Arhiv za mesec Januar 2010

Bila sem premlada za njega.

20 komentarjev 31.01.2010 Plujem

Imela sem rosnih 12 let, ko sem ga prvič videla. Bila je ljubezen na prvi pogled. Nisem padala na motorje, vendar ko sem zaslišala zvok njegovega, mi je srce kar poskočilo. Vedela sem namreč, da zvok pomeni, da je znova prišel.

Doma je bil iz nekaj kilometrov oddaljenega kraja. Zato se je oglasil bolj redko. V večini za vikende. Oh, kako sem čakala tiste trenutke. Ko smo se skupaj podili za žogo, se smejali in se hecali.

Ko sem dopolnila 14 let, je prihajal vse pogosteje. Skoraj vsak petek, soboto in nedeljo. Včasih tudi vmes. Zdelo se mi je, da kar hlepiva po skupnih trenutkih. Čeprav redko, se je včasih zgodilo, da sva za hip ostala sama. Po nekaj metih na koš sva se usedla na klopco in klepetala. Govorila sva o vse mogočem. In nikoli mi ni pozabil dati kakšnega komplimenta.

Govoril mi je, da imam srce na pravem mestu. Da bom odrasla v  “fajn” žensko. Da imam še celo življenje pred sabo. In da naj si poiščem moškega, ki me bo vreden.

Takrat so mi njegove besede sicer laskale, hkrati pa sem jih dojela kot izgovor, da noče biti z mano. Ker se me nikoli ni “zares” dotaknil. Razen, ko me je zaradi heca “nosil” po igrišču. V ostalih primerih je bil zelo zadržan.

Tudi, ko sva ob edinstveni priliki sama sedela v njegovem avtomobilu (kadar je bilo hladneje, je prihajal z avtomobilom), me je prijel le za roko. Pa še to za kratek čas. Sedela sva vsak na svojem stolu in se zapletala v pogovor. Vsake toliko sva se molče spogledala in res sem si želela, da bi me potegnil k sebi in si me vzel. Želela sem okusiti njegove ustnice in se z njim zapeljati v potoke naslade. Tako zelo sem se ga želela dotikati.  In ko sem mu to omenila, (si) ni dovolil. Znova mi je povedal, da imam še celo življenje pred sabo. Da on ni pravi zame. Da me ne želi pokvariti. In da bom nekega dne razumela, da je imel prav.

Takrat res nisem razumela. In ko je po tistem “dogodku” v avtu začel prihajati vse redkeje, mi je bilo nekaj časa precej hudo. Razmišljala sem, kaj sem takšnega naredila.

V naslednjih mesecih je tako prihajal le še enkrat na mesec, ali še redkeje. Vsakič me je vprašal le, kako sem in kaj počnem. Ko sem se znova zaljubila, ni več prihajal. Razen enkrat, ko naju je  s fantom “počakal” in mu povedal, da mora paziti na mene. Dodal je še nekaj lepih besed o meni, zaradi česar je bilo meni nerodno, fant pa se je še tedne po tistem počutil ogroženega. :)

Čez leta sem spoznala, da so njegova dejanja pravzaprav pomenila, da mi je bil zelo naklonjen.  Včeraj pa mi je (končno) “preblisknilo” tudi, zakaj se me ni dotikal. Ni bilo, ker mu ne bi bila všeč. Ni bilo, ker ne bi bila dovolj dobra. Bila sem (samo) premlada. Bil je 9 let starejši, jaz pa mlajša od 15. Takoj mi je postalo jasno. Tudi to, zakaj naju je soseda opazovala z daljnogledom, mi je postalo razumljivo. Čeprav se mi še vedno zdi smešno. :lol: Sploh zato, ker je potem poročala moji mami, ki pa njenim lažem (k sreči) ni verjela. Yes, mami, you rock.  :)

Leta kasneje sem izvedela, da naj bi že takrat imel nekaj težav z zakonom. A ne zaradi zlorabe. Zaradi nekih premoženjskih reči. A do mene je bil vedno kavalir. To je pa edino, kar je pomembno. Vsaj zame. In za moje spomine. Ker sedaj tudi razumem. Njega. Sebe. In svoje občutke. :)

Foto (c) TKS

Foto (c) TKS

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, ljubeznice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Moški, njihovi centimetri in duracel zajčki

74 komentarjev 28.01.2010 Plujem

Začelo se je s širokoustenjem, kako obvlada in kako je odličen. V fazi osvajanja mi je šepetal, da me bo s svojim debelim ponosom, ki bo popolnoma zapolnil moje votlinice, in posebno tehniko, ki naj bi jo obvladal samo on, popeljal v divje vrhunce. Vendar sem bila že od samega začetka skeptična. Njegov glas je izražal vse prej kot divjo strast. Enako je bilo glede mimike telesa. Preveč je bila mlahava, da bi nakazovala na divjo in vročo akcijo. Da ne omenjam še oči. Frekvence energije. In seveda vonja. Ki me je kljub sveže umitemu telesu odbijal. A ker sem bila v fazi preizkušanja svojih senzorjev (tudi tistih o oceni dimenzij), sem se odločila za akcijo.

Po nekaj uvodnih besedah je sledila kratka predigra, kar mi je popolnoma ustrezalo. V takšnih scenah, pa tudi sicer, mi je ljubša direktna akcija. Ki pa mora biti dobro izvedena. To zame, iz  ženskega vidika, pomeni, da morata biti vsaj prva dva vboda počasna. Z občutkom. Najprej zato, ker občutek, kako glavica počasi prodira v mehkobo votline, rajca. Potem pa tudi zato, da se votlinica pripravi na sprejemanje. Po tem je izvedba  seveda lahko poljubna in dinamična.

Direktno nabijanje že ob prvem vbodu pa bolj kot na divje predajanje strastem spominja na reklamnega duracel zajčka, ki ima samo en gumb. In to gumb za vklop/izklop.

In tudi v tem primeru je bilo tako. Besede so se izkazale samo za besede, Besedičenje okoli dimenzij pa je znova potrdilo dejstvo, da tisti, ki cm res imajo, o tem ne blebetajo, temveč ga rajši kar pokažejo, ko situacija ponudi priložnost. :)

Sprašujem se, zakaj moški tako radi pretiravajo glede velikosti svojega orodja. In zakaj se tako pogosto delajo, da so nekaj, kar niso? In da niso, kar pravzaprav so. V čem je smisel?

Mar jim ni jasno, da se s tem samo smešijo. Pa ne gre za centimetre. Niti za tehniko. Gre za iskrenost. Za sprejetje samega sebe. In realen pogled nase in vase. Biti tako visoko od tal, je pravzaprav zaskrbljujoče. Res je, da imamo ljudje  različne okuse, različne izkušnje, različne želje. In tudi ženske ocenjujemo na podlagi svojih meril, pravil in želja. Vendar določene stvari so pač fiksne.1 cm je pač 1 cm. Ni tako?

Se moški res ne zavedajo, da izpadejo smešno, če se bahajo, da imajo v hlačah 20 cm, ko ga pa pobližje “spoznaš”, pa ugotoviš, da tudi v najmogočnejšem stanju ne preseže 15? Ali moški res mislijo, da ženske nimamo “augenmasa”? Še bolj pa, ali res mislijo, da nimamo občutka?  Lahko bi vedeli, da so usta najboljši meter. Vsaka ve, koliko centimetrskega (v dolžino in obseg) spravi noter in do kam. Ni tako?

Pa znova ponavljam. Ne gre se za centimetre. Sprejemljiv je tako 10  (in manj) kot 20 (in več) centimetrski. Tako tanjši kot debelejši. Važno je le, da je čist. In to je edini kriterij, ki šteje. Vsaj pri meni.

Kar se tiče pa tehnike, ne rabi biti boljša od moje najbolj idealistične podobe ljubljenja. Važno je le, da je sproščena. In nežna. Z občutkom. Seveda je včasih na začetku tudi nekaj treme. Tudi rahla nerodnost je čisto sprejemljiva in prisrčna. Sploh, če so vmes čustva, smo na začetku lahko tudi malo nerodni. :) A to je samo še pika na i pri rajcanju in občutku zaželenosti.

Smešno pa je (vsaj meni), da se nekdo baha, kako obvlada, potem pa se izkaže, da z leti prakse ni osvojil niti osnovnih “prijemov” zadovoljevanja.  Ter da je največ, kar premore, tehnika duracel zajčka. Pri takšnih se vedno vprašam, ali živijo v takšni zablodi, ali imajo probleme z ocenjevanjem realnosti in sebe, ali pa s pretvarjanjem želijo žensko zavesti v prepričanje, kako so odlični. Je možen še kak drug razlog?

Kot kažejo primeri, to počnejo predvsem tisti, ki se sami sebi (vsaj na nek način) ne zdijo dovolj dobri. Pa ne samo na seksualnem področju. Temveč tudi na drugih. Prazno bahaštvo jim verjetno daje občutek lažne samozavesti.

Seveda pa je cel šment, kadar so spregledani. Ampak samo spregledani. Brez oponašanja, da so lagali. Takrat se uprejo z vsemi štirimi. In četudi priznajo, da so pretiravali, znajo strupeno ugrizniti. Zaradi prizadetega ega verjetno.

Zato se sprašujem, kaj jim reči? Če sploh kaj. Je smiselno povedati svoja opažanja in jim podreti hišico iz kart? Ali jih je bolje pustiti pri miru in jim dovoliti, da se počutijo superiorne vsaj v svojem svetu sanj?

Na nek način je verjetno najboljše, da se ne praskamo, kjer nas ne srbi. Sprejemo, če nam je dovolj zanimivo za sprejeti. Sicer pa odidemo naprej in si poiščemo druge ljudi in druge izkušnje. Po drugi strani pa problem nastane predvsem takrat, ko nas zaradi našega opažanja pičijo. Četudi jim nič ne rečemo. Kaj pa takrat? Kako naj se branimo? Z žalitvami in metanjem pod nos nikakor ne. Še najbolje je, da se vljudno postavimo zase in odidemo. Stran. Tja, kjer se bomo počutili dobro. Ni tako?

vir neznan

Foto: vir neznan

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, sex, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Prvič in znova – nadaljevanje

6 komentarjev 27.01.2010 Plujem

Poljubil me je in moj jeziček vzel v svoja usta. Objel me je. In me povabil…

…na kosilo. Da bi dorekla poslovne reči, je rekel. “Navsezadnje si zato prišla, a ne?”, me je nagajivo pogledal. “Da, seveda.”, sem se hitro zbrala. Zaprla sem pašček in si popravila krilo. V glavi mi je kar odmevalo. V nosu sem še vedno sem čutila njegov vonj in telo mi je od večkratnih orgazmov še vedno dregetalo. Toliko časa je minilo, odkar sem se ga nazadnje tako dotikala. Toliko mesecev je preteklo, odkar mi ga je tako močno zaril in odkar sva se zibala v sunkih naslade. Oh, kako sem pogrešala njegov vonj. Njegova koža je tako dišeča. Narahlo sem se obrnila in ga pogledala. Malce je že osivel. A še vedno je bil tako privlačen. S pogledom sem zdrsnila na njegovo levico in videla, da je “gola”. Brez prstana. Uf. Kar pogrelo me je. Morebiti je pa še…”A greva?”, je prekinil moje misli. Pobrala sem torbo in mu sledila iz pisarne. Zdelo se mi je, da naju tajnica prav skenira s pogledom. Na usta se mi je prikradel rahel nasmešek, saj sem vedela, da mi na licu sigurno piše, da so moje telo ravnokar prežemali močni orgazmi in on, ki…”No, pa pojdiva.”, je znova prekinil moje misli. Na hitro sem odzdravila ter zaprla vrata. Na poti navzdol sem se poskušala zbuditi. In umiriti. A srce mi je noro nabijalo. Vedela sem, da me znova vleče “noter” in da je bil trud vseh preteklih mesecev, ko sem ga prebolela, zaman. Še vedno je bil v meni. In sedaj je bil tudi ob meni. Tako dišeč.

Usedla sva se v avto in se spogledala. Za trenutek sva obstala, nato pa se znova znašla v vročem poljubu. Zdelo se mi je, da se najine ustnice popolnoma ujemajo. Prijel me je in me privil k sebi. Kar topila sem se. Misli so mi kar divjale, a hkrati so bile popolnoma mirne. In povezane z njim. Čez nekaj časa se je zravnal in prižgal avtomobil. Brez besed je odpeljal. Pripela sem se in se poskušala spomniti, kaj “pametnega” bi povedala. Molk je prekinilo zvonenje telefona. Oglasil se je in povedal, da gre ravnokar na kosilo in da naj ga ne pričakujejo nazaj. Srce mi je kar zaigralo.

Ko je ustavil pred njegovim domom, sem vedela, da se bo še marsikaj dogajalo. Bila sem pomirjena. Vedela sem, da se je tudi njemu začelo znova “dogajati”. Brez besed sva vstopila in mirno zaklenila vrata. Za hip sva se molče spogledala, že nekaj sekund za tem pa sem se znašla v njegovem naročju. Odnesel me je v spalni kotiček in si me znova vzel. Tokrat počasi. In znova brez besed. Besede niti niso bile potrebne. Pogled je povedal vse. Veliko sva že doživela. In še vedno sva se dobro poznala. Način, kako se je z noskom naslonil na moj obraz, mi je izdajal, da tudi on še vedno čuti. Najini nežni dotiki in prsti, ki so se od vzburjenja rahlo tresli, so govorili, da sva znova “tam”. Da se znova čutiva in da je tokrat še toliko bolj intenzivno.

Počasi mi je odpenjal srajco. Vsak gumbek posebej. In za vsak odprti gumbek mi je dal poljubček. Nato mi je slekel krilo in se poigraval z mojim bodyjem. S prsti je drsel po gladko-čipkasti površini in mi z nekaj potezami osvobodil nabrekli bradavički. Sklonil se je in si najprej vzel levo. Z jezičkom je krožil okoli nabrekline, nato pa jo je vzel v usta in jo dražil z jezičkom. Medtem me je z levico dražil po desni nabreklinici in mi dovolil, da se med zibanjem z boki dotikam njegove zatrdline. Stegnila sem levico in ga otipala. Pokončen in mogočen se je bohotil v tistih elegantnih hlačah, ki so mu s svojo širino dajale možnost, da se preko boksark razbohoti do konca. Prijela sem ga za ličko in ga potegnila k sebi. Na svoje ustnice. Nato sem z desnico prijela svojo desno joško in si jo ponesla k ustom. Stegnila sem jeziček in se poigrala z bradavičko. Vedela sem, da ga to rajca in ni minilo dolgo, ko sta se najina jezička zapletla na njej in naju rajcala z dotiki. Medtem sem z roko poskušala osvoboditi njegovo batino. Tako zelo sem si ga želela znova prijeti. Mastnega in potrebnega. Zato sem se dvignila. Ga prevrnila na hrbet in osvobodila njegovega korenjaka. Slasten se je pokazal v vsej svoji lepoti. Najprej sem ga prijela z desnico in čisto nežno potegnila kožico navzdol. Sklonila sem glavo in mu dala poljubček. Čisto na vrh glavice. Za pokušino. Pogledala sem ga v oči in videla, kako si želi, da bi ga sprejela celega. Kar drhtel je. Božal me je po glavi in mi rekel, naj si ga vzamem.

Sklonila sem glavo in iztegnila jeziček. Najprej sem ga navlažila. Nato pa z ustnicami objela glavico. Za hip sem postala in ga pogledala. Z rahlim potiskom na glavo mi je pokazal, da si želi še več. Zato sem se nagnila naprej in se z ustnicami popeljala do jajčk. Kar zaječal je. Dvignila sem se in ga pohotno pogledala. “Še”, je rekel, “še ga daj”. Zato sem ga z ustnicami znova objela. Vendar tokrat samo glavico. Spodnji del uda pa sem prijela z desnico. Ko je bila glavica skrita, sem začela z jezičkom raziskovati njen rob. Ko sem začutila, da si želi, sem glavico močno objela z ustnicami. In “posesala”. Močno, a z občutkom. Kar priklenila sem jo v svoja usta. Vmes sem se z jezičkom sprehajala po nabreklini in risala različne vzorce. Istočasno sem prstke leve roke  razvajala na njegovem gladkem presredku in risala vzorce naslade od jajčk do njegove odprtinice. V določenem trenutku sem popustila oprijem z ustnicami in se znova spustila do njegovih jajčk. Spet sem za hip postala, nato pa mu jih podražila z jezičkom. Znova je zaječal in pritisk njegove roke na mojo glavo je postal močnejši. Nežno se je začel zibati v bokih in mi ga počasi in previdno nabijati v usta. To me je noro rajcalo. Mucka se mi je ves čas noro mokrila, zato sem se obrnila in se nasadila na njegovo nogo. Ko je začutil mojo vročo in mastno pičko, mi ga je še močneje, a še vedno počasi, porinil. Globoko. Do jajčk. Zapirala in odpirala sem oči in se prepuščala trenutku.  In njemu. Želela sem okusiti vsak trenutek, ko je paradiral v mojih ustih. Vmes pa sem se z levico vse bolj zahtevno bližala njegovi odprtinici. Vsakič, ko sem jo nežno podražila s prstkom, je še dodatno zaječal. Razširil je noge in jih v kolenu malce pokrčil. Pripravil se je. Nato me je z obema rokama nežno prijel za glavo in…

1. del, 2. del

OPOZORILO: Vse podobnosti domišljiske erotične zgodbice z realnimi dogodki in osebami so zgolj namerne. :) Če se v zgodbici prepoznate, to počnete na lastno odgovornost. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: sex, tisto moje novo, zgodbe, zgodbice Tagi: , , ,

Žensko – moški pogledi

8 komentarjev 25.01.2010 Plujem

Prej sem bila na čaju s prijateljico. Med drugim je beseda (seveda :) ) nanesla tudi na moške. A ne na način, kot predvideva večina. Ne, nisva jih obrekovali. Temveč sva se spraševali, če ženske res preveč analiziramo stvari. Še bolj pa, če res v belem vidimo črno in obratno. Večina moških je za “žensko-moške” zadeve precej sproščena. Ženskam (no, tudi nekaterim moškim) se pa kaj hitro zgodi, da preveč analiziramo. Še pogosteje pa iščemo iglo v kopici sena, da bi “našli” tisto, kar si želimo. V večini se nam to zgodi takrat, ko so v “igri” ljubezen, naklonjenost, simpatija in (seveda) sex. :)

Ob tej priliki sem se spomnila na zgodbico (bolj šalo), ki sem jo slišala na radiu Antena (zapisano pa sem našla tudi pri RiLetu):

V službi se pri kavici pogovarjata dve prijateljici.

- Kakšen sex si imela včeraj?

- Katastrofa. Mož je prišel iz službe, v 3 minutah je pojedel kosilo, potem sva 4 minute sexala in nato je po 2 minutah zaspal. Pa ti?

- Pri meni fantazija. Mož je prišel domov in me je peljal na prekrasno romantično večerjo. Po večerji sva se počasi sprehodila do doma in se pogovarjala. Ob prihodu domov je prižgal sveče in mi namenil eno uro predigre. Nato sva še eno uro sexala. Po sexu pa sva se eno uro še pogovarjala. Res nepozabno in čudovito.

Ob istem času se pogovarjata dva kolega.

– Kakšen sex si imel včeraj?

- Ej, super! Pridem domov, kosilo na mizi, pojem, se izsexam in potem blaženo zaspim. Pa pri tebi?

- Pri meni katastrofa. Pridem domov, pa ni bilo elektrike, ker sem pozabil plačati račun. Ni bilo druge, kot da ženo peljem ven na večerjo. Neka brezvezna hrana je bila tako svinjsko draga, da še za taksi nisem imel denarja, pa sva morala domov peš. Prideva domov, doma – jasno – ni elektrike, zato sem moral prižgat tiste preklete sveče. Bil sem tolk besen, da se mi eno uro ni dvignil, potem mi od živčnosti eno uro ni prišlo, vse skupaj pa me je tolk razpizdilo, da še eno uro nisem mogel zaspati.

Zanimvo, a ne? Sicer pa, ne glede na to, da je zgodbica (najverjetneje) izmišljena, se v določenih detajlih precej močno navezuje tudi na realnost in odnose med moškim in žensko. Predvsem pa na različno dojemanje dogodkov. Zato je bistveno, da smo pozorni ter spremljamo odzive in znake (ne)zadovoljstva pri drugih ljudeh. A tudi to naj bo zmerno. Pretirana sumničavost in iskanje znakov, ki kažejo nasprotno, namreč vodijo v nesproščenost in nezadovoljstvo.

Foto (c) Josh Perez

Foto (c) Josh Perez

  • Share/Bookmark

Kategorija: ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Klepeta se mi :)

12 komentarjev 24.01.2010 Plujem

Klepetala bi.

In spoznavala nove ljudi.

Govorila bi o vsemogočih rečeh.

Spraševala in odgovarjala.

Aha.

Razpoložena sem.

In pripravljena.

Za aktivno debato.

O življenju.

O veselju.

O sreči.

Tudi o iluzijah, ki si jih ustvarjamo ljudje.

Poslušala bi.

O vsem tistem, kar nam riše nasmeh na obraz.

Ker je tak trenutek.

Ko si želim novih ljudi v življenju.

Ko si želim novega vetra, da zapiha.

Ko si želim razširiti krila in poleteti v širni svet.

Da.

Vse to bi počela nocoj.

Ker sem znova vesela.

Vse se mi znova zdi dosegljivo.

Čeprav še ne poznam poti.

Ampak vem, da je.

In to takšna, ki mi bo na ustnice narisala nasmeh.

:)

Foto (c) OCAL

Foto (c) OCAL

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, tisto moje novo Tagi: ,

Hulahup je še vedno zakon. :)

10 komentarjev 24.01.2010 Plujem

Bil je moj najljubši pripomoček v otroštvu. Tudi v najstniških letih sem z njim vzdrževala gibljivost in vitek pas. S prehodom v odraslo obdobje pa sem na njega kar nekako pozabila. Bolj sem se posvečala drugim športom. Sploh po tem, ko sem začela trenirati. Zdelo se mi je, da ne rabim takšne vadbe. Zato se je prejšnji obroč nekje izgubil. Pravzaprav na njega nisem niti pomislila, dokler ga nisem znova videla v trgovini.

Pa še to je bilo čisto slučajno. Na oddelku z otroškimi “igračami” sem namreč iskala kolebnico, ker sem se pred časom odločila, da bom pri vadbi uporabljala preproste in poceni metode, ki so zaradi gibanja telesa tudi zelo učinkovite. Poleg kolebnice je v vozičku tako pristal tudi hulahup. :)

In sedaj vadim. Ampak, šment. Kako negibčna sem postala. Napol zakrnela, se mi zdi. :? Od včasih več sto zasukov, brez, da bi obroč padel na tla, sem danes zmogla celih pet. :? Jej. :? Da ne omenjam, kako me sedaj bolita medenica in hrbet. A to je dober znak, ki kaže, da telo “dela”. Hulahup torej deluje. :) Le kako sem lahko za toliko let pozabila na njega?

Sem pa danes še dodatno ugotovila, kako hitro človeško telo stagnira, če ga ne negujemo pravilno. :? A ni me užalostilo. Nasprotno. Navdalo me je z energijo in voljo. Sedaj sem samo še bolj odločna, da bom do konca letošnjega leta spet fit. :) Vsaj toliko, da bom zmogla vsaj 50 krogov hulahupa (čeprav je tiha želja po več). :) :lol:

Kaj pa vi? Še kaj “hulahupate”? Koliko zasukov zmorete?

Foto (c) Claudia Hofer

Foto (c) Claudia Hofer

  • Share/Bookmark

Kategorija: miganje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Flikam luknje.

4 komentarjev 24.01.2010 Plujem

Po včerajšnjem brodolomu danes že flikam luknje. Ja. Tako hitro je to pri meni. Ne dovolim si, da bi bila dolgo v nekem žalostnem stanju. Zdi se mi pomembno, da se čim prej dvignem in znova postavim na noge. Da znova zaplujem in si privoščim lepe reči. Čeprav je občasno potrebno tudi izjokati skrbi, žalost, obup in strah. S tem se očistim. Seveda, če je to v zmernih količinah.

Že od sinoči razmišljam, kaj naj spremenim. Kaj naj naredim? Seveda je treba začeti počasi. S flikanjem luknje za luknjo. Kar zna pri meni biti problem. Ker sem mnogokrat preveč zaletava. V večini namreč želim preskočiti nekaj korakov in narediti vse hkrati, v nekaj potezah. Zaradi tega tudi večina mojih preteklih poskusov ni bilo uspešnih. Prvih nekaj korakov sem naredila počasi in premišljeno, ob prvih rezultatih pa sem začela divjati. Ker se mi je zdelo, da zmorem. Da zmorem tako, kot sem to zmogla včasih. Ko sem bila še fit. Ampak na žalost je stanje sedaj drugačno. Tako da me pretiravanje vedno stane in poskus je zato neuspešen.

Pri naslednjem poskusu moram biti torej zmerna. Počasna. In previdna. Ne smem prehitevati. Upoštevati moram svoje stanje in se prilagajati počutju. To se mi zdi najpomembnejše, če želim uspeti.

Potem je tukaj še samokritika. Običajno se oštevam, če nisem dosledna pri izvajanju načrta. Včasih sem bila do sebe tudi žaljiva. Kar sem že pred časom opustila, ker mi je to samo še dodatno škodovalo. Da bi se temu izognila, moram torej sprejeti realen načrt, ki bo vključeval tudi morebitna odstopanja. Na tak način se mi prekršek ne bo zdel “tak big deal”, kot se mi je to zdelo do sedaj.

Sploh pa. Obdati se moram z veselimi dogodki. Vem, da se vnaprej ne da določiti, kaj bo veselo. Lahko se pa vnaprej izognem vsaj tistim, za katere vem, da me bodo dodatno utrudili in me užalostili. Za tiste neprijetne dogodke, ki se jim ne bom mogla izogniti, se moram pa naučiti, da me ne bodo obtežili. Nekateri ljudje so se namreč preveč navadili, da svoje frustracije stresajo name. Ker vedo, da jih poslušam in slišim. Pa tudi del bremena jim odvzamem. Sami zato nič ne naredijo, da bi bilo boljše. Trmasto vztrajajo na svojem in zahtevajo mojo ramo, da jih tolaži. Mojih nasvetov ne sprejemajo. Nekateri se ob njih celo spotikajo, rekoč, da ne delujejo (četudi jih niso niti poskusili). Apriori zanikanje jim je še najbližje, ker lahko tako stalno igrajo žrtev. In to seveda pred mano, ker vedo, da me gane. Zato se bom (zaradi svojega zdravja) takšnim trenutkom poskušala izogibati. Ker pa to vedno ni mogoče, se bom nujno morala naučiti, da se me njihovo jamranje ne bo dotaknilo. To mi bo še najtežje. Ker se mi bo na začetku verjetno zdelo, da nisem sočutna, da sem nesramna in hladna. Ampak če se hočem pozdraviti, je to edini način. Sploh zato, ker se je situacija obrnila tako, da nisem nikjer sama dlje kot dva dni. In to me utruja.  Ker si ne zmorem kvalitetno zaflikati lukenj. Neverjetno je, kako me mir in tišina zdravita. Ampak trenutno take možnosti ni. Zato se moram prilagoditi. In se naučiti umirjati tudi, če mi situacija ne omogoča miru in tišine na moj način. To bo težko, se mi zdi. Ker bi rabila najprej nekaj časa sama zase, da bi se umirila, pomirila in opolnomočila. Vsaj 14 dni bi potrebovala. Vsaj toliko. Potem bi mi bilo vse lažje. Ampak situacija je pač takšna. Zato mi jamranje nič ne koristi. Kvečjemu poglablja slabo stanje.

Spremeniti moram tudi dnevni ritem. Nujno si moram dnevno privoščiti vsaj nekaj prostega časa. Celodnevno delo me namreč še dodatno utruja. Bistveno je, da se dnevno tudi malce sprostim. Poleg počivanja in poležavanja, si moram nujno privoščiti tudi nekaj fizičnih aktivnosti. Šport mi  namreč zelo manjka. Vem, da moram začeti počasi. Zmerno. S sprehodi. In šele glede na počutje počasi nadaljevati z bolj obremenilnimi variantami. Ampak vsaj začeti moram. Ne smem se več predajati v žalost, ker ne smem in ne zmorem tako in toliko športati kot sem včasih. Vsaka pot se začne z enim samim korakom. Samo narediti ga moram. Stanje je sedaj pač tako, da moram začeti od začetka. Če bom sledila telesu, bom sčasoma zmogla tudi več. Morebiti bom lahko šla celo nazaj na treninge.

Samo verjeti moram. Vase. In v to, da zmorem. V to, da zmorem znova -  od začetka. Tako, kot  sem pred leti, ko sem bila ravno na takšni točki, kot sem sedaj. Takrat sem se pozdravila v 3 mesecih. Tako hitro to pri meni deluje. Samo “klik” mi mora narediti. Samo upanje moram imeti. In danes ga znova imam. Vsaj nekaj. Ostalo pa še pride. :)

Foto (c) mentalhelp.net

Foto (c) mentalhelp.net

  • Share/Bookmark

Kategorija: melodije vetra, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Brodolom.

15 komentarjev 23.01.2010 Plujem

Danes mi je pa vse dol padlo. Prvič po mnogih letih se mi ne zdi več smiselno boriti. Vsi boji v zadnjem obdobju so bili izgubljeni. Težave so vse večje in izhoda ne vidim niti na daleč. Izgubila sem upanje. Izgubila sem voljo. Po vseh poskusih, po vseh akcijah ni nobenega napredka. Pravzaprav je stanje še slabše. Zakaj in čemu se torej sploh trudim? Zakaj in čemu torej sploh še poskušam?

Skrila sem se v kot. In čakam. Čakam roko, da me potegne ven. Čakam ramo, na kateri se smem zjokati. In čakam glas, ki mi bo povedal, da bo nekega dne še vse ok.

Ampak nikogar ni. Sama sem. Ni rame. Ker sem se skrila pregloboko. Vsaj zdi se mi, da je tako. Zato je blazina še najboljša rešitev. Tudi roke ni. Zato bomo moja roka morala biti tista, ki me bo dvignila. In moj glas bo moral biti tisti, ki mi bo povedal, da bo še vse ok. Samo verjeti moram v to.

Ampak ne verjamem več. In danes sem si to priznala.

Ugotovila sem, da je delo postalo osrednji del mojega življenja. Pa ne zato, ker sem workaholik, temveč zato, ker ni drugega boljšega, ki bi me prevzelo. Tam namreč pozabim na tisto, kar najbolj boli.

Presunilo me je, da bom letos stara že 32 let. In da sem samska. Brez otrok. In, iskreno, naveličala sem se tega. Pravzaprav me je užalostilo, ker se sprememba ne kaže niti na obzorju.

Ugotovila sem tudi, da ne verjamem več v pravljice. Ne verjamem več, da se dobrota poplača. Ne verjamem več, da me nekje nekdo čaka. Ne verjamem več, da bo še vse v redu. Ne verjamem več, da je vse, kar rabim, potrpljenje. V nič več ne verjamem. Nimam več upanja. Ker najpomembnejši cilji niso še niti na obzorju.

Usedla sem se v kot in jočem. Zaradi bolezni. Zaradi bolečin. Zaradi osamljenosti. Zaradi vseh količin vode, ki je kar ne morem spraviti iz telesa. Pravzaprav se ustvarja stalno nova. In me počasi dela že panično. Ker ji tokrat nisem kos. Ne zmorem najti ravnovesja. Ravnovesja v sebi. Preveč jim pustim, da me “jemljejo”. Ne zmorem se jih ubraniti. Ne. Ne meša se mi. Pamet je čisto na pravem mestu.

Samo predala sem se. Nimam več upanja. Nimam več volje. Niti energije, da bi se borila. Ne. Nimam suicidnih misli. Čeprav se na trenutke vprašam o smislu trpljenja. Še bolj pa o tem, kaj neki razmišljam, da se mi to dogaja. Smo, kar mislimo. In to me potihem, a vse bolj naglas, žre. Ker je vse okoli mene ustvarjeno zaradi mene in iz mene. Zakaj je torej tako? Zakaj ne zmorem drugače?

In poznam tudi zdravilo. Ki ga ni v široki paleti novodobnih medikamentov. Temveč je v sreči. In ljubezni. Ki me izpolnjuje.

Vem, da bo marsikdo rekel, da jo moram najti sama. V sebi. Da pred tem ne morem biti srečna z drugimi. Ja. Ja. Vem, da je v teoriji tako. V praksi pa je (vsaj pri meni) drugače. Brez ljubezni se ne čutim izpopolnjeno.

Zdi se mi, da je v meni velika praznina, ki je nikakor ne morem zapolniti. Kljub vsem službenih uspehom, sta ljubezen in družinska sreča še vedno najpomembnejši del v mojem življenju. In ker ju ni, se počutim prazno.

Tako si želim, da bi lahko nekoga ljubila. In da bi tisti ljubil mene. Tako si želim, da bi me nekdo prevzel. In da bi tudi jaz prevzela njega. Tako si želim, da bi se nekaj lepega zgodilo. Da bi znova začutila tisto srečo.

Vse sem že pripravila na to. Tudi ambient. A stvari so še vedno enake.

Pa ne mi rečt, da se bo vse zgodilo ob svojem času. Ali pa, da čas pač mora dozoreti. Ker je to prazna slama. To je prazna tolažba za obupane. Ker svet ni vnaprej določen. Sami ga določamo. Res je, da se stvari spremenijo takrat, ko smo sami pripravljeni drugače misliti, ampak še vedno je to odvisno od nas.

In ne od drugih. Ali samo od usode. Ki je na nek način sicer prisotna. Zato, da nas usmerja.

Ampak. Lepo prosim. Naj mi že nekdo enkrat razloži vse to, kar se mi dogaja. Vse te uvide v ostale ljudi. Vse te fleše, ki jih imam in me samo begajo. Vso to sočutje, ki ga lahko čutim z vsemi in vsem, kar obstaja in živi. Vso razumevanje, ki ga premorem tudi za tiste, ki so me prizadeli. Še posebej pa povezave na frekvence ostalih. Na sprejemanje njihovih informacij. Ki me potem nekaj časa tvorijo in begajo. Naj mi nekdo, prosim, razloži, kaj se mi dogaja. Kako lahko vse to občutim? Tudi na več 100 kilometrske razdalje. Ja. Vem. Energija je ena. In vsi smo del nje. A vendar. Kako se zmorejo skonektati ravno k meni? Zakaj me kličejo v sanjah? Kaj je takšnega na/v meni? Prav rada bi vedela. Ker bi potem morebiti lažje razumela. Predvsem sebe in svoje odzive.

Trenutno sem se namreč predala. Moj čolniček je nasedel. In propada. Izgubila sem namreč najpomembnejši del. Upanje. Da. Izgubila sem upanje. In nikakor ga ne najdem več. Niti ga ne zmorem iskati. Zato sem se usedla v kot. In čakam. Ker ne vem, kako naprej. Ne vem, kaj narediti, da bi lahko bilo bolje. Podoba več kot jasno kaže, da je vse slabše.

Zato jočem. Da bi izjokala. Vse slabe misli. Ker zaradi njih tonem še bolj globoko. Sčasoma bi lahko prinesle  celo samopomiljevanje, ki ga pa preziram. Zato jih sedaj želim dati ven. Da bi se očistila. Da  bi se umirila. Da bi se sprijaznila. Da bi se (končno) sprejela. V celoti. Z vsem vred. Predvsem pa, da ne bi bila več otopela.

Foto (c) Jim Lewk

Foto (c) Jim Lewk

P.S. (dodan po prvih dveh komentarjih): Po naravi sem optimist, tako da sem prepričana, da je tole le vmesna faza in da bom kmalu spet ok. :) Faze žalosti pri meni običajno ne trajajo dolgo. Se hitro postavim na noge. V večini sem sicer dobre volje, z nasmehom na obrazu, včasih pa pride tudi “žuta minuta”. Ki dobi svoje mesto tudi na blogu. Ker je tudi to del mene. In blog je namenjen vsem mojim mislim. Čeprav je veselih več. Ker je dobra volja res najbolja. Samo misli moram še v to usmeriti. In ob razmišljanju o tem, se že počutim boljše. Ja. Besede, ki so izrečene na pravi način, koristijo. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: brodlom, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

Nazaj


 

Januar 2010
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats