Arhiv dne 21.02.2010

Hrepenenje preteklosti

6 komentarjev 21.02.2010 Plujem

Z enim samim stavkom me je potegnila v občutja, za katera sem bila prepričana, da sem jih (vsaj v večini) pustila nekje v preteklosti. Z enim samim vprašanjem je v meni prebudila vse spomine in izbrisala vse mesece, ki so pretekli. Znova sem bila v isti, stari zgodbi. A znova sem bila tam sama. Sama s svojimi mislimi. S svojimi željami. S svojimi spomini. In s svojimi strahovi.

Že nekaj dni se mi misli zbirajo spet samo okoli njega. Tudi ponoči ga sanjam. In vsakič se mi prikaže tudi bivši, s katerim nisem že leta. Verjetno zato, ker sem tam nazadnje občutila varnost. Varen pristan. Čeprav je bilo vse na majavih tleh. In čeprav je bilo dejstvo, da nisva za skupaj, tako zelo močnejše od najine navezanosti. Ljubezen je namreč nekje vmes, med leti, ko sva bila skupaj, že zdavnaj zbledela. In dokler občutim notranji mir, ga ni na spregled. Ko se mi misli znova začnejo vrteti okoli njega, me spet obišče. Samo v sanjah, kot opozorilo verjetno. Opozorilo, da sem v sebi nemirna. V budnem stanju o njem ne razmišljam. Tista zgodba je zame že zdavnaj končana. In privoščim mu vse lepo, kar se mu dogaja.

In tudi njemu privoščim vse lepo. In upam, da se mu lepo tudi dogaja. A sama sem še vedno tam. Na nek način še čakam. Pa ne njega. Ker je jasno, da je ta zgodba zaključena. In nobeno “opravičilo”, ki so mi ga servirale prijateljice, ne zdrži vode, da bo nekega dne še vse OK. :) Izgovori, da “še ni pripravljen” in da “ni še čas” me nikakor ne prepričajo (več). To je delovalo samo prvih nekaj tednov. No. Morda mesecev. Sedaj leto in pol kasneje, so mi stvari kristalno jasne. Stvari so zaključene. A nekaj me še drži. Pravzaprav nekaj še vedno čutim. No. Bolj občutim. Ja. Občutim še vedno neko povezavo. Ki je globoka. Na neki ravni, ki je ves čas prisotna.

Poleti je bilo najbolj intenzivno. Vmes je minilo. In spet se je začelo. Tako globoko.

Ni zaljubljenost. Niti ni ljubezen. Za njo namreč ni bilo časa. Premalo časa je trajalo. Kaj torej to je?

Morda je to samo želja, da bi se še kdaj zgodilo, kaj podobnega, ker je bilo tako prijetno. Pravzaprav ne vem. Vem pa, da me na trenutke utesnjuje. In zato sem uspešno potistnila v ozadje in šla naprej. Vsaj verjela sem v to.

Dokler……dokler me z enim vprašanjem ni znova postavila tja. V spomine. Ki so znova oživeli.

Vse je znova oživelo. Grozljiv je občutek, kako se mi je znova zazdelo, da sploh ni preteklo toliko časa. Grozljivo se mi zdi, da je občutek še vedno tako svež. Grozljivo je, da se mi znova zdi, da sem v tej zgodbi, čeprav že mesece nisem več.

Ujela sem se v nek trenutek. V trenutek preteklega hrepenjenja, ki je bil močnejši od vseh dogodkov, ki so se mi takrat dogajali.

Postalo mi je jasno, da bom stvari morala zaključiti. Tudi na fizični ravni. Morala se bom srečati z njim.

Že štiri dni se mi pretaka po mislih. In znova dovoljujem, da spomini in dneva v dan znova bledijo. Ker tokrat (še) ni pravi čas, da ga pokličem in razčistim. Vendar najprej se moram “okrepiti”. Okrepiti, zato, da bom zmogla. Da bom zmogla razčistiti. Razčistiti v živo. Iz oči v oči. Da se bom zmogla soočiti z njim. In tudi s svojimi občutji, ki so povezanimi z njim.

In zato rabim moč. Kajti šele takrat bom pripravljena, da bom razumela. Razumela povezavo, ki me tam še vedno drži.

Prijateljica mi pravi, da si s tem vse odmikam v prihodnost. Verjetno res. A dokler se ne čutim dovolj močno, ne bom tvegala, da se znova ranim in odmaknem od svoje poti. In tisti, ki tega ne more razumeti, prav. Važno je, da razumem jaz. Ko se bom počutila dovolj močno, bom z vsem zaključila. Tudi s hrepenenjem preteklosti.

Foto (c) DAN CHUSID, 2003; najdeno na: http://www.pbase.com/camera0bug/image/13107594

  • Share/Bookmark

Kategorija: melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

Februar 2010
P T S Č P S N
« Jan   Mar »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats