Arhiv dne 9.12.2009

Mokra, s hitrim pulzom

17 komentarjev 9.12.2009 Plujem

Najprej je bila vožnja. Z avtomobilom. Ki je čez nekaj kilometrov crknil. Zato sem hotela na vlak. Pa tudi ni šlo. Mi je ušel. Nato sem se odločila, da ne grem v Ljubljano. Da bom pač doma. Pa so me opomnili, da imam nujno delo tam. Zato sem od nekje nekoga naprosila, da me odpelje. A vse, kar je naredil, me je peljal proti domu.

Čez čas sem ugotovila, da jih poznam. Bili so moji prijatelji, ki so me širokega nasmeha peljali čez dve “bojišči”.

Pri eni gostilni je oče z ugrabljenim otrokom grozil celotni vasi. A ga niso jemali resno. Zato smo se tudi mi kar odpeljali mimo. Prav od blizu sem videla naperjeno pištolo in videla prestrašenega otroka. Vendar policistov ni bilo.

Čez kakšen kilometer je bilo drugo bojišče. Tam se je dogajalo. Streli so padali od vseh strani. Zato smo se ustavili in z vzratno vožnjo ubežali. Vendar ne daleč. Kajti tudi na drugem bojišču se je začelo dogajati. Razočarani oče je zaradi dokazila, da misli resno, pobil nekaj vaščanov.

Bili smo vmes. Ujeti. Zato sem s pritajenim glasom klicala na policijo. Oglasila se je ženska in namesto podatkov o dogajanju, zahtevala moje osebne podatke. Kje sem doma in kje se nahajamo. Ker jih nisem želela podati, se je ujezila. Tudi meni je dvignila pritisk.

Medtem je šofer poskušal ubežati po drugi poti. Spet smo se vračali proti drugemu bojišču in jasno videli, kako razjarjen moški strelja. A se mi je zdelo, da je še nekaj v ozadju. In takrat sem jo zagledala. Žensko, ki se je z mano (kot policistka) pogovarjala po telefonu. Tudi ona je videla mene, zato sem prekinila in šoferju rekla, da naj oddivja drugam.

Na prvem bojišču je bilo že veliko mrtvih. Vedeli smo, da se bo pokol nadaljeval. Vaščani pa so delovali kot zombiji. Z nekimi narejenimi nasmeški na obrazu. Bilo je še bolj naporno, še posebej, ker se moji starši niso oglasili na telefon.

Zato smo ponovno obrnili in se odločili, da bomo s sklonjenimi glavami odpeljali mimo bojišča 2. Proti mojemu domu, da preverim pri domačih.

A tam je bilo že vsega fertik. Vsaj kazalo je tako. Tudi ženska, ki se je izdajala za policistko, je izginila.

Šli smo proti domu. Oni z avtomobilom. Jaz pa sem izstopila. In opazila, da so nam prestavili cesto. To spoznanje je bilo preveliko. In čudno. Tako čudno.

Takrat sem se zbudila. Mokra. Prepotena. Z divjim pulzom. Uf.

(c) derekthespacedog

  • Share/Bookmark

Kategorija: sanje, tisto moje novo Tagi: ,


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats