Arhiv dne 26.02.2010

Mokra kot miš in brez deviz.

13 komentarjev 26.02.2010 Plujem

Ko se ti najbolj mudi, se itak večina stvari dogaja popolnoma drugače, kot si želiš. In tudi danes je bilo tako. Začelo se je takoj po tem, ko sem hitela iz službe.

Najprej z banko. Klicala sem na matično enoto in vprašala, če lahko pri njih kupim tujo valuto ene izmed Evropskih držav. Po prvem presenečenju, kakšne devize sploh želim, je bančna uslužbenka le uspela izdaviti: “Ne, nimamo. Lahko jih pa naročite.” Na moje vprašanje, kdaj jih potem dobijo, mi je povedala, da se bodo potrudili, da bodo v ponedeljek popoldan, sicer pa šele v torek. “No, takrat bo pa že prepozno. Rabim jih prej.”, sem ji razložila. “Kje pa jih lahko dobim?”, sem jo vprašala. “Ja, gospa, za to boste morali različne banke preklicati, kje jih sploh imajo.”, mi je odgovorila. Ni mi preostalo drugega, kot da se zahvalim za odgovore in poskusim v prvi banki na poti domov.

Ustavila sem se v eni izmed bank, ki je na takšni lokaciji, kjer se dnevno “zamenja” veliko ljudi. Ker nisem želela biti nesramna in se riniti skozi vrsto do okenca in spraševati, če imajo  tujo valuto, ki sem jo želela, na zalogi, sem najprej pogledala, če kje piše, da je treba določene devize naročiti. Nikjer ni nič pisalo (razen, da je potrebno naročiti večjo vsoto gotovine), zato sem šla na bankomat in dvignila denar, ki sem ga želela zamenjati v tujo valuto. Bankomat mi je (poleg provizije, ki sem jo morala plačati, ker sem dvignila na “tujem” bankomatu) izpljunil za 150 eur desetakov in postavila sem se v vrsto. Na “semaforju” sem si ogledala devizne tečaje in čakala. In čakala. In čakala. Delal je namreč samo en bančni uslužbenec. Pustimo ob strani to, da so ostali non stop hodili mimo praznega prostora za drugega bančnega delavca. OK, verjetno so imeti drugo, pomembnejše delo. Razumem. Čeprav se mi je zdelo, da bo gospod, ki je bil v vrsti pred mano, eksplodiral. :) Ko sem po več kot 20 minutah sem končno prišla na vrsto in hotela kupiti devize, je bil gospod za pultom več kot presenečen. (Očitno nikoli nihče ne kupuje tovrsne tuje valute. Ali kako?). Takoj mi je povedal, da bi jih morala prej naročiti in  pokazal na list, kjer piše samo to, da je potrebno naročiti večje vsote gotovine. Na mojo opazko, da tam nič ne piše o devizah, je skomignil z rameni in mi povedal, da “se pač ve”, da jih je treba naročiti. Takrat sem imela vsega dovolj in mu povedala, da  jim priporočam, da na vidno mesto obesijo obvestilo, katere devize niso dostopne, da stranke po nepotrebnem ne stojijo v vrsti. Nisem se želela prerekati, čeprav bi mu na njegov posmehljiv pogled lahko še marsikaj povedala. Obrnila sem se in njegovo medlo in zamolklo opravičilo, me ni prav nič pomirilo. Med  potjo do avtomobila me je “namočil” še dež, tako da sem se mokra kot miš, odločila, da bom devize kupila na letališču ali pa celo v tujini. Enostavno se mi ni več dalo ukvarjati z bankami in njihovimi pravili. Odpeljala sem se proti domu.

To, da večina ljudi ob “mokrem vremenu” vsaj za 50 % zmanjša hitrost svoje vožnje, mi verjetno ni potrebno poudarjati. Po vmesnih naštevanjih genitalij in zahvaljevanju, da se v svojem avtu počutim varno, sem se “prebila” do trgovine, kjer sem hotela na hitro kupiti najnujnejše in oditi domov. Bila sem namreč že precej lačna. In glej ga zlomka, tudi tam se je zalomilo. Gospa pred mano je kupovala meso verjetno za celo sosesko, zato sem po nekaj minutah obupala in namesto 2 puranjih zrezkov znova kupila piščanca ( :? ).  Na hitro sem pograbila še zmrznjeno zelenjavo in šla na blagajno. A ni šment, da se je ravno na “moji” blagajni vse ustavilo.Vseeno sem počakala v vrsti in se potem končno odpeljala proti domu.

Na cesti se je znova vse odvijalo počasi in ko me je izsiljevala gospa v belem vozilu in potem namesto 50 vozila 30, sem se samo še smejala. Več kot jasno je bilo, da je na delu “Murphy”. Ter da so mi moje misli “mudi se mi, mudi se mi….” omogočile samo še več situacij, ki so potrjevale to občutje. Zato sem se poskusila sprostiti. Najprej sem preračunala, kdaj bom doma. in to dejstvo sprejela. Nato pa sem si naštimala glasno glasbo in začela prepevati. (Vsem tistim, mimo katerih sem se peljala, se opravičujem (če slučajno tole berejo :) ). Vem, da nimam ravno glasu za petje, vendar me je maksimalno sproščalo. :) ) In po tem se je čudežno sprostil tudi promet.  Dvomim sicer, je k temu kaj pripomoglo moje kruljenje, vsekakor pa so k temu pomagale pozitivne misli. Vsi so nekam zavili in skoraj v trenutku (10 minut pred izračunanim časom) sem bila doma. :) In začela kuhati.

Piščanca in zelenjavo. Hitro sem ugotovila, da sem pograbila napačno zelenjavo, saj me je vonj po “travi” in “silosu” močno odbijal. Z upanjem, da “samo” smrdi”, sem si jo dala na krožnik, ker pa je bil tudi okus vonju primeren, sem jo v celoti vrgla stran.  K sreči je “ratal” vsaj piščanec,  solata pa je nadomestila zelenjavo.

Sedaj sedim za računalnikom in se “izlivam” na blog. :) Razmišljam, kako zanimivo je življenje. Če ne bi bilo vseh teh dogodkov danes, bi bil dan preveč običajen. Tako pa sem se lahko:

- zastonj umila (beri: namočil me je dež);

- malce ujezila;

- naštela nekaj genitalij;

- nekaterim (sama pri sebi) dobronamerno svetovala, da naj vrnejo izpit in gredo drugič rajši z javnim prevozom;

- nasmejala sama sebi in svoji neučakanosti;

- poskušala sproščati med vožnjo;

- prepevala (trenutno) najljubše pesmi ter

- si skuhala nekaj, česar ne bom nikoli več kupila. :)

Zunaj še vedno pada dež, tako da mi po opoldanskem “tušu” prav prija biti na toplem in se razvajati v mirnem okolju. :)

Tudi mačke so lahko mokre kot miši. :) Foto (c) Roger59

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

Februar 2010
P T S Č P S N
« Jan   Mar »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats