Imaš res lahko preveč motivacije?

10.02.2010

A imamo lahko ljudje preveč motivacije? To je vprašanje, ki mi roji po glavi, odkar sem prišla domov. Sprašujem se namreč, kako je mogoče, da so mojo motivacijo po tem, da se končno pozdravim, označili za pretirano. Niso mi tega sicer povedali “v faco”, so pa zapisali. Kar me še najbolj  moti. Pričakovala sem namreč direktnost. Tudi glede pomislekov.

Sedaj se sprašujem, kakšno motivacijo bi morala imeti, da bi bila običajna. Sprejemljiva. Normalna. Za njih, seveda.

Za mene je takšna, kot je odlična. Ker jo po nekaj mesecih končno znova občutim. Verjamem, da njih morda skrbi, da je to samo začetno navdušenje. In res je, da me (še) ne poznajo, ter da sklepajo po tistih, ki so jih že zdravili. Prepričana sem tudi, da mi želijo samo dobro in da mi želijo pomagati. A vendar. Ljudi motivirajo različne reči. Mene še najbolj direktnost, z argumenti in “postavljenost” pred dejstva. Četudi sem čutna, sem tudi razumska. (Da. Oboje si lahko. Odvisno pač od situacije.)

Zato sem razmislila tudi o tem, če je moje navdušenje samo začetni zagon. Do sebe je namreč potrebno biti iskren. Vendar se mi moje navdušenje tokrat zdi odraz “prave” motivacije. Odraz prave želje po tem, da se končno in dokončno pozdravim.

Razmišljala sem tudi o prevelikih pričakovanjih. Ki sem jih v preteklosti mnogokrat imela. Tokrat jih nimam. Ne pričakujem nekih čarobnih rezultatov v enem mesecu. Pričakujem pa, da bo čez pol leta stanje že stabilizirano.

In da. Res je. Vesela sem, da lahko končno začnem. Zelo vesela. In jasno se zavedam tudi tega, da je pot do zdravja dolga, ter da bom v obdobju, ko bom šibkejša morala biti še posebej vztrajna in odločna, da bom vzdržala. Ravno zato mora motivacija biti močna. Ampak, a to pomeni, da je moja motivacija pretirana?

Sploh pa. Navsezadnje so (nehote) dosegli ravno tisto, kar je verjetno njihov  cilj. Me spodbuditi tako, da bom vzdržala do konca. In to, da so  mojo motivacijo označili za pretirano, me je samo še dodatno motiviralo. Motiviralo, da dosežem cilj, ki sem si ga zastavila. Četudi počasi. Korak za korakom.

Foto (c) Cory Doctorow

Foto (c) Cory Doctorow

  • Share/Bookmark

V kategoriji iskrica upanja, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

 

14 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. rozica  |  10.02.2010 ob 22:48

    rozica

    No, če vprašaš mene, ni nikoli preveč motivacije. Velika motivacija e za “zdravitelja” kvečjemu en velik plus. Nasploh mislim, da se ljudje premalo zavedamo, kakšno moč ima naš um, česa vse smo zmožni že, če imamo v glavi pošlihtano in jasno, kaj si želimo, in česar ne. In velikokrat se prav bojimo želeti si več. Ker nočemo biti razočarani. Tako raje ždimo v temi, brezželjni, brez motivacije in čakamo, da nas najde sonce.

    Tudi jaz sem si zaželela več kot sem si kdaj prej sploh upala predstavljati, vedoč, da se mi lahko vse sesuje, da lahko ostanem brez vsega (sploh pa saj veliko takrat nisem imela, pa ne govorim samo o materialnih stvareh). Pa sem stopila na pot rizika, z močno željo, jasno definirano. In uresničitev ni bila več daleč. Tako še danes stopam naprej z jasnimi željami, z visoko motivacijo, ki mi je pomagala doseči vse, kar sem v zadnjem letu, letu in pol.

    Torej, zapluj naprej, kot vidim iz posta je tebi kristalno jasno kaj in kako in čemu taka motivacija. Ne pusti se motiti.

    Pa vso srečo!

  • 2. nevenka  |  11.02.2010 ob 05:19

    nevenka

    Meni se tudi zdi, da motivacije ni nikoli preveč. Tako kot tudi ljubezni ne more biti nikoli preveč. Drugo je, če ljudje mislijo, da si preoptimističen in da utegneš biti razočaran in zaradi tega človeka poskušajo držati nazaj. Iz čiste previdnosti. A to z motivacijo nima več nič opraviti. Motivacija je vendar to, da je človek pripravljen in voljan narediti vse kar more. Večje motivacije itak ni. Kako je potem lahko prevelika? Ravno pravšnja je. Srečno!

  • 3. Gaj  |  11.02.2010 ob 08:50

    Ma kje pa, motivacije ne more bit preveč. Nikoli. Lahko pa so seveda prevelika pričakovanja, kot sama praviš. Vendar optimistični moramo biti, vedno, se splača, preverjeno. Bodi tudi ti…

  • 4. slikca  |  11.02.2010 ob 11:34

    no, motivacije res ni nikoli preveč…lahko je pa velika motivacija ovira v določenih primerih…sploh pri stvareh na dolgi rok…se nakuriš za nekaj in se zaženeš potem te pa zmanjka…tko da je fajn malo z glavo, ne da ne, tko kot si že sama ugotovila in kakor razume je iz tega nastal tud ta post…

    jst še vedno verjamem da bo šlo, a veš ;)

  • 5. mayafaweks  |  11.02.2010 ob 17:57

    mayafaweks

    Držim pesti :) Poslušaj sebe in svoje telo.. Vztrajaj :)

  • 6. Plujem  |  11.02.2010 ob 21:22

    Plujem

    rozica – E. To so besede. Stopiti naprej in verjeti vase in v svoje želje. Hvala tudi za napotek. Se bom potrudila, da me ne bodo motili. :) Vesela sem tudi, da se ti želje uresničujejo. Kar tako naprej. :) Pa veliko veselja ti želim. :)

  • 7. Plujem  |  11.02.2010 ob 21:27

    Plujem

    nevenka – Morda so ravno to mislili. Da sem preoptimistična in so se izrazili skozi motivacijo. Se pa strinjam. Motivacije ni nikoli preveč. Če se zraven zavedaš tudi morebitnih ovir. Hvala za želje. :) Zaenkrat grem še pokončno naprej. :)

  • 8. Plujem  |  11.02.2010 ob 21:30

    Plujem

    Gaj – Ja. Pričakovanja…zaenkrat so še realna, z zavedanjem morebitnih ovir. Kaj pa bo, bom pa še videla. Optimizem pa je najboljši. Če vidimo pozitivne reči, imamo pozitivne misli, če imamo pa pozitivne misli, pa se nam dogajajo tudi pozitivne reči. :)

  • 9. Plujem  |  11.02.2010 ob 21:32

    Plujem

    slikca – Jaz tokrat tudi verjamem, da bo šlo. :) Čeprav je tole počasen tek na dolgo progo.

  • 10. Plujem  |  11.02.2010 ob 21:32

    Plujem

    mayafaweks – Hvala. :) O, saj ga. Pa precej govori zadnje čase. Klepetulja. :)

  • 11. Gaj  |  12.02.2010 ob 15:31

    Je motivacija še vedno visoka in optimizen prisoten? Verjamem da, kar lepo počasi naprej proti srečnemu koncu :)

  • 12. Plujem  |  12.02.2010 ob 15:33

    Plujem

    Gaj – Motivacija je še prisotna, čeprav me je danes nekaj ujezilo. Ampak ni povezano s tem, za kar moram biti motivirana. In se sedaj ravno pomirjam. Oz. poskušam.

  • 13. Don Marko M  |  12.02.2010 ob 16:31

    motivirati samega sebe je itak najbolj zahtevno delo….a tudi najbolj poplačano……ti kar na juriš naprej….

  • 14. Plujem  |  12.02.2010 ob 16:32

    Plujem

    Marko – Se strinjam. :) In tudi že grem naprej. Danes sem tudi uradno začela z enim delom terapije. :) Juupi. :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Februar 2010
P T S Č P S N
« Jan   Mar »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats