Arhiv dne 6.12.2009

Kje so tipi z jajci?

26 komentarjev 6.12.2009 Plujem

Še ena vrsta tipov. Sem prej pozabila dodati. To so tisti brez jajc. To so tisti z neumnimi izgovori, od katerih privlečenost za lase kar šprica. In tisti, ki nekaj rečejo, potem pa za svojim ne stojijo. Ker se bojijo. Bojijo, kako bo sprejeto. Pa tudi niso prepričani, če so pravilno ravnali. In končno tisti, ki svoje izjave podajajo protislovno. Včasih celo lažnivo. Še najbolj smešni so tisti, ki se zapletajo v lastne izjave. Potem pa jih – zaradi dokaza resnice – celo citirajo. :) Otročje. Skrajno otročje. Brez hrbtenice. Pa izguba časa. Če se mene vpraša.

Sprašujem vse te moške, ki sodijo v zgornji opis. A res mislite, da imamo vse (prave) ženske arašid namesto možganov? Da je vse, kar v življenju počnemo, to, da hodimo šopirat in se pred špeglom lišpamo? Da je vse, kar zmoremo, to, da se hitiamo veleumnim pogruntavščinam moških? In da komaj čakamo, da se vam lahko mečeno pod noge? Dajte no. Ne laskajte si.

Verjamem, da bi se mnoge našle v zgornjem opisu. Ampak tiste tudi niso prave ženske. Vsaj v mojih očeh ne. Ampak sedaj ni beseda o tem. Temveč o tem, kdo ima jajca. Ne glede na spol. Kdo zmore direktno in iskreno izdavit, da mu pač do nekoga ni. Ne pa ga futrat z nekimi neumnimi izgovori, da ni časa, ker je preveč dela. Da so te in one obveznosti na sporedu. Ali pa, da sedaj pač ni primeren čas. Pa še marsikaj bi lahko naštela.

Mnogi bi se tukaj oprli in rekli, da direktno ne povedo samo zato, ker druge osebe ne želijo prizadeti. A veste. Ko osebe same ugotovijo resnico, jih običajno boli še bolj. In tisti izgovori “dokler ne veš, ne boli”, so prazna slama.

Sploh pa. Obstaja več načinov, kako povedati zavrnitev. Ni potrebno biti neotesano nesramen. Lahko smo vljudno iskreni. Brez žalitev in brez grdih besed.

Zato. Bodite direktni. Ne lapajte praznih izgovorov. Ker verjemite; tistega, ki ima vsaj malo soli v glavi, ne boste prefilmali.

(c) sitebuilder
  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Moški na klinu

20 komentarjev 6.12.2009 Plujem

Tako. Pa mi je presedlo. Naveličala sem se. In ne grem se več. Obesila sem jih na klin. Vse tiste, ki bi lahko morebiti bili potencialni (pa niso). Pa tudi tiste, ki se samo nekaj “muvajo” in skušajo z mano zabijat svoj čas.

In vse več je takšnih. Ki kar nekaj bi, hkrati pa ne bi. Vse več je takšnih, ki se kažejo kot “mož beseda”, sčasoma pa se pokaže, da bi jim tudi “mož” težko rekli. Pa ne zaradi spolne usmerjenosti, da ne bo pomot. Temveč zaradi nedoraslosti svojim letom in vedenju, ki je še najbolj na nivoju brezglavega najstnika.

In v zadnjem obdobju naletim na same take. Infantilne odrasle moške, ki s svojimi protislovji, vednjem in razmišljanjem iščejo inferiorne ženske, ki bi jih lahko upravljali. Ali takšne, ki se  delajo “hart to get”, ker jim maksimalno ustreza, da jim neko žensko bitje posveča posebno pozornost. V resnici pa jim na čelu piše, da za njih pač nisem dovolj dobra. Ali pa takšne, ki pridejo, se posvečajo do popolnosti, nato pa izginejo. Brez besed.

Preutrujena sem. Preutrujena od vseh neskončnih igric, ki bi se jih morala igrati, da bi ohranjala komunikacijo. Pa tudi tistih, zaradi katerih bi jim bila dovolj zanimiva, da bi se ukvarjali z mano.

Preutrujena sem tudi od vseh kriterijev, ki bi jih morala izpolnjevati, če bi jim želela ustrezati.

Ampak ustrezati komu?

Nekim moškim (ne)približkom tistega, kar si želim? Nekim trenutnim družbenim normam, ki nimajo posluha za drugačnost? Ali preprosto masi ljudi, ki rine z glavo skozi zid samo zato, ker je nekje bilo rečeno, da je tista pot prava?

Kaj pa bistvo? Ki je očem skrito. In tiste prave človeške vrednote, ki izgubljajo na pomenu? Ali še bolje; se spreminjajo v materializem. Kaj pa je z njimi? Nekje v tranziciji v sodobnost so se začenjale izgubljati. Ne pri vseh. Pri večini pa.

Žalostno je, ko začnejo ljudje živeti robotsko. In se usmerijo v pridobivanje materialnih dobrin. V večini preprosto zato, ker jih nežive stvari ne morejo razočarati. Ker so tam. Nimajo nog in ne morejo oditi. Z ljudmi je namreč drugačna zgodba. Ne samo, da garancij v življenju ni (za nobeno stvar), tudi vse več je hinavščine, laži in zavajanja. Če druga ne, že z začetno fasado. Ne glede na spol. Vse več je pretvarjanj, kaj so, še več pa, kaj niso. In sploh se tisti, ki se pretvarjajo, ne zavedajo, da “špukajo” v lastno skledo. Da lažejo pravzaprav sebi. Da si pravzaprav povzročajo vsaj slabe odnose, če že drugega ne.

Včasih kje slišim, da se je moškim pač potrebno prilagoditi. Na vseh nivojih. Še posebej na intelektualnem. Da se ne počutijo inferiorni. In da se bom nekega dne pač morala prilagoditi na frekvenco “(za silo) izbranega”. Mu slediti. In se z njim igrati igrice, ki mi jih je namenil. Zato, da bi se počutil moškega. Osvajalca. Da bi imel občutek, da me je nadvladal. Da me je dobil. In da sem njegova. Ker naj bi bil samo to recept za srečno prihodnost.

Ne, hvala.

Hitro sem ugotovila, da takšnega (nepravega) moškega pač nočem. Niti ne potrebujem. Ker na dolgi rok se fasade podrejo. Maske se odvržejo in ostane bistvo. Zato hočem pravega. Takšnega, kjer bom lahko jaz, jaz. Brez nekih skrbi, da ne bo sprejeto tisto, kar sem.

Vse tiste samooklicane “moraš me imeti” tipe že v začetni fazi preprosto spregledam. Imam manj težav. Kajti, ko sem si pred časom še dovolila dvome v skoraj vse svoje zaznave, sem si nakopala nič malo težav. Predvsem čustvenih. Sedaj, ko si prisluhnem večkrat, jih imam manj. Pravzaprav jih tam, kjer poslušam svoja občutja, običajno nimam. Ne vem, koliko dogodkov se bo moralo še zgoditi, da si bom začela popolnoma verjeti. Ter da se hkrati ne bom počutila grobo, če ljudem ne bom dala možnosti, da se pokažejo drugače.

Sploh pri moških. Še posebej pri tistih, ki mi dajejo občutek, da za njih nisem dovolj dobra, hkrati pa želijo z mano ohranjati neke povezave. Napol intimne. Z govorjenjem o spolnosti in temu, kaj počnem (in s kom). Res ne vem, v čem je “fora”. Če sploh je. Pa tudi tega, da mi potem polnih ust razlagajo svoja nova romantična razmerja, ne razumem. Je to samo želja po tem, da nekomu povedo? Ali lahko razloge iščem v “jaz imam – ti nimaš” hvaljenju? Globljega pomena tukaj ne bom iskala, ker je to nesmiselno početje.

Celotno dogajanje je verjetno odraz mojih razmišljanj. Ker še rastem in se razvijam. Vsaj jaz to tako vidim. In še veliko lekcij bom morala osvojiti, preden bom pripravljena. Pripravljena na pravega. Za katerega verjamem, da nekje je, in da tudi on išče mene.

Ampak trenutno sem naveličana. In utrujena.

Od neučinkovitega iskanja. Pa tudi od vseh nepravih moških. Zato jih obešam na klin.

In ne iščem več. Temveč uživam sama. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ona-on, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats