Zamerljivost z zamikom

16.01.2010

Identificirala sem eno svojo slabo lastnost. Zamerljiva sem z zamikom. Tudi z več mesečnim. Odvisno od tega, kakor se stvari nadaljujejo.

Do sedaj takšnih primerov ni bilo veliko, kar pomeni, da nisem zamerljiva za vsako figo. Imajo pa  podobne značilnosti, kar pomeni, da je že zadnji čas, da se iz tega nekaj naučim.

Prvi primer je bil takšen, da sem že ob prvem verbalnem stiku z osebo vedela, da ni zame. A vseeno sem nadaljevala. Bila sem namreč v fazi piljenja svojih senzorjev, zato sem svoje občutke preslišala in šla naprej. Ko sva se prvič videla, mi je “notranji glasek” rekel, da naj ne vztrajam. Da ni zame. Ni mi bil všeč. Ni imel šarma, ki bi me privlačil. Ni mi deloval perverzno sexi. Sploh pa mi ni dišal. Se pravi, ugotovila sem vse signale, ki so delovali v smer “pusti na miru in pojdi naprej”. A ni mi bilo dovolj. Odločila sem se, da grem naprej. Zato sva se malce bolje spoznavala. Do točke, ko sem dobila nek fleš, da bi pa morebiti lahko bilo z njim nekaj več. A ni bilo. Ker me je zavrnil.

Moja prva reakcija je bila popolnoma normalna. Sprejela sem na znanje. Niti se s tem nisem preveč ukvarjala. Malce sem se oštela, zakaj se nisem poslušala. Če bi se, sedaj ne bi imela tega grenkega priokusa. A vendar. Človek mora tudi kdaj zaiti, da najde pravo pot. To so bile moje misli takoj po zavrnitvi. Po tistem sva se celo še videla in bilo mi je “običajno”, brez nekih pričakovanj. Stvar je bila končana in dejstvo je bilo, da bo v prihodnje kolegialnost tista, ki bo krojila najino komunikacijo. Vsaj zdelo se mi je tako. Jasno sem mu namreč tudi povedala, da od njega ne želim popolnoma nič in da je bil samo fleš. S čimer se je strinjal. A čez mesece komunikacije so se stvari spremenile. Vseh podrobnosti ne bom opisovala, dejstvo pa je, da se me je začel izmikati. Kljub temu, da je trdil, da ni res in iskal izgovore, zakaj je tako, je komunikacija ugašala. Začela sem se umikati in pripeljalo je tako daleč, da je občasno komunikacijo vedno začel on. Pri meni je namreč tako, da ko se nekje počutim nezaželeno, se umaknem. In v tem primeru je bilo tako. Počutila sem se odvečno, zdelo se mi je, da se mi vsake toliko malo posmehuje in da še vedno misli, da bi želela z njim kaj imeti. Kar nikakor ni res. Ne bi se ga mogla niti dotakniti. Kakorkoli. Pripeljalo je tako daleč, da se mi je uprla vsakršna komunikacija z njim. Zamerila sem mu predvsem to, da je šele po nekaj mesecih zmogel priznati, da me vmes ni hotel videti. Prej me je namreč poskusil filati z različnimi neumnimi izgovori, zakaj se ne srečava. Pa tudi protislovja je govoril. Ta me pa še posebej zmotijo. A se mi ni zdelo vredno ga na to opozarjati. Vedela sem namreč, da so stvari zaključene.

Pri drugem primeru se je akcija sicer dogajala, vendar so bili nadaljnji dogodki tisti, ki so ravno tako pripeljali do tega, da se mi je oseba zamerila. In to  zato, ker je bil do mene nesramen, celo malce žaljiv. Najverjetneje zato, da bi sebe dvignil (vsaj v svojih očeh). Dejstvo je namreč, da je ugotovil, da so njegove obljube bolj ali manj prazne in da še zdaleč ni takšen, kot je govoril, da je. Na nek način ga razumem, se mi pa takšno obnašanje vseeno zdi nepotrebno.

Tudi tretji primer je bil podoben. Sicer brez neke akcije, vendar z zelo močnim flešem, kaj bi lahko bilo. In zato sedaj razmišljam o teh fleših. Kaj so. Še najboljša definicija se mi zdi, da so fleši možne poti. Poti, ki bi lahko bile, če se v danem trenutku stvari ne bi spremenile. Kakorkoli. Ti fleši mi na trenutke malce zameglijo moje prve informacije, ki mi jih pošlje intuicija. Ki se zaenkrat še ni zmotila. Le poslušam je ne. In to je stvar, ki se jo moram naučiti.

Že med treningi sem se naučila, da je “learning the hard way” zame še najboljša varianta. In očitno to več ali manj velja za vsa področja. Odločam se s pomočjo čustev, delujem spontano. Ne brezglavo. Vendar preveč popustljivo. Predvsem do napak drugih. V vsakem vidim dobre reči in zaradi tega slabe v večini spregledam. Zdi se mi, da se zmorem vsakomur dobro prilagoditi in v njih videti le najboljše. Ampak samo do takrat, ko se mi to zdi vredno. Ljudje smo si pač različni. In vsi imamo svoje težave. In bistvo vsega je, da moramo najprej pomesti svoj prag. Se najprej otresti svojih strahov. Svojih ovir. Svojih problemov. Šele potem se lahko ukvarjamo z drugimi.

In sedaj pometam svoj prag. Učim se o sebi. In ta blog ne kritizira druge, temveč kritizira mene. Zato poskušam analizirati, kaj se mi v teh primerih zgodi.

Najprej je na delu verjetno moj prizadeti ego, ki mi v uho ves čas šepeta besede užaljenosti. A v začetnih fazah ga z močnimi obrabnimi mehanizmi zmorem odstraniti. Poleg racionaliziranja in intelektualizacije, ga v zaključni fazi dodobra potlačim. Nekam globoko. A še vedno je tam. In tli. Zato sem v naslednji podobni situaciji še bolj prizadeta. In zato vsako naslednjo doživljam še bolj intenzivno. Vsako novo znova obdelam z enakim procesom in jo naložim na enako mesto. Material se tako kar nalaga. Dokler ga določen vzgib ne spodbudi, da pride na plano. Do sedaj se mi še ni zgodilo, da bi zaradi tega trpeli ljudje, ki s tem nimajo nobene veze. Določen vzgib mora biti podan s strani osebe, ki me je prizadela. Sicer material ostaja v meni.

Nazadnje se je to zgodilo, ko se je nekdo poskusil pošaliti s precej neposrečeno šalo, ki je vključevala ravno intimno druženje z njim. S tem je še dodatno prilil pelin na rano. Najprej je malo izbruhnilo, nato se je zaradi novih obrambnih mehanizmov “skrilo”. Najprej nisem znala identificirati, vedela sem pa, da se mi nekaj dogaja, ker ponoči nisem spala. Nato sem ugotovila. Ravno nekaj dni nazaj. Kar zjasnilo se mi je. In tudi priznala sem si. Zamerljiva sem z zamikom. In to samo, če je vzgib takšen, da dobim občutek, da se nekdo iz mene norčuje, se mi posmehuje, ali pa se mu zdim zelo slaba.

Sedaj iščem načine, kako to sprostiti. Zamerljivost je namreč igra šibkih. In tudi negativizem, ki slabša življenje tistega, ki je zameril. Zato iščem načine, kako zdravo in trajno odpraviti te občutke, ki so tako močni, da imam do določene osebe prav odpor. Odpor je tako močan, da ga čutim fizično. Kot steno, ki je postavljena. Takšne osebe se ne bi mogla niti dotakniti. Zdi se mi, da bi me ob dotiku kar streslo. V tistem momentu se jezim sama nase, da sem se zaradi svoje lastne neumnosti sploh spravila v tak položaj. Notranji glasek in nos mi namreč vedno jasno povesta. In kadar se ne poslušam, sem potem prizadeta. In v takšnem položaju. Prav mi je, mi v večini pride na misel. Zakaj neki sem pa tako neumna in se ne poslušam. Pa se prav nič ne žalim sedaj. Samo oštevam se. Ker včasih se moram, se mi zdi.

Sploh, ker so te situacije precej komplekse. Vključujejo še to, da do teh moških (ja, sami moški so bili) postanem popolnoma trda in nepopustljiva. Odporna sem na vse njihove provokacije in na vse morebitne žaljivke, ki bi mi jih natrosili. V teh primerih uporabim direktnost, ki jo marsikdo ne prenese. Nisem žaljiva. Niti ne vpijem. Kaj šele, da bi jih poniževala. To so namreč dejanja primitivnežev in strahopetcev. Samo direktna sem. Brez zavijanja v papir. Zdi se mi, kot da bi se mi delovanje preklopilo na neko drugo “temo”. Najverjetneje je to tema obrambnega mehanizma. Ker si ne želim biti več prizadeta.

Vsekakor so to stvari, ki jih moram rešiti sama s sabo. Nočem krivde valiti na sebe. Niti na druge. Krivda je izmišljotina ljudi, da z doseganjem občutka krivde pri drugih dosežejo svoje. Zato je preveč manipulativne narave, da bi jo sprejemala. Bližje mi je ugotavljanje  svojih značilnosti. Svojega obnašanja. Še bolj pa razumevanje vsega, kar se mi (nam) dogaja. Vsak zakaj ima svoj zato. Sploh zato, ker smo navsezadnje vsi eno. Ena velika količina energije, ki s prevzemanjem različnih oblik deluje sinhrono. Čeprav se dostikrat zdi ravno nasprotno.

Bistveno se mi zdi, da si zmoremo nastaviti ogledalo. Ter si priznati. Vse. Direktno. Čeprav včasih še ne vidimo. Zato se moramo gledati dlje časa. In opazovati svoja ravnanja. Vedenje. Obnašanje. Predvsem pa biti do sebe iskreni. Ter se naučiti poslušati. In slišati. Drug drugega. Še bolj pa sebe. Ker navsezadnje na koncu vedno ostanemo sami s sabo.

Foto (c) Daniel Rozin's Weave Mirror

Foto (c) Daniel Rozin's Weave Mirror

  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

 

27 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. P.J.  |  17.01.2010 ob 11:39

    P.J.

    Bilo je pozno spomladi in dan je bil prijetno svež. Sonce je božalo zelenje, na katerem so se še bleščale kapljice nedavnega pomladnega dežja. Dan kot nalašč, da se podam na kolo in užijem blag spomladanski zrak in poženem kri po žilah. Sploh glede na to, da mi je kolega obljubil, da če se s kolesom prebijem do pizzerije v kateri dela, pade pizza na njegov račun. Prav poseben gurmanski užitek je jesti tam in vse skupaj je odtehtalo tisto nekaj napora, ki ga predstavlja pedaliranje čez drn in strn.

    Izbral sem pot skozi nekaj vasic. Je sicer malo daljša in bolj višinsko zahtevna od glavne ceste, ampak pogled na prebujajoče se vasi in vonj po pristnem življenju je v primerjavi z adrenalinskim pedaliranjem po glavni cesti, kjer človek uživa predvsem izpušne hlape, neprimerljiv.

    Sedel sem na sveže podrto drevo in poslušal čudovito simfonijo gozda, ko me je zmotil telefon. Nerad sem posegel v žep na hrbtu in ga potegnil ven, a ime na zaslonu je obetalo nekaj lepega. Njen glas je predstavljal krasen vokalni vložek v glasbeni repertoar ptic, ki ga je dopolnjeval piš vetra.

    Bila je le streljaj proč. Vabila me je na kavo. V prijetno gostino ob prej omenjeni glavni cesti. Vedel sem, da je možno po gozdnih poteh do tja s kolesom priti prej kot v četrt ure, a v glavi so poplesavali včerajšnji posnetki medvedkov, ki se radoživo prekoicavajo, medtem ko mati medvedka prevrača kante za smeti in išče kaj za pod zob. K temu gre prišteti še poplavljeno polje, ki ga je kraška reka ob predhodnem deževju temeljito namočila… in kolovratenje po takšnih razmerah se mi ni zdelo ravno privlačno. Nasprotno, navdajalo me je s strahom.

    Opravičil sem se in zrecitiral nekaj v stilu tega, da sem že dogovorjen s prijatelji in da bova najino kavo preložila na kdaj drugič. Srce pa mi je zadovoljno igralo v ritmih paritvenega plesa in pot do cilja je minila kot bi mignil med premišljevanjem in sanjarjenjem o njej.

    Tako zatopljen v pregrešno okusno pizzo in delno tudi pregrešne misli sem jo opazil s kančkom očesa, ko je stopila iz avtomobila. Mila, kot sem jo nosil v spominu še iz študentskih dni me je pogledala, mi sramežljivo pokimala v pozdrav in se obotavljajoče odpravila na drugo stran terase, kjer je sonček nežno grel še nekaj preostalih gostov. Usedla se je in …

    Bila je sama. Meni pa so se prikradle povsem drugačne misli, ki jih nikakor nisem mogel odgnati. Nekaj me je razjedalo od znotraj. Bil sem sam, vpričo ženske, ki sem ji še pred nekaj trenutki razlagal, da nimam časa za njo. Bil sem sam, vpričo nje, za katero sem si želel, da bi lahko ves čas prebil v njeni družbi.

    Slaba vest in mešani občutki sramu, strahu in razočaranja so me pregnali od tam. Da bi se ji približal, sem bil enostavno preveč strahopeten. Tudi ko sva se po naključju srečala naslednjič, v knjižnici, sem se po nekaj besedah na hitro izvil, češ da se mi mudi naprej. Niti čas ni pozdravil vseh ran in ttudi tisto srečanje je obudilo sram in strah.

    Nekajkrat sva se bežno srečala tisto leto, vedno tako v mimohodu. Po treh letih pa so me kolegi zvabili na rojstnodnevno pohajkovanje po okoliških gostilnah i naneslo je, da je bila v eni izmed njih tudi ona, s svojo klapo.

    Izmenjala sva nekaj besed. Tokrat je šlo malo lažje. Čas je le opravil svoje. Čutil sem se dolžnega, da se opravičim za tisto nevšečnost. In se tudi sem. Pogledala je v tla in kljub medli svetlobi se mi je zazdelo, da se ji je v kozičku očesa pojavila solza. Opravičila se je in odšla na toaleto.

    Ko je prišla nazaj, je bila spremenjena, nekako… zaprepadena. Še bolj zaprepadujoče pa so bile njene besede. Uspela mi je povedati, da je na dan poroke premišljevala o meni in o neljubem dogodku, ki me je spremljal ves ta čas. Povedala mi je, da se je tisti dan pozanimala pri prijateljih, kje bom in ga je posvetila meni. Žal pa je zgrešila lokacijo 8gostilno). Nato se je njihova klapa začela odpravljati in poslovila se je na hitro.

    Nikoli ji nisem uspel povedati, da sem se ustrašil povodnji in divje zveri, ki je takrat kolovratila naokoli. Je že tako, da ljudje pogosto izberemo pot, ki jo poznamo, pa ne zato, ker bi bila najboljša, ampak zato, ker se bojimo kaosa, ki je vmes med dvema potema.

    Verjetno je tako prav. Danes sva vsak na svoji poti. Najini poti se ne prepletata. Verjetno je tako najbolje za oba.

  • 2. Plujem  |  17.01.2010 ob 12:19

    Plujem

    P.J. – Res je zanimivo, kako nam trenutki spremenijo potek življenja. Ko sem brala tvojo zgodbo, sem se spomnila na dogodek, ki je spremenil moje življenje. Nisem ga sicer še srečala, da bi to zagotovo vedela, vendar…ko ga nekega dne znova bom…mi bo vse jasno, najbrž. Najmočnejša tolažba, ki jo lahko imamo, je, da če bi ti ljudje bili za nas “ta pravi”, bi pač ostali. Sliši se preprosto. Težje pa je to pomiritev sprejeti v sebi. Hvala, da si to delil z nami.

  • 3. P.J.  |  17.01.2010 ob 18:54

    P.J.

    Mislim, da se v obeh zgodbicah lahko vsakdo prepozna na obeh sraneh.

  • 4. lordwales  |  18.01.2010 ob 21:13

    Vzamimo na primer:

    Pred leti je bila težka, nekaj let samote in potem poezija. Tudi najbolj nemogoče se z leti pokažejo kot idealne – sploh pa če ne on ne ona med tem časom nsita dobila partnerja.

    Sicer pa sex vse zgliha, in ni za obupat. Vsaka zarjavela ljubezen slej ko prej otopli. V tako majhni državi kot smo tudi prekinjene simpatije slej ko prej prerasejo v ljubezen.

    Glede na to da sem javna osebnost, na kar sem ponosen se mi res ni treba ukvarjat z iskanjem žensk. Saj me one same poiščejo. Če se malo popusti, kakšen kompromis sklene in zna zapihati na njene in n jegove muhe in biti prijazen, iskren in odkrit in predvsem pošten težav res ni.

    Mogoče je z intelektualkami re malce težje, so bolj zamerljive, več časa flirtajo in zavračajo, so besedno ostre a s eprej ko slej omehčajo.

    Toliko na to temo – kot sem zapisal v današnjem postu mi močnika še ni treba tolči.

  • 5. Plujem  |  18.01.2010 ob 22:11

    Plujem

    Lordwales – Zakaj je z intelektualkami težje? Ker te spregledajo?

  • 6. nish  |  18.01.2010 ob 22:20

    Hahahaha…plujem….zadnji komentar… :D Drugače pa…meni je več ali manj postalo že vseeno, če mi kdorkoli karkoli zameri…z ali brez odmika. / mi je pa že davno postalo jasno…da mi je ornk bedno, če se kdo “drži name” in jaz sploh ne vem za to. povej kaj te muči, pa je…stvari se rešujejo s pogovori. /

  • 7. Plujem  |  18.01.2010 ob 22:36

    Plujem

    nish – Pri meni pa je tako, da če je možnost, povem, če je pa ni, in gre za ljudi, ki mi ne pomenijo, niti ne poskušam najti priložnosti. Ker se mi zdi, da jih itak ne bo zanimalo, kako se jaz počutim. Je pa zamerljivost slaba. Predvsem za tistega, ki zameri. Zato se probam tega osvoboditi. Redko in redkim kaj zamerim. Pa še to je običajno res z zamikom. Ko se tisti obrambni mehanizmi malo poležejo. Sicer pa s tistimi, ki me stalno obkrožajo, vsa morebitna nesoglasja rešimo s pogovorom. V takih odnosih običajno (razen s kakšno izjemo) niti ni situacij, ki bi jih zamerila.

  • 8. lordwales  |  19.01.2010 ob 17:40

    Z intelektualkami je težje zato ker ne padejo po prvem zmenku, kar ne odobravam, temveč rabijo veliko romantike in flirtanja preden postanejo radodarnejše. Znajo biti tudi ostre in ti dati košarico.

    Kelnarce in kuharce pa so zadovoljne že z nekaj zmenki in zvestobo in se ne grejo nobenih besednih iger

  • 9. albin  |  19.01.2010 ob 18:33

    @ lorwales: kakšna javna osebnost si ti, da si tako ponosen in praviš da te ženske kar same poiščejo? pevec?

  • 10. P.J.  |  19.01.2010 ob 18:38

    P.J.

    8: Hmnja… Meni se zdi ravno nasprotno. Intelektualke praviloma ne gradijo image-a na “playing hard to get”, saj so praviloma samozavestnejše in tako smo si lahko hitro na jasnem.

    Glede “one night stand” so precej bolj odprte in če so zainteresirane, dajo to hitro vedeti, saj so praviloma manj obremenjene.

    Seveda hitreje tudi dajo košarico, a to menim, da je pri avanturah vsekakor bolj vrlina slednjih, kakr da bi jim to očital.

    Za resno zvezo pa sem vedno iskal izključno sorodno dušo, s katero lahko tudi enakovredno komuniciram. Zato tudi tukaj plus intelektualkam.

    drugomnenje.press ;-)

  • 11. Plujem  |  20.01.2010 ob 12:35

    Plujem

    Lordwales – Kako je z intelektualkami je dobro opisal P.J., zato ne bom ponavljala. Bi pa dodala še to, da intelektualka (kar meni pomeni razgledana, čutna in hkrati odločna ženska) s v večini spregleda pretvarjanje in bluzenje raznovrstnih tipov.

  • 12. Plujem  |  20.01.2010 ob 12:36

    Plujem

    P.J. – Dobro si tole povzel. Me pa zanima, kaj pomeni drugomnenje.press. :)

  • 13. P.J.  |  20.01.2010 ob 13:30

    P.J.

    Uf… sedaj pa moram napisati nekaj zelo pametnega, kajne? ;-) Nekaj bistroumnega in logičnega…

    Recimo, da je za spremembe potrebno drugo mnenje,… Nekaj, kar nas spodbudi k nečemu, kar smo si od nekdaj želeli, a smo si to preprečili zaradi ujetosti v stereotipe. Recimo, da drugo mnenje razbija tabuje. Nekaj, kar odpira možnosti, a ne implicira… :-D

  • 14. P.J.  |  20.01.2010 ob 16:10

    P.J.

    … ampak v resnici gre zgolj za staro navado, ki se še vedno kdaj izmuzne… za misel, ki je ne želim razpredati in jo podam tako, kao slučajno.

    :-D

  • 15. Plujem  |  20.01.2010 ob 21:49

    Plujem

    P.J. – Imaš kdaj občutek, da si ujet v stereotipe?

  • 16. P.J.  |  21.01.2010 ob 13:27

    P.J.

    Seveda. Bolj ko nek odnos doživljam površinsko, bolj drugo osebo prekvalificiram – jo opredelim z neko temu odnosu specifično lastnostjo (včasih več njimi, vseeno pa je poanta v ne preveč). V mislih si torej ustvarim (ali pa si sposodim iz samopostrežbe že ustaljenih) stereotip, ki je poenostavljena preslikava čustev v tem odnosu na raven razumskega.

    Včasih se ujamem v past racionalizacije odnosov in predalčkanja ljudi (oz. občutka vkalupljenosti) tudi ko občutim in čustvujem močneje. V takšnih odnosih ne vzdržim dolgo. Sploh če jaz ne ustrezam stereotipni predstavi drugega, se kmalu “zahvalim za sodelovanje”.

    Lahko rečeva, da vsake toliko akutno zapadem v klišeje in se počutim kot ujetnik. Sem pa tudi dovolj subtilen, da dovolim čustvom in občutkom, da se razvijejo in vplivajo na poglobitev (ali izvotlenje) odnosa.

    večnidualist.press

  • 17. nevenka  |  21.01.2010 ob 14:02

    nevenka

    Če imam človeka rada, me sicer ful boli, če me prizadene, a ga nekako sebi vedno opravičim. Tako na koncu izpadem pravi bedaček rojen za prizadevanje… Ljudem, ki mi niso blizu pa zamerim marisikaj, takoj. Ni pa nujno, da takoj pokažem. Poskušam potrpeti, in če me ravno ne izzivajo z vedno novo lumparijo najbrž ne izvejo nikoli. Tisti, ki pretiravajo, pa izvejo in to zelo.

  • 18. Plujem  |  21.01.2010 ob 15:05

    Plujem

    P.J. – Zanimivo, kako realno dojemaš sebe in svoj odnos do ostalih. Priznanje sebi, da nas omejujejo tudi stereotipi, je dejanje močnih. Vsaj meni se zdi.

  • 19. Plujem  |  21.01.2010 ob 15:14

    Plujem

    Nevenka – Zdi se mi, da se je s tistimi, ki so nam pomembni potrebno pogovoriti, če so nas prizadeli. Sicer se odnos lahko začne krhati. Komunikacija je najpomembnejša. Čim več lepih trenutkov ti želim.

  • 20. P.J.  |  21.01.2010 ob 17:11

    P.J.

    18: bolj realni od besed so občutki, ki so te obšli ob branju. Razum je ustvaril iluzijo nekoga, tam nekje za dvema zaslonoma, ki … Občutki pa so bili pristni. So zametek nečesa novega.

    Jih boš delila z nami?

  • 21. Plujem  |  22.01.2010 ob 10:22

    Plujem

    P.J. Lahko jih delim s tabo, ne vem pa, če je ravno primerno to narediti tako javno. :)

  • 22. P.J.  |  22.01.2010 ob 12:08

    P.J.

    Sledi občutkom…

  • 23. P.J.  |  23.01.2010 ob 01:44

    P.J.

    Ko je že govora o zamerah, pa najsi bodo z zamikom ali v afektu, o stereotipih, vzorcih, občutjih, si bom privoščil še en diskurz… Zaplul bom v vode ljubezni in strahu, za morebitne brodolome pa vnaprej zavračam vsakršno odgovornost. :D

    Nekega dne se je vse začelo odvijati popolnoma drugače. Sprememba je bila tako močna, da bi je ne mogel spregledati niti če bi tiščal glavo v pesek. Nekaere bolezni enostavno brez opozorila razjedajo človeka od znotraj – a to počnejo počasi in prefinjeno, da se človek nekega jutra zbudi v popolnoma nov svet. Svet neskončne bolečine in trpljenja, kakršnega ne znajo prikazati niti v najbolj zastrašujočih pridigah.

    Človeku vedno ostane upanje, sploh nam, ki vse to spremljamo bolj ali manj od daleč. Pa čeprav se naše resničnosti prepletajo, si drznemo upati več. Nekako v takšnih okoliščinah začutimo poslanstvo, da prispevamo živlenjskosti v odnos. Sploh, če gre za nam bližnje ljudi, za ljudi, ki jih ljubimo in bi za še nekaj lepih trenutkov, ki nam jih znajo pričarati morali nositi tudi del njih bremena. In ta zgodba govori o osebi, ki jo ljubim in o meni…

    Ko se ta nadloga prikrade v človeka in se širi v vse pore, v vse celice, ne izbira sredstev. Um pa je šibak in kmalu klone pod težo bolečine. Sčasoma je ljubezen, ki sem jo naklonil postala prešibka. Pa čeprav me je stvarstvo nagrajevalo za vse sočutje in vse dobro, ki sem ga nesebično poklanjal naprej, je na drugi strani strah in obup hitreje praznil izčrpano telo in duha, kot sem zmogel to sproti nadomeščati. Bolečina je omračila um in… začela me je zavračati. Zavračati vse dobro, ki sem ji ga namenjal jaz in ki so ji ga namenjali drugi.

    Slednji so se vmes tudi naveličali, zato pa sem jaz vztrajal. Vsak dan znova sem se spominjal vsega lepega, ki sva ga doživela in občudoval njo… Njeno telo je še vedno bilo tako mikavno, njena koža še vedno tako mehka, njeni lasje še vedno tako voljni. Še vedno sem čutil poželenje do tega telesa, tega čudovitega vrelca ženstvenega užitka, ki me je napajal in mi bil inspiracija v premnogo situacijah, da bi zmogel pozabiti.

    Njene besede pa so se kot puščice zabadale v dušo, ki je krvavela. Najsi še tako razumevajoče človek pristopi do človeka, najsi še tako razumsko razlaga, da so vse te zle besede posledica nečesa drugega, nečesa na kar nihče od nas nima vpliva, so še vedno strupene. Kot ne moremo zanikati njene bolečine, ne moremo niti moje. A ljubil sem jo in to mi je vlivalo moči, da so se rane celile in me navdihovalo… v upanju, da nekega jutra obrnemo nov list.

    Tako so tekli najini dnevi, tekli najini tedni, najini meseci, najina leta… najina mladost. Vmes pa so se dogajali lepi trenutki. O kako so me razveseljevale te drobne radosti, ki so vedno znova vlivale upanja in me navdajale z voljo, zanosom, da se prebijeva skupaj čez vse to zlo in spet zaužijeva sadove najinega ustvarjanja.

    V takšnih trenutkih sem si jo predstavljal, kako ponosno stoji pred množico in ji podaja znanje v popolnoma novi luči izkušnje, ki jo je naredila še bolj samozavestno, kot je bila prej. Predstavljal sem si, kako bo končno oblekla tisto čudovito zlatasto obleko, ki sva jo kupila ravno za takšno prilonost. Predstavljal sem si jo žarečo, kot je bila v spominih, iskrivih oči, v katerih sinjo modrino sem se včasih kar potopil, zapeljivo in milo, kakor cvet vrtnice nežno obsijan z jutranjim soncem, ki se blešči v jutranji rosi.

    Niso trajali dolgo takšni trenutki. Včasih se je v trenutku zgodilo, da sem ze zbodel ob trn te vrtnice in spet je zaradi teh nekaj kapelj krvi počasi a vztrajno pešalo tudi moje telo. Včasih se je zgodilo kar tako, kot strela z jasnega, spet drugič pa… spomnim se, da si je nekoč zaželela nežnosti, ljubimkanja. Kako lepo je bilo spet začutiti njeno telo, se prepustiti omamnemu vonju njenih las in prodreti globoko vanjo, ter se zliti v eno z njo… čutiti dregetanje njenega telesa in se zavrteti v vrtincu naslade, ko bolj kot sam užitek seksa opaja zaznavanje njenega užitka … in ko vrhunec ne predstavlja samo orgazma, pač pa čudovit občutek izpolnjenosti, ko čas ne teče in … se roke še kar sprehajajo po njenih bokih, rišejo kroge po trebuhu… občutek njene mehke a čvrste zadnjice ob meni pa me navdaja s toplino in poželenjem, ki ne mine.

    V tistek trenutku pa izbruh nekontroliranega besa… Toča besed, ki v trenutku izpraznijo. Ne vem, ali me je dotolkel šok, ali prekomerna doza zlobe, vsekakor pa je bilo preveč… Skozi čas se je vame naselil strah. Strah pred jutri, strah pred neznanim, ki me je razjedal še bolj, kakor zmerljivke, vulkani čustev, ki so talili mojo voljo in trenutki bolečine, ki so se prenašali tudi name, a žal nič manj nje zato ni bolelo.

    Še vedno sem jo ljubil, še vedno živel zato, da ji vdahnem vsaj kapljico življenja, da se vsaj za trenutek ali dva iztrga iz tega vrtinca pekla. Posvečal sem ji ves čas, ki sem ga premogel. Tako zelo, da se je to začelo že poznati tudi na zunaj. Ostala sva bolj ali manj sama že dolgo nazaj, sesuvati pa se je začel tudi materialni svet, ki sva ga trudoma nekoč gradila.

    Nikoli nisem izgubil upanja. Vedel sem, da me stvarstvo skuša. Vedel sem, da je vse to za nekaj že dobro in da v svoji omejenosti tega ta trenutek še ne razumem. Vedel sem, da me strahovi zgolj še bolj omejujejo. Vseeno pa sem velikokrat podlegel… Strahu, bolečini, negotovosti. O kako sem si želel varnosti, bližine, objema brez pričakovanj. Kako sem si želel znova stkati razparane vezi.

    Kako sem pogrešal občutek ljubljenosti. Počasi sem se zapiral vase. Pa ne zato, er bi mi bilo tako lažje. Nasprotno, še kako rad bi bil celemu svetu zaklical na pomoč, ne zmorem več. Ne, ne zaradi tega… Zapiral sem se vase zato, ker nisem sprejemal vsega tega. Nisem želel sprejeti. Ne bom se ljubil z nekom in se ob tem počutil kakor potujoči vibrator in posiljevalec hkrati. O ne. Če se bom ljubil, bom to počel z občutkom, čuteče …

    Tako sem zanemaril samega sebe, počasi… korak za korakom. Lepi trenutki so po vseh teh letih bolečine postajali vedno bolj bled dragocen spomin na to, kako je biti človek. Medetm pa sem postajal izvotljena lupina, bleda senca tistega, kar sem nekoč bil.

    Tudi od nje sem se oddaljeval. O, kako sem si želel, da i odšla. Končalo bi se njeno trpljenje in v družbi angelova bi polesavala neskončni ples. Jaz pa bi končno spet užil sončne žarke, bližino sočloveka, užitek življenja. Edino, kar me je še obdržaalo človeka, je bila ljubzen, ki sem jo čutil do naju. Vsak trenutek sem izkoristil, da sem se napolnil, da sem lahko čimveč bil ob njej – ko me je potrebovala. Vedel sem, da je najtežje ljubiti tiste, ki to najbolj potrebujejo.

    Po toliko letih se prebujam iz nočne more. Izmučen, šibak in v razvalinah lastnega doma. Ponosem sem, da sem jo ves čas ljubil, bogatejši za izkušnje. Bolj kot kdajkoli mi je jasen izmislisikaterikolihočeš-izem… Zdaj vem, kaj je upanje, kaj pomeni odpreti srce… kaj pomeni skušnjav, kaj pekel in kaj raj.

    Utrujen sem, otopel in osamljen… Oba sva osamljena. Preteklost je kot težak nahrbtnik, ki se ga ne da sneti. Bojim se, da otrok, ki ga nosi pod srcem ne bi ostal brez očeta, brez matere… fizično ali metafizično. V meni se mešata ljubezen in strah. Izkušnje vseh teh let so me ojačale in utrdile, hkrati pa me odtujile in osamile.

    Težko mi gre danes od rok tkanje medsebojnih vezi… Tolikokrat so bile vmes že razparane, da s strahom opazujem vsako nitko posebej, ali bo vzdržala… Skopuško varčen sem s čustvi, bolj iz navade, kakor iz potrebe. Težko usklajujejm regeneracijo sebe, regeneracijo nje in regeneracijo najine zveze. Še vedno jo ljubim, močno, predano in sočutno. Sem pa iztrošen.

    Mi je za zameriti, če se kdaj odločam med večjim in manjšim zlom? Naj ji zamerim, da se vsake toliko spotakne ob mojo odtujenost, hladnost? Roko na srce, se mi zdi škoda časa za zamere… Naučil sem se sprejemati. Dolgo je trajalo, da sem doumel, ampak sem. Pričakovanja se ne uresničijo vedno. Hvaležen sem, da je še danes tu z menoj. Ostalega se bom že ponovno priučil. Morda tudi s pomočjo oga tu – v virtualnem svetu.

    Stvarstvo je polno priložnosti. Zagrabite všečne in se zahvalite. Bodite ponosni nase, ko jih udejanite. Predvsem pa – svet se nam prilagaja. Vse je iluzija. Podobe ustvarjamo mi sami.

  • 24. Špelca  |  23.01.2010 ob 14:49

    P. J. …. čisto kratka bom – ganljivo, zelo ganljivo. In polno.

  • 25. Plujem  |  23.01.2010 ob 19:41

    Plujem

    P.J. – Hvala, da si to delil z nami. Branje tvojih besed, spetih v stavke večinskih žalostink, je ganilo tudi mene. Ko se zavemo, da sami ustvarjamo svojo pot, nas vprašanje “zakaj”, še toliko bolj gane.

    Kaj bi ti narisalo nasmeh na obraz?

  • 26. Dajana  |  24.04.2010 ob 15:04

    P.J. Tukaj nisi odgovoril na zadnje vprašanje! ;)

  • 27. P.J.  |  24.04.2010 ob 20:52

    P.J.

    Odgovor je ja preprost: vera!

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Januar 2010
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats