Ne glej mi pod kiklo!

8.01.2010

Zaradi moje narave se dostikrat znajdem v situaciji, ko ljudje poskušajo z mano manipulirati. Strinjam se s tistim, ki me je opisal, da sem “okolju prijazna”. Kljub temu pa znam razmišljati s svojo glavo in postaviti meje takrat, ko se mi zdijo potrebne.

V večini imam probleme največ zaradi tega, ker se ne znam in nočem pretvarjati. Ker se ne znam in nočem delati, da sem, kar nisem, oziroma da nisem, kar sem.

Še največkrat pa zato, ker se nočem podrediti nečemu, s čimer se ne strinjam. Temveč (četudi prijazno) vztrajam na svojem (če se mi tako zdi prav). Iz tega se je verjetno razvil tudi moj odpor do avtoritete. Predvsem v tistih situacijah, ko se od mene pričakuje popolna poslušnost. Brez možnosti, da povem in izrazim svoje mnenje in pomisleke. Tudi v rečeh, s katerimi se jasno ne strinjam. Takrat se seveda uprem. Z argumenti. V večini sicer prijazno, če me ne poslušajo, pa (v večini) mirno, a zelo odločno.

Pa ne govorim o neprilagodljivosti. Ker se znam in zmorem prilagoditi. Vendar samo tam, kjer se mi to zdi potrebno. Niti ne govorim o trmi. Ker nisem brezglavo trmasta in prepričana le v svoj prav. Niti ne govorim o nesposobnosti sprejeti kritiko. Ker s slednjo nimam težav. Če se zmotim, si zmorem to priznati. In se za dejanje tudi opravičiti, če je potrebno. Sprejemam predloge, čeprav je odločitev še vedno moja. Tudi mnenja (o drugih) si ustvarjam sama in za to ne potrebujem drugih, da bi mi kaj sugerirali. Vsakršni poskusi “pranja možganov”, ali pa poskusi uveljavljanja njihove volje (na silo), ker oni mislijo drugače, pri meni nikakor “ne pali”. Ne da se namerno odločim nasprotno, preprosto poslušam sebe, svoja prepričanja, svoje želje in svoje potrebe.

Poskusi in bolestne potrebe nekaterih, da bi me upognili po svoje, so včasih prav smešne. Predvsem so zanimivi njihovi pristopi. Od moledovanja do ukazovanja. Najpogosteje se v tem položaju znajdejo moški (čeprav so v to lahko tudi ženske). Ki so prepričani, da bodo z ukazovanjem (ali moledovanjem) pridobili, ali bolje izsilili, mojo pozornost. Rezultat je seveda nasproten. Ne samo, da jim ne uspe. Uničijo še tisto, kar je prej morda obstajalo.

Tudi nadzorovanja ne maram. Sploh, če kdo sledi vsak moj korak. Tudi zahteve po polaganju računov, kje sem (bila), s kom in kaj sem počela, me odbijajo. Saj sem vendar odrasla ženska. Ki se jasno zaveda svojih odgovornosti, še bolj pa pomena, namena in smisla partnerske veze. Ki nikakor ni varanje in iskanje pozornosti drugje. Temveč ljubeč in zaupen odnos, ki temelji na iskrenem predajanju skupnih užitkov. Tudi seksualnih. Ko enkrat nekaj od tega manjka, nima smisla praznine zapolnjevati z drugo osebo in živeti v trikotniku, temveč je edino smiselno oditi in začeti na novo. Drugje. Z drugim.

Sicer pa sama z veseljem povem, kaj sem počela in kje sem bila. Pa tudi vprašanja o mojem dnevu, početju in dogodkih so popolnoma sprejemljiva. Pravzaprav sem jih vesela. Ampak, če so vprašanja. Zaradi zanimanja. Ne pa zahteve zaradi bolestne želje po nadzoru. Deset klicev po tem, ko se zaradi zadržanosti nisem mogla javiti, plus pet sms-ov vrste “kje si”, me jasno odbijajo. Sploh zato, ker tisti, ki me poznajo, vedo, da ob prvi priliki pokličem nazaj. Razen, če je dogovor drugačen. Multi-kratni klici so jasno sprejemljivi samo v akutnih situacijah.

Sicer pa, ko me nekdo poskuša ujeti v kletko in me zakleniti, doseže ravno nasprotni učinek. Najprej se verbalno odločno uprem. Če ni učinka, pa odidem in se osvobodim. Pristrižena krila me utesnjujejo. Zato jih tudi drugim ne strižem. Sploh pa ne partnerju. Bistvo srečne veze je ravno tem, da smo z nekom zaradi lastne želje. In zato, ker nam preživljanje časa z njim preprosto “paše”. Čeprav  je pomembno, da imamo  poleg skupnih hobijev še vedno nekaj “čisto”svojih, s katerimi ohranjamo svojo neodvisnost in svobodo. Kar je izrednega pomena. Partnerski odnosi naj bi bili enakopravni. Z veliko količino komunikacije, svobodnega izražanja mnenj, (ne)strinjanj in želja.  Tudi erotičnih. Kjer je sprejemljivo (in celo zaželeno) tudi gledanje pod kiklo. :) :mrgreen: 8)

Kakšen je pa vaš odnos do avtoritete? Kako reagirate, ko/če vas poskušajo nadzorovati (tudi v partnerski vezi)?

Foto (c) Surveillance Shoe

Foto (c) Surveillance Shoe

  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

 

39 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Špelca  |  8.01.2010 ob 11:55

    aha, sva nekje na istem z mnenjem. Sploh pri nadzorovanju skoraj vsakega koraka.

  • 2. JanAlumnus  |  8.01.2010 ob 12:40

    hahaha, uklanjati se ne bojijo le močni ljudje. Tale tvoja odločna neuklonljivost kaže nekaj drugega… ;)

  • 3. slikca  |  8.01.2010 ob 13:03

    no tko, jst sem tudi samosvoja in razmišlajm s svojo glavo, ne morem pa reči da sem neposlušna…so ljudje ki so mi blizu in njihova mnenja nikoli ne gredo mimo mene, vedno jih uzamem in si jih ogledam ter po potrebi upoštevam…in so ostali ljudje katerih mnenja samo poslušam (al pa še to ne) in jih ne uzamem, ker me ne zanimajo…

    pa nadzorovanja sploh ne prenesem, ni panike povem vse, sam ne pa da me kdo nadzoruje…sej nadzorovanje je v bistvu samo pomankanje zaupanja…rajš še umaknem če bi me že melo koga nadzorovat al pa bit sama nadzorovana…

    pa prepričevanja tud ne prenesem….povej svoje mnenje, svoj pogled potem bom pa že sama ugotovila a mi paše al pa ne….ne pa da mi nekdo nekaj svojega usiljuje…vsak ma svoje oči in vse oči vidijo prou, še zdaleč pa ne enako…..

    tko čist na hitro in mimogrede…

  • 4. Niko Brumen  |  8.01.2010 ob 13:12

    Idiotski zapis.

    In pri tem naj ostanem ter vztrajam? Vztrajam vsekakor, da je to idiotski zapis – ostanem pa le, če prej razložim, v čem je kaveljček: preprosto v tem, da je drugačnost in samozavest (notranjo trdnost v socialnem okolju) najtežje razlagati. Toliko reči si prisiljen razlagati, da bo sploh kdo kaj dojel, da se kritiki mimogrede lahko obesjijo na vsak drugi stavek in na vsako tretjo trditev, da že zaradi pleonazma moraš za nekoga, ki teh težav nima in jih ne pozna, pač pisati idiotije.

    V bistvu je to stalnica mojega zavednega dela življenja – ure bi lahko o tem razpravljal, a s tem bi vedno za delček razvrednotil sam sebe, kajti moram imeti nekaj, kar je smiselno, je moje, me je vedno zorilo, mi res pomeni nekaj mojega in nekaj, kar pri sebi cenim. Ponos? Del ponosa tudi.

    PA NAJ NAPIŠEM DOGAJANJE iz 2. razreda OŠ. Torej skoraj 60 let nazaj.

    Sedel sem v prvi klopi, kajti za zadnjo sem bil očitno preveč pameten in dinamičen, v sredini kje bi naredil kraval – v prvi pa sem bil dokaj pod nadzorom in dosegljiv totalni komunikaciji. Pa sem iskal poti iz nadzora. Čigava je bila originalna ideja ne vem (ne verjamem, da sem si sam izmislil), a v fazi izvedbe sem dobil primeren kos strtega ogledala (ročna zrcala so bila takrat nedosegljiva svetinja), si ga v primernem času “namontiral” na čevelj in – dovolj je bilo čevelj postaviti pod krilo spredaj stoječe tovarišice “lelarke”, naravnati kot opazovanja in …hehehe, naprej najbrž ni treba več razlagati (za nekatere sošolke so bile tudi spodnje hlačke nedosegljivi zakmašni dogodek), kajti užitke – predvsem pa domišljija- si moški lahko predstavljajo v premi liniji. :) ))))))))))

    Če bi že takrat pisal aforizme, bi najbrž napisal kaj v tem stilu, da je lahko zrcalna podoba zelo boleča. Skratka: preveč so se užitki razpasli in preveč samovoljne so bile poti njihovega iskanja. Ker sem bil vedno optimist, ki je svoje grehe tudi priznal, se je pač na koncu lomilo na riti, ki je modo začela.

    Je pa res šlo za kukanje pod kiklo, ki se pomni.

    Hvala, da si me po kar dokaj desetletjih s svojim zapisom spomnila na mladostni mik.

    Pa lep dan!

  • 5. mustang  |  8.01.2010 ob 13:28

    Men se zdi, da bi ti lohk tut spol zamenala. Tale tekst je tak, ka da bi kdo z viškom testosterona pisou. Kr se pa kikle tiče, nosi pa ta dolgo do gležnou. Ker moški bomo vedno gledal, ti je to tolk nejasn?? Kr se pa tiče tvojih “oboževalcev”, kot kaže se v čudnih krogih sprehajaš. Med samimi takimi, ki ljubezen enačijo s posedovanjem.

  • 6. tatjana  |  8.01.2010 ob 13:35

    No ja, če gre za nadziranje ne gre več za partnerski odnos, temveč za podrejanje. Tako je je mnogokje še v službi, kjer so rezultat vsega le slabi medsebojni odnosi. Na ta način kontrolirani ne more dobro funkcionirati. Pa pustimo službene odnose. Glede partnerskih odnosov sem si pa že zdavnaj rekla, da nikogar več ne bom sodila, ker vsak že ve zakaj nekaj dela kot pač dela. Tako tisti, ki kontrolila verjetno to počne iz jubosumja, tisti, ki se pusti biti kontroliran, pa je dal zato povod ali pa mu to odgovoraja. Sama nikakor ne bi pristala na takšen nadrejen oz. podrejene odnos. Sem za enakopraven odnos. Sem za odnos razvajanja, ki je obojestransko in se vrača. Se pa popolnoma strinjam, da se premalo pogovarjamo. Tako in drugače, ob kosilu in v postelji. Kako lepo bi nam bilo, če bi se znali več in bolj direktno pogovarjati.

  • 7. Plujem  |  8.01.2010 ob 14:32

    Plujem

    Špelca – Poznam kar nekaj deklet, ki so imele težave s tem. No. Po drugi strani pa poznam tudi nekaj deklet, ki so nadzorovale moške.

  • 8. Plujem  |  8.01.2010 ob 14:33

    Plujem

    JanAlumnus – In na kaj kaže?

  • 9. Plujem  |  8.01.2010 ob 14:39

    Plujem

    slikca – Se strinjam s tabo. Tudi s tistim, da se je treba umakniti, če pride do potrebe, da bi nekoga nadzorovali. Takrat je že nekaj narobe v odnosu. Karte na mizo in sprejemanje drugačnosti, brez želje po tem, da bi drugačnega spremenili, pa bi bilo marsikaj veliko lažje in lepše. Predvsem pa bolj enostavno.

  • 10. (Š)pelca  |  8.01.2010 ob 15:04

    Z nadzorovanjem ali z izražanjem mnenja? ;) Nekateri verjetno kar z obojim. Jaz na srečo nisem imela veliko problemov s tem. Sama bolestno ne nadzorujem ljudi, ker si jih ne lastim, sem pa imela dve kratki izkušnji – eden od mojih nekdanjih dragih me je hotel posestniško spraviti v svoj nadzorni sistem, pa mu ni uspelo – sva se takoj pogovorila in rešila stvari. Kar prvi dan, da se ni problem večal. S sodelavcem, ki ni imel svojega življenja, pa je nadzoroval druge, pa smo sodelavci morali urediti po predpisih. In zdaj imamo mir.

  • 11. Plujem  |  8.01.2010 ob 23:48

    Plujem

    Niko – To pa je zanimiva dogodivščina. Kakšna domiselnost. :) :mrgreen: :) Me veseli, da ti je obudilo lepe spomine. In da si jo delil tudi z nami. Sicer se pa strinjam. Na žalost je treba pisati tudi idiotije. Čeprav…nekaterim je vse to jasno že po defultu. :) Ampak tistih je malo. Vsaj v krogu, ki ga jaz poznam. Tudi tebi lep večer.

  • 12. Plujem  |  8.01.2010 ob 23:59

    Plujem

    mustang – Tale tvoj komentar me je pa nasmejal. :D

    Zanimivo je, da direktnost in netoleriranje nadzorovanja in podrejanja enačiš z moškimi hormoni. :) Precej šovinistična izjava, se mi zdi. :) Ali pa si samo navajen “tepk”, ki vidijo višek vsega v nakupovanju in brezglavem hihitanju. :) Kakorkoli.Spola ne bom menjala. Mi tale čisto paše. :) Iz vseh vidikov. :mrgreen:

    Nikakor nisem rekla, da poznam same take. Poznam jih pa kar nekaj. Sicer pa ni vezano na spol. Posedovalne so tudi ženske. Nekatere prav bolestno.

  • 13. Plujem  |  9.01.2010 ob 00:03

    Plujem

    Tatjana – Ja, komunikacija je najpomembnejša. Z njo zalivamo odnos. Še posebej partnerski. Ko se prenehamo pogovarjati, gre vse samo še navzdol. Morda tudi zaradi tega nekateri dobijo potrebo po nadzorovanju. Ampak se strinjam; vsak naj bo in dela po svoje. Važno je, da se mi držimo tistega, kar nas veseli. :)

  • 14. Plujem  |  9.01.2010 ob 00:07

    Plujem

    (Š)pelca – Uf, neprijetno, ja. Včasih zaleže, če poveš, včasih pa ne. Takrat je težje. Me veseli, da ste razrešili. Je pa zanimivo spremljati, kako se ta nadzorni sistem začne širiti. Najprej počasi, potem pa vse močneje. Čim prej ukrepaš, boljše je.

  • 15. mustang  |  9.01.2010 ob 00:07

    Lepo, da si se nasmejala! BTW, Mustang je poročen skoraj 40 let, tolk kr se tiče tepk…

  • 16. Plujem  |  9.01.2010 ob 00:13

    Plujem

    mustang – Kvantiteta še ne da kvalitete. Saj veš. O tem bi lahko diskutirala. :) Sem pa vesela, da/če si srečen. Naj bo tako še naprej. :)

  • 17. mustang  |  9.01.2010 ob 01:55

    Temu se ne reče kvantiteta, ampak kontinuiteta. Kvantiteta je količina, o tem ni diskusije.

  • 18. direktni  |  9.01.2010 ob 08:21

    Ugibam, ali si po horoskopu morda vodnarka ….

  • 19. Plujem  |  9.01.2010 ob 10:20

    Plujem

    mustang -Ja, kontinuiteta je boljši izraz. :)

  • 20. Plujem  |  9.01.2010 ob 10:21

    Plujem

    direktni – Ne, nisem vodnarka.

  • 21. Špelca  |  9.01.2010 ob 12:24

    O, zanimivo, direktnega imaš med komentatorji …. Kaj indirektni tudi obstaja? ;)

  • 22. P.J.  |  9.01.2010 ob 20:31

    Avtoriteta je kar zanimiva tematika. To, kar opisuješ, je klasična represivna avtoriteta, ki ni avtoriteta s svojimi dejanji (“Ne glej, kaj počnem, glej kaj govorim”).

    Če se ognemo avtoriteti, pridemo do današnjega vseprisotnega stanja duha, t.i. “patološke narcisoidnosti”. Značilnost takšnega odnosa je tekmovanje za vsako ceno.

    Moški navadno nadkompenzirajo odsotnost lastne avtoritete z materialnimi dobrinami in/ali s posnemanjem “avtoritativnega očeta”.

    Ženske se navadno zatekajo v t.i. “pasivno agresivnost” (vloga žrtve, cankarjanske matere, ipd.), ali v popolno zavračanje avtoritet.

    Sam se danes nagibam k apriori priznavanju avtoritete, dokler se ne izkaže drugače. Se mi zdi nadvse koristno. Glavna naloga avtoritete je namreč postavljanje meja. Avtoriteta je tista, ki me pri procesu “push the limits” obvaruje pred tem, da bi prestopil “point of no return”.

  • 23. lordwales  |  9.01.2010 ob 20:34

    Spet sem agregiran na drugem svetu, že 9 in kaj je boljša popotnica pred odhodom na dopust?

    Lepo se imej, se komentiramo naslednji teden.

  • 24. Don Marko M  |  10.01.2010 ob 09:32

    hm, zanimivo to o “nadziranju”……v res začetni fazi razmerja je, ponavadi, tako, da ravno ženske klicarijo tipa po 10x na dan in ene toliko sms še zraven….in ista količina jim prav lepo ugaja in ustreza, če jim jo njih partner nameni…..po dveh mesecih pa ta hrepeneč način zbliževanja, skrb in želja po partnerju naenkrat postane – nadzorovanje…..čeprav je bilo to do tedaj tolmačeno kot iskreno dejanje pozornosti in skrbnosti iz čiste ljubezni…..po svoje je čisto zanimivo, da takšni prijemi začnejo najbolj motiti ravno tiste, ki prvi vržejo boomerang, ko se le ta začne vračati pa ga ali ne znajo ali nočejo ujeti…… sam pojmovanje “nadzorovanja” razumem v obliki, kot je zasnovano….torej video ali osebni nadzor….skozi telefon pač ne vidim….. z mojo sedaj najdražjo sva se, preden sva stopila pod isto streho, dobro leto obojestransko dnevno poklicala po 5x in toliko tudi sms…..pa nihče od naju tega ni nikoli jemal kot nadzor…..in kar nekaj takšnih je bilo na moji življenski poti…. sem se pa v preteklosti družil tudi z nekaj takšnimi, ki so, čeprav so jo spočele, takšno obliko jemale kot “nadzor”….tudi s takšnimi, ki so rade klicarile, ko se jim je zazdelo seveda, a želele biti klicane zgolj ob uri, katero so navedle….razlogi ozadja takšne drže pa so bili, kot po nekem kalupu, vedno isti, kot os za dame širocga srca….in takšnih in podobnih žensk se moški lahko reši le na en način – da jih klicari 15x na dan in zasuva s sms-i…..res je zabavno, ko se lahko zabavaš na način tiste, ki takšno zabavo prva požene v pogon…..kar daš pač dobiš…. nadzorovanje v službi pa sprejemam kot logično posledico naročnika, ki me za moje delo plačuje …..po mojem ima pač vsak delodajalec to pravico za izrecno službene zadeve….. o avtoriteti pa….vedno sem sprejemal avtoriteto, ki je bila smiselnega argumenta podkrepljena….vse ostalo pa itak ni avtoriteta…. o ženski kikli dobesedno pa….ja, tudi ženska kiklca zelo dosti pove o ženski….

  • 25. Plujem  |  10.01.2010 ob 18:36

    Plujem

    Špelca – :) če bi bil indirektni, verjetno ne bi nič komentiral, ali pa. :D

  • 26. Plujem  |  10.01.2010 ob 18:48

    Plujem

    P.J. – Vse je v mejah, ja. Zanimivo pa je, kako nekateri ljudje napačno ocenijo meje sogovornika. :D “Pasivna agresivnost” pa je v večini primerov najmočnejše orodje. Pa ni samo na strani žensk, tudi moških.

  • 27. Plujem  |  10.01.2010 ob 18:48

    Plujem

    Lordwales – Lepo se imej na dopustu.

  • 28. Plujem  |  10.01.2010 ob 18:59

    Plujem

    Marko – Nikakor nisem mislila, da je nadzor že to, če si dva dopisujeta, ali se slišita večkrat na dan. Saj sem napisala, da me to moti samo, če je izvedeno po tem, ko se ne morem javiti na prvi klic. Vsiljivost in nepotrpežljivost – to me moti. Ko so tipi že divje penasti, ker me nimajo na broju; se pravi, da ne vedo za vsak moj korak preko dneva. Sicer pa so SMSi z raznimi porednimi sporočilci več kot zaželeni. :) Tudi če jih je obilo. In še nikoli tega; tudi čez mesece; nisem razumela kot nadzor. Taki smsi rajcajo in naslednje snidenje je tako še bolj sladko in vroče. :D Pravzaprav so taki smsi zelo zaželeni. :D Pa tudi klici. Samo če so zaradi želje po tem, da slišiš nekoga. Sem imela možnost spoznati različne tipe moških. Od čisto pasivnih, do zelo agresivnih. Najboljši so bili seveda tisti vmes. Skrajnosti v teh primerih niso dobre. Nisem se pa še spomnila, da bi komu vrnila na enak način. Do sedaj sem se samo umaknila. Prekinila stike popolnoma. V danem trenutku se takih reči sploh ne spomnim.

    Avtoriteta – ah, ja. :D Se strinjam, če je utemeljena, jo sprejemam tudi jaz. Trenutno jih je pa zelo malo, ki jih spoštujem kot avtoriteto zaradi argumentov, še bolj pa zaradi vedenja, ki mora biti v skladu z besedami. :D

  • 29. direktni  |  10.01.2010 ob 20:26

    Zgolj na podlagi lastne izkušnje, da se razumemo …. bolestna ljubosumnost in posesivnost definitivno vodi v nezaupanje, sumničavost, v THE END

  • 30. P.J.  |  10.01.2010 ob 20:33

    P.J.

    26: Hm, kaj natančno naj bi pomenilo “oceniti meje sogovornika”? Malo se igram z opcijami: “Postaviti meje sogovorniku.”, “Oceniti (miselne/govorne) zmožnosti/sposobnosti sogovornika.”,… Pa nobena od teh ne pade v kontekst.

    Si napačno ocenila meje mojega razumevanja. :D

  • 31. Plujem  |  10.01.2010 ob 20:44

    Plujem

    direktni – Popolnoma se strinjam. Ko se to začne, je konec samo še vprašanje časa. Hm. Si z vodnarko mislil nekoga, ki je ali ki ni posesiven?

  • 32. Plujem  |  10.01.2010 ob 20:49

    Plujem

    P.J. – Z oceniti meje sogovornika sem mislila, da marsikdo (vsaj pri meni) napačno oceni, do kam smejo iti. Mnogi zaradi moje prijaznosti namreč ocenijo, da bom brezpogojno podredljiva tudi v situacijah/dejanjih, s katerimi se ne strinjam. Tako so dostikrat šokirani, ker jim ne uspe – me ukalupiti; ali še bolje “ujeti” in voditi. Pa ne mislim samo partnerskih odnosov, bolj kot to mislim službene/poslovne stike. Zanimivo pa je, da me tako ocenijo samo tisti, ki so malce višje. :) Verjetno so prepričani, da jim “ubogljivost” to pač pripada s statusom. :D Kar jim pa nikakor ne. Vsaj z mojega vidika ne. Glede tvoje razumevanja – se mi zdi, da sva v večini na isti frekvenci, s tem, da za iste reči/pojme/dejanja uporabljava različne/modificirane definicije. :) Kar pa ima, vsaj meni se zdi, prav poseben čar. :)

  • 33. direktni  |  10.01.2010 ob 20:50

    Z vodnarko sem mislil nekoga, ki funkcionira tako kot jaz …. Ki NI posesiven, ki diha in pusti dihati, ki zaupa in je zaupanja vreden, ki živi in pusti živeti.

  • 34. Plujem  |  10.01.2010 ob 21:00

    Plujem

    direktni – Aha. Torej si vodnar, predvidevam. Pa je to, kar si opisal, res z znamenji povezano?

  • 35. direktni  |  10.01.2010 ob 21:06

    Ja, sem vodnar, in sicer februarski, kar ni nepomembno, saj so januarski precej izven tega konteksta. Odkrito, in iskreno, ne vem, ali je to povezano z znamenji, a nekaj definitivno je na tem ….

  • 36. Plujem  |  10.01.2010 ob 21:15

    Plujem

    direktni – To vem, da so dekade. Moj značaj je menda zelo neznačilen za znamenje, v katerem sem bila rojena. So mi računali planete in ugotovili, da sem specifična. :) Sem to vsekakor vzela za dobro. :) Veš še kaj za druga znamenja?

  • 37. direktni  |  10.01.2010 ob 21:24

    Pridi, čakam te na direktni@gmail.com pa bova malo poklepetala, če želiš ….

  • 38. P.J.  |  11.01.2010 ob 16:25

    P.J.

    Se držim reka: “Bolje izpasti glup, nego izpasti iz bzog voza.“. Zato raje vprašam, kakor da se mučim z domnevami v smislu “Šta je dovraga pjesnik s tim hteo da kaže?“.

    Nekateri v tvoji družbi očitno “presegajo meje”. So morda pretirano nečimrni, da bi vprašali? Ali pa gre morda za “šume” v neverbalni komunikaciji? Kaj pa vem…

    Nekoč sem tudi sam nastopal v odnosu s “tistimi zgoraj”. Vloga “team leaderja” je ravno tam nekje, da človek pluje :D nekje vmes. Spočetka se mi je gladina zdela precej nemirna.

    Nato pa je nastopila “bonaca”. Presenetljivo je bilo to, da sem se najbolj spremenil sam. Vsi so se prilagodili – brez besed. Zato vseeno priporočam temeljito introspekcijo… Kakšne signale pa oddajaš navzven?

    Kot je nekoč rekel sodelavec John (no, pravzaprav Jevgenij, a so Nemci imeli preveč težav z igovorjavo, pa so ga poenostavili): “Und wer hat gesagt, dass Leben ist nicht schwer?“.

  • 39. Plujem  |  12.01.2010 ob 13:23

    Plujem

    P.J. – Vem, da je največ od mene odvisno. Sicer pa, življenje je lepo, samo takšnega si moramo narediti. :D

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Januar 2010
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats