Arhiv dne 28.12.2009

Prerojena

12 komentarjev 28.12.2009 Plujem

Zbudila sem se kot prerojena. Polna energije. Vesela. Več kot očitno mi je koristilo, da sem si nastavila ogledalo in rekla bobu bob.  Ponovno se mi zdi, da bom vse zmogla. Tako na zdravstvenem kot na službenem področju. Ponovno sem dobila veselje, da grem ven. In da se ne skrivam več doma. Ponovno sem se začela počutiti dobro v svojem telesu.

Bolečine se mi ponovno zdijo le postranski del življenja in ne njegovo osredje. Navade se zdijo popolnoma spremenljive. Korak naprej pa je znova dobil smisel.

Zdi se mi, da bi ta trenutek lahko premikala gore. Zdi se mi, da bom zmogla vse, kar si bom zadala. Zdi se mi, da je vse enostavno. Ter da je svet čudovit in vesel.

Da. Niha moje počutje. Prav tako razpoloženje. Ampak takšna sem. In to se mi zdi dobro. Ker zmorem občutiti in iskreno izraziti moja občutja.

Zato sem Plujem. Ker plujem gor in dol po valovih. V mirnih in nemirnih vodah. :)

Foto (c) Horacio Cardozo

Foto (c) Horacio Cardozo

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Cena za strah

2 komentarjev 28.12.2009 Plujem

Spet ne morem spati. Napetost v telesu je tista, ki me drži pokonci. Vse se je nekako namešalo na kopico. Predvsem pa to, da sem ponovno pozabila na sebe. Ponovno sem pozabila slediti ritmu, ki bi me vodil do zdravja. Spet dajem prednost človeški pohoti (ki jo obožujem) in pozabljam na to, da je sedaj nujno čas, da negujem tudi svojo dušo.

Ker mi jasno govori, da jo zanemarjam. Ker se ponoči zbujam. Ker ponoči vstajam. Ker imam nočne more. Ker imam vse hujše zdravstvene težave. Ampak ne zaradi drugih. Zaradi sebe. Ker sem spet prenehala brati. Ker sem spet zamenjala ritem, ker mi perverzije toliko pomenijo. Ker sem spet obupala nad vsem in se predala v to, da pač tako je. In da bo že nekega dne boljše. Da pač pride vse ob svojem času. Da pač vsak nosi svoje križe. Da pač moramo vsi dojeti svoje lekcije.

Saj vse to drži. Ampak predajanje življenju in čakanje, da bo boljše, so dejanja in besede strahopetca. To so dejanja in besede tistega, ki pokorno in otopelo čaka, da se bo nekje nekaj premaknilo. Ampak. Ej. Ne bo se. Ne bo se premaknilo, dokler tega ne bom naredila sama.

Pa ne govorim o ljubezni. Temveč o zdravju. Predvsem o (samo)zdravljenju. In o tem, da sem se začela pred časom širokoustiti, da to zmorem sama. In kje sem sedaj?

Vsa zapečkarska sedim doma in ugotavljam, da se vsak dan počutim slabše. Da. Seveda se. Ker samo čakam. Koga? In kaj? Nič drugega kot limun, da postane sladek. Kar pa ne bo. Sam od sebe že ne. Pa tudi, če ga namažeš s cukrom, bo še vedno kisel.

Zato vsa fasada odpade. Sedaj je čas, da si nastavim ogledalo. Da si po vseh napotkih ostalim, končno tudi sama pogledam v obraz. Predvsem na področju zdravja. Tisto mi najbolj manjka. Drugje sem si že večkrat.

Da karte položim na mizo ter si dikretno in iskreno priznam, da sem začetnik. Začetnik na področju (samo)zdravljenja. In da moram začeti s počasnimi koraki.

Časi, ko sem bila fizično močna, so že zdavnaj minili. Sedaj sem šibka. In ne vem, zakaj tega ne morem preprosto sprejeti. Da pač sedaj to tako je. In da je pot do fizične moči pač dolga, ni pa nemogoča.

Da je pač potrebno začeti. NA ZAČETKU. Ne pa nekje vmes. S prepričanji, da mi mišice še vedno dajo vse to, kar so mi včasih. KER MI NE. Res ne vem, koliko znakov še rabim. Vsi obiski urgence, ker sem pretiravala. In vse dodatne zdravstvene težave, ki so se nagnetle, ker se nisem poslušala, me še vedno niso izučile.

Se mi zdi, da bi mi vesolje včasih moralo nabiti listek na glavo, da bi mi postalo dovolj jasno. Ker se mi vsi tisti namigi, ki jih sicer dobro vidim, pač (na žalost) ne zdijo dovolj pomembni. Zato še vedno ždim na nekih lovorikah, ki me branijo. “Ah, kaj pa je to za nas. Piece of cake.” Včasih je temu res bilo tako. Sedaj je drugače.

In namesto, da se skrivam doma in čakam, da bo napočil trenutek, tako kot je leta nazaj. Moram začeti aktivno delati. Na vseh področjih. Tudi na športnem. Ne glede na to, da so mi vsi vse odsvetovali.

Čas je, da glasno povem, da brez športa nisem srečna in pika. Da brez fizične aktivnosti vegetiram. Tudi duševno. Zapiram se vase in izginjam. Tudi vase. Sploh pa pred drugimi.

Zato mi je sedaj čudovito, da me je nekdo znova začel prebujati. Prebujati erotično. Čeprav me je strah. Presneto strah. Strah, ker sem se ravno pred kratkim tako udobno in varno skrila v svojo školjkico. In prenehala razmišljati o dotikih, poljubih, zatrdlinah in vseh ostalih lepotah pohotnosti. Ampak prišlo je kot naročeno.

Zato, da se naučim. Uskladiti. Vse. Celotno življenje. Brez izolacije in iskanja nekih varnih kotičkov. Brez predajanja oguljenim frazam “saj bo boljše”, “vse se zgodi ob svojem času”, “vsak na svoj način dojema lekcije”. Ki mi gredo že zelo na živce. Čeprav so resnične. Ampak ne v smislu zapečkarskega skrivanja pred vsem in vsemi. To ni rešitev.

Končno je čas, da se osvobodim. Vseh okov, ki sem si jih dala. Vseh ograj, ki sem si jih postavila. Vseh strahov, ki sem se jih oprijela, ker mi je bilo tako lažje. Manj naporno. Čeprav slabše in manj učinkovito.

Sedaj je čas, da spet začnem živeti. In čas je, da znova začnem športati. Ker edino to me bo ozdravilo.

Kako bom to naredila, še ne vem. Ker je tudi “learning hard way” tukaj odpovedal. Kljub temu, da so se mnogi poskusi ponovne športne aktivnosti končali v beli postelji, me še vedno ni izučilo. Še vedno sem prezahtevna do sebe. Kljub temu, da vem (teoretično), da ne smem pretiravati. In da (teoretično) vem, da moram delati “po pameti”. Ampak sčasoma se bom naučila. Vsaj upam. Ker je to edina pot. Edina pot do zdravja. Ampak najprej se moram osvoboditi vseh pranj možgan, kaj je dobro in kaj ne. Kaj smem in česa ne.

Ja. Ja. Saj vem. Pisala sem že o tem. Večkrat. V različnih delih. Na različne načine. In vsakič znova se mi je zdelo, da sem nekaj dojela. Saj sem. Takrat mi je bilo vse jasno. Potem pa sem spet nekje skrenila.

Tokrat se mi je to zgodilo ob zadnjih izvidih. Ki so me popolnoma iztirili. In mi zavrteli ritem. Za vsa leta za nazaj. Za hip sem razmišljala celo o varianti medikamentov, ki bi me nekje ozdravili, drugje pa povzročili tragične posledice. A res samo za hip. Delovanje telesa je vsekakor pomembnejše od njegovega izgleda. Zato sem medikamente odklonila ter se odločila, da se bom zdravljenjem spopadla sama.

Zdelo se mi je, da mi bo lažje, ker sedaj vem več o tem, kako mi deluje telo. A vendar mi je bilo še težje. In še vedno mi je. Zato sem se v času sprejemanja novih dejstev umaknila. In se znova skrila v udobno domače okolje. Kjer se počutim nabolj varno v svoji udobni pižamici. Ko sem lahko odmaknjena od okolice in zavita v svoje misli.

Ki pa so postale otopele. In ne delajo tistega, kar bi morale. Na začetku sem se branila, da pač rabim počitek. A sedaj sem ugotovila, da sem se znova znašla v nekem krogu. Znova sem se ujela v zanko lastne neučinkovitosti in znova sem začela verjeti, da bo to stanje pač ostalo. Saj ne, da bi jokala. Niti ne, da bi bila slabe volje. Sem dobre volje. Nasmejana. A znotraj otopela. Skoraj brez upanja, da mi bo uspelo.

Ko se mi to zgodi, moje telo zažene alarm. Na vse pretege kriči, da bi začela poslušati. In ko končno prisluhnem in začnem ukrepati, se šele začenja umirjati. Vsi simptomi so jasni. Že nekaj tednov se dogajajo. Najprej sem jih opravičevala z delom. Nato z utrujenostjo. Potem z začetkom prehlada, ki ga potem sploh ni bilo. Pa še s čim. Nocoj pa sem si končno priznala, da sem se kljub vsej svoji vnemi in prizadevnosti spet nekje izgubila in se predala. Da sem se v reki, ki me nosi, prevrnila s svojim čolničkom. In da čakam, da me nekdo reši. Da mi nekdo poda roko. Čeprav mi je več kot jasno, da pač nikogar ni. In da tudi nikogar ne bo. KER SE MORAM REŠITI SAMA. In to čimprej. Ker bo les drugače začel trohneti. Čolnički so pač takšni. Če so zapuščeni. ZATO MORAM UKREPATI.

Ker samo to bo učinkovito. Ker samo tako bom začela. Brez izgovorov, ki jim imam trenutno polna usta! In zakaj jih imam? Ker me je strah. Strah še enega neuspeha. Ker me je strah ponovnih belih postelj.

Ampak, če je to cena, da bo spet vse odlično. Potem je to cena, ki sem jo pripravljena plačati.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , , , ,


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats