Arhiv dne 15.02.2010

Korajžo si damo sami, spanec pa tudi. :)

48 komentarjev 15.02.2010 Plujem

Ne morem zaspati. Premražena sedim za računalnikom in poskušam umiriti misli. Preko dneva sem jih uspešno zatrla in skrila v kotiček. Sedaj, ko sem se umirila, pa so znova oživele.

Begajo mi po glavi in skačejo iz ene skrbi v drugo. Ja. Vikend je bil precej v znamenju skrbi. A ne zame. Moje zdravljenje se je k sreči (tok, tok, tok) začelo in je zaenkrat uspešno. Bolj me skrbi za druge. Ki imajo svoje težave, ki pa so se jim nekako kar predali.

Bolezen postaja način njihovega življenja. Saj to na nek način je. Vsi moramo živeti s svojimi “križi”, a pomembno je, kakšen odnos razvijemo do tega. Bistveno je, da je naš odnos do tega pozitiven. Ne pa otožno predajanje mislim, kaj bo, če bi bilo. In kaj ne bo, če ne bi bilo. Razumem, da je težko. In da traja nekaj časa, da sprejmemo situacijo. A s samopomiljevanjem in z izgubo volje do življenja, si delamo samo še dodatno škodo.

Saj vem, da za vsakim dežjem posije sonce, ter da se bo tudi ta situacija umirila. A trenutno me skrbi. Sploh, ker jim ne morem pomagati, če si sami nočejo. Nihče drug nam ne more dati korajže, kot sami. Drugi so lahko zraven nas in so nam v oporo, ampak mi smo tisti, ki moramo narediti prvi korak.

Pri tem je pomembno tudi spoznanje, zakaj težave sploh imamo. Vsi doživljamo ravno tisto, kar smo si sami naredili.

Da. Tudi jaz. Vem, vem. Ampak vzroke zase sem že odkrila. Zato jih sedaj tudi odpravljam. Za druge me pa skrbi. Ker ne sprejemajo takšnega pogleda.

Ampak več, kot da jim stojim ob strani, ne morem. Lahko si še želim in držim pesti. Ostalo pa je na njihovi strani. Sami morajo stopiti korak naprej, pogledati pozitivno in poiskati pozitivno v tistem, kar se jim dogaja.

***

Vesela sem, da sem začela “blogati”. Ker se med oblikovanjem črk v stavke, umirim. Ker se tukaj sprostim. Ker se tukaj najdem.

Ravno danes sem razmišljala o mojem blogu. In o tem, kako zelo se razlikujejo ti moji zapisi. In tudi, kako si s pisanjem ustvarjam trajen zapis moje poti.

Verjetno mi bo čez leta zanimivo prebirati za nazaj, kaj sem pisala in kako sem zorela. Še posebej tiste zapise, ki se dotikajo “njega”. Njega, s katerim se bova nekega dne obojestransko izbrala za skupno pot.

Sem tudi danes razmišljala o njem. O tem, kaj počne. Zadnjič se mi je sanjalo o njemu. A nisem še videla obraza. Kar mi je pustilo pomembno sporočilo. Ni še čas.

Da. Vem, da ni. A še bo. :) Verjetno že letos. Zaenkrat je takšna situacija najboljša. Zaradi mene. Zaradi mojega zdravja. In zato, da se poberem.

Čeprav…

Čeprav me v trenutkih “slabosti” vsakič potegne, da bi se ustalila že sedaj. Sploh v trenutkih, kot je današnji. Ko imam hiter pulz, premraženo telo in željo po toplem objemu.

A ravno takšne situacije, ki jih prebrodimo sami, s svojimi mislimi in svojimi objemi, nas delajo močne. Delajo samostojne. Delajo zrele za življenje. In odnose. Tudi partnerske.

A kljub temu ti nocoj pošiljam toplo misel. Za prijetne sanje in mirno noč. In enako želim tudi sebi. Ker sem se umirila. Zato grem znova v posteljo. Klicati spanec, da me objame. Jutro, ko bo zvonila ura, bo namreč še prehitro tukaj.

Pa lahko noč.

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, najin pristan, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,


 

Februar 2010
P T S Č P S N
« Jan   Mar »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats