Moški na klinu

6.12.2009

Tako. Pa mi je presedlo. Naveličala sem se. In ne grem se več. Obesila sem jih na klin. Vse tiste, ki bi lahko morebiti bili potencialni (pa niso). Pa tudi tiste, ki se samo nekaj “muvajo” in skušajo z mano zabijat svoj čas.

In vse več je takšnih. Ki kar nekaj bi, hkrati pa ne bi. Vse več je takšnih, ki se kažejo kot “mož beseda”, sčasoma pa se pokaže, da bi jim tudi “mož” težko rekli. Pa ne zaradi spolne usmerjenosti, da ne bo pomot. Temveč zaradi nedoraslosti svojim letom in vedenju, ki je še najbolj na nivoju brezglavega najstnika.

In v zadnjem obdobju naletim na same take. Infantilne odrasle moške, ki s svojimi protislovji, vednjem in razmišljanjem iščejo inferiorne ženske, ki bi jih lahko upravljali. Ali takšne, ki se  delajo “hart to get”, ker jim maksimalno ustreza, da jim neko žensko bitje posveča posebno pozornost. V resnici pa jim na čelu piše, da za njih pač nisem dovolj dobra. Ali pa takšne, ki pridejo, se posvečajo do popolnosti, nato pa izginejo. Brez besed.

Preutrujena sem. Preutrujena od vseh neskončnih igric, ki bi se jih morala igrati, da bi ohranjala komunikacijo. Pa tudi tistih, zaradi katerih bi jim bila dovolj zanimiva, da bi se ukvarjali z mano.

Preutrujena sem tudi od vseh kriterijev, ki bi jih morala izpolnjevati, če bi jim želela ustrezati.

Ampak ustrezati komu?

Nekim moškim (ne)približkom tistega, kar si želim? Nekim trenutnim družbenim normam, ki nimajo posluha za drugačnost? Ali preprosto masi ljudi, ki rine z glavo skozi zid samo zato, ker je nekje bilo rečeno, da je tista pot prava?

Kaj pa bistvo? Ki je očem skrito. In tiste prave človeške vrednote, ki izgubljajo na pomenu? Ali še bolje; se spreminjajo v materializem. Kaj pa je z njimi? Nekje v tranziciji v sodobnost so se začenjale izgubljati. Ne pri vseh. Pri večini pa.

Žalostno je, ko začnejo ljudje živeti robotsko. In se usmerijo v pridobivanje materialnih dobrin. V večini preprosto zato, ker jih nežive stvari ne morejo razočarati. Ker so tam. Nimajo nog in ne morejo oditi. Z ljudmi je namreč drugačna zgodba. Ne samo, da garancij v življenju ni (za nobeno stvar), tudi vse več je hinavščine, laži in zavajanja. Če druga ne, že z začetno fasado. Ne glede na spol. Vse več je pretvarjanj, kaj so, še več pa, kaj niso. In sploh se tisti, ki se pretvarjajo, ne zavedajo, da “špukajo” v lastno skledo. Da lažejo pravzaprav sebi. Da si pravzaprav povzročajo vsaj slabe odnose, če že drugega ne.

Včasih kje slišim, da se je moškim pač potrebno prilagoditi. Na vseh nivojih. Še posebej na intelektualnem. Da se ne počutijo inferiorni. In da se bom nekega dne pač morala prilagoditi na frekvenco “(za silo) izbranega”. Mu slediti. In se z njim igrati igrice, ki mi jih je namenil. Zato, da bi se počutil moškega. Osvajalca. Da bi imel občutek, da me je nadvladal. Da me je dobil. In da sem njegova. Ker naj bi bil samo to recept za srečno prihodnost.

Ne, hvala.

Hitro sem ugotovila, da takšnega (nepravega) moškega pač nočem. Niti ne potrebujem. Ker na dolgi rok se fasade podrejo. Maske se odvržejo in ostane bistvo. Zato hočem pravega. Takšnega, kjer bom lahko jaz, jaz. Brez nekih skrbi, da ne bo sprejeto tisto, kar sem.

Vse tiste samooklicane “moraš me imeti” tipe že v začetni fazi preprosto spregledam. Imam manj težav. Kajti, ko sem si pred časom še dovolila dvome v skoraj vse svoje zaznave, sem si nakopala nič malo težav. Predvsem čustvenih. Sedaj, ko si prisluhnem večkrat, jih imam manj. Pravzaprav jih tam, kjer poslušam svoja občutja, običajno nimam. Ne vem, koliko dogodkov se bo moralo še zgoditi, da si bom začela popolnoma verjeti. Ter da se hkrati ne bom počutila grobo, če ljudem ne bom dala možnosti, da se pokažejo drugače.

Sploh pri moških. Še posebej pri tistih, ki mi dajejo občutek, da za njih nisem dovolj dobra, hkrati pa želijo z mano ohranjati neke povezave. Napol intimne. Z govorjenjem o spolnosti in temu, kaj počnem (in s kom). Res ne vem, v čem je “fora”. Če sploh je. Pa tudi tega, da mi potem polnih ust razlagajo svoja nova romantična razmerja, ne razumem. Je to samo želja po tem, da nekomu povedo? Ali lahko razloge iščem v “jaz imam – ti nimaš” hvaljenju? Globljega pomena tukaj ne bom iskala, ker je to nesmiselno početje.

Celotno dogajanje je verjetno odraz mojih razmišljanj. Ker še rastem in se razvijam. Vsaj jaz to tako vidim. In še veliko lekcij bom morala osvojiti, preden bom pripravljena. Pripravljena na pravega. Za katerega verjamem, da nekje je, in da tudi on išče mene.

Ampak trenutno sem naveličana. In utrujena.

Od neučinkovitega iskanja. Pa tudi od vseh nepravih moških. Zato jih obešam na klin.

In ne iščem več. Temveč uživam sama. :)

  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

 

20 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Špelca  |  6.12.2009 ob 18:58

    Hihihi ;) in Amen!

    Imaš prav. Zakaj bi bilo zadovoljna s približkom, če lahko počakaš na zadetek v polno :D

  • 2. mayafaweks  |  6.12.2009 ob 19:23

    mayafaweks

    Prave stvari najdeš, ko jih nehaš iskati… Preverjeno!

  • 3. Plujem  |  6.12.2009 ob 19:43

    Plujem

    :) Točno tako. Se stirnjam. Z obema. Ampak trenutno ne iščem več. In šment, kako paše to rečt na glas :) .

  • 4. (Š)pelca  |  6.12.2009 ob 20:09

    hihihi, če bi slučajno iskala na Štajerskem, bi ti itak jaz priporočala, da pogledaš kje drugje. Po sobotnem ženskem večeru ugotavljam, da na Štajerskem ni več nič pametnega :lol: Tipi, ki naj bi bili na voljo tu, so večinoma odrolani, taki, kot si jih opisala.

  • 5. (Š)pelca  |  6.12.2009 ob 20:11

    Aja, dva moja različna podpisa – zdaj sem prijavljena, ker ravno pripravljam pri sebi neko madžarsko izkušnjo, pa me program drugače spozna kot neprijavljeno – zgleda, da je program moškega spola ;)

  • 6. Plujem  |  6.12.2009 ob 20:17

    Plujem

    Hehe. Špelca. Se mi zdi, da skor nikjer ni več nobenega pravega tipa. Vsaj takšnega, ki bi me prevzel, ne. Ravno sedaj ugotavljam, da je ZADNJI ČAS, da začnem verjeti svojim prvim ocenam. Ker se spravljam samo v glupe situacije. :) Dopuščam pa možnost, da je moj ta pravi trenutno na potovanju in ga ni v Sloveniji. :P . :P

  • 7. (Š)pelca  |  6.12.2009 ob 20:42

    Hihihi, ja, na potovanju je ;)

    Mogoče imaš samo magnet narobe nastavljen in privlači tiste, ki jih ni treba, in odbija tiste, ki bi morali se pravzaprav prilepiti nate. ;)

    Je pa mayafeweks prej res prav napisala – prave stvari najdeš, ko nehaš iskati. :D

  • 8. Plujem  |  6.12.2009 ob 20:49

    Plujem

    Da. Vem. Zato sem nehala iskati. Ravnokar sem se spomnila še na eno kasto tipov, ki mi divgnejo živce. Že ravno sestavljam nadaljevanje. :) Danes so očitno tipi na paleti. Sej potem bodo pa še ženske. Da ne bo diskriminacije. :D

  • 9. nish  |  6.12.2009 ob 20:49

    Ajej, ajej…..a se ti kam mudi? A ti gre na jetra, ker so vsenaokoli “srečni” pari? /Išče se gobe, fanta pa ne.)

    Neh ga biksat in uživaj v samosti, saj ta ne traja večno. ;)

  • 10. Jan  |  6.12.2009 ob 20:56

    O, odločno. Saj sem čisto iz drugega sveta, ampak tudi tam se občasno pojavi kak podoben zapis, morda le ne tako dobro formuliran. OK. Vidim, da si naveličana tudi tistih, ki poskušajo ohranjati nek stik… nekako intimen. Kaj, če bi jih raje izkoristila za to, da jih poprosiš za odkrito oceno o tem, zakaj gojijo do tebe tako ambivalenten odnos. Ker to, da s Špelco družno ocenjujeta neuporabnost moškega sveta, je sicer čisto ok, ampak vseeno bi se veljalo zamisliti tudi nad velikostjo preizkušenega vzorca. Če je ta že spodobno velik, bi se utegnila najti težava na strani ključavnice. :wink: J

  • 11. Špelca  |  6.12.2009 ob 21:04

    Hm, Jan, moški svet ni neuporaben, da ne bo pomote. Je uporaben. :) samo ne na mojem koncu ;) Ok, to je bila šala.

    Seveda, da obstaja več vrst moških. K sreči ste eni med vami krasni in čudoviti. Drugi pa khm…. pač ne. Plujem se bo obrnila vase. Pravi moški bo prišel. Pa bo.

    Včasih pa le pomaga nekaj odločnega, pa četudi teksta, da se stvari postavijo tja, kjer morajo biti.

  • 12. Jan  |  6.12.2009 ob 21:05

    Pa srečno hodi! :wink:

  • 13. Plujem  |  6.12.2009 ob 21:40

    Plujem

    Nish – na nek način vsi nekaj iščemo. Pa karkoli je že to je. Od zabave do resnične ljubezni. Ne, ne gre mi na živce, da so okoli mene srečni. Vsakemu posebej privoščim. In sedaj vem, da je čas zame. Saj sem napisala. Sem še nekaj dodala, ker morda ni bilo dovolj jasno. :)

    Mi pa gre na živce, da me obkrožajo infantilni tipi. Četudi imajo že precej let pod kapo. Zato sem njih obesila na klin. :)

    Jan – vsekakor je problem tudi na moji strani. Sem tudi to napisala. :) Da še nisem pripravljena. :) Vsaj za ta pravega ne. Vsi ta vmesni so pač samo neke izkušnje. Kilometrina. :) S ključavnico pa je tako. Sami ustvarjamo ključ za njo. :) Tako da je vse od nas odvisno, kdaj jo bomo odprli. :)

    Špelca – hvala. Res je včasih potrebno samo to, da se reče bobu bob. Da stvari postavimo na mesto in da glasno spregovorimo o tem, kaj se dogaja v glavi. Sploh pa, da se zedinimo sami s sabo.

  • 14. Plujem  |  6.12.2009 ob 21:44

    Plujem

    Jan – hvala. Si bom naredila srečno pot. Ker je moja, jo moram negovati. Tako kot sebe. :) Vem. Filozofsko tole zveni. Ampak včasih preprosto paše malo filozofirat. :) Sploh pa. Pravi moški so. Samo jih je hudičevo malo. Zato so pa tako dragoceni.

  • 15. črt  |  7.12.2009 ob 08:56

    Hmm, kaj pa je pravi moški? V tradicionalnem pomenu je to mož, ki udari po mizi, ko je treba. Ki hodi svojo pot in se ne ozira kaj veliko na druge. Ki je čustveno stabilen in nikoli ne kloni. Ki poskrbi za finančno blagostanje družine. Ki je tudi ljubeč in odličen ljubiumec in zna prisluhniti svoji družici. Ki je odgovoren in zna postaviti meje sebi in drugim, kar pomeni, da ne usliši vsake želje svoje drage, po novem potovanju, novih čevljih(seveda si jih prava ženska lahko sama kupi), itd. Ko takole razmišljam, ugotavljam, da pravi moški ni nič kaj podoben modernim metroseksualcem, ki razmišljajo samo o uživanju.

    Po moje se je treba osredotočiti na to kaj lahko ti daš drugemu, ne samo kaj lahko dobiš. Treba je preseči samega sebe, šele takrat ko gremo izven sebe, ko sežemo v svet z rokami in se ne oziramo nase, na svoj ego, užitke, želje…takrat lahko izpolnimo sebe. Protislovno, pa vendarle resnično.

    Dum spiro spero!

  • 16. Plujem  |  7.12.2009 ob 18:01

    Plujem

    Črt – tudi v mojih očeh pravi moški ni podoben metroseksualcu. Da. Se strinjam. Pomembno je, kaj lahko mi damo drugemu. To sem napisala v enem izmed prejšnjih zapisov z naslovom “Dovoli mi, da te zalijem!”. Vendar, da vse to zmoremo, moramo najprej imeti radi sebe, se zavedati svojih prednosti in slabosti. Šele nato bomo sposobni nuditi izbrancu tisto, kar zmoremo najbolje. In, da. Upanje umre zadnje. :)

  • 17. slikca  |  7.12.2009 ob 19:26

    plujem, točno tko je kot pišeš…dokler sama nisi pripravljena tud ta pravi ni ta tapravi…in ko si enkrat pripravljena takrat nehaš iskat in uživaš sama s sabo…in logična posledica je da se potem najdeta ;) sem ti že enkrat napisala da sem ti fouš, ane ;)

  • 18. Plujem  |  7.12.2009 ob 21:12

    Plujem

    Slikca – Da. Ko zmoremo biti sami s sabo srečni, smo ready. :) Zdej sem tam. Kjer uživam sama s seboj. Nisem pa še ready. Vsaj počutim se še ne. Si napisala, da si mi fouš. :) In vesela sem, da mi daješ tako spodbudo. Občutek, da delam prav, je tako še močnejši. :D .

  • 19. Don Marko M  |  8.12.2009 ob 15:44

    Ustrezi najprej sama sebi. Tudi s klinom. tako, da ga zabijaš seveda.

  • 20. Plujem  |  8.12.2009 ob 22:35

    Plujem

    Marko – o, saj si bom. :) Grem na dopust. :) Hehe. Ja, zabijanje je kr fajn :) .

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats