Brodolom.

23.01.2010

Danes mi je pa vse dol padlo. Prvič po mnogih letih se mi ne zdi več smiselno boriti. Vsi boji v zadnjem obdobju so bili izgubljeni. Težave so vse večje in izhoda ne vidim niti na daleč. Izgubila sem upanje. Izgubila sem voljo. Po vseh poskusih, po vseh akcijah ni nobenega napredka. Pravzaprav je stanje še slabše. Zakaj in čemu se torej sploh trudim? Zakaj in čemu torej sploh še poskušam?

Skrila sem se v kot. In čakam. Čakam roko, da me potegne ven. Čakam ramo, na kateri se smem zjokati. In čakam glas, ki mi bo povedal, da bo nekega dne še vse ok.

Ampak nikogar ni. Sama sem. Ni rame. Ker sem se skrila pregloboko. Vsaj zdi se mi, da je tako. Zato je blazina še najboljša rešitev. Tudi roke ni. Zato bomo moja roka morala biti tista, ki me bo dvignila. In moj glas bo moral biti tisti, ki mi bo povedal, da bo še vse ok. Samo verjeti moram v to.

Ampak ne verjamem več. In danes sem si to priznala.

Ugotovila sem, da je delo postalo osrednji del mojega življenja. Pa ne zato, ker sem workaholik, temveč zato, ker ni drugega boljšega, ki bi me prevzelo. Tam namreč pozabim na tisto, kar najbolj boli.

Presunilo me je, da bom letos stara že 32 let. In da sem samska. Brez otrok. In, iskreno, naveličala sem se tega. Pravzaprav me je užalostilo, ker se sprememba ne kaže niti na obzorju.

Ugotovila sem tudi, da ne verjamem več v pravljice. Ne verjamem več, da se dobrota poplača. Ne verjamem več, da me nekje nekdo čaka. Ne verjamem več, da bo še vse v redu. Ne verjamem več, da je vse, kar rabim, potrpljenje. V nič več ne verjamem. Nimam več upanja. Ker najpomembnejši cilji niso še niti na obzorju.

Usedla sem se v kot in jočem. Zaradi bolezni. Zaradi bolečin. Zaradi osamljenosti. Zaradi vseh količin vode, ki je kar ne morem spraviti iz telesa. Pravzaprav se ustvarja stalno nova. In me počasi dela že panično. Ker ji tokrat nisem kos. Ne zmorem najti ravnovesja. Ravnovesja v sebi. Preveč jim pustim, da me “jemljejo”. Ne zmorem se jih ubraniti. Ne. Ne meša se mi. Pamet je čisto na pravem mestu.

Samo predala sem se. Nimam več upanja. Nimam več volje. Niti energije, da bi se borila. Ne. Nimam suicidnih misli. Čeprav se na trenutke vprašam o smislu trpljenja. Še bolj pa o tem, kaj neki razmišljam, da se mi to dogaja. Smo, kar mislimo. In to me potihem, a vse bolj naglas, žre. Ker je vse okoli mene ustvarjeno zaradi mene in iz mene. Zakaj je torej tako? Zakaj ne zmorem drugače?

In poznam tudi zdravilo. Ki ga ni v široki paleti novodobnih medikamentov. Temveč je v sreči. In ljubezni. Ki me izpolnjuje.

Vem, da bo marsikdo rekel, da jo moram najti sama. V sebi. Da pred tem ne morem biti srečna z drugimi. Ja. Ja. Vem, da je v teoriji tako. V praksi pa je (vsaj pri meni) drugače. Brez ljubezni se ne čutim izpopolnjeno.

Zdi se mi, da je v meni velika praznina, ki je nikakor ne morem zapolniti. Kljub vsem službenih uspehom, sta ljubezen in družinska sreča še vedno najpomembnejši del v mojem življenju. In ker ju ni, se počutim prazno.

Tako si želim, da bi lahko nekoga ljubila. In da bi tisti ljubil mene. Tako si želim, da bi me nekdo prevzel. In da bi tudi jaz prevzela njega. Tako si želim, da bi se nekaj lepega zgodilo. Da bi znova začutila tisto srečo.

Vse sem že pripravila na to. Tudi ambient. A stvari so še vedno enake.

Pa ne mi rečt, da se bo vse zgodilo ob svojem času. Ali pa, da čas pač mora dozoreti. Ker je to prazna slama. To je prazna tolažba za obupane. Ker svet ni vnaprej določen. Sami ga določamo. Res je, da se stvari spremenijo takrat, ko smo sami pripravljeni drugače misliti, ampak še vedno je to odvisno od nas.

In ne od drugih. Ali samo od usode. Ki je na nek način sicer prisotna. Zato, da nas usmerja.

Ampak. Lepo prosim. Naj mi že nekdo enkrat razloži vse to, kar se mi dogaja. Vse te uvide v ostale ljudi. Vse te fleše, ki jih imam in me samo begajo. Vso to sočutje, ki ga lahko čutim z vsemi in vsem, kar obstaja in živi. Vso razumevanje, ki ga premorem tudi za tiste, ki so me prizadeli. Še posebej pa povezave na frekvence ostalih. Na sprejemanje njihovih informacij. Ki me potem nekaj časa tvorijo in begajo. Naj mi nekdo, prosim, razloži, kaj se mi dogaja. Kako lahko vse to občutim? Tudi na več 100 kilometrske razdalje. Ja. Vem. Energija je ena. In vsi smo del nje. A vendar. Kako se zmorejo skonektati ravno k meni? Zakaj me kličejo v sanjah? Kaj je takšnega na/v meni? Prav rada bi vedela. Ker bi potem morebiti lažje razumela. Predvsem sebe in svoje odzive.

Trenutno sem se namreč predala. Moj čolniček je nasedel. In propada. Izgubila sem namreč najpomembnejši del. Upanje. Da. Izgubila sem upanje. In nikakor ga ne najdem več. Niti ga ne zmorem iskati. Zato sem se usedla v kot. In čakam. Ker ne vem, kako naprej. Ne vem, kaj narediti, da bi lahko bilo bolje. Podoba več kot jasno kaže, da je vse slabše.

Zato jočem. Da bi izjokala. Vse slabe misli. Ker zaradi njih tonem še bolj globoko. Sčasoma bi lahko prinesle  celo samopomiljevanje, ki ga pa preziram. Zato jih sedaj želim dati ven. Da bi se očistila. Da  bi se umirila. Da bi se sprijaznila. Da bi se (končno) sprejela. V celoti. Z vsem vred. Predvsem pa, da ne bi bila več otopela.

Foto (c) Jim Lewk

Foto (c) Jim Lewk

P.S. (dodan po prvih dveh komentarjih): Po naravi sem optimist, tako da sem prepričana, da je tole le vmesna faza in da bom kmalu spet ok. :) Faze žalosti pri meni običajno ne trajajo dolgo. Se hitro postavim na noge. V večini sem sicer dobre volje, z nasmehom na obrazu, včasih pa pride tudi “žuta minuta”. Ki dobi svoje mesto tudi na blogu. Ker je tudi to del mene. In blog je namenjen vsem mojim mislim. Čeprav je veselih več. Ker je dobra volja res najbolja. Samo misli moram še v to usmeriti. In ob razmišljanju o tem, se že počutim boljše. Ja. Besede, ki so izrečene na pravi način, koristijo. :)

  • Share/Bookmark

V kategoriji brodlom, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

 

15 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Don Marko M  |  23.01.2010 ob 22:38

    smo kar delamo, kar ni obvezno pogojeno z miselnostjo….če si izgubila upanje, potem ni bilo vredno upati…..ko ne misliš (na) nič, se začne dogajati vse….

  • 2. NordStar  |  23.01.2010 ob 22:43

    Tole je pa najbolj pesimističen zapis – ever. Ne bom ti pametoval, le morda preblisk. Če ti ne gre tako, kot bi želela, potem morda kaj delaš narobe. Torej nekaj spremeni.

  • 3. Plujem  |  23.01.2010 ob 23:39

    Plujem

    Marko – Meni se zdi, da je vse zaradi naših misli. Upanje je bistveno, se mi zdi. Za vse reči. Verjetno res. Imeti prazne misli. Že dolgo jih nisem imela. Vse preveč reči je noter.

  • 4. Plujem  |  23.01.2010 ob 23:42

    Plujem

    NordStar – Se strinjam. Moj najbolj pesimistični zapis – ever. Ker se tudi še nikoli nisem tako počutila. Vem, da delam nekaj narobe. Samo ugotavljam še, kaj. Vem, da sem sama odgovorna za vse, tudi za bolezen. Zato vneto iščem pot ven. Hm. Sem dobila tudi jaz preblisk. Morda pa jo iščem prevneto. Morda pa se moram res prepustiti – s prazno glavo.

  • 5. Plujem  |  24.01.2010 ob 00:01

    Plujem

    Sta mi dala misliti. In to koristne misli. Hvala. :)

  • 6. nevenka  |  24.01.2010 ob 08:52

    nevenka

    Veliko ljudi obkrivi človeka, da je sam kriv za vse in ljudje vrtajo po svoji notranjosti kot nori. Pa ni res. So ljudje, ki se trudijo, pozitivno razmišljajo, ne vdajo se kar tako, pa jih sreča zaobide in nihče ne ve zakaj. Na koncu se človek res vpraša, kaj DELA narobe? Običajno je odgovor kako kakšno duhovno napletanje, da te kvečjem v drobovju zvije.

    Odgovor je pa bolj preprost. Človek mora zamenjati okolje in se družiti z ljudmi, ki imajo podobne interese. S človekom ponavadi ni nič narobe, samo sorodnega človeka je nekoliko težje najti. In dokler imaš v sebi še to pomanjkanje, se potrudi in ga zapolni. Lahko bi se ti zgodilo, da sploh želela ne bi več…takrat bi vedela, kaj je obup.

  • 7. Špelca  |  24.01.2010 ob 10:09

    Jaz se strinjam z obema komentatorjema. Pa tudi s tabo navsezadnje.

    Nasvete deliti v takem trenutku je: 1. nemogoče, ker jih v takih trenutkih ne poslušamo radi; 2. čisto mogoče, ker smo ljudje nagnjeni k temu, da pametujemo drugim :)

    Torej vseeno - Poskusi nekaj spremeniti. In ne se lotiti vsega naenkrat, ampak korak za korakom. Pa še nekaj – nisi edina (če te to kaj tolaži, a ni mišljeno kot tolažba), poglej okrog sebe, kako se drugi spopadajo s svojimi težavami, uspešne lahko posnemaš :)

    Korak za korakom, Plujem, pa bo.

    PO drugi strani pa še nekaj. Nekaj dni nazaj sem videla na tv Angelino, ki so jo vprašali, zakaj je ona tako uspešna, lepa in zadovoljna. Je rekla, da ona enostavno živi in ne analizira sama sebe. In prmejduš, strinjala sem se z njo. Vse preveč analiziramo in razmišljamo, namesto da bi živeli, kajne?

    Drži se.

  • 8. Plujem  |  24.01.2010 ob 10:38

    Plujem

    Nevenka Hvala za tople besede. Da. Zamenjati moram okolje. Ker me trenutno utesnjuje. Že zjutraj se je to znova pokazalo. Moram med ljudi, ki imajo podobne interese. In tiste, ki tudi razmišljajo podobno. Ampak težje je to narediti v realnosti. Trenutno sem vpeta v situacijo, ki je zaenkrat ne morem spremeniti. Zato lahko spremenim le del okolja. Predvsem tistega pri preživljanju prostega časa.

  • 9. Plujem  |  24.01.2010 ob 10:45

    Plujem

    Špelca – Nikoli nisem niti pomislila, da sem edina. Je pa tako, da je za vsakega, ki doživlja, njegovo edinstveno. Zato se mi zdi posnemanje skorajda nemogoče. Z nasvetom, da naj ne analiziramo in razmišljamo, se strinjam. Najboljše se je prepustiti in dovoliti valovom, da te ponesejo. Vendar…ko to naredim, je stanje še slabše. Se mi zdi, da je trenutno čas, ko moram aktivno poseči v delovanje. Da je čas, da nekaj res spremenim. Hvala za oporo.

  • 10. Špelca  |  24.01.2010 ob 10:56

    Hja, tisto o prepuščanju valovom tudi meni redko kdaj paše. Mogoče je prava kombinacija v enih stvareh se prepustiti (to razumem jaz kot pasivnost), pri drugih pa biti aktiven. Poslušaj svoj nos in prepono, pa bo :)

  • 11. Plujem  |  24.01.2010 ob 14:07

    Plujem

    Špelca – Ja. Neka mešanica obojega bo še najboljša. Poslušati sebe je pa itak najbolj produktivno. Tudi tebi želim enako.

  • 12. slikca  |  24.01.2010 ob 23:53

    glede na to da te tolk kot tolk redno berem res opažam da maš pogosta velika nihanja razpoloženja….kot sama pišeš s špotom in svežim zrakom se veliko reši…z zaposlitvijo samega sebe na ta način pa še več…da začneš uživati v tem kar maš, ne pa samo da hrepeniš po tistem kar nimaš…da najdeš mahjne stvari ki te razveseljujejo in so dosegljive..ker moreš vedet da dokler sama s sabo nisi zadovoljna te nebo tud nihče drug osrečil… lahko pa vso stvar pogledaš tud z druge strani in si si lahko nakopala rahlo depresijo, v tem primeru moreš pa še bolj pogobljeno stvar sama reševati, da slučajno ne bo treba kake kemije jest, kar pa tud ni nobena huda reč sicer, je pa boljš če ni treba, ane…ja, v našem načinu življenja se kaj hitro lahko zgodi da pogreznemo sami sebe v temo in nikol si nisem mislila da je to tako pogosti pojav in se še zmeraj premalo govori o tem, sploh se mi zdi škoda ker če sami sebe opazujemo in do časa zaznamo znake se lahko sami poštmamo in s tem si prihranimo nadaljne “trplenje”… v upanju da se čimprej postaviš na noge ti želim da ti gre še vreme s sončkom na roke…

  • 13. Plujem  |  25.01.2010 ob 10:20

    Plujem

    Slikca – Ja. Imam precej velika nihanja. Ampak na nek način je to vsekakor dobro. Iz tega brodolomskega stanja sem se že naslednji dan (sama) dvignila in sedaj znova optimistično zrem naprej. V depresiji nisem. Sem pa tudi na to opcijo pomislila. Kar se pa medikamentov za boljše počutje tiče, sem pa absolutno proti. Najboljše zdravilo za “brodolom” je vsekakor smeh in to velike kopice. Se pa zahvaljujem za napisano. Zvenelo mi je bodrilno.

  • 14. mayafaweks  |  26.01.2010 ob 19:09

    mayafaweks

    Pa kaj če je malo pesimistična objava… (zelo =P) Ni vedno vse popolno. Važno je, da boš ponovno vzela veslo v svoje roke in zaplula naprej. Ni vedno vse super. A to nas naredi zanimive.. in raznolike… Kar nas ne ubije nas naredi močnejše. In ko boš ponovno zaplula.. Boš polna moči.

  • 15. Plujem  |  27.01.2010 ob 03:37

    Plujem

    mayafaweks – Popolnoma se strinjam. Ni vedno vse rožnato. :) Zaradi trenutkov, ko se poberemo, smo močnejši. Hvala za spodbudo. Trenutno že plujem. :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Januar 2010
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats