Odpravljanje bolečine z mislimi

29.12.2009

Vse bolečine, ki so bolj ali manj konstantne, se da odpraviti s pomočjo misli. Tudi tiste, ki trajajo krajši čas, vendar najmanj 30 sekund. Tiste, ki se dogodijo nepričakovano in so impulzivnega značaja, so težje odpravljive. V mnogih primerih sploh niso. Sem štejemo vse nekaj sekundne bolečine utripnega značaja; ko nas npr. zapeče, ko vstanemo, ali ko nas “špikne” pod rebrami in podobno.

Tiste, ki pa trajajo dlje časa, lahko odpravimo s pomočjo osredotočanja misli. Najlažje je odpraviti tiste bolečine, ki so konstantne, ker se na njih najlažje osredotočimo.

Potek odpravljanja bolečine z mislimi je enostaven:

1. Če je le možno, se uležemo, sicer se usedemo v zelo udoben položaj. Priporočljivo je, da smo v tišini. Brez glasbe. Razen, če nas glasba pomirja bolj kot tišina.

2. Zapremo oči.

3. Osemkrat globoko in počasi vdihnemo skozi nos in izdihnemo skozi usta. Pri vdihu najprej napolnimo trebuh, nato stranski del, na koncu pa še prsni koš. Pri izdihu izpraznimo najprej trebuh, nato stranski del in na koncu še prsni koš. Pozorni moramo biti na to, da so vdihi in izdihi počasni ter globoki. Če zaradi bolečine ne moremo izvesti dihanja, kot je navedeno, ga izvedeno tako, da se počutimo maksimalno udobno.

4. Začnemo sproščati telo. Z mislimi potujemo od prstov na nogi do vrhnjega dela glave in sproščamo mišice; vsako posebej. Če za kakšne ne vemo, ali je sproščena, jo stisnimo in znova sprostimo. Pri tem ves čas vdihujemo in izdihujemo skozi nos. Globko in počasi.

5. Osredotočimo se na mesto, ki nas boli. Z mislimi potujemo do točke, ki nas boli in se tam ustavimo.

6. Bolečino poslušamo in si jo vizualiziramo. Z zaprtimi očmi si poskušamo vizualizirati njen utrip. V večini primerov se začnejo ob tem pred očmi odvijati različni barvni vzorci (največkrat v obliki vrteče spirale). Ne se jih ustrašiti. So čisto običajni pojav. Nato poslušajmo in si prestavljajmo bolečino, ki bo na začetku osredotočanja misli še bolj intenzivna. Takrat ji moramo dati možnost, da se razcveti. Lahko, da bomo imeli občutek, da se je kar razbohotila. Dovolimo ji, da je takšna. Lahko si v mislih ponavljamo tudi besede (afirmacije), da jo sprejmo. Da kar naj boli, da jo razumemo, ali kaj podobnega. V trenutku, ko nas bo že tako močno bolelo, da se nam bo zdelo, da ne zdržimo več, počasi izdihnimo in ji znova povemo, da jo sprejmemo. Ko bomo začutili v bolečini utrip, bo bolečina začenjala pojenjati. V nekaj sekundah bo popolnoma izginila. V času osredotočanja na bolečino mirno dihamo. Še najbolje je, da ves čas vdihujemo in izdihujemo skozi nos. Počasi in globoko.

7. Ponovno se osredotočimo na dihanje. Osemkrat vdihnimo in izdihnimo skozi nos. Počasi in globoko.

8. Vstanemo in se vrnemo k običajnim opravilom.

Če bolečina še ni izginila, ponovimo 6. točko in jo ponavljamo, dokler nam ne uspe.

Sčasoma, ko izvajanje tehnike “obvladamo”, jo lahko izvajamo v skrajšanih korakih. To je le po dveh točkah; po točki 5 in po točki 6. Ko smo zelo “navajeni”, lahko to izvajamo tudi stoje, sede, med hojo, kjerkoli in kadarkoli. Tudi v službi. Tudi med delom. Čas izginjanja bolečine se z vajo niža. Na začetku bomo rabili morda dlje časa, sčasoma bo dovolj samo kakšnih 30 sekund osredotočanja na mesto bolečine.

“Recept” je preizkušen. Z njim uspešno odpravljam bolečine že več kot 16 let. Do sedaj se je še vedno odlično obneslo pri vseh bolečinah, ki trajajo več kot 30 sekund. Tudi pri bolečinah notranjih organov, glave ali  v primeru bolečin zaradi zdravljenja fizičnih poškodb. Potrebno si je samo vzeti čas in se sprostiti.  V mojem primeru je bil obisk zdravnika zaradi izvajanja te tehnike potreben le v najnujnejših primerih, ko je obstajala možnost poškodbe notranjih organov. Pa še takrat sem na urgenci (zaradi izvajanja tehnike) odklonila “strupene” protibolečinske injekcije, ki imajo več stranskih učinkov kot koristi (vsaj za moje telo).

Tehnike me je naučil g. Marjan, ko sem imela rosnih 14 let. Še danes sem mu hvaležna, da me je že takrat naučil tako pomembno lekcijo o moči misli. In ravno zato sem se odločila, da jo predstavim tudi na blogu. Morebiti bo pomagala še komu. Morebiti se bo še kdo naučil odpravljati bolečine brez pomoči medikamentov, ki jih lahko sedaj kupimo že na vsakem vogalu. Njihovi stranski učinki so pa za telo vse prej kot sprejemljivi.

Upam, da nimate bolečin in da jih tudi ne boste imeli. Če pa jih imate, poskusite kdaj tudi to metodo. Morebiti tudi vam spremeni življenje na boljše. Meni ga je.

vir neznan, besedilo dodala Plujem

Foto: vir neznan, besedilo dodala Plujem

  • Share/Bookmark

V kategoriji samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

 

27 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Truba  |  29.12.2009 ob 23:50

    Probam še danes …. .

  • 2. Plujem  |  30.12.2009 ob 00:08

    Plujem

    Držim pesti, da ti uspe. Pa sporoči kaj, kako ti je šlo.

  • 3. Niko Brumen  |  30.12.2009 ob 07:26

    Približno pred tremi desetletji sem to na veliko prakticiral, potem se mi je pa zdelo, da ni vredno in da je treba preveč vložiti, da bolečina mine. Tablete so za glavobole in bolečine v vratnem delu vendarle hitrejše, časa pa ni bilo na odmet. V bistvu pa je bilo najhuje, ker ni bilo miru in običajno je ravno proti koncu seanse prineslo kakšnega zlomka s čim nujnim in je prekinil tok umirjanja bolečine. Zdaj sem pa razvil sistem lajšanja, ki je lažji in me povsem zadovoljuje (v bistvu pa je to bolj to, o čemer tu teče beseda, prej je šlo pa na delovanje v možganih, kjer je bil nadzor nad občutenjem in najbrž je zaradi tega bilo potrebno dokaj več časa).

    Vsekakor se splača – brez muje se pa še čevelj ne obuje.

  • 4. Tadej  |  30.12.2009 ob 12:04

    Tadej

    Hm, kaj pa za psihično bolečino, tudi obstaja kaj ;) ?

  • 5. P.J.  |  30.12.2009 ob 14:16

    P.J.

    Vzrok (izvor) bplečine je popolnoma nepomemben (razen če gre za že omenjeno bolečino trenutnega značaja – pa še zam gre za isto zakonitost, le amplituda je krajša).

    Najprej se moramo zavedati, kaj bolečina je. Ne bom preveč razpredal, saj verjamem da sem bio-kemijo in bio-fiziko tudi sam precej pozabil, a osnova bolečine je podobna kot prri galvanskem členu.

    Dve (ali več njih) kemični substanci v telesu nenadno spremenijo medsebojna razmerja. S pomočjo elektro magnetizma se informacija transportira v možgane…

    Možgani sprožijo kup procesov, ki so osneva regeneracije oz. ponovne vzpostavitve ravnovesja (ki je porušeno). Znano je, da npr. pri hudih poškodbah (ali pa v obdobju razvoja dojenčka) potreba po spanju “naraste”. Zakaj? Da se izolira čimveč motečih dražljajev (iluzij), ki onemogočajo pospešen kemični transport na obolelo mesto.

    Opisani proces je torej osredotočanje na izvor bolečine, ki opravi podobno vlogo kot prej omenjeno spanje… Izolacija od iluzij. Zadeva deluje tudi pri “psihični” bolečini.

    Spomnimo se, da se čustvovanje tudi v praksi pogosto opisuje z biološkimi termini (npr. izlil je ves žolc, ali pa podaril ji je srce). Čustva so tudi “uravnavana” s kemijo, le da pretežno vlogo pri tem opravljajo žleze. Ko nas je strah, čutimo kepo v želodcu, ko smo razburjeni od zalubljenosti, nam razbija srce, tiščanje v prsih pa se pojavlja npr. ob žalosti… V resnici gre za “odklonsko” delovanje žlez, ki v na (pretežno limfni) obtok spuščajo kemikalije, ki naj i nas obvarovale pred “nevarnostjo”.

    Če čustva predolgo tlačimo, pride do podobnega kemičnega neravnovesja, kot pri prej opisani bolečini. Je pa tu zadeva na trenutke težja, saj so kemične spremembe v tem primeru tudi toksičnega značaja. Kar sčasoma ohromi delovanje možganov. Slednje v pogovoru opisujemo kot “čustveno zaslepljenost”.

    ‘bemtiš… sem se pa razpisal. :-D

  • 6. trenutna  |  30.12.2009 ob 14:28

    Prakticirala na podoben način pri 2. porodu. Fantastično. Takega poroda se ne bi nobena ženska več bala. Prebrala sem v eni knjigi o nosečnosti in porodu (izkušnja ene od porodnic) in se mi je zdelo zanimivo. Res deluje. Žal sem na to zadevo v vsakdanjem življenju pozabila…oz. kar ni se mi zdelo da bi bilo pa tudi učinkovito. lep pozdrav

  • 7. Rado  |  30.12.2009 ob 15:02

    Rado

    Odlično!

    Jaz sem s podobnimi metodi obvladal bolečino pri zobozdravniku.

    NLP – nevrolingvistično programiranje!

  • 8. Plujem  |  30.12.2009 ob 15:32

    Plujem

    Niko – S čim pa sedaj odpravljaš bolečine? Zavedam se, da je dostikrat lažje poseči po tabletah, vendar z mojega vidika je to nesprejemljivo. Razen takrat, ko res ni drugega izhoda.

  • 9. Plujem  |  30.12.2009 ob 15:35

    Plujem

    Tadej – Za psihično bolečino obstaja marsikaj. Najprej pa to, da sprejmemo dogodke in vse, kar se nam je zgodilo. Ko to postane del življenja, takrat se prav občutno začnemo počutiti lažje. Tlačenje je namreč najhujša varianta. Ker slej ko prej pride nekje ven. Če ne drugje, na področju zdravja. Zato si dovoli izživeti vsa čustva. Jokaj, vpij, preklinjaj in se pogovarjaj sam s sabo. Deluje. Samo vztrajen je treba biti. (To je na kratko, povej, če te zanima še kaj več. )

  • 10. robert  |  30.12.2009 ob 15:43

    Ja itak, nič novega. Deluje. Kar pa je še bolje. Tak način ne samo da odpravi bolečine, ampak tudi zdravi. Ko sem bil mlajši sem n atak način odstranjeval mozolje. Ko sem začutil, da me nekaj skeli, da se lojnica maši, sem samo usmeril pozornost v to točko in po skelenju in kasneje srbenju, se mozolj tudi razvil ni. Bravo primorka. ;-)

  • 11. robert  |  30.12.2009 ob 15:44

    Vsakič ko kaj objaviš je hit in na siolovi povezavi na prvi strani. Kar nadaljuj s kvaliteto. Pa dobro je, da dobiš potem na mail replike. ;-)

  • 12. Plujem  |  30.12.2009 ob 15:45

    Plujem

    P. J. – Dobro si tole povzel. Sem med branjem vlekla vzporednice s čakrami. Pri meni se sicer strah kaže v ledvicah, vse ostalo (od tesnobe, naporov, čustvene ranljivosti) pa se mi ustavlja v želodcu.

  • 13. Plujem  |  30.12.2009 ob 15:46

    Plujem

    trenutna – O, super. To si bom pa zapomnila, ko me bodo hoteli pri porodu filati z raznimi stvarmi. :)

  • 14. Plujem  |  30.12.2009 ob 15:47

    Plujem

    Rado – E, odlično. Meni tam še ni ratalo. Ker je bolečina premalo konstantna. Tam sem pa js bolj zajec. :D

  • 15. Tadej  |  30.12.2009 ob 15:50

    Tadej

    Najhuje je, ko vidiš na koncu ko si šel stran, da nisi praktično nič spremenil, nič naučil. Neverjetna groza, čeprav je bilo vse to povedano z ljubeznijo, vzeto z ljubeznijo, ampak ni nikjer pristalo, to je bilo groza od groze no. Ko hočeš človeku dobro, pa tega noče. Mogoče pa ni moj dober za njo dober. Res to je bilo eno samo mučenje, mučenje, mučenje … mene, njej je tak vseeno kaj dela v življenju …

  • 16. Plujem  |  30.12.2009 ob 15:51

    Plujem

    Robert – S tem ti je uspelo zdraviti mozolje? Odlično. Moč misli je edini veljavni zakon. Ali zakon privlačnosti, kot mu tudi rečejo. :)

    Primorka pa nisem. :)

    Hvala za pohvalo. :) Na mail? Od tebe nisem še nič prejela. :) Dobim pa včasih tudi kakšen komentar na mail, ja. :D

  • 17. P.J.  |  30.12.2009 ob 15:55

    P.J.

    Mnja, resda se nisem pretirano ukvarjal s podrobnostmi (točnostjo) in sem kar tako “na počez” podajal primere.

    Sicer pa imaš presneto prav… 7 čaker (energijskih vrtincev) natanko ustreza tako nevro-vozliščem, kakor žlezam. Me veseli, da si razumela namig.

    ;-)

  • 18. Niko Brumen  |  30.12.2009 ob 16:09

    Plujem, 8.: kombiniram: v mejah znosnega milim, ko postane neznosno (seštevek slabih vplivov), pa kombiniram z medikamentoznim minimumom.

  • 19. Plujem  |  30.12.2009 ob 16:18

    Plujem

    Tadej – Vsakdo dojema lekcije na svoj način. In če mu jih serviramo na krožniku, mu ne delamo usluge. Ker so najboljše tiste lekcije, do katerih pridemo sami. Nekateri morebiti tudi ne bodo osvojili vseh lekcij v tem življenju. Nekateri morebiti kasneje. Vsakdo po svoje. Zato moramo ljudem dovoliti, da so. Sem že precej razmišljala o tem. Lahko bi prebereš kakšen star zapis; npr. tale: http://plujem.blog.siol.net/2009/08/29/zacenjam-dojemati/.

  • 20. Plujem  |  30.12.2009 ob 16:20

    Plujem

    P.J. – Sem prepričana, da tudi vsak malo drugače doživlja stresne trenutke. Glede na svoje predispozicije, predvidevam. Da. Čakre. Izvor vsega. Ravno se spravljam na pot njihovega negovanja. In razmišljam, če bi to sproti opisovala na blogu.

    Sem razumela namig. :) Frekvence delujejo. :)

  • 21. Plujem  |  30.12.2009 ob 16:22

    Plujem

    Niko – Verjetno je to potem najbolj učinkovita metoda. Ti želim veliko prijetnega počutja. In čim več moči misli.

  • 22. Niko Brumen  |  30.12.2009 ob 16:39

    Čakre? Te pa negujem že kar nekaj let. Takrat je bila ta metoda nova – zdaj pa mislim, da jo je kdo že začel uporabljati (sem na nekaj mestih vsake toliko časa napisal in rad povedal – ko mi bo SS spet dovolj aktivna, bom pa opisal). Par reči je, na katere se zaklinjam in čakre so ena izmed njih (ampak ne za izrabljena vretenca v vratu).

    :D

  • 23. Plujem  |  30.12.2009 ob 16:46

    Plujem

    Niko – Se stirnjam. So pa čakre po moje bistvo obstoja. Bistvo energije. Ker so povezane z vsem. Sem imela te praznike željo začeti s to potjo, pa je vmes prišlo nekaj preprek. Ampak jih sedaj odpravljam. Se že veselim te poti. :)

  • 24. igo  |  30.12.2009 ob 18:53

    P.J. : pišeš o treh različnih stvareh in rahlo pomešano. Ni panike.

    Najprej živci. Eni zaznavajo bolečino, drugi spremembo temperature, to je za njih dražljaj. V živčnih končičih se ob dražljaju zgodi kemična reakcija, ki pošlje električni impulz po živcu. Kemična reakcija je vedno enako močna (binarno gledano 1/0, ali je/ni) in se sproži, če je dražljaj nad pragom zaznavanja. Pod tem pragom se reakcija ne sproži in dražljaj ni zaznan. Sprožena reakcija traja določen čas, ne glede na trajanje dražljaja, nato preneha potekati in je potrebna odsotnost dražljaja za čas regeneracije, da se vzpostavi prvotno stanje v živčnem končiču. Po tem času je isti živčni končič spet sposoben zaznati dražljaj. Zaznan dražljaj torej v obliki električnega impulza opotuje po živcu v možgane.

    Možgani so sestavljeni iz treh delov – mali možgani, osrednji del in možganska skorja. Mali možgani so ključni za preživetje. Skrbijo za vse telesne funkcije: srčni utrip, dihanje, delovanje žlez, prebavni trakt od želodca do konca červesa, peristaltiko črevesja, telesno temperaturo, pošiljanje impulzov za proženje mišic,… V njih pride hrbtenjača, v kateri se nahajajo živci za prenos vseh bolečin in temperatur v telesu, nižje od vratu. Gre za “velikansko križišče in sistem ventilov”. Pride impulz, ki sporoča udarec pod kolenom, preko krmilnega (ventili, križišče) dela zavije v izvršni del in sproži se impulz k mišicam, ki so potrebne, da sprožimo brco v mednožje zdravnika, ki nam preizkuša reflekse. Na reflekse nimamo vpliva, saj se vse, kar je zanje potrebno, zgodi v malih možganih. Med reflekse bi lahko uvrstili tudi zgoraj opisane telesne funkcije, saj večina ljudi nima zavestnega dostopa do “šarjenja” po osnovnih nastavitvah (nekakšen telesni BIOS EEprom).

    No, nekateri signali iz živčnih končičev se usmerijo tudi naprej v osrednje možgane. Tam je predel za čustva. Popolnoma enak udarec ali bolečina nam lahko enkrat povzroči jezo, bes, žalost,… na tistega, ki jo je povzročil, drugič pa nas skoraj pobere od smeha ali poveča občutek užitka. Stvar interpretacije dogodka v kontekstu dogajanja. Odzovemo se čustveno: signal pride skozi male možgane, se v osrednjih možganih čustveno interpretira, in sproži se ukaz malim možganom, ki ga izvrši in pošlje signale mišicam za pačenje od bolečine, takojšnjo vrnitev udarca ali pa za širok nasmeh in krčenje pljuč ter stiskanje glasilk za krik od navdušenja. Običajno gre za odziv na časovno kombinacijo večjega števila dražljajev.

    Podzavestni del odziv telesa na dan dražljaj je torej odvisen od povezav v križiščih in odprtosti ventilov v malih možganih ter od čustvenega stanja. In na koncu se nekaterim signalom vendarle uspe prebiti v možgansko skorjo, kjer jih lahko obdela zavest. Nekaterim je mišljeno relativno, saj zelo redki zmorejo zavestno zaznati npr utrip srca v žili na mezincu noge. Treba pa je vedeti, da poteka v možgane še ena signalna pot (no, večpasovna avtocesta) iz oči, ušes, nosu in jezika, ki s tako neznansko količino signalov zaposljujejo zavestni in podzavestni del možganov (tudi videna slika, zaznan vonj, slišan zvok, … lahko sprožijo refleks ali čustva), da se večina signalov sploh ne prebije do zavestne obravnave, amak se jih “popredalčka” že v malih možganih ali čustveno. Signale lahko ignoriramo s čustvi (brezbrižnost, če nas nekaj boli) in/ali z ventili (to je tisto, kar poskuša doseči avtorica objave in komentatorji) “udaril sem se, vzroka bolečine več ni, ni mi jo treba več zaznavati”. Če so naši zavestni odzivi (kretnje) bolj ali manj premišljeni, imamo na čustva dosti manjši zavesten vpliv in nas včasih nič ne more spraviti v dobro voljo, drugič pa se smejemo, tudi če pademo. In še sorazmerno težje je zavestno vplivati na ventile.

    Najprej je treba poskrbeti za odsotnost slike (zapremo oč), zvoka (gremo zvočno izoliran prostor), vonja, okusa, po možnosti pa še nezaželene dotike in temperature. S tem prekinemo dotok velikanski količini dražljajev in možgani se imajo naenkrat čas ukvarjati tudi s signali, ki jih pošiljajo živci na mezincu noge. Oziroma – če želimo nekaj zavestno zaznati, moramo odpraviti moteče dejavnike.

    V takem stanju je možno odpreti/zapreti skoraj poljubne ventile (po osnovnih telesnih funkcijah ni dobro šariti nepoučen, k sreči je tak poseg tudi najtežji).

    Bistvo vsega pa je, da ko enkrat zaznate bolečino, poskušajte odpraviti vzrok zanjo, ne pa da se spravite odpraviti njeno zaznavanje. Kajti nekateri vzroki s časom poskrbijo, da jih enostavno ne morete več ignorirati.

    LP, Igor

  • 25. igo  |  30.12.2009 ob 18:57

    Ah, ja, le od kod neki to vem … ?

    Reklama gor ali dol … Vir je knjiga z naslovom: “Knjiga o lebdenju”. A je ne berite zgolj kot reklamo za storitev, ampak predvsem med vrsticami. LP, Igor

  • 26. P.J.  |  30.12.2009 ob 21:17

    P.J.

    @igo: se popolnma strinjam s teboj. zato je sporočilo kolikor se da kratko in jedrnato. Kot ugotavljaš celo preveč.

    Se tudi strinjam s teboj, da je treba zdraviti vzrok, saj je bolečina le simptom.

    Ali je za odpravo glavobola potrebno brati Petera Russela ali ne, pa sva očitno različnega mnenja.

    A sem vseeno prepričan, da znava oba odpraviti vzrok glavobola. To se mi zdi pa bistveno vprašanje te teme.

  • 27. Plujem  |  30.12.2009 ob 23:00

    Plujem

    Igor – Hvala za detajlno opredelitev. Se strinjam o tistem z vzroki. Za dolgotrajno zdravje je potrebno vzroke odkriti in jih odpraviti. Odpravljanje bolečine je le simptom. Vendar so bolečine pri nekaterih (boleznih) trajno pristotne; vsaj pri meni so, zato se bolečine lepo znebim, in potem odpravljam vzrok.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats