Arhiv dne 28.01.2010

Moški, njihovi centimetri in duracel zajčki

74 komentarjev 28.01.2010 Plujem

Začelo se je s širokoustenjem, kako obvlada in kako je odličen. V fazi osvajanja mi je šepetal, da me bo s svojim debelim ponosom, ki bo popolnoma zapolnil moje votlinice, in posebno tehniko, ki naj bi jo obvladal samo on, popeljal v divje vrhunce. Vendar sem bila že od samega začetka skeptična. Njegov glas je izražal vse prej kot divjo strast. Enako je bilo glede mimike telesa. Preveč je bila mlahava, da bi nakazovala na divjo in vročo akcijo. Da ne omenjam še oči. Frekvence energije. In seveda vonja. Ki me je kljub sveže umitemu telesu odbijal. A ker sem bila v fazi preizkušanja svojih senzorjev (tudi tistih o oceni dimenzij), sem se odločila za akcijo.

Po nekaj uvodnih besedah je sledila kratka predigra, kar mi je popolnoma ustrezalo. V takšnih scenah, pa tudi sicer, mi je ljubša direktna akcija. Ki pa mora biti dobro izvedena. To zame, iz  ženskega vidika, pomeni, da morata biti vsaj prva dva vboda počasna. Z občutkom. Najprej zato, ker občutek, kako glavica počasi prodira v mehkobo votline, rajca. Potem pa tudi zato, da se votlinica pripravi na sprejemanje. Po tem je izvedba  seveda lahko poljubna in dinamična.

Direktno nabijanje že ob prvem vbodu pa bolj kot na divje predajanje strastem spominja na reklamnega duracel zajčka, ki ima samo en gumb. In to gumb za vklop/izklop.

In tudi v tem primeru je bilo tako. Besede so se izkazale samo za besede, Besedičenje okoli dimenzij pa je znova potrdilo dejstvo, da tisti, ki cm res imajo, o tem ne blebetajo, temveč ga rajši kar pokažejo, ko situacija ponudi priložnost. :)

Sprašujem se, zakaj moški tako radi pretiravajo glede velikosti svojega orodja. In zakaj se tako pogosto delajo, da so nekaj, kar niso? In da niso, kar pravzaprav so. V čem je smisel?

Mar jim ni jasno, da se s tem samo smešijo. Pa ne gre za centimetre. Niti za tehniko. Gre za iskrenost. Za sprejetje samega sebe. In realen pogled nase in vase. Biti tako visoko od tal, je pravzaprav zaskrbljujoče. Res je, da imamo ljudje  različne okuse, različne izkušnje, različne želje. In tudi ženske ocenjujemo na podlagi svojih meril, pravil in želja. Vendar določene stvari so pač fiksne.1 cm je pač 1 cm. Ni tako?

Se moški res ne zavedajo, da izpadejo smešno, če se bahajo, da imajo v hlačah 20 cm, ko ga pa pobližje “spoznaš”, pa ugotoviš, da tudi v najmogočnejšem stanju ne preseže 15? Ali moški res mislijo, da ženske nimamo “augenmasa”? Še bolj pa, ali res mislijo, da nimamo občutka?  Lahko bi vedeli, da so usta najboljši meter. Vsaka ve, koliko centimetrskega (v dolžino in obseg) spravi noter in do kam. Ni tako?

Pa znova ponavljam. Ne gre se za centimetre. Sprejemljiv je tako 10  (in manj) kot 20 (in več) centimetrski. Tako tanjši kot debelejši. Važno je le, da je čist. In to je edini kriterij, ki šteje. Vsaj pri meni.

Kar se tiče pa tehnike, ne rabi biti boljša od moje najbolj idealistične podobe ljubljenja. Važno je le, da je sproščena. In nežna. Z občutkom. Seveda je včasih na začetku tudi nekaj treme. Tudi rahla nerodnost je čisto sprejemljiva in prisrčna. Sploh, če so vmes čustva, smo na začetku lahko tudi malo nerodni. :) A to je samo še pika na i pri rajcanju in občutku zaželenosti.

Smešno pa je (vsaj meni), da se nekdo baha, kako obvlada, potem pa se izkaže, da z leti prakse ni osvojil niti osnovnih “prijemov” zadovoljevanja.  Ter da je največ, kar premore, tehnika duracel zajčka. Pri takšnih se vedno vprašam, ali živijo v takšni zablodi, ali imajo probleme z ocenjevanjem realnosti in sebe, ali pa s pretvarjanjem želijo žensko zavesti v prepričanje, kako so odlični. Je možen še kak drug razlog?

Kot kažejo primeri, to počnejo predvsem tisti, ki se sami sebi (vsaj na nek način) ne zdijo dovolj dobri. Pa ne samo na seksualnem področju. Temveč tudi na drugih. Prazno bahaštvo jim verjetno daje občutek lažne samozavesti.

Seveda pa je cel šment, kadar so spregledani. Ampak samo spregledani. Brez oponašanja, da so lagali. Takrat se uprejo z vsemi štirimi. In četudi priznajo, da so pretiravali, znajo strupeno ugrizniti. Zaradi prizadetega ega verjetno.

Zato se sprašujem, kaj jim reči? Če sploh kaj. Je smiselno povedati svoja opažanja in jim podreti hišico iz kart? Ali jih je bolje pustiti pri miru in jim dovoliti, da se počutijo superiorne vsaj v svojem svetu sanj?

Na nek način je verjetno najboljše, da se ne praskamo, kjer nas ne srbi. Sprejemo, če nam je dovolj zanimivo za sprejeti. Sicer pa odidemo naprej in si poiščemo druge ljudi in druge izkušnje. Po drugi strani pa problem nastane predvsem takrat, ko nas zaradi našega opažanja pičijo. Četudi jim nič ne rečemo. Kaj pa takrat? Kako naj se branimo? Z žalitvami in metanjem pod nos nikakor ne. Še najbolje je, da se vljudno postavimo zase in odidemo. Stran. Tja, kjer se bomo počutili dobro. Ni tako?

vir neznan

Foto: vir neznan

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, sex, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,


 

Januar 2010
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats