Arhiv dne 27.12.2009

Kuhanček z dodatki :)

2 komentarjev 27.12.2009 Plujem

Od kosila je ostalo še nekaj Renskega rizlinga, ker gostje niso spili cele steklenice. Preostanka nisem želela vreči stran, niti ga nisem želela spiti, zato sem razmišljala, kaj bi z njim. In prišla na idejo, da bi skuhala kuhančka.

Takšnega s prirejenim receptom. :) Ker tistih klasičnih ne maram. No. Pa tudi takšnega z dodatki sem pila samo enkrat (do danes).

In sem začela. Približno 4 dcl vina in 7 dcl vode. V posodo. S sladkorjem. Oziroma v mojem primeru s tekočo fruktozo (8 velikih žlic). S klinčki. In s cimetom.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Na ognju sem pustila ravno toliko, da je se je mešanica dobro ogrela, nato pa sem dodala kolobarje pomaranče in eno razrezano rezino limone. Ter zavrela. (Da. Vem. Z vretjem se izloči alkohol. :) :lol: )

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Čez kakšno minutko sem odstranila limonine kose in pustila vreti še kakšnih pet minut. Nato sem posodo odstavila. Odstranila pomarančne rezine. In postregla.

V skodelici. S pomarančo na robu.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pa na zdravje. :)

Ker se res prileže v teh mrzlih dneh. (Četudi skoraj brez alkohola.) :mrgreen:

Ocena: Okusno, dišeče in skoraj brez alkohola. Odlično za pogret’ telo. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, iz domačega kotla, tisto moje novo Tagi: , ,

Srce na verigi

Dodaj komentar 27.12.2009 Plujem

Minilo je že več kot leto dni, odkar sem se te nazadnje dotikala. Minilo je že več kot leto dni, odkar sem te nazadnje videla. Minilo je že več kot pet mesecev, odkar sem te nazadnje slišala. In minilo je že več kot štiri mesece, odkar sva si nazadnje pisala.

Na začetku mi je bilo nevzdržno. Zdelo se mi je, kot da bi se čas ustavil. Hrepenenje po tvojih dotikih, po tvojem objemu, še bolj pa po tvojem glasu, se je večalo. Ves čas se mi je zdelo, da se boš vrnil. Da se bo kar zgodilo. Ker se mi je tako zdelo, da je vse na svojem mestu.

A se nisi. Niti javil se nisi. Zato sem se navadila. Da te pač ni. Sprejela stanje. Čeprav sem globoko v sebi čutila, da se boš znova oglasil. In res si se. Na mojo čestitko za tvoj rojstni dan. Ter mi razložil stanje zadnjih mesecev. Pa sem razumela. Najrajši bi te objela. Te poljubila. Tako globoko sem te še vedno čutila.

A nisem. Ker mi nisi dal priložnosti. Dogovarjala sva se za novo snidenje. A sem čutila, da ni pravi čas. Tudi ti si občutil enako. Zato se nisva srečala. A ves čas se mi je zdelo, da je to samo vmesna faza. Da je to samo prehodna faza do najine sreče.

Še nikoli prej se mi ni tako intenzivno dogajalo. Bilo je že kdaj prej podobno, a nikoli tako močno. Tokrat je bilo globoko. Nisem se počutila zaljubljeno. Ni se mi zdelo, da slišim travo rast. Ker si za to niti nisem dala priložnosti. Preveč me je bilo strah. Sem se pa počutila povezano. Z vsem, kar si bil. In z vsem, kar si. Globoko. Kot del celote. Še nikoli prej nisem tega občutila tako močno.

Saj sem vmes pozabila. Poskusila drugje. Imela občutek, da sem šla naprej. A vsakič znova sem se zalotila, kako me na drugih privlačijo le tiste stvari, ki so podobne tvojim. Najhujše je bilo jeseni. Sredi množice tisočih ljudi sem opazila le enega. Malce starejšega, s črnimi očali. V trenutku mi je bil všeč. Lahko bi ga poljubila kar tam. Sredi hodnika. Kar me je čisto zmedlo. Ni mi bilo jasno, zakaj me je v trenutku tako pritegnil. In sredi večerje, ko je sedel za sosednjo mizo, a hkrati nasproti mene, me je zadelo. V trenutku, ko je snel očala. Imel je skoraj enake poteze obraza, kot so tvoje. Sem kar zaključila z večerjo in odšla domov. Nisem zdržala. Bil je prehud preblisk. Premočni fleši za nazaj. Za vse, kar sva počela. Za vse igrice, ki sva se jih igrala. Za vse ideje, ki sva jih uresničevala. Bilo je preveč. Zato sem odšla domov. Otopela.

Nekaj dni sem znova žalovala. In znova ugotovila, da moram naprej. Da moram sprejeti, da te ni več ob meni. In da te ne bo več ob meni. Tudi prijatelji so že obupali. Kar niso mogli razumeti, kaj neki me drži pri tebi. Saj še sama nisem točno vedela. Samo držalo me je. Zato sem vedela, da moram začeti druge zgodbe. In sem začela. Novo. Svežo. Bilo je prijetno. Na začetku. Nato me je spet vse zmotilo. Ah. Seveda me je. Ker ni bil ti. Ker ni imel tiste prefinjene perverznosti, posute s stabilnostjo in odgovornostjo. Ker ni imel občutka zame in za branje mojih frekvenc. Oh, kako dobro si ti to znal. V trenutku si vedel vse. Ravno zato si me verjetno tako začaral. Ker si videl v mene. Ker si mi dajal moč. Ker si prišel ob ravno najboljšem trenutku. In ker si bil preprosto čudovit. Točno tak, kakršen si bil. Odgovoren. Pozoren. Skromen. Pohoten. Strasten. Četudi vase zaprt in malce nezaupljiv.

Velikokrat sem se spraševala, če sem ti vse te dobre značilnosti samo pripela. Ker, če bi resnično videl v mene, bi razumel tudi to, da te še vedno čutim. Kaj čutim, ne vem. Čutim pa. Globoko. Saj morda si vedel. Pa ti preprosto ni bilo mar. To je še najverjetneje. In tudi najbolj boleče.

Čeprav živim popolnoma običajno. Smejem se. Veselim se. Zadovoljna sem. Tudi misli zmorem skladati v ljubeznice brez tvoje omembe.

Zakaj se mi torej dogaja, da se znova vračam k tebi? Nikoli prej se mi še ni dogajalo kaj podobnega. Vedno sem zmogla naprej. Saj tudi tukaj grem. In pozabim. Sedaj redko mislim na tebe. Tudi za praznike ne čutim potrebe, da bi ti pisala. Čutim, da nima smisla. Takšna, da bi se komu vsiljevala, niti nikoli nisem bila. Kljub vsemu bi rada povezavo pretrgala. Četudi se najverjetneje dogaja samo še v meni.

Vem pa, da je. Da je še vedno prisotna. Tudi, če se več dni ne spomnim nate. Tudi, če si ne želim  biti s tabo. Povezava še vedno je. In to vedno znova ugotovim takrat, ko me prevzamejo moški, za katere kasneje ugotovim, da imajo nekaj skupnega s tabo.

Zato je sedaj čas. Čas, da potegnem črto. Čas, da preneham varovati svojo posteljo zate. Sedaj je čas, da grem naprej. Ker si ti že zdavnaj odšel.

Zato ti tukaj voščim srečno. Zato ti tukaj voščim vse najboljše. Četudi tega verjetno nikoli ne boš bral.  Četudi sploh ne veš, da včasih še vedno pomislim nate. In četudi se tudi ti več ne spomniš name.

A nekega dne te bom znova videla. Ker imam še nekaj zate. In tudi ti imaš nekaj zame.  Nekaj, kar si poiskal. Ker sem te pred meseci za tisto prosila.

Ampak to bo šele takrat, ko bo čas dozorel. To bo šele takrat, ko si bom zares želela. To bo šele takrat, ko bom to zmogla. Ko bom zmogla biti neobremenjena. Ko bom zmogla stopiti naprej.

Takrat bo verjetno izginila tudi famoznost najine povezave. Takrat se mi bo tudi vse  najino zdelo običajno. In kot delček (preteklega) življenja. Sedaj tega ne zmorem. Ne še. Zato se umikam. Da pretrgam vez. Da se osvobodim od tebe. Da se osvobodim verige. Čeprav sem si okove nadela sama. In sama si jih sedaj tudi snemam. Zase. Za svoj mir. Za svojo srečo. Za sproščenost. Za veselje. In za ljubezen.

Foto (c) Pindyurin Vasily

Foto (c) Pindyurin Vasily

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ljubeznice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Črka na črko

4 komentarjev 27.12.2009 Plujem

Pri komentatorjih blogov je več skupin. So takšni, ki se v zapisih najdejo in se z njimi poistovetijo. Komentirajo iz različnih vzgibov. Nekateri izrazijo samo strinjanje. Nekateri nestrinjanje. Nekateri k temu dodajo še utemeljitev. Nekateri pa zapisano ponazorijo s podajanjem lastnih izkušenj. Njihovi nameni so (v večini) dobronamerni. Včasih so komentarji tudi njihov ventil. Za izražanje nečesa, kar želijo sprostiti.

Naslednja skupina komentatorjev so tisti, ki imajo samo en namen. Izražati svoje nestrinjanje. Njihovi nameni običajno niso dobri, saj dejanja usmerjajo v žaljenje in poniževanje tistega, ki piše. Ne njegovih besed, dejanj, temveč njegove osebnosti. Dostikrat so ti komentatorji osebe, ki se jim zaradi navidezno anonimnega virtualnega okolja razveže “jezik”. Mnogokrat zato, ker v realnosti ne upajo spregovoriti. Dostikrat tudi zato, da bi osebi (ki jo osebno poznajo in berejo njen blog) “vrnili” za nekaj, kar jim ni prav v realnem svetu.  V največ primerih pa zaradi sproščanja nekih lastnih frustracij. Ali ker preprosto uživajo v tem, da so (po njihovih besedah) kritični in direktni. Zaradi lastne potrebe po tem, da nekomu povedo, da nimajo prav ter s tem pokažejo, da imajo prav sami.

Ampak, hej. Nekaj pozabljajo. Blogi so tako odlični preprosto zato, ker jih ni nujno brati. Če nam vsebina ne ustreza, lahko okno preprosto zapremo. Vzgibi tistih, ki žalijo pisanja drugih, lahko najdemo tudi v zdravljenju lastnih kompleksov. Takšno komentiranje jim lahko pomeni ventil. Ventil za sproščanje negativizma.

Saj kritika je vedno sprejemljiva. Pomembno je le, kako je podana. Vljudnost je bistvena. Ali še bolje. Veščine komunikacije so tiste, ki štejejo največ.

To bi morali vedeti tudi tisti, ki ne zmorejo preko okvirja samopromocije. Tudi pri komentarjih tujih blogov.

Razlogi za takšna dejanja so različni. Najpogosteje pa zgolj potreba po tem, da so od nekoga nekje opaženi. Tudi če z vidika kritike. Bistveno je, da je prepoznano njihovo delo; in tudi oni sami. A vendar. Vsako (tudi besedno) vsiljevanje pri ljudeh ustvarja občutek odpora. Največkrat preprosto zato, ker se ljudje radi odločajo sami. Samohvala pa že od nekdaj ni dobro sprejeta. Ljudje imajo rajši skromno nevsiljivost. Saj veste; dobro blago se samo hvali.

Potem pa so tukaj tisti, ki berejo. Redno. A ne komentirajo. Nikoli.  Ali pa samo takrat, ko se počutijo “poklicane”, “izzvane”, da kaj povedo. Razlogi za to so različni. Nekaterim se preprosto ne da. Radi samo preberejo zanimive zapise, kadar imajo čas. Drugi si ne upajo, ker ne vedo, kako bodo njihove besede sprejete. Tretji se z napisanim strinjajo in se jim zdi neumno zapisati samo “strinjam se”. Spet četrti pa v komentarjih ne vidijo smisla. Rajši razmišljajo v svoji glavi. Največ pa je verjetno tistih, ki uživajo, ko berejo utrinke iz življenja drugih. Od razmišljanj, dogodkov, do intimnih dejanj. Z nekaterimi se identificirajo. Pri kakšnih dobijo nove ideje. Morebiti tudi nasvete. Tudi sprostitev.

Včasih se s pomočjo komentarjev  razvije dobra debata. Včasih tudi kakšna nova ideja. Predvsem pa so zanimivi različni pogledi ljudi. Predvsem to, kako lahko enak sestav 10 ljudi razume popolnoma drugače. Nekateri tudi čisto mimo namena zapisanega. S tem pridobi tudi pisec. Kako v bodoče zapisati stvari, ki jih ima v glavi, tako, da bodo razumljive. Seveda, če želi, da so. Vsaj razumljene,  četudi ne sprejete. Ker tisti, ki ne želijo slišati drugih vidikov, mnenj in idej, niti ne omogočijo komentarjev.

Zakaj pa vi komentirate? In tudi. Zakaj ne komentirate? :)

vir neznan

Foto: vir neznan

  • Share/Bookmark

Kategorija: bloganje, dnevnice, tisto moje novo Tagi: , ,


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats