Arhiv dne 12.01.2010

Tečka sem.

34 komentarjev 12.01.2010 Plujem

Išče se koča, postavljena sredi ničesar. Z elektriko, toplo vodo in lepim razgledom. Obdana naj bo z gozdovi in zasneženimi polji. Vaški kmet naj skrbi za pluženje ceste, ki naj nima preveč klančin. Pred hišo na južni strani naj bo veranda. V notranjosti pa udobna, vsaj 140 cm široka, postelja. Posteljnina naj ne bo perjasta. Predvsem pa naj naokoli ne bo bližnjih sosedov. Prvi naj bodo oddaljeni vsaj 100 metrov. Značilnost okoliša naj bosta mir in tišina.Cena naj bo ugodna, koča pa na razpolago vsaj 6 mesecev.

Ja, ja. Vem, da je to skoraj nemogoče. Pa ne toliko zaradi koče, ki bi se sigurno kje našla, temveč zaradi dela in vseh obveznosti. Se mi zdi, da se mi je kapa tolerance za neumnosti že napolnila. Odklopila bom vse obveznosti, na katere sem vezana časovno in neomajno. Nočem več imeti občutka, da MORAM nekje biti in da MORAM nekaj početi, ker se je nekdo pač nekaj spomnil.

Naveličala sem se takšnega načina. Hočem spremembo. Spremembo zase. Zato bi najprej šla v kočo. Da odklopim. Nič več v hotel, kjer si moram ob jutrih štimat uro, da ne zamudim na zajtrk. Temveč stran od vseh.

V tišino in mir. Vsaj za kratek čas.

Ker sem naveličana. Najprej vseh navidezno prijaznih ljudi, ki ti ob prvi priliki zarijejo nož v hrbet. Naveličana sem vseh tistih, ki hodijo okoli mene in me sprašujejo “a imaš kaj za delati”? Ne, sem rekla enkrat eni, nič nimam za delati. Sem sama sebi namen. Pa me je čudno pogledala. Hja, kaj češ, sem si mislila. Neumna vprašanja dobijo neumne odgovore. Sedaj me ne sprašuje več. Vsaj to. Potem me nervirajo vsi tisti, ki se mi lažejo v faco, ko jih na to opomnim, pa zaigrajo na karto žrtve in so užaljeni, kako sem sploh lahko na to pomislila. Pa lepo vas prosim, no. Ne morete mi v razmahu 3 minut povedati 2 protislovni informaciji. Ej. Če ste navajeni, da ljudje ne poslušajo, jaz poslušam. In slišim tudi. Še posebej detajle, ki jih potem povezujem v celoto. Tako so me vzgojili, še bolj pa natrenirali. Ampak sem se naveličala, da jih na to opozarjam. Rajši se umaknem. Povem enkrat, če ni efekta, grem. Ne da se mi izgubljati časa. Še najbolj smešno pa je, da imajo ravno ti ljudje najbolj polna usta pripomb nad neiskrenostjo ostalih. :)

Umaknila se bom tudi od tam, kjer se počutim slabo. Razumljivo je, da pač vsi nismo vsem všeč. Ali da si pač ne pašemo. To je popolnoma človeško, zato DEAL WITH IT. Ampak, da nekdo “buli” vame, tega pa ne maram. In tega mi tudi ni treba. Zato sem se umaknila tudi od tam.

Sploh pa. Dajte, ne obljubljajte reči, ki jih potem ne izpolnite. Ker se s tem smešite. Naveličana sem tistih, ki imajo polna usta obljub in iluzornega opisovanja prihodnosti. Dajte no. Cut the crap!

In še. Ni se vam treba samopromovirati pred mano. Verjemite, vidim, kakšni ste. Zato me tudi vsa samohvala, kako ste odlični, kje vse ste bili, kako ste oh in sploh super, ne gane. Ne gane me, sploh. Ker vas dejanja, izrazi in glas izdajajo.

Pa še. Ne ustvarjajte nekih imaginarnih odnosov z mano. Ker so izguba časa. Za vas in zame. Rajši preidite k bistvu.

Ja, ja. Nergam danes. Ker sem takšne volje. Že od včeraj. Ko sem kar videla situacijo, ki se dogaja. Potem pa še sneg. Ki ga imam že dovolj. Pa parkirišča. Še posebej  ena avša, ki mi je zjutraj  zasedla parking  ravno pred nosom. Čeprav naj bi po reglcih bontona pripadal meni. Ampak…o parkiranju, še bolj pa o vožnji tistih, ki bi  morali naokoli z javnim prevozom, bom kdaj drugič.

Ko sem takšne volje, se mi toleranca zniža skoraj na minimum. Zato se takrat najrajši umaknem. Saj ne, da bi na koga kričala. Ali bila nesramna. Samo tolerance nimam. Kar pomeni, da potegnem črto prej, kot jo ponavadi. No. Mojo tečnost občuti predvsem elektronika, ki ob takšnih situacijah začne sumljivo (a razumljivo) crkovati.

Danes pa se ne morem umakniti. Obveznosti so pač takšne. Ampak, ker imam ta’boljše, se bom hitro naštimala. Vsaj običajno se. Tudi kadar sem tečka. Tako kot sem sedajle.

In to priznam naglas. Da, danes sem tečka. Navsezadnje je tudi tečnost del življenja. Če je podana na zdrav način. In v manjših količinah. In kot reče moj prijatelj, ni vsak dan nedelja. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji Tagi: , ,


 

Januar 2010
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats