trendi storitev nakazujejo tudi  stanje družbe. In glede na to, da je danes v primerjavi s 5 let nazaj občutno več vedeževalskih “ponudb”, lahko sklepam, da naša družba na nek način stremi k boljšemu jutri, vendar ne ve, kako do tega priti. Najenostavnejša pot se tako mnogim zdi vedeževalka/jasnovidka, ki osvetli neko pot, ki naj bi se zgodila. A ljudje pri tem pozabljajo, da si svojo prihodnost ustvarjamo sami. Da. Tako je. Mnogim se besede vedeževalke uresničijo preprosto zato, ker v to verjamejo. Čeprav dopuščam tudi možnost, da ima peščica tistih, ki tega ne počnejo zaradi denarja , temveč zato, ker želijo ljudem pomagati, resničen uvid v prihodnost. Pa tudi med temi moramo ločiti dve skupini.

Prvi so tisti, ki vidijo različne poti, ki jih ljudje lahko “uberemo”, da pridemo do zastavljenega cilja, drugi pa so tisti (in teh je še manj), ki imajo uvid v celoto in različne alternative. Ločiti moramo tudi med vedeževalkami/vedeževalci in jasnovidkami/jasnovidci. Slednji namreč dogajanje “vidijo”. Sploh pa je pomembno, kako si določene napovedi razlagamo. Če pogledamo v preteklost,  si Nostradamusova napovedovanja različni še vedno razlagajo različno.

Pomembno pa je tudi, v kaj verjamemo. Saj veste – moč misli. Če močno verjamemo v pot, ki so nam jo napovedali, imamo tudi veliko možnosti, da se nam bo uresničila. Vsekakor pa je potrebno biti previden. Napovedovalci so namreč lahko vešči “branja mimike” in prilagajanja odgovorov tistemu, kar si želimo slišati. Vse z razlogom dobička. Še bolj nevarni so tisti, ki so prepričani, da “vidijo” in s tem še bolj zbegajo že tako zbegane ljudi. Previdnost in velika kopica zdrave pameti pri takšnih “obiskih” tako ni odveč.

Sploh pa se je potrebno zavedati, da je prihodnost dinamična. In zato se je ne da obvladovati. Čeprav imajo nekateri željo tudi po tem. In nekateri ravno zato obiskujejo tudi različne napovedovalce.

In kaj bi bilo, če bi imeli uvid v en dan prihodnjega leta? Si predstavljate, kako bi se veselili za tisto, kar bi pomenilo uresničitev naših želja, še bolj pa, kako prizadeti, ali panični bi bili, če prihodnost ne bi bila takšna, kot si jo želimo sedaj.

Kaj pa, če bi vedeli za vsak svoj korak vnaprej?

Na začetku bi nam bilo verjetno zanimivo. Primerjali bi, pričakovali. A ker s svojimi odločitvami svojo pot tudi malce spreminjamo, bi sledila tudi razočarjanja, sploh tam, kjer imamo največje želje. Sploh pa bi se sčasoma naveličali. Življenje bi postalo predvidljivo in lepota neznanega bi kar naenkrat postala najbolj želena lastnost.

Sploh pa, človeštvo bi se popolnoma spremenilo. Zaradi trenutnega stanja družbe je pričakovati, da bi se negativne lastnosti, kot so zloba, nevoščljivost, preračunljivost, sebičnost, egoizem in podobno še povečale. Večina (vsak na svoj način) bi jih namreč želela čimbolje izkoristiti čas, ki ga še imajo. Sploh, če bi vedeli, kdaj in kako bodo fizično umrli.

In nenazadnje bi lekcije, ki bi jih morali pridobivati v tem življenju, izgubile svoj pomen. Ljudje, ki jih moramo “najti” in spoznati, bi bili le lutke, ki bi igrale del naše igre. Izgubil bi se namen in izgubila bi se vrednost življenja. Kajti življenje je čudovito ravno zaradi tega, ker nas stalno preseneča.

Fotografija najdena na http://blog.cash4usedcars.com/the-crossover-craze-and-what-the-future-may-bring/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ezoterika, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Nazaj


 

Marec 2010
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats