Spet lovim repek

8.12.2009

Spet mi je uspelo, da sem zaradi preobilice dela na tesnem s časom. Tokrat mi gre res za nohte. Datum roka se neizprosno bliža, jaz pa (namesto sproščujočega spanca) bluzim po netu in si umirjam misli.

Da.

Spet mi divjajo. Od ene obveznosti do druge. Preštevajo sekunde in ugotavljajo, kdaj bom kaj naredila. In znova sem se, kot že tisočkrat prej, začela oštevati, zakaj spet delam vse zadnji moment. Ampak odgovor je jasen. Preveč je stvari. Preveč je sprotnih obveznosti. In preveč dogodkov, da bi lahko delala po načrtu, ki si ga naredim.

Pred leti sem se v takšnih trenutkih mučila z občutkom krivde, da sem prepočasna in premalo učinkovita pri delu. In vedno znova sem se “odločila”, da bo naslednjič drugače. Seveda ni bilo. Sprotne obveznosti imajo vedno zadnjo besedo pri načrtih. Zato sem pred časom preprosto sprejela, da je to, da delam (skoraj) vse zadnji moment, pač del mojega (načina) dela. In da to pač tako je. Ter da to še ni znak, da delam slabo.

Pravzaprav nasprotno. Ugotovila sem, da mi možgani pod pritiskom delujejo veliko bolje. Takrat namreč ni časa za bluzenje. Takrat je čas za akcijo. Takrat se stvari kar zgodijo.

In ko mi sedaj zagusti (tako kot danes), si namesto razmišljanja, kako bi lahko izboljšala svojo delovno efektivnost, (v glavi, včasih pa tudi na papirju) naredim krizni načrt.

To je načrt učinkovite porabe časa ter samomotivacije za delo. To je tisti načrt, kjer vse zmorem. Kjer vse pravočasno oddam, nato pa padem kot klada v posteljo in prespim dan (in pol). :D Z leti se namreč čas regeneracije daljša. :) In če bo tudi tokrat tako, se zna zgoditi, da bom za vikend zamudila tudi sejem v Celju. Ampak to je še najmanjši problem. Stres zaradi takšnih situacij pušča posledice. Tudi na zdravju.

Kako pa vi delate, ko imate rok? Počasi? Ali z zadnjimi močmi, grizenjem nohtov in kuštranjem las, rok lovite za repek?

Foto: vir neznan

  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

 

15 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. slivanaucu  |  8.12.2009 ob 08:24

    Mogoče si se res navadila delati na tak način. Globoko v sebi: pa si zadovoljna s tem načinom dela. Vsekakor tak način prinaša ogromno stresa, tistega negativnega in posledica je jasna – “umreš” za dan in pol. In ta dan je izgubljen. A lahko bi bil izrabljen drugače. Da ne izpade preveč frazersko – da narediš nekaj za sebe. Divjanje v delu nikoli ni bilo dobro. Utrujajoče, psihično ubijajoče. Ko si starejši so posledice tu. Treniraj z napisanim “voznim redom” in se ga drži. Res, da je z leti čas regeneracije daljši, vendar tu govoriva o psihični regeneraciji, ki je veliko težja in daljša. Človek je pač narejen, da dela in….počiva. Počitek pa ni nujno v obliki 36-urne kome. Pazi nase. In razmisli.

  • 2. Plujem  |  8.12.2009 ob 08:33

    Plujem

    slivanaucu – Popolnoma se strinjam s tabo. Res je polno stresa. Telo že cel teden kriči. Pa ne prisluhnem. Vem, da bo cena, ki jo bom plačala med dopustom, zaradi tega visoka. Sploh pa cena, ki me čaka v starosti, če ne bom prej prenehala živeti tako stresno. In hvala za nasvet. Sem se sčasoma že naučila, da si jemljem vikende frej. No. Razen tega, ko je to potrebno skončati. Sicer pa se tudi razvajam.

  • 3. iskri  |  8.12.2009 ob 08:43

    Ja najlepše je pa, ko ugotoviš, da je pol stvari bilo narejenih mimo in čisto po nepotrebnem kaki opuščeni projekti pol zavrnjeni itd., zame je manj več manj storim več se pozna na trenutnem delu in ja tudi selekcija dela je dobrodošla težja zahtevnejša dela prej pol pa lažja ali kombinacija obeh dela ali projektov.

  • 4. Plujem  |  8.12.2009 ob 08:52

    Plujem

    Iskri – tudi pri meni je tako, da sem se naučila ločiti med obveznimi in tistimi, ki so samo dnevna bučka nekoga. :)

  • 5. JanaLumnus  |  8.12.2009 ob 10:27

    ti je to kaj znano? http://www.ifeelpsychology.com/tag/prokrastinacija/ J

  • 6. Plujem  |  8.12.2009 ob 13:11

    Plujem

    JanaLumnus – Hvala za link. Tega pa res nisem poznala. Zgleda pa koristno.

  • 7. tam nekje,...  |  8.12.2009 ob 13:13

    Plujem, glede na (vse)napisano, verjamem, da vse te reči zmoreš. Čeprav ti telo(zdravje) trenutno ne dopušča(več), da bi naredila toliko, kot v resnici zmoreš. oz, za to porabiš(potrebuješ?) več energije in časa. In ja, stres nas lahko marsikdaj bolj utrudi, kot pa kakšno fizično delo.Ampak upam, da bo tudi s tvojim zdravjem kmalu tako, kot je včasih bilo.Vem, da bo prišel čas, ko ti bo telo zelo hvaležno.Stisni zobe. :)

    Hmm,… Kar se pa mene tiče, imam kar navado, da se priganjam(kadar je treba), pa čeprav telo noče več in mi govori, da naj že končno odneham, um vztraja in, ko pride konec denva, vidim le še posteljo. Večkrat imam pred sabo tisti cilj, ki je vreden truda in bolečin. Pa čeprav je to ”le” prost konec tedna. Dovolj, da vrnem telesu moč, mu končno prisluhnem. Upanje na lepše trenutke, nas(vsaj mene) verjetno vleče naprej, pa čeprav marsikdaj to ni zdravo. :)

  • 8. nika  |  8.12.2009 ob 13:47

    Imam to srečo da nimam datumov,rokov,..imam pa kopico malih opravil ,ki niso nadomestljivi.Delam in živim na kmetiji imam 4 otroke časa zase =0.Da me ne ujame bolezen ker sem vedno v pogonu sem se prepričala,da mi je likanje ,kuhanje,delo v hlevu,dalo ne polju v VESELJE.Vedno me spremlja radio-1prog.RTVSLO.Zelo informativen program.Delo z otroki od nalog do sestaljanja kock pa mi je hobi.

  • 9. Don Marko M  |  8.12.2009 ob 15:32

    Med nama je samo ena majhna razlika – nate je treba pritiskat, da se kaj zgodi, jaz pa pritiskam. Seveda vse zadnji trenutek, ker prej je preveč časa na razpolago. :)

  • 10. mayafaweks  |  8.12.2009 ob 16:42

    mayafaweks

    O.. to mi je v olajšanje.. Očitno nisem edina, ki resnično vse prelaga na zadji rok, ker ima prej preveč časa za nepomembne stvari… Potem se pa zgodi, da lovim hrčkov repek.. ajej..

    Mislim, da se vsi zavedmo, da to ni dobro.. pa zdravje bla bla.. ampak tako smo navajeni.. in do zdaj s(m)o sfurali tudi tako.. če nebi bi se najbrž drugače zorganizirali.. :D

  • 11. Plujem  |  8.12.2009 ob 22:59

    Plujem

    tam nekje,… – vse se bo izšlo. Sem se danes malce napolnila. Pa tudi ozdravitev bo. Sicer pa je samomotivacija res najpomembnejša. Brez tega se lahko ostali stavijo na trepalnice, pa ne bo efekta. :) Je pa fajn brat, da se tut kdaj mal odpočiješ. :)

    Nika – vse zveni zelo realno, le zabavnost RTVSLO 1 me skbi. :) Sicer pa…če vse tvoje obveznosti spremlja še nasmeh na obrazu, potem kapo dol.

    Marko – Da. Pritiskanje. Samo prave točke je treba najt. :D

    Mayafaweks – ja, verjetno res. Moje je tokrat na hudi preizkušnji. Če ne rata, bo štala. Ampak zaenkrat je še čas. :D

  • 12. tam nekje,...  |  8.12.2009 ob 23:38

    Plujem – Verjamem, da se bo vse izšlo. Ne pusti se (z)motiti, in vztrajno sledi zastavljenemu cilju. Ja samomotivacija, sam svoj trener :) Poslišam telo in mu vračam, ker se imam pač rad. In tukaj se vse začne, kajne? :)

  • 13. Plujem  |  8.12.2009 ob 23:45

    Plujem

    tam nekje,… – Da. Res je. :)

  • 14. mitja  |  10.12.2009 ob 08:44

    jest sem bil tudi vcasih tam. delal in delal, imel svoje zadolzitve poleg tega pa so mi nalagali se sprotne stvari, pomagal sem sodelavcem, delal stvari, ki niso “moje” delo,… zato sem pa potem svoje zadeve moral urejati zadnji hip. zoprno! na sreco tudi meni delo pod pritiskom bolj zalaufa. in ja, te zmatra, prihajas domov izcrpan (psihicno), in da se skuliras traja nekaj casa.

    potem sem pa enkrat opazil, da si ostali sodelavci vzamejo dovolj casa za pocitek; da delo prelozijo takoj (in ne sele takrat, ko opazijo da jim ne bo zneslo); da vec kot delam, vec mi sef nalozi (sefi hitro opazijo kdo so tiste pridne mravljice, ki vse naredijo).

    pa sem to prekinil. sedaj tudi jest recem: ne bo mi uspelo; sami naredite – ce ne znate pa se naucite, rad vam razlozim, a delal namesto vas ne bom; ne morem zdaj, si grem narest kakav. karkoli. halo – najprej moj life in moje zdravje! dalec za tem je prekomerno delo in dokazovanje sefu koliko zmorem in kako dalec me lahko prizene.

    tebi pa… upam, da ti bo zneslo.

    lp, M.

  • 15. Plujem  |  10.12.2009 ob 09:11

    Plujem

    Mitja – zdravje je prvo, ja. Tvoj opis močno spominja na moje delo. In tudi jaz sem že naučila, da jim rečem, da namesto njih ne bom delala. Kajti število tistih, ki bi od mene kaj želeli, je zelo visoko. Zato se zdej učim, da najprej popazim nase. Čeprav..mi še vsake toliko vedno rata, da se spravim v takšen položaj. Ampak čez kake 5 dni bo že za mano. Vsaj upam. Hvala za želje. :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats