Arhiv dne 15.12.2009

Čokoladne kokice in seks

10 komentarjev 15.12.2009 Plujem

Začel se je en velik projekt, zaradi katerega smo se dobili na neki lokaciji, ki je imela polno nekih skritih kotičkov. Spali smo v sosednjem hotelu. Nekateri pa so bili tam blizu tudi doma.

Bila sem popolnoma razvneta. Vedela sem namreč, da ga bom tokrat prvič videla. Do sedaj sem ga poznala le po glasu. Pa tudi po pisanju. In precej me je vznemirjalo, da se bova sedaj videla tudi v živo. Govorilo se je sicer, da bo prišel s partnerko, a to me ni motilo.  Bil je preveč fatalen za to. Z očmi namreč lahko še vedno gledam. Četudi je poročen.

Prvi dan je bil uvodni. Srečali smo se. In videla sem nekaj sošolcev in kolegov, s katerimi smo sodelovali tudi pri drugih projektih. Kljub gužvi in dejstvu, da so bili zasedeni skoraj vsi skriti kotički, njega ni bilo. Vsaj govorilo se je tako. Da bo prišel menda kasneje, ko bodo stvari bolj na nivoju. To me je precej zmotilo. Res, da je deloval malo prevzetno, ampak sem tisto pripisovala mačizmu in dejstvu, da ga ženske obožujejo. Ne pa temu, da bil neodgovoren do projekta. Zato sem ga ponovno začela iskati. Imela sem namreč pomembe informacije za njega. In vedela sem, da si bo zaradi tega vzel čas zame. Spraševala sem udeležence in dobila napotke, da je že tukaj. Ampak inkognito. Zaradi nekih posebnih obveznosti.

A še preden sem lahko karkoli naredila, se je začelo divje odvijati. Nastala je panika, ker naj bi nas nekdo napadal. Le kdo, je bilo vprašanje, ki me je zadrževalo, da nisem vpijajoče odšla. In res se je izkazalo, da je bila to le marketinška poteza. Da so nezanesljivi odšli. Tisti, ki smo ostali, pa smo bili dodani na projekt. Ki več kot očitno ni bil tisti, zaradi katerega sem prišla. Spraševala sem se, če je to sploh pravi kraj. Če sem sploh prišla ob pravem času. Obstala sem v eni izmed tistih malih votlinic in razmišljala. Nato ga zaslišim.

Nekje malo stran. In začnem hiteti, da bi ga ujela. A vsakič se mi je izmuznil. Ostali so se že začeli norčevati, ker je bila moja obsesija po njem vse večja. In ko sem že ravno obupala in se podala v hotel, so me ujeli v dvigalo. Ki je imelo prehod v podzemlje. Ampak tja nisem hotela. Zato sem se z obema rokama oprijela železnega droga in še z dvema gostoma vztrajala, dokler se spodnja vrata niso zaprla. Takrat je dvigalo začelo divjati v višje nadstropje in sunkoma ustavilo v zadnjem. Kar odleteli smo ven. Živi. Malce prestrašeni.

In potem sem zavohala. Čokoladne kokice. Kako so dišale. Se jih še spominjate? Včasih so bile bolj popularne. Kar naenkrat sem se popolnoma sprostila in uživala v trenutku. Takrat ga ponovno zaslišim. Klical me je. Želja po njegovih intimnih dotikih me je takoj prevzela.

Ko pa sem se vsa potrebna obrnila, se mi je približevala njegova žena. S širokim nasmehom mi je podala veliko skledo čokoladnih kokic.  Kako so dišale.  Morala sem poskusiti. Njami. Bile so popolnoma sveže.

Zgledala je precej umazana. Imela je blatna lica. Ampak najprej se mi je zdelo, da je to od čokolade. Ampak ni bilo. Bila so res umazana. In takrat zagledam tudi njega. Prišel je skozi vrata. Namesto pričakovanih temnih las je imel sive. Umazane. Namesto ravnih so bili divje skodrani. Njegove oči so bile modro sivo zelene. Z rdečo obrobo.  Namesto rjavih. Lica pa umazana. Od saj, se mi je zdelo. Bil je precej nižji od pričakovanega. In suh. Z auštrgami, ki so mu pokonci držale hlače. Njegov pogled je bil pogled odvisnika. Tudi vonj je govoril o tem. A njegov širok nasmeh z iskrivimi oči je izdajal, da je s to zgodbo nekaj narobe. Prijela sem se za tisto skledo čokoladnih kokic in se zbudila.

Z okusom po čokoladi.

Zanimivo, kako sanje lahko pričarajo okus. Pa tudi priokus.

Sedaj se mi lušta čokoladnih kokic. Pa vam?

Se jih spomnite? Ste jih imeli radi? (c) veganaddict

  • Share/Bookmark

Kategorija: sanje, tisto moje novo Tagi: ,


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats