Namen praznikov

26.12.2009

Namen (katerihkoli, še posebej pa božičnih) praznikov je odvisen od več stvari. Najprej od tega, kako si vzgojen. Največ pa od lastnega prepričanja. Mnogokrat je ravno v tem času na delu tudi dvoličnost. Dvoličnost obnašanja. Večina jih namreč ravno za praznike postane bolj strpnih. Ker se jim zdi, da je takšen običaj, najverjetneje. Mnogi se med božično-novoletnimi prazniki ne kregajo. Ker se jim zdi, da se to za praznike res ne spodobi. Ostale dni v letu je sprejemljivo. Ampak, ej. Za božič pa ne. Takrat se imamo radi. Takrat se razumemo in se ne kregamo. Ker je takšen običaj. Pa je res?

Nekateri božiča sploh ne praznujejo. Zaradi drugačne vere in drugačnega prepričanja. Ti prazniki jim  predstavljajo samo dela proste dneve, več od tega pa ne. Za njih se od 24.12. do konca leta čas ne “ustavi”. Njim teče enako. Celo leto.

Mnogi božič praznujejo zaradi vere in verskih navad. Udeležijo se maše in prazujejo zaradi njegovega rojstva. Mnogi pa božič praznujejo, ker se to pač počne. Ker je to pač navada večine. Brez verskega ozadja.

Večini pa je enako družinsko druženje. Ko preko dneva ali ob večerih igrajo družabne igre in se posvečajo družini (in prijateljem). Z mojega vidika je to najpomembnejši in najlepši del praznikov. Pa ne zato, ker tega celo leto ne bi izvajali. Temveč zato, ker se zaradi prostih dnevov zberemo skupaj in imamo več časa. Najljubše mi je sedenje na kavču in klepetanje. Ob dišečem čaju in prijetni glasbi. Res sem srečna, da imam vse to na razpolago. Sploh letos, ko je to potekalo točno tako, kot opisujejo mnogi. Lanski je bil namreč težji. Bil je preživet za bolnišničnimi zidovi. S solzami v očeh in strahom pred naslednjim dnem. K sreči se je dobro izteklo. Sem se pa marsikaj naučila. Sploh o življenju. Predvsem o smislu obstoja.

Letošnji božič sem se tako še večkrat spomnila na tiste, ki ležijo v belih posteljah. Pa na vse njihove svojce. Pa tudi na tiste, ki so morali te dneve preživeti v službi. Pa ne po lastni izbiri. Temveč zaradi narave dela. Pa na tiste, ki so bili osamljeni. Ki bi si želeli družbe, družine, pa to ni bilo mogoče.  Pa tiste, ki bi želeli domov (v družinski) krog, pa ne morejo. Zaradi razdalje ali drugih razlogov. Pa tudi na tiste, ki se dnevno borijo, kaj bodo dali v “lonec”.

Ob vseh dobrotah, ki se prodajajo v trgovinah in vseh (pre)obilnih nakupih ljudi, se vprašam, zakaj nihče na vrhu ne ustanovi “nekaj”, kamor bi lahko darovali za pomoč pomoči potrebnim. Šmentana reč, kako me tale “naš” sistem jezi. Preveč je egoizma. Preveč zagledanosti v sebe. Preveč praznosti. In premalo človečnosti. Ne glede na to, da se slinijo s čestitkami. Ali po televiziji ali po radiu. Vsi imajo polna usta lepih želja. Ampak lepih želja za tiste, ki imajo vsaj toliko, da si jih lahko izpolnijo. Kaj pa tisti, ki si jih ne morejo? Kaj pa tisti, ki se ne morejo pogreti in si skuhati vsaj tople juhice? Kakšne želje namenijo njim?

Vem, da je potrebno nekaj generalnega pač povedati. Zaželeti večini. Pač tistim v osredju Gaussove krivuje. Kaj pa tistim, ki so na obrobjih?

Kaj pa tisti, ki zaradi vsespolšne eforije o družinskem snidenju, obupajo? V prazničnih dneh se poveča število namernih samopoškodb in samomorov. Ljudje ne vidijo več smisla. Zaradi osamljenosti. Pa še zaradi česa.

Kaj svetovati njim? Nekateri se ga zato v teh dneh napijejo. Praznike preživijo “odsotni”. Nekateri se poskusijo obnašati, kot da praznikov ni. Kot da so običajni delovni dnevi. V resnici pa jim je hudo. Spet tretji na silo iščejo pozornost. Kjerkoli in na kakršenkoli način. Tudi z zakonsko nesprejemljivimi dejanji. Dostikrat sem že slišala, da je slaba družba vseeno boljša kot nobena družba.

Še posebej v času praznikov. Ko je hrepenenje večine še večje. Ljudje vsaj globoko v sebi stremimo k veselju in k smehu. K dobri volji in k sreči. Partnerski, družinski ali prijateljski. Tudi tisti, ki vidijo smisel v obdarovanju. Čeprav se tega v večini niti ne zavedajo. Ker pač imajo. Če bi izgubili, bi vrednote razporedili drugače.

Žalostno je, da se ljudje najbolje učimo na podlagi težkih izkušenj. Žalostno je, da znamo odnose, dogodke in stvari v večini ceniti šele takrat, ko jih (skoraj) izgubimo. Dnevno pa na tisto, kar je največ vredno, dostikrat pozabimo. Spregledamo, ker se nam zdi samoumevno.

Morebiti je ravno čas praznikov pravi, da naredimo letno bilanco. Poleg svojih (ne)uspehov naredimo tudi seznam stvari, ki jih imamo (dnevno) na razpolago. Od mira, hrane, do družine, partnerja in otrok. Vse tisto, kar veliko pomeni. Še pomembneje pa je, da bi naredili analizo sebe. Svojega vedenja. In svojih dejanj. Predvsem pa pogledov. In spoštovanja drugih. Pa tudi to, koliko smo poslušali in slišali. Pa gledali in videli. Pa cenili in ljubili. Vse to zato, da bi se lahko izboljšali. Skozi celo leto. Vsaj v odnosih (kakršnihkoli). Ker so najpomembnejši. Tudi v času praznikov.  Ki so navsezadnje čisto običajni dnevi.

Foto (c) frommipov.blogspot.com

Foto (c) frommipov.blogspot.com

  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, praznično, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

 

8 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. nish  |  26.12.2009 ob 15:48

    Samo naslov sem prebrala. / sita sem razglabljanja o praznikih. prisiljena veselost. kameleoni.)

    Rada imam ljudi, ki se jih novodobna navlaka ne dotakne. /eeee, rada se imam. ;)

    Fajn bodi.

  • 2. Plujem  |  26.12.2009 ob 16:29

    Plujem

    Nish – Ja. Pretvarjanje, dvoličnost nekaterih. Sploh to, da za praznike živijo “boljše”. Ker se to kao spodobi. Bedno.

    Kar imej se rada. To je edino prav.

    Tudi ti se imej lepo. :)

  • 3. drmagnum  |  26.12.2009 ob 17:14

    drmagnum

    Veselimo se vsakega dne tudi čez vse leto. Veliko bo ostalo pričakovanj, v resnici pa se nam dogaja življenje. Izkoristimo ga!!!

  • 4. noah  |  26.12.2009 ob 17:46

    noah

    Že nekaj let Božič praznujem sam,ob mali smrečici,potici in kavi in vedno mi je lepo :lol:

    Je prišel sosed,ki ve da živim sam mimo okna in videl smrečico pa je vprašal, če dobim obiske. Ne, sem odgovoril,ta je tukaj samo zame :lol:

  • 5. lordwales  |  26.12.2009 ob 18:16

    Namen teh praznikov je v mojem primeru izpolnitev novinarske pogodbe – moje najlepše Božične ćestitke.

    Drugače pa priporočam fimsko komedijo kultnega režiserja Nigela Cola Dekleta z koledarja. ( reševanje vdove Grase )

    In seveda internetna komunikacija z oboževalkami

  • 6. Plujem  |  27.12.2009 ob 00:18

    Plujem

    drmagnum – Prav res. Se strinjam. Čim bolje gai zkoristi.

  • 7. Plujem  |  27.12.2009 ob 00:31

    Plujem

    noah – To je pa čudovito. Boš dal kakšno slikico na blog?

  • 8. Plujem  |  27.12.2009 ob 00:32

    Plujem

    lordawales – Vsak ima svoje namene. :) Tega filma pa še nisem gledala. Morda ga bom kdaj.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats