Arhiv dne 1.12.2009

“MIR-NO!” Je reklo telo.

15 komentarjev 1.12.2009 Plujem

Sedim na postelji. Oblečena v pižamo. Napol pokrita z odejo in naslonjena na steno. Malo prej sem prilezla iz službe in si privoščila sproščujoči tuš. Vroče kapljice so se mi danes zdele prav posebne. Kot da bi imele masažni učinek. Verjetno se razlog takih občutij skriva v divji preutrujenosti. Ne samo da odštevam dneve do dopusta (praznikov), zdi se mi, da odštevam že sekunde. Energija je na podnu. Telo mi kar dregeta. Pa tokrat ne od seksualne naslade. Temveč od delovnega ritma. Od vseh obveznosti, ki se jim stalno pridružujejo nove. Na trenutke se mi zdi, da sem kar malo odsotna. Tudi, ko sem dobila zadnje izvide, sem bila.

Na hitro sem sprejela dejstva, jih v trenutku zanalizirala in zdravniku nametala predloge zdravljenja. Kar jaz njemu. :) Še sama ne vem, kako mi je uspelo, pravzaprav. Tudi zdravnik je bil verjetno presenečen. Se mi je pa prilagodil. In njegovi nasveti so bili tokrat celo uporabni. :)

Moja samozavestna reakcija pa presenetljiva. Bila sem popolnoma umirjena in mirna. Kot da bi mi nekdo povedal, da zunaj pada dež, čeprav so napovedali sonce.

Še mene je presenetilo, kako sem precej slabe stvari sprejela tako pozitivno. Ampak kljub temu se mi je slaba novica nekam zapisala. Ker se mi pozna. Najbolj na obrazu. Je spet drugačne oblike. In oči so spremenile barvo. Tudi med nasmehi ne zažarijo. In tudi kvaliteta dela mi upada. Danes je bil že jasen znak za to. Kar nisem zmogla tistega, kar zmorem običajno. Četudi sem imela motivacijo. Še posebej po dozi rock’n'rolla.

Res je zanimivo, kako mi telo z različnimi (predvsem fizičnimi) znaki sporoča, da mu nekaj manjka oz. da ima nečesa preveč. Je kar zabavno, ko se spremljam tudi s tega vidika. Predvsem, ker se mi zdi, da sem generalno gledano duhovno precej pomirjena. In zato mi danes zjutraj kar ni bilo jasno, kaj in kje se spet kuha.

Ampak, kot kaže, je nekaj noter. Morda je razlog v tem, da sem (morda prehitro) začela odpirati čakre. Se pa nekje nekaj dogaja. Ker se tudi ponoči zbujam. In vstajam. Da ne omenjam nočnih mor. Potenja in še česa. Nimam vročine. Tako da ni prašičja na delu. :) Samo podzavest kriči. Kriči skozi vse dele telesa.

Zato se bom šla ponovno razvajati. Tokrat verjetno na Obalo. Zaradi šumenja valov. In vonja po morski soli.

Privoščila bom telesu popolni oddih. Fizični in mentalni. S tišino in z glasbo. Nudila mu bom tisto, kar bo potreboval. Ker je že zadnji čas.

Zadnji čas, da mu prisluhnem.

Kajti: ko telo spregovori (četudi z boleznijo), nam ne preostane drugega, kot da se naučimo njegove govorice, mu prisluhnemo in mu pokorno pomagamo, da znova zažari.

)

Salutiram telesu. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , , ,


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats