Arhiv za mesec Februar 2010

Cukrčki prvih znakov pomladi. :)

11 komentarjev 27.02.2010 Plujem

Jupi, prihaja moj najljubši letni čas. POMLAD. :)

Poleg toplega sonca to potrjujejo tudi prve letošnje travniške rožice. :)

Na travniku, kjer sem se sprehajala, sem najprej opazila marjetici.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Nato pa še sramežljiv regratov cvet, ki se počasi dviguje proti soncu.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Regratovi cvetovi so mi najljubši. Rumeni travniki mi vedno dajo dodatno energijo in željo, da se z dekico (in dobro družbo :) ) naselim na travo in uživam v naravi. Ampak za to bom morala še malo počakati. Ogreti se mora zemlja, pa tudi regratovi cvetovi so še preredki. :)

Kljub vsemu sem se danes dodobra naužila toplega sonca. Martinčkala sem se pred hišo in uživala v žarkih, ki so božali mojo kožo.

V skladu s počutjem sem si pripravila tudi kosilo. :) Popraženo zelenjavo, kos piščanca (ja, tudi danes sem jedla piščanca; je ostal od včerajšnjega kosila) in skledo solate.

Foto (c) Plujem

Sedaj polna energije pišem ta zapis, potem pa si bom privoščila eno goro razvajanja. :) Danes si bom vzela popoldan in večer zase. Privoščila si bom kopel, “zgladila” bom kožo in “nahranila” laske. :)

Kako je vse drugače, ko po hladni zimi začne sijati toplo sonce. Vse se nam zdi še bolj pozitivno, še bolj veselo in še bolj prijetno, a ne?  :)

Takšni dnevi kot je današnji so pravi cukrčki. :) Naj jih bo čimveč. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, tisto moje novo, vremenska slika Tagi: , ,

Mokra kot miš in brez deviz.

13 komentarjev 26.02.2010 Plujem

Ko se ti najbolj mudi, se itak večina stvari dogaja popolnoma drugače, kot si želiš. In tudi danes je bilo tako. Začelo se je takoj po tem, ko sem hitela iz službe.

Najprej z banko. Klicala sem na matično enoto in vprašala, če lahko pri njih kupim tujo valuto ene izmed Evropskih držav. Po prvem presenečenju, kakšne devize sploh želim, je bančna uslužbenka le uspela izdaviti: “Ne, nimamo. Lahko jih pa naročite.” Na moje vprašanje, kdaj jih potem dobijo, mi je povedala, da se bodo potrudili, da bodo v ponedeljek popoldan, sicer pa šele v torek. “No, takrat bo pa že prepozno. Rabim jih prej.”, sem ji razložila. “Kje pa jih lahko dobim?”, sem jo vprašala. “Ja, gospa, za to boste morali različne banke preklicati, kje jih sploh imajo.”, mi je odgovorila. Ni mi preostalo drugega, kot da se zahvalim za odgovore in poskusim v prvi banki na poti domov.

Ustavila sem se v eni izmed bank, ki je na takšni lokaciji, kjer se dnevno “zamenja” veliko ljudi. Ker nisem želela biti nesramna in se riniti skozi vrsto do okenca in spraševati, če imajo  tujo valuto, ki sem jo želela, na zalogi, sem najprej pogledala, če kje piše, da je treba določene devize naročiti. Nikjer ni nič pisalo (razen, da je potrebno naročiti večjo vsoto gotovine), zato sem šla na bankomat in dvignila denar, ki sem ga želela zamenjati v tujo valuto. Bankomat mi je (poleg provizije, ki sem jo morala plačati, ker sem dvignila na “tujem” bankomatu) izpljunil za 150 eur desetakov in postavila sem se v vrsto. Na “semaforju” sem si ogledala devizne tečaje in čakala. In čakala. In čakala. Delal je namreč samo en bančni uslužbenec. Pustimo ob strani to, da so ostali non stop hodili mimo praznega prostora za drugega bančnega delavca. OK, verjetno so imeti drugo, pomembnejše delo. Razumem. Čeprav se mi je zdelo, da bo gospod, ki je bil v vrsti pred mano, eksplodiral. :) Ko sem po več kot 20 minutah sem končno prišla na vrsto in hotela kupiti devize, je bil gospod za pultom več kot presenečen. (Očitno nikoli nihče ne kupuje tovrsne tuje valute. Ali kako?). Takoj mi je povedal, da bi jih morala prej naročiti in  pokazal na list, kjer piše samo to, da je potrebno naročiti večje vsote gotovine. Na mojo opazko, da tam nič ne piše o devizah, je skomignil z rameni in mi povedal, da “se pač ve”, da jih je treba naročiti. Takrat sem imela vsega dovolj in mu povedala, da  jim priporočam, da na vidno mesto obesijo obvestilo, katere devize niso dostopne, da stranke po nepotrebnem ne stojijo v vrsti. Nisem se želela prerekati, čeprav bi mu na njegov posmehljiv pogled lahko še marsikaj povedala. Obrnila sem se in njegovo medlo in zamolklo opravičilo, me ni prav nič pomirilo. Med  potjo do avtomobila me je “namočil” še dež, tako da sem se mokra kot miš, odločila, da bom devize kupila na letališču ali pa celo v tujini. Enostavno se mi ni več dalo ukvarjati z bankami in njihovimi pravili. Odpeljala sem se proti domu.

To, da večina ljudi ob “mokrem vremenu” vsaj za 50 % zmanjša hitrost svoje vožnje, mi verjetno ni potrebno poudarjati. Po vmesnih naštevanjih genitalij in zahvaljevanju, da se v svojem avtu počutim varno, sem se “prebila” do trgovine, kjer sem hotela na hitro kupiti najnujnejše in oditi domov. Bila sem namreč že precej lačna. In glej ga zlomka, tudi tam se je zalomilo. Gospa pred mano je kupovala meso verjetno za celo sosesko, zato sem po nekaj minutah obupala in namesto 2 puranjih zrezkov znova kupila piščanca ( :? ).  Na hitro sem pograbila še zmrznjeno zelenjavo in šla na blagajno. A ni šment, da se je ravno na “moji” blagajni vse ustavilo.Vseeno sem počakala v vrsti in se potem končno odpeljala proti domu.

Na cesti se je znova vse odvijalo počasi in ko me je izsiljevala gospa v belem vozilu in potem namesto 50 vozila 30, sem se samo še smejala. Več kot jasno je bilo, da je na delu “Murphy”. Ter da so mi moje misli “mudi se mi, mudi se mi….” omogočile samo še več situacij, ki so potrjevale to občutje. Zato sem se poskusila sprostiti. Najprej sem preračunala, kdaj bom doma. in to dejstvo sprejela. Nato pa sem si naštimala glasno glasbo in začela prepevati. (Vsem tistim, mimo katerih sem se peljala, se opravičujem (če slučajno tole berejo :) ). Vem, da nimam ravno glasu za petje, vendar me je maksimalno sproščalo. :) ) In po tem se je čudežno sprostil tudi promet.  Dvomim sicer, je k temu kaj pripomoglo moje kruljenje, vsekakor pa so k temu pomagale pozitivne misli. Vsi so nekam zavili in skoraj v trenutku (10 minut pred izračunanim časom) sem bila doma. :) In začela kuhati.

Piščanca in zelenjavo. Hitro sem ugotovila, da sem pograbila napačno zelenjavo, saj me je vonj po “travi” in “silosu” močno odbijal. Z upanjem, da “samo” smrdi”, sem si jo dala na krožnik, ker pa je bil tudi okus vonju primeren, sem jo v celoti vrgla stran.  K sreči je “ratal” vsaj piščanec,  solata pa je nadomestila zelenjavo.

Sedaj sedim za računalnikom in se “izlivam” na blog. :) Razmišljam, kako zanimivo je življenje. Če ne bi bilo vseh teh dogodkov danes, bi bil dan preveč običajen. Tako pa sem se lahko:

- zastonj umila (beri: namočil me je dež);

- malce ujezila;

- naštela nekaj genitalij;

- nekaterim (sama pri sebi) dobronamerno svetovala, da naj vrnejo izpit in gredo drugič rajši z javnim prevozom;

- nasmejala sama sebi in svoji neučakanosti;

- poskušala sproščati med vožnjo;

- prepevala (trenutno) najljubše pesmi ter

- si skuhala nekaj, česar ne bom nikoli več kupila. :)

Zunaj še vedno pada dež, tako da mi po opoldanskem “tušu” prav prija biti na toplem in se razvajati v mirnem okolju. :)

Tudi mačke so lahko mokre kot miši. :) Foto (c) Roger59

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Danes zjutraj sem ga pa čutila.

51 komentarjev 24.02.2010 Plujem

Danes zjutraj me je zbudil. Bil je tako intenziven, da se je začela tresti postelja. Glasno je zaropotala tudi omara, ki stoji nekaj metrov proč od vzglavja postelje. In zaškripala so vrata.

Do sedaj se mi je vsakič zgodilo, da sem bila ravno takrat, ko se je dogajalo (v naših koncih), nekje na poti, ali pa sem tako trdno spala, da ga nisem čutila. Danes ponoči pa sem bila slučajno na območju, kjer se je potresni sunek najbolj občutil. V  trenutku sem se zbudila in si rekla, “a, takšen je občutek, ko je potres”.

Po tresenju, ki se mi je (verjetno zaradi jutranje ure) zdelo dolgo vsaj nekaj sekund, sem še nekaj časa premišljevala o tem, kako smo ljudje v takih trenutkih nemočni. Kako je narava res najmogočnejša. Kako na takšne dogodke nikoli ne moremo biti pripravljeni. In kako na njih pri vsem tehnološkem napredku nimamo in ne moremo imeti nobenega vpliva.

Tokrat smo imeli srečo, saj je sunek dosegel le stopnjo 3,2 na lestvici. In že ta zmerni sunek smo v večini občutili vsi, ki smo se nahajali v žarišču, oziroma okolici. Kako je v primerih, ko imajo potresni in popotresni sunki rušilno moč, si rajši ne predstavljam. Sočustvujem pa z vsemi, ki so jih potresi prizadeli in jim povzročili škodo.

Če si kdo želi “varno” občutiti, kako se tla tresejo ob potresu najvišje stopnje,  lahko v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani poskusi “napravo”, ki simulira različne stopnje potresa.

Fotografija najdena na http://home.amis.net/tibael/vibrac_napr.htm.

Foto (c) Tiba elektromotorji, http://home.amis.net/tibael/vibracnapr.htm

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, vremenska slika Tagi: ,

Življenje je iluzija.

10 komentarjev 23.02.2010 Plujem

Življenje je iluzija znotraj iluzije. Čas, ki ne obstaja, a je hkrati prisoten. Fizična telesa, ki so obleka dušam. Ter svetovi, ki so del energije vesolja.

Znotraj tega je polno ljudi, ki s konjskimi plašnicami hodijo po cesti. Naravnost. Naduto prepričani, da so najpomembnejši. In najpametnejši. A občasni obvozi še ne pomenijo razsvetljenstva. Daleč od tega.

Bistvo je tisto, ki je najpomembnejše. A ker je očem skrito, ga večina ne opazi. Ne sprejme. In ne dojame. Pa s tem (tokrat) ne mislim na človeške lepote notranjosti. Temveč na energijo, ki nas obdaja. Na energijo, ki je okoli nas. Ki je v nas. In ki nas prežema.

Vse naj bi potekalo hkrati. Ja. Čas naj bi bil samo iluzija, ustvarjena zato, da se ljudje znamo orientirati. Ljudje. Živali časa namreč ne potrebujejo. Niti rastline. Narava jim vse pove. Človeštvo pa postaja vse bolj materialistično usmerjeno. Pri tem pa pozablja na povezavo z naravo.  Na povezavo z energijo. In na povezavo s celoto.

Preteklost, sedanjost in prihodnost naj bi potekale vzporedno.  A na drugi frekvenci. Kar dela moji naravoslovni naravi precej preglavic, ker si nekako ne (z)morem predstavljati, kako to lahko funkcionira. :)

Kajti, če ta teorija drži, potem smo trenutno v trojni vlogi. V preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Saj na nek način smo. Tudi razumsko gledano. Preteklost nas je oblikovala, prihodnost se bo zgodila (na podlagi naših misli), v sedanjosti pa živimo. A sedanjost je le trenutek. Samo hip(ec), ki je že v naslednjem trenutku preteklost.

Gledano z vidika teorije brezčasnosti, bi vzporedno dogajanje časov pomenilo, da vse obstaja hkrati.  A to pomeni, da sedaj, v sedanjosti, združujemo vsa obdobja? Vso znanje? Vse izkušnje? Vse lekcije? Tudi tiste iz preteklih življenj? Če so odgovori pritrdilni, potemtakem združujemo tudi vsa življenja. Tudi življenja, ki smo jih živeli pred tem. A vsakega na drugi frekvenci. In vsakega oblikujemo sami. S pomočji misli. S pomočjo želja. S pomočjo energije. Ker smo le majhen košček. Majhen košček celote.

Zakomplicirano? Za človeške možgane morda res. Ker smo ukalupljeni v mišljenje tridimenzionalnosti. In v mišljenje, še bolj pa sprejemanje materialno dokazljivega. Življenje pa je iluzija. Iluzija, ki jo ustvarjamo sami. Kar je težko sprejeti predvsem takrat, ko se nam dogajajo slabe stvari. V takšnih primerih je lažje kriviti “neko silo”, “nekaj”, kar je povzročilo slab dogodek ali stanje (npr. bolezen). Čeprav so ravno takšni dogodki najmočnejši znak, da moramo nekaj spremeniti. Pri sebi. In v sebi. Se nad sabo in svojimi dejanji iskreno zamisliti. Poskusiti poiskati vzroke dogajanja. Ter jih poskusiti odpraviti.

Toliko vprašanj se mi poraja. O življenju. O brezčasnosti. O fizični smrti.  In o celoti. Pa ne samo meni. Verjetno še komu, ki je kdajkoli o tem razmišljal.

Odgovori pa prihajajo počasi. Ravno v takšnih dozah, kot smo jih posamezniki pripravljeni sprejeti in razumeti.

Fotografija najdena na http://www.news.com.au/heraldsun/story/0,21985,22556281-661,00.html

  • Share/Bookmark

Kategorija: ezoterika, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Rada imam svoje delo :)

12 komentarjev 22.02.2010 Plujem

Počutim se kot prerojena. Vesela, zadovoljna in srečna, da lahko delam tisto, kar me veseli.

Res, da se včasih zjutraj malce težko “spravim” in postelje in si želim, da mi tisti dan ne bi bilo potrebno v službo. A večinoma se kar hitro skobacam pod tuš in se sestavim za v službo. Tudi danes je bilo podobno. Po napol prespani noči sem se zjutraj komaj dvignila. Za hip sem že sklepala misli v idejo, da ostanem doma, v topli postelji. A obveznosti so klicale. Zato sem vstala in se po osvežujočem tušu naštimala za “na pot”. Danes sem imela terensko delo. To mi je od vsega še najbolj všeč. Delo je tako bolj razgibano. :) Res, da je včasih tudi naporno. Sploh, kadar traja več kot 12 ur dnevno. A tudi to mi ni problem. Najprej zato, ker je to bolj redkost kot navada, potem pa tudi zato, ker mi je takšno delo v veselje.

Še posebej, če je skupina, kamor grem delat, sproščena in dobre volje. In tudi danes je bilo tako. Bili so nasmejani, veseli in kooperativni. Veliko so sodelovali, zato smo tudi hitreje končali. Vendar vedno ni tako. Včasih je kakšna skupina tudi zamorjena, odklonilna in  zadržana. A mi je tudi delo s takšno skupino v veselje. Pravzaprav mi predstavlja dodatni izziv. Izziv, kako jih najprej motivirati in izziv, kako jim nato predati sporočilo, zaradi katerega sem tam.

In vsakič se po takšnem delu počutim polna energije.

In tudi danes je tako. Nasmejana sem, sproščena in zadovoljna. :)

Res je čudovito, ko lahko delaš tisto, kar imaš rad. Četudi je včasih naporno.

Fotografija najdena na http://onlinemarketerblog.com/2009/01/free-marketing-e-books-during-a-short-break/

Fotografija najdena na http://onlinemarketerblog.com/2009/01/free-marketing-e-books-during-a-short-break/.

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Hrepenenje preteklosti

6 komentarjev 21.02.2010 Plujem

Z enim samim stavkom me je potegnila v občutja, za katera sem bila prepričana, da sem jih (vsaj v večini) pustila nekje v preteklosti. Z enim samim vprašanjem je v meni prebudila vse spomine in izbrisala vse mesece, ki so pretekli. Znova sem bila v isti, stari zgodbi. A znova sem bila tam sama. Sama s svojimi mislimi. S svojimi željami. S svojimi spomini. In s svojimi strahovi.

Že nekaj dni se mi misli zbirajo spet samo okoli njega. Tudi ponoči ga sanjam. In vsakič se mi prikaže tudi bivši, s katerim nisem že leta. Verjetno zato, ker sem tam nazadnje občutila varnost. Varen pristan. Čeprav je bilo vse na majavih tleh. In čeprav je bilo dejstvo, da nisva za skupaj, tako zelo močnejše od najine navezanosti. Ljubezen je namreč nekje vmes, med leti, ko sva bila skupaj, že zdavnaj zbledela. In dokler občutim notranji mir, ga ni na spregled. Ko se mi misli znova začnejo vrteti okoli njega, me spet obišče. Samo v sanjah, kot opozorilo verjetno. Opozorilo, da sem v sebi nemirna. V budnem stanju o njem ne razmišljam. Tista zgodba je zame že zdavnaj končana. In privoščim mu vse lepo, kar se mu dogaja.

In tudi njemu privoščim vse lepo. In upam, da se mu lepo tudi dogaja. A sama sem še vedno tam. Na nek način še čakam. Pa ne njega. Ker je jasno, da je ta zgodba zaključena. In nobeno “opravičilo”, ki so mi ga servirale prijateljice, ne zdrži vode, da bo nekega dne še vse OK. :) Izgovori, da “še ni pripravljen” in da “ni še čas” me nikakor ne prepričajo (več). To je delovalo samo prvih nekaj tednov. No. Morda mesecev. Sedaj leto in pol kasneje, so mi stvari kristalno jasne. Stvari so zaključene. A nekaj me še drži. Pravzaprav nekaj še vedno čutim. No. Bolj občutim. Ja. Občutim še vedno neko povezavo. Ki je globoka. Na neki ravni, ki je ves čas prisotna.

Poleti je bilo najbolj intenzivno. Vmes je minilo. In spet se je začelo. Tako globoko.

Ni zaljubljenost. Niti ni ljubezen. Za njo namreč ni bilo časa. Premalo časa je trajalo. Kaj torej to je?

Morda je to samo želja, da bi se še kdaj zgodilo, kaj podobnega, ker je bilo tako prijetno. Pravzaprav ne vem. Vem pa, da me na trenutke utesnjuje. In zato sem uspešno potistnila v ozadje in šla naprej. Vsaj verjela sem v to.

Dokler……dokler me z enim vprašanjem ni znova postavila tja. V spomine. Ki so znova oživeli.

Vse je znova oživelo. Grozljiv je občutek, kako se mi je znova zazdelo, da sploh ni preteklo toliko časa. Grozljivo se mi zdi, da je občutek še vedno tako svež. Grozljivo je, da se mi znova zdi, da sem v tej zgodbi, čeprav že mesece nisem več.

Ujela sem se v nek trenutek. V trenutek preteklega hrepenjenja, ki je bil močnejši od vseh dogodkov, ki so se mi takrat dogajali.

Postalo mi je jasno, da bom stvari morala zaključiti. Tudi na fizični ravni. Morala se bom srečati z njim.

Že štiri dni se mi pretaka po mislih. In znova dovoljujem, da spomini in dneva v dan znova bledijo. Ker tokrat (še) ni pravi čas, da ga pokličem in razčistim. Vendar najprej se moram “okrepiti”. Okrepiti, zato, da bom zmogla. Da bom zmogla razčistiti. Razčistiti v živo. Iz oči v oči. Da se bom zmogla soočiti z njim. In tudi s svojimi občutji, ki so povezanimi z njim.

In zato rabim moč. Kajti šele takrat bom pripravljena, da bom razumela. Razumela povezavo, ki me tam še vedno drži.

Prijateljica mi pravi, da si s tem vse odmikam v prihodnost. Verjetno res. A dokler se ne čutim dovolj močno, ne bom tvegala, da se znova ranim in odmaknem od svoje poti. In tisti, ki tega ne more razumeti, prav. Važno je, da razumem jaz. Ko se bom počutila dovolj močno, bom z vsem zaključila. Tudi s hrepenenjem preteklosti.

Foto (c) DAN CHUSID, 2003; najdeno na: http://www.pbase.com/camera0bug/image/13107594

  • Share/Bookmark

Kategorija: melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Končno so utihnili tudi večni nergači :)

31 komentarjev 18.02.2010 Plujem

Končno se Slovenci v nečem stirnjamo. Petra je bila junaška in njen nastop požrtvovalen. Nihče si ni drznil nergati zaradi tretjega mesta, temveč vsi pozdravljajo njeno voljo in njeno vztrajnost. Končno so utihnili tudi večni nergači, ki v vsem vidijo slabo in vedno opominjajo na to, da bi lahko bili naši športniki še boljši.

Zanimivo je prebirati razne komentarje na številne objave, ki pišejo o nastopu Petre Majdič in njeni poškodbi. Tako pisci kot komentatorji se strinjajo, da je njena medalja več kot zlata, ter da je s svojim tekom presegla vsa pričakovanja, ki jih je kdorkoli imel po tem, ko se je tako nesrečno poškodovala.

Meni pa se ob vsem tem (poleg Petrinega dosežka, seveda) zdi najbolj čudovito to, da se Slovenci končno obnašamo kot “narod”, ki spodbuja svoje športne predstavnike in je na njih in njihovo prizadevnost ponosen. Še bolj mi je všeč, ker časopisje in ostale novice sedaj (končno) polnijo pozitivne misli, želje, spoštovanje in občudovanje nekoga, ki je zmogel premagati bolečine, ki bi marsikoga priklenile na posteljo, ter doseči tisto, kar si je srčno želel. Petra je dokazala, da so misli in volja najmočnejša sila, ki jo ljudje imamo.

Všeč mi je, da se Slovenci končno v nečem strinjamo. In všeč mi je, da se je s tem pokazalo, da zmoremo stopiti tudi skupaj. In to brez nerganja. Žal mi pa je, da je za to, da se ljudje zavedo pravih vrednot, prizadevnosti in začutijo spoštovanje (do drugih), vedno potrebno, da se zgodi nekaj neprijetnega.

Petri vsa Slovenija želi hitro okrevanje in povrnitev na bele proge. :)

V takšnih trenutkih ima tudi naš novi logo končno nek razumljiv pomen. A ne? (Vir fotografije Znamka Slovenije)

  • Share/Bookmark

Kategorija: slepi potniki, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Ne, pomeni NE in pika!

119 komentarjev 18.02.2010 Plujem

A je mogoče v besedah “Ne, hvala. Ne grem na kavo s tabo.” razumeti, da si želim iti na kavo?

Danes se mi je namreč znova zgodilo, da me je moški, ki sem ga s podobnimi besedami že večkrat zavrnila, znova povabil na kavo. In ko sem znova rekla “Ne, hvala.”, je še vedno vztrajal in iskal razloge za mojo neodzivnost v tem, da me je strah. Le česa naj bi me bilo strah? Ne vidim razlogov niti za minimalni strah. Ker je še vedno vztrajal, sem znova jasno povedala, da z njim ne želim iti na kavo. Pa tudi to ni bilo dovolj. Dodal je, da nisem dovolj odločna. In kaj je neodločnega v tem, da nekomu rečeš “Ne, hvala, ne grem na kavo s tabo”? Ko sem ga vprašala, ni vedel odgovoriti.

Nikakor ne morem razumeti, da ljudje ne razumejo preprostega NE. Ali bi bilo bolje, da bi se zlagala in mu rekla “Joj, bi šla, ampak danes ne utegnem, morebiti kdaj drugič….” in ga potem s tem odgovorom celo leto vlekla za nos, nato pa končno priznala, da nočem z njim na kavo? Bi takšen potek bil bolj spremenljiv? Imajo ljudje res rajši laž, kot odkrito besedo, ki jih sicer postavi pred trd zid?

Saj so situacije, ko res ne utegneš, vendar takrat ne rečeš najprej “Ne, hvala, ne grem s tabo na kavo.”, potem pa si premisliš. Ni tako?

Zakaj nekateri ne razumejo, da NE, pomeni NE? Pa ne samo pri kavi. Tudi pri drugih rečeh. Sploh kar se tiče spolnosti. Jasno mu pokažeš in tudi poveš, da z njim ne želiš imeti nič. Ampak on vztraja, ker ima pač občutek, da lahko kaj dobi. In sex ni edina stvar. Situacij, kjer ljudje ne razumejo zavrnitve in vrtajo še naprej, je nešteto. Ena izmed takih je tudi zaupanje. Ljudje si zaupanje lahko samo pridobimo. Ne moremo ga izsiliti. Na noben način. Niti ga ne moremo kupiti. In ko kdo začne siliti vame, po tem, ko jasno postavim in pokažem svoje meje, se še bolj zaprem. (Pa verjetno nisem edina.) Nekateri enostavno ne razumejo, da bolj kot vztrajajo, manj imajo uspeha. Takšne situacije se običajno končajo na dva načina. Prvi je, da zavrnjena oseba igra “žrtev”, kako je “boga” in kako je druga oseba do nje neizprosna in hladna. Drugi pa, da zavrnjena oseba drugo osebo začne žaliti, poniževati in o njej širiti neresnice. Najpogosteje se zgodi kombinacija obeh. Lahko pa se situacija konča tudi s fizičnimi obračunom in poškodbami. Najpogosteje pa ima zavrnjena oseba po ugotovitvi, da moledovanje ni prineslo rezultatov, željo po agresivnem (dvo)govoru, s katerim si krpa svoj prizadeti ego. In običajno takrat pokaže svoj pravi obraz, ki ga je v fazi dajanja komplimentov seveda spretno prikrivala.

Pa to ni omejeno samo na moški spol. Tudi nekatere ženske so takšne. Enostavno ne razumejo, da NE pomeni NE.

Kadar se mi zgodi, da me kakšen tak “užali”, mi je takoj jasno, da si na tak način krpa samo svoj ego.  Ter da si ne zmore priznati resnice in si pogledati v obraz. Vsi pač rabimo  in uporabljamo različne obrambne mehanizme, s katerimi umirjamo svoje notranje frustracije. In če  mu je s tem, ko me žali, lažje, naj si privošči. S tem namreč samo še dodatno kaže svojo sliko. :mrgreen: Ampak, to mu dopuščam samo do takrat, dokler ne (z)moti mojega notranjega miru. Ko me zmoti, jasno potegnem črto. In tudi, če ta oseba hoče vplivati na druge okoli mene, se ne vpletam v njegova dejanja. Niti ne začenjam “proti-kampanje”. Njihova moč je namreč ravno v tem, da se oseba, ki jih je zavrnila, jezi. S tem bi namreč lahko potrdili svoje laži in dosegli svoj cilj. Zato jim nočem dati tega veselja in jih puščam pri miru. Navsezadnje na tak način ohranjam tudi svoj notranji mir. Kar se pa drugih tiče, je pa tako: tisti, ki imajo vsaj nekaj soli v glavi, si bodo sliko o meni ustvarjali sami. :)

Prijatelj mi sicer večkrat pravi, da se mi to verjetno dogaja zato, ker sem po naravi preveč prijazna do ljudi in nisem nesramna niti do tistih, ki so nesramni do mene. Morda res. Ampak takšna sem. Spuščanje na nivo žaljenja in laganja se mi zdita dejanji nedoraslosti, primitivnosti in nesposobnosti gledanja sebi v obraz in nevešče komunikacije. Komunikacijske veščine, trdna samopodoba in sposobnost sprejemanja kritike so namreč tiste, ki nas obvarujejo pred tem, da bi nas izpadi drugih prizadeli, hkrati pa nam dajejo orodje, s katerim lahko učinkovito upravljamo z različnimi situacijami, še bolj pa sami s sabo.

Foto (c) iStock

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Nazaj


 

Februar 2010
P T S Č P S N
« Jan   Mar »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats