Arhiv dne 18.12.2009

Dol in gor z užitki

21 komentarjev 18.12.2009 Plujem

Začelo se je z muco. Tako lepo, mehko, črno. Ki je kar prosila po mojih dotikih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Po krajšem cartanju sem odšla naprej. Z nostalgijo sem obujala spomine na dneve, ko sem se še smela kopati. Za trenutek sem dovolila otožnosti, da me prevzame. Nato pa jo zavila v topel objem veselja, ki me bo pozdravil.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Morje je bilo čudovito. In sonce, ki je govorilo, da je že nekaj čez opoldan, me je kar vabilo, da bi se ulegla na pomol in uživala v žarkih.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Še bolj pa me je mikalo, da bi v dišečo slano vodo namakala noge.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vendar nisem. Neudobna oblačila so me opominjala, da je zunaj zima. Zato sem šla naprej. Najprej mimo gradbišča. Nato pa mimo hiš, za katere sem ugotavljala, ali so igrale vlogo v filmu Poletje v školjki.

Foto (c) Plujem

Mir in tišina sta me popolnoma prevzela. Ustavila sem se skoraj vsake 3 metre in posnela kar nekaj fotografij. Sploh obalno rastlinje je bilo zanimivo. Ponosno stoječi cvetovi so se bohotili po celotni brežini.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot me je vodila naprej. Najprej po ravnini. Mimo hiše in osamljenih čolničkov.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Nato pa navzgor. Kar so mi sicer odsvetovali, ker naj bi zame to sedaj bilo še prenaporno. A jih nisem poslušala. Zadnji čas je namreč, da poslušam samo sebe in svoje telo.

Uživala sem v vsakem koraku, ki sem ga naredila in se predajala mislim. Sploh ne vem od kje, so se mi prikradle ravno pohotne. In to o njemu (šele kasneje mi je bilo jasno, zakaj). Za hip sem postala in jih hotela odpraviti. Ker se mi je zdelo nesmiselno. A ni bilo uspeha. Zato sem se jim prepustila in jim dovolila, da se razbohotijo v zgodbo strasti.

Pot navzgor mi je tako krajšala želja po nabreklini, ki bi polnila moja usta. Pri cerkvi sem se ustavila in globoko zadihala. Ja. Precej sem brez kondicije. Ampak ni problema, to bomo vse nadomestili. Že v letu, ki prihaja. Prepričana sem v to. Samo pametno je treba pristopiti k izvedbi.

Nato sem šla naprej in poskusila misli zaposliti s tem, kako bi mi bilo lepo, če bi bila doma na Obali. In to na takšni točki, s katere bi imela razgled na morje. Njami.

Šla sem še mimo nekaj hiš in  ga zagledala. Skozi vejevje se je bohotil  na vrhu, nad morjem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Tam sem že bila. V preteklosti. Ampak vedno z avtomobilom do polovice. Tokrat pa sem prišla peš. Od spodaj gor. Ponosna, da mi je uspelo in da se počutim odlično, sem se ozrla naokoli. V trenutku so se mi odvili spomini. Spomini na nočno strast, ki sem si jo s takratnim privoščila v predlanskem poletju. Poiskala sem tisti kotiček in ga tudi slikala. Tokrat je bil dan. In takoj mi je bilo jasno, zakaj me je takrat “nekaj” (pa ne tisto, kar morda mislite) žulilo v koleno oz. rito. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Skoraj sem že hotela nazaj, ko me je prešinilo. Danes grem dol.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ne glede na to, da je strmo. Moram videti od blizu. Do sedaj je vedno bila tema, pa sem zaradi varnosti rajši ostala zgoraj. Tokrat pa je dan. In čas je, da začnem. Tudi z aktivnostmi.

Za hip sem postala, preverila počutje in se podala po poti. Zaliv je bil prav vabeč.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot pa niti ne preveč strma. Ozka, a dobro prehodna.

Foto (c) Plujem

Spet sem se ustavljala vsakih nekaj metrov in fotografirala, kako se približujem.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

In končno sem prispela. Premalo je pridevnikov, s katerimi bi lahko opisala svoja občutja, ko sem stopila na sivo obarvan prod. Z eno besedo, neprecenljivo.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Sprehodila sem se do skal in do konca “ovinka”. Misli so se prepuščale sproščanju in valovi so me pomirjali. Odkrila sem tudi nekaj “kotičkov”, ki jih bo potrebno nekega dne preizkusiti. :D

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ko je prišel še en fant, sem se podala nazaj. Na vrh.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Vmes sem se usedla na klopco. In uživala v razgledu.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pot nazaj je bila polna emocij. Vesela sem bila, da mi je uspelo. Da mi je uspelo dol in gor. In to z užitki.

(c) Plujem

Foto (c) Plujem

Današnji izlet mi je dal novih moči. In občutek, da je moj način (samo)zdravljenja pravi. :)

Jutri bom raziskovala druge koščke. Se že sedaj veselim. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, dopust, ko duša prede, križarjenja, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats