Arhiv dne 24.01.2010

Klepeta se mi :)

12 komentarjev 24.01.2010 Plujem

Klepetala bi.

In spoznavala nove ljudi.

Govorila bi o vsemogočih rečeh.

Spraševala in odgovarjala.

Aha.

Razpoložena sem.

In pripravljena.

Za aktivno debato.

O življenju.

O veselju.

O sreči.

Tudi o iluzijah, ki si jih ustvarjamo ljudje.

Poslušala bi.

O vsem tistem, kar nam riše nasmeh na obraz.

Ker je tak trenutek.

Ko si želim novih ljudi v življenju.

Ko si želim novega vetra, da zapiha.

Ko si želim razširiti krila in poleteti v širni svet.

Da.

Vse to bi počela nocoj.

Ker sem znova vesela.

Vse se mi znova zdi dosegljivo.

Čeprav še ne poznam poti.

Ampak vem, da je.

In to takšna, ki mi bo na ustnice narisala nasmeh.

:)

Foto (c) OCAL

Foto (c) OCAL

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, tisto moje novo Tagi: ,

Hulahup je še vedno zakon. :)

10 komentarjev 24.01.2010 Plujem

Bil je moj najljubši pripomoček v otroštvu. Tudi v najstniških letih sem z njim vzdrževala gibljivost in vitek pas. S prehodom v odraslo obdobje pa sem na njega kar nekako pozabila. Bolj sem se posvečala drugim športom. Sploh po tem, ko sem začela trenirati. Zdelo se mi je, da ne rabim takšne vadbe. Zato se je prejšnji obroč nekje izgubil. Pravzaprav na njega nisem niti pomislila, dokler ga nisem znova videla v trgovini.

Pa še to je bilo čisto slučajno. Na oddelku z otroškimi “igračami” sem namreč iskala kolebnico, ker sem se pred časom odločila, da bom pri vadbi uporabljala preproste in poceni metode, ki so zaradi gibanja telesa tudi zelo učinkovite. Poleg kolebnice je v vozičku tako pristal tudi hulahup. :)

In sedaj vadim. Ampak, šment. Kako negibčna sem postala. Napol zakrnela, se mi zdi. :? Od včasih več sto zasukov, brez, da bi obroč padel na tla, sem danes zmogla celih pet. :? Jej. :? Da ne omenjam, kako me sedaj bolita medenica in hrbet. A to je dober znak, ki kaže, da telo “dela”. Hulahup torej deluje. :) Le kako sem lahko za toliko let pozabila na njega?

Sem pa danes še dodatno ugotovila, kako hitro človeško telo stagnira, če ga ne negujemo pravilno. :? A ni me užalostilo. Nasprotno. Navdalo me je z energijo in voljo. Sedaj sem samo še bolj odločna, da bom do konca letošnjega leta spet fit. :) Vsaj toliko, da bom zmogla vsaj 50 krogov hulahupa (čeprav je tiha želja po več). :) :lol:

Kaj pa vi? Še kaj “hulahupate”? Koliko zasukov zmorete?

Foto (c) Claudia Hofer

Foto (c) Claudia Hofer

  • Share/Bookmark

Kategorija: miganje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Flikam luknje.

4 komentarjev 24.01.2010 Plujem

Po včerajšnjem brodolomu danes že flikam luknje. Ja. Tako hitro je to pri meni. Ne dovolim si, da bi bila dolgo v nekem žalostnem stanju. Zdi se mi pomembno, da se čim prej dvignem in znova postavim na noge. Da znova zaplujem in si privoščim lepe reči. Čeprav je občasno potrebno tudi izjokati skrbi, žalost, obup in strah. S tem se očistim. Seveda, če je to v zmernih količinah.

Že od sinoči razmišljam, kaj naj spremenim. Kaj naj naredim? Seveda je treba začeti počasi. S flikanjem luknje za luknjo. Kar zna pri meni biti problem. Ker sem mnogokrat preveč zaletava. V večini namreč želim preskočiti nekaj korakov in narediti vse hkrati, v nekaj potezah. Zaradi tega tudi večina mojih preteklih poskusov ni bilo uspešnih. Prvih nekaj korakov sem naredila počasi in premišljeno, ob prvih rezultatih pa sem začela divjati. Ker se mi je zdelo, da zmorem. Da zmorem tako, kot sem to zmogla včasih. Ko sem bila še fit. Ampak na žalost je stanje sedaj drugačno. Tako da me pretiravanje vedno stane in poskus je zato neuspešen.

Pri naslednjem poskusu moram biti torej zmerna. Počasna. In previdna. Ne smem prehitevati. Upoštevati moram svoje stanje in se prilagajati počutju. To se mi zdi najpomembnejše, če želim uspeti.

Potem je tukaj še samokritika. Običajno se oštevam, če nisem dosledna pri izvajanju načrta. Včasih sem bila do sebe tudi žaljiva. Kar sem že pred časom opustila, ker mi je to samo še dodatno škodovalo. Da bi se temu izognila, moram torej sprejeti realen načrt, ki bo vključeval tudi morebitna odstopanja. Na tak način se mi prekršek ne bo zdel “tak big deal”, kot se mi je to zdelo do sedaj.

Sploh pa. Obdati se moram z veselimi dogodki. Vem, da se vnaprej ne da določiti, kaj bo veselo. Lahko se pa vnaprej izognem vsaj tistim, za katere vem, da me bodo dodatno utrudili in me užalostili. Za tiste neprijetne dogodke, ki se jim ne bom mogla izogniti, se moram pa naučiti, da me ne bodo obtežili. Nekateri ljudje so se namreč preveč navadili, da svoje frustracije stresajo name. Ker vedo, da jih poslušam in slišim. Pa tudi del bremena jim odvzamem. Sami zato nič ne naredijo, da bi bilo boljše. Trmasto vztrajajo na svojem in zahtevajo mojo ramo, da jih tolaži. Mojih nasvetov ne sprejemajo. Nekateri se ob njih celo spotikajo, rekoč, da ne delujejo (četudi jih niso niti poskusili). Apriori zanikanje jim je še najbližje, ker lahko tako stalno igrajo žrtev. In to seveda pred mano, ker vedo, da me gane. Zato se bom (zaradi svojega zdravja) takšnim trenutkom poskušala izogibati. Ker pa to vedno ni mogoče, se bom nujno morala naučiti, da se me njihovo jamranje ne bo dotaknilo. To mi bo še najtežje. Ker se mi bo na začetku verjetno zdelo, da nisem sočutna, da sem nesramna in hladna. Ampak če se hočem pozdraviti, je to edini način. Sploh zato, ker se je situacija obrnila tako, da nisem nikjer sama dlje kot dva dni. In to me utruja.  Ker si ne zmorem kvalitetno zaflikati lukenj. Neverjetno je, kako me mir in tišina zdravita. Ampak trenutno take možnosti ni. Zato se moram prilagoditi. In se naučiti umirjati tudi, če mi situacija ne omogoča miru in tišine na moj način. To bo težko, se mi zdi. Ker bi rabila najprej nekaj časa sama zase, da bi se umirila, pomirila in opolnomočila. Vsaj 14 dni bi potrebovala. Vsaj toliko. Potem bi mi bilo vse lažje. Ampak situacija je pač takšna. Zato mi jamranje nič ne koristi. Kvečjemu poglablja slabo stanje.

Spremeniti moram tudi dnevni ritem. Nujno si moram dnevno privoščiti vsaj nekaj prostega časa. Celodnevno delo me namreč še dodatno utruja. Bistveno je, da se dnevno tudi malce sprostim. Poleg počivanja in poležavanja, si moram nujno privoščiti tudi nekaj fizičnih aktivnosti. Šport mi  namreč zelo manjka. Vem, da moram začeti počasi. Zmerno. S sprehodi. In šele glede na počutje počasi nadaljevati z bolj obremenilnimi variantami. Ampak vsaj začeti moram. Ne smem se več predajati v žalost, ker ne smem in ne zmorem tako in toliko športati kot sem včasih. Vsaka pot se začne z enim samim korakom. Samo narediti ga moram. Stanje je sedaj pač tako, da moram začeti od začetka. Če bom sledila telesu, bom sčasoma zmogla tudi več. Morebiti bom lahko šla celo nazaj na treninge.

Samo verjeti moram. Vase. In v to, da zmorem. V to, da zmorem znova -  od začetka. Tako, kot  sem pred leti, ko sem bila ravno na takšni točki, kot sem sedaj. Takrat sem se pozdravila v 3 mesecih. Tako hitro to pri meni deluje. Samo “klik” mi mora narediti. Samo upanje moram imeti. In danes ga znova imam. Vsaj nekaj. Ostalo pa še pride. :)

Foto (c) mentalhelp.net

Foto (c) mentalhelp.net

  • Share/Bookmark

Kategorija: melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

Januar 2010
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats