Arhiv dne 16.01.2010

Zamerljivost z zamikom

27 komentarjev 16.01.2010 Plujem

Identificirala sem eno svojo slabo lastnost. Zamerljiva sem z zamikom. Tudi z več mesečnim. Odvisno od tega, kakor se stvari nadaljujejo.

Do sedaj takšnih primerov ni bilo veliko, kar pomeni, da nisem zamerljiva za vsako figo. Imajo pa  podobne značilnosti, kar pomeni, da je že zadnji čas, da se iz tega nekaj naučim.

Prvi primer je bil takšen, da sem že ob prvem verbalnem stiku z osebo vedela, da ni zame. A vseeno sem nadaljevala. Bila sem namreč v fazi piljenja svojih senzorjev, zato sem svoje občutke preslišala in šla naprej. Ko sva se prvič videla, mi je “notranji glasek” rekel, da naj ne vztrajam. Da ni zame. Ni mi bil všeč. Ni imel šarma, ki bi me privlačil. Ni mi deloval perverzno sexi. Sploh pa mi ni dišal. Se pravi, ugotovila sem vse signale, ki so delovali v smer “pusti na miru in pojdi naprej”. A ni mi bilo dovolj. Odločila sem se, da grem naprej. Zato sva se malce bolje spoznavala. Do točke, ko sem dobila nek fleš, da bi pa morebiti lahko bilo z njim nekaj več. A ni bilo. Ker me je zavrnil.

Moja prva reakcija je bila popolnoma normalna. Sprejela sem na znanje. Niti se s tem nisem preveč ukvarjala. Malce sem se oštela, zakaj se nisem poslušala. Če bi se, sedaj ne bi imela tega grenkega priokusa. A vendar. Človek mora tudi kdaj zaiti, da najde pravo pot. To so bile moje misli takoj po zavrnitvi. Po tistem sva se celo še videla in bilo mi je “običajno”, brez nekih pričakovanj. Stvar je bila končana in dejstvo je bilo, da bo v prihodnje kolegialnost tista, ki bo krojila najino komunikacijo. Vsaj zdelo se mi je tako. Jasno sem mu namreč tudi povedala, da od njega ne želim popolnoma nič in da je bil samo fleš. S čimer se je strinjal. A čez mesece komunikacije so se stvari spremenile. Vseh podrobnosti ne bom opisovala, dejstvo pa je, da se me je začel izmikati. Kljub temu, da je trdil, da ni res in iskal izgovore, zakaj je tako, je komunikacija ugašala. Začela sem se umikati in pripeljalo je tako daleč, da je občasno komunikacijo vedno začel on. Pri meni je namreč tako, da ko se nekje počutim nezaželeno, se umaknem. In v tem primeru je bilo tako. Počutila sem se odvečno, zdelo se mi je, da se mi vsake toliko malo posmehuje in da še vedno misli, da bi želela z njim kaj imeti. Kar nikakor ni res. Ne bi se ga mogla niti dotakniti. Kakorkoli. Pripeljalo je tako daleč, da se mi je uprla vsakršna komunikacija z njim. Zamerila sem mu predvsem to, da je šele po nekaj mesecih zmogel priznati, da me vmes ni hotel videti. Prej me je namreč poskusil filati z različnimi neumnimi izgovori, zakaj se ne srečava. Pa tudi protislovja je govoril. Ta me pa še posebej zmotijo. A se mi ni zdelo vredno ga na to opozarjati. Vedela sem namreč, da so stvari zaključene.

Pri drugem primeru se je akcija sicer dogajala, vendar so bili nadaljnji dogodki tisti, ki so ravno tako pripeljali do tega, da se mi je oseba zamerila. In to  zato, ker je bil do mene nesramen, celo malce žaljiv. Najverjetneje zato, da bi sebe dvignil (vsaj v svojih očeh). Dejstvo je namreč, da je ugotovil, da so njegove obljube bolj ali manj prazne in da še zdaleč ni takšen, kot je govoril, da je. Na nek način ga razumem, se mi pa takšno obnašanje vseeno zdi nepotrebno.

Tudi tretji primer je bil podoben. Sicer brez neke akcije, vendar z zelo močnim flešem, kaj bi lahko bilo. In zato sedaj razmišljam o teh fleših. Kaj so. Še najboljša definicija se mi zdi, da so fleši možne poti. Poti, ki bi lahko bile, če se v danem trenutku stvari ne bi spremenile. Kakorkoli. Ti fleši mi na trenutke malce zameglijo moje prve informacije, ki mi jih pošlje intuicija. Ki se zaenkrat še ni zmotila. Le poslušam je ne. In to je stvar, ki se jo moram naučiti.

Že med treningi sem se naučila, da je “learning the hard way” zame še najboljša varianta. In očitno to več ali manj velja za vsa področja. Odločam se s pomočjo čustev, delujem spontano. Ne brezglavo. Vendar preveč popustljivo. Predvsem do napak drugih. V vsakem vidim dobre reči in zaradi tega slabe v večini spregledam. Zdi se mi, da se zmorem vsakomur dobro prilagoditi in v njih videti le najboljše. Ampak samo do takrat, ko se mi to zdi vredno. Ljudje smo si pač različni. In vsi imamo svoje težave. In bistvo vsega je, da moramo najprej pomesti svoj prag. Se najprej otresti svojih strahov. Svojih ovir. Svojih problemov. Šele potem se lahko ukvarjamo z drugimi.

In sedaj pometam svoj prag. Učim se o sebi. In ta blog ne kritizira druge, temveč kritizira mene. Zato poskušam analizirati, kaj se mi v teh primerih zgodi.

Najprej je na delu verjetno moj prizadeti ego, ki mi v uho ves čas šepeta besede užaljenosti. A v začetnih fazah ga z močnimi obrabnimi mehanizmi zmorem odstraniti. Poleg racionaliziranja in intelektualizacije, ga v zaključni fazi dodobra potlačim. Nekam globoko. A še vedno je tam. In tli. Zato sem v naslednji podobni situaciji še bolj prizadeta. In zato vsako naslednjo doživljam še bolj intenzivno. Vsako novo znova obdelam z enakim procesom in jo naložim na enako mesto. Material se tako kar nalaga. Dokler ga določen vzgib ne spodbudi, da pride na plano. Do sedaj se mi še ni zgodilo, da bi zaradi tega trpeli ljudje, ki s tem nimajo nobene veze. Določen vzgib mora biti podan s strani osebe, ki me je prizadela. Sicer material ostaja v meni.

Nazadnje se je to zgodilo, ko se je nekdo poskusil pošaliti s precej neposrečeno šalo, ki je vključevala ravno intimno druženje z njim. S tem je še dodatno prilil pelin na rano. Najprej je malo izbruhnilo, nato se je zaradi novih obrambnih mehanizmov “skrilo”. Najprej nisem znala identificirati, vedela sem pa, da se mi nekaj dogaja, ker ponoči nisem spala. Nato sem ugotovila. Ravno nekaj dni nazaj. Kar zjasnilo se mi je. In tudi priznala sem si. Zamerljiva sem z zamikom. In to samo, če je vzgib takšen, da dobim občutek, da se nekdo iz mene norčuje, se mi posmehuje, ali pa se mu zdim zelo slaba.

Sedaj iščem načine, kako to sprostiti. Zamerljivost je namreč igra šibkih. In tudi negativizem, ki slabša življenje tistega, ki je zameril. Zato iščem načine, kako zdravo in trajno odpraviti te občutke, ki so tako močni, da imam do določene osebe prav odpor. Odpor je tako močan, da ga čutim fizično. Kot steno, ki je postavljena. Takšne osebe se ne bi mogla niti dotakniti. Zdi se mi, da bi me ob dotiku kar streslo. V tistem momentu se jezim sama nase, da sem se zaradi svoje lastne neumnosti sploh spravila v tak položaj. Notranji glasek in nos mi namreč vedno jasno povesta. In kadar se ne poslušam, sem potem prizadeta. In v takšnem položaju. Prav mi je, mi v večini pride na misel. Zakaj neki sem pa tako neumna in se ne poslušam. Pa se prav nič ne žalim sedaj. Samo oštevam se. Ker včasih se moram, se mi zdi.

Sploh, ker so te situacije precej komplekse. Vključujejo še to, da do teh moških (ja, sami moški so bili) postanem popolnoma trda in nepopustljiva. Odporna sem na vse njihove provokacije in na vse morebitne žaljivke, ki bi mi jih natrosili. V teh primerih uporabim direktnost, ki jo marsikdo ne prenese. Nisem žaljiva. Niti ne vpijem. Kaj šele, da bi jih poniževala. To so namreč dejanja primitivnežev in strahopetcev. Samo direktna sem. Brez zavijanja v papir. Zdi se mi, kot da bi se mi delovanje preklopilo na neko drugo “temo”. Najverjetneje je to tema obrambnega mehanizma. Ker si ne želim biti več prizadeta.

Vsekakor so to stvari, ki jih moram rešiti sama s sabo. Nočem krivde valiti na sebe. Niti na druge. Krivda je izmišljotina ljudi, da z doseganjem občutka krivde pri drugih dosežejo svoje. Zato je preveč manipulativne narave, da bi jo sprejemala. Bližje mi je ugotavljanje  svojih značilnosti. Svojega obnašanja. Še bolj pa razumevanje vsega, kar se mi (nam) dogaja. Vsak zakaj ima svoj zato. Sploh zato, ker smo navsezadnje vsi eno. Ena velika količina energije, ki s prevzemanjem različnih oblik deluje sinhrono. Čeprav se dostikrat zdi ravno nasprotno.

Bistveno se mi zdi, da si zmoremo nastaviti ogledalo. Ter si priznati. Vse. Direktno. Čeprav včasih še ne vidimo. Zato se moramo gledati dlje časa. In opazovati svoja ravnanja. Vedenje. Obnašanje. Predvsem pa biti do sebe iskreni. Ter se naučiti poslušati. In slišati. Drug drugega. Še bolj pa sebe. Ker navsezadnje na koncu vedno ostanemo sami s sabo.

Foto (c) Daniel Rozin's Weave Mirror

Foto (c) Daniel Rozin's Weave Mirror

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

Januar 2010
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats