Arhiv dne 10.12.2009

Velika rita in zlato srce

35 komentarjev 10.12.2009 Plujem

Tako. Pa sem rekla na glas. Takšna pač sem. Baročnih oblin. S tipično žensko postavo, ki se je kljub športnim aktivnostim bohotila v izraziti hruškasti postavi. Bolezen je pustila nekaj posledic. A bodo sčasoma ponovno sanirane. In všeč sem si takšna. Ker se mi zdi, da to poudarja ženstvenost.

A to sploh ni bistvo. Tisto je skrito znotraj. In vsakič znova, ko ugotovim, da je večina ljudi plitkih, sem razočarana. Razočarana, ko vidim, da lepoto iščejo samo v telesnih potezah. Ko vidim, kako spregledajo bistvo, ki je očem skrito.

Ko se mi to zgodi pri ljudeh, ki se mi zdijo pomembni, mi je hudo. Ker vem, da jih ne smem poučiti. Nekaterim moram pustiti tudi oditi. In to ponavadi boli. Tudi ko se mi to zgodi pri ljudeh, ki naj bi me učili, me potre. Ker vem, da niso pravi učitelji. In da moram iskati druge. A jih še nisem našla. Vsaj pravih ne.

Nihče še ni videl v mene. Nihče si niti nikoli ni vzel dovolj časa, da bi me spoznal. Ne glede na večletno skupno življenje. Vse je bilo površinsko. Čeprav naj bi bilo globoko.

Večina jih niti ni sposobna globokih občutij. Zmorejo le plitkost, ki me peče. Da. Peče. Ker jim vidim globoko. Nekateri v sebi skrivajo bisere, ki se jih sploh ne zavedajo. Nekateri pa so prazni.  Četudi se delajo globoke. A pri vseh iščem dobre plati. Čeprav so me poučili, da je to nesmiselno. Ker lahko tako spregledam slabe.

In včasih slabim res ne dajem pozornosti. Ker verjamem, da bodo ljudje preprosto postali dobri. A le redki so zares dobri. Veliko je skritih namenov. In ti so v večini slabi. Zahrbtni. Tudi zlobni.

In tako ostane peščica res dobrih. A tudi med njimi ni nikogar, ki bi me zares poznal. Vsi so navajeni, da jim držim nastavljeno ramo. In da sem vedno tam. Za njih. Nasmejana. Dobre volje. In brez lastnih težav. Ko imam bledikast obraz, večina sploh ne opazi. Ko se mi lomi srce, ostajam sama. Ne zmorejo sočutja. V večini ne zmorejo nastaviti rame. Zato so robčki tisti, ki me rešujejo, ko perem oči.

In v večini me ne moti (več). Sem se navadila. Všeč mi je biti sama s seboj. In ne iščem novih ramen.

Kljub vsemu pa vsake toliko časa zahrepenim. Po toplem objemu še najbolj. Po takšnem, ki bi sprejel vse, kar sem.  Od mojega srca, do moje velike rite.  :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Je branje blogov voajerstvo?

7 komentarjev 10.12.2009 Plujem

Če smo blogerji (vsaj delno) ekshibicionisti različnih oblik, se mi pojavlja vprašanje, kako lahko označimo tiste, ki naše zapise berejo. Tiste, ki jih berejo, in podajajo komentarje. Kot tudi tiste, ki (različne) bloge redno berejo, a nikoli ne komentirajo.

Blogi namreč ponujajo vse. In vsakomur, ki ga zanima. Ampak zakaj jih zanima? Zakaj berejo? Razloge lahko iščemo v radovednosti, poistovetenju in tudi zadovoljitvi nekih potreb. Vprašanje je kakšnih. Komunikacijskih? Seksualnih? Ali tudi Voajerskih?

Voajerizem ima v osnovi negativni prizvok, ravno tako kot ekshibicionizem. Če govorimo o patološkem, seveda. Novejše, novodobne oblike pa se spreminjajo. Tudi z načini izvedbe. Daljnogledi so izgubili svoj pomen. Stvari so sedaj dostopne tudi z domačega naslonjača. In to čisto od blizu. Tudi tiste seksualne narave. Pa ni važno na kakšen način. Ali s prebiranjem časopisa, revij, gledanjem televizije, ali branjem blogov. Potreba po tem, da se srečujejo z vse več intimnimi podrobnostmi življenja drugih, je prisotna pri vse več ljudeh. To se jasno kaže tudi v medijih. Ki ponujajo vse več možnosti takšnega opazovanja. Če ne drugače, že s tem, ko imamo vse več resničnostnih oddaj, ki omogočajo legalno vojerstvo vsem, ki imajo TV. Tistim, ki so pripravljeni odšteti še nekaj fičnikov, pa celo 24 urno gledanje (npr. Big Brother). Vprašanje je, zakaj ljudje gledajo. Zakaj je v vse več državah sveta vse bolj prisotna evforija spremljanja teh oddaj? Je to posledica pomanjkanja zanimivosti v lastnem življenju? Ali zgolj potreba po pridobivanju materiala za klepetanje, ali še bolje opravljanje? Je tudi to voajerizem?

Navsezadnje smo snemani skoraj vsepovsod. V imenu videonadzora, seveda. Četudi to zaobsega garderobne kabine, WC-je, hotelske sobe, solarij kabine in še kakšne prostore. Je tudi to voajerizem? V osnovi (kljub grobemu kršenju človekovih pravic) verjetno že ne. Ko se pa različni pregledovalci teh posnetkov slinijo nad posnetki, ali ko varnostniki v trgovinah namesto izdelkov s kamero “nadzorujejo” globoke dekolteje, potem je vprašanje voajerstva vsekakor na mestu.

Enako je tudi v spletu. S prihodom cenovno ugodnih spletnih kamer se je “opazovanje” “opazovanja želenih” še povečalo. Na svoj račun so prišli tako erotični ekshibicionisti, kot tisti, ki to z veseljem spremljajo. Razvile so se pa tudi druge oblike. Pravzaprav so se samo prenesle. Iz tiskanih oblik v virtualne. Z dodano vrednostjo, seveda. V časopisju in revijah so običajno zapisi opazenega. V spletu  (še posebej v blog zapisih) pa se najdejo tudi prvoosebne izpovedi prizadetih, veselih, žalostnih, srečnih, pohotnih, potešenih, jeznih, razočaranih, sproščenih in še kakšnih ljudi.  In ravno s temi se ljudje najpogosteje identificirajo. Pri “njih” se najdejo. Zato jih spremljajo. Tudi dlje časa. Včasih tudi iz erotičnih vzgibov. V večini pa zaradi radovednosti. Poistovetenja.  Nekateri pa tudi zaradi komunikacijskih vzgibov. Dobre debate. Hecanja. Ali izmenjave mnenj.

Kljub vsemu bi v grobem lahko rekli, da je voajerizem po malem prisoten pri vseh, ki z zanimanjem spremljajo življenje drugih.

Kaj menite o tem? Se vam zdi branje blogov voajerizem?

Pa tudi.

Zakaj vi berete zapise drugih?

  • Share/Bookmark

Kategorija: bloganje, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats