Srce na verigi

27.12.2009

Minilo je že več kot leto dni, odkar sem se te nazadnje dotikala. Minilo je že več kot leto dni, odkar sem te nazadnje videla. Minilo je že več kot pet mesecev, odkar sem te nazadnje slišala. In minilo je že več kot štiri mesece, odkar sva si nazadnje pisala.

Na začetku mi je bilo nevzdržno. Zdelo se mi je, kot da bi se čas ustavil. Hrepenenje po tvojih dotikih, po tvojem objemu, še bolj pa po tvojem glasu, se je večalo. Ves čas se mi je zdelo, da se boš vrnil. Da se bo kar zgodilo. Ker se mi je tako zdelo, da je vse na svojem mestu.

A se nisi. Niti javil se nisi. Zato sem se navadila. Da te pač ni. Sprejela stanje. Čeprav sem globoko v sebi čutila, da se boš znova oglasil. In res si se. Na mojo čestitko za tvoj rojstni dan. Ter mi razložil stanje zadnjih mesecev. Pa sem razumela. Najrajši bi te objela. Te poljubila. Tako globoko sem te še vedno čutila.

A nisem. Ker mi nisi dal priložnosti. Dogovarjala sva se za novo snidenje. A sem čutila, da ni pravi čas. Tudi ti si občutil enako. Zato se nisva srečala. A ves čas se mi je zdelo, da je to samo vmesna faza. Da je to samo prehodna faza do najine sreče.

Še nikoli prej se mi ni tako intenzivno dogajalo. Bilo je že kdaj prej podobno, a nikoli tako močno. Tokrat je bilo globoko. Nisem se počutila zaljubljeno. Ni se mi zdelo, da slišim travo rast. Ker si za to niti nisem dala priložnosti. Preveč me je bilo strah. Sem se pa počutila povezano. Z vsem, kar si bil. In z vsem, kar si. Globoko. Kot del celote. Še nikoli prej nisem tega občutila tako močno.

Saj sem vmes pozabila. Poskusila drugje. Imela občutek, da sem šla naprej. A vsakič znova sem se zalotila, kako me na drugih privlačijo le tiste stvari, ki so podobne tvojim. Najhujše je bilo jeseni. Sredi množice tisočih ljudi sem opazila le enega. Malce starejšega, s črnimi očali. V trenutku mi je bil všeč. Lahko bi ga poljubila kar tam. Sredi hodnika. Kar me je čisto zmedlo. Ni mi bilo jasno, zakaj me je v trenutku tako pritegnil. In sredi večerje, ko je sedel za sosednjo mizo, a hkrati nasproti mene, me je zadelo. V trenutku, ko je snel očala. Imel je skoraj enake poteze obraza, kot so tvoje. Sem kar zaključila z večerjo in odšla domov. Nisem zdržala. Bil je prehud preblisk. Premočni fleši za nazaj. Za vse, kar sva počela. Za vse igrice, ki sva se jih igrala. Za vse ideje, ki sva jih uresničevala. Bilo je preveč. Zato sem odšla domov. Otopela.

Nekaj dni sem znova žalovala. In znova ugotovila, da moram naprej. Da moram sprejeti, da te ni več ob meni. In da te ne bo več ob meni. Tudi prijatelji so že obupali. Kar niso mogli razumeti, kaj neki me drži pri tebi. Saj še sama nisem točno vedela. Samo držalo me je. Zato sem vedela, da moram začeti druge zgodbe. In sem začela. Novo. Svežo. Bilo je prijetno. Na začetku. Nato me je spet vse zmotilo. Ah. Seveda me je. Ker ni bil ti. Ker ni imel tiste prefinjene perverznosti, posute s stabilnostjo in odgovornostjo. Ker ni imel občutka zame in za branje mojih frekvenc. Oh, kako dobro si ti to znal. V trenutku si vedel vse. Ravno zato si me verjetno tako začaral. Ker si videl v mene. Ker si mi dajal moč. Ker si prišel ob ravno najboljšem trenutku. In ker si bil preprosto čudovit. Točno tak, kakršen si bil. Odgovoren. Pozoren. Skromen. Pohoten. Strasten. Četudi vase zaprt in malce nezaupljiv.

Velikokrat sem se spraševala, če sem ti vse te dobre značilnosti samo pripela. Ker, če bi resnično videl v mene, bi razumel tudi to, da te še vedno čutim. Kaj čutim, ne vem. Čutim pa. Globoko. Saj morda si vedel. Pa ti preprosto ni bilo mar. To je še najverjetneje. In tudi najbolj boleče.

Čeprav živim popolnoma običajno. Smejem se. Veselim se. Zadovoljna sem. Tudi misli zmorem skladati v ljubeznice brez tvoje omembe.

Zakaj se mi torej dogaja, da se znova vračam k tebi? Nikoli prej se mi še ni dogajalo kaj podobnega. Vedno sem zmogla naprej. Saj tudi tukaj grem. In pozabim. Sedaj redko mislim na tebe. Tudi za praznike ne čutim potrebe, da bi ti pisala. Čutim, da nima smisla. Takšna, da bi se komu vsiljevala, niti nikoli nisem bila. Kljub vsemu bi rada povezavo pretrgala. Četudi se najverjetneje dogaja samo še v meni.

Vem pa, da je. Da je še vedno prisotna. Tudi, če se več dni ne spomnim nate. Tudi, če si ne želim  biti s tabo. Povezava še vedno je. In to vedno znova ugotovim takrat, ko me prevzamejo moški, za katere kasneje ugotovim, da imajo nekaj skupnega s tabo.

Zato je sedaj čas. Čas, da potegnem črto. Čas, da preneham varovati svojo posteljo zate. Sedaj je čas, da grem naprej. Ker si ti že zdavnaj odšel.

Zato ti tukaj voščim srečno. Zato ti tukaj voščim vse najboljše. Četudi tega verjetno nikoli ne boš bral.  Četudi sploh ne veš, da včasih še vedno pomislim nate. In četudi se tudi ti več ne spomniš name.

A nekega dne te bom znova videla. Ker imam še nekaj zate. In tudi ti imaš nekaj zame.  Nekaj, kar si poiskal. Ker sem te pred meseci za tisto prosila.

Ampak to bo šele takrat, ko bo čas dozorel. To bo šele takrat, ko si bom zares želela. To bo šele takrat, ko bom to zmogla. Ko bom zmogla biti neobremenjena. Ko bom zmogla stopiti naprej.

Takrat bo verjetno izginila tudi famoznost najine povezave. Takrat se mi bo tudi vse  najino zdelo običajno. In kot delček (preteklega) življenja. Sedaj tega ne zmorem. Ne še. Zato se umikam. Da pretrgam vez. Da se osvobodim od tebe. Da se osvobodim verige. Čeprav sem si okove nadela sama. In sama si jih sedaj tudi snemam. Zase. Za svoj mir. Za svojo srečo. Za sproščenost. Za veselje. In za ljubezen.

Foto (c) Pindyurin Vasily

Foto (c) Pindyurin Vasily

  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, ljubeznice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

 

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats