Arhiv za mesec December 2009

Voščilo s pridihom: 65 točk do sreče

8 komentarjev 31.12.2009 Plujem

Drage bralke, dragi bralci.

Zahvaljujem se vam za čas, ki ste ga namenili branju in komentiranju mojih zapisov. V veselje mi je bilo (in mi je še) brati vaše ideje, nasvete, pripombe, kritiko, predloge in vse ostalo. Od večine sem veliko naučila, zaradi nekaterih tudi utrdila. :)

Ob koncu leta sem za vas zbrala nekaj misli. Misli do sreče. Ki si jo kujemo sami, s svojimi dejanji, še bolj pa z mislimi. Naj vam vsaj del (če že ne vseh) teh “65″ na obraz (na)riše nasmeh in podari lepe misli.

  1. Uživajte v moči in lepoti vašega življenja.
  2. Užijte mladost z vseh prijetnih in tudi manj prijetnih vidikov. Preizkušajte različne meje dopustnega, dosegljivega in prijetnega. Ne dovolite, da steče mimo vas brez vašega udejstvovanja.
  3. Posnemite čim več fotografij in video posnetkov. Pišite dnevnik. Pišite blog. Čez 20 let jih boste z veseljem prebirali in se spominjali dogodkov.
  4. Ne obremenjujte se s preteklostjo. Niti s prihodnostjo. Živite za sedanjost. Prepustite se toku življenja, da vas nosi.
  5. Vsak dan naredite eno stvar, katere vas je strah.  Tako boste postali močnejši.
  6. Ne bojte se smrti. Ker pomeni nov začetek.
  7. Prepevajte.
    vir clipart

    Foto: vir clipart

  8. Ne bodite brezobzirni do ostalih ljudi in ne dovolite, da so ostali brezobzirni do vas.
  9. Osvobodite se ukalupljenih misli množice, ki zahtevajo brezglavo pokornost.
  10. Naučite se biti sami s sabo. Pot je dolga. Z različnimi sopotniki. Kljub vsemu čisto na koncu vedno ostanemo sami.
  11. Zapomnite si komplimente, žalitve pa pozabite.
  12. Odvrzite stare račune in terjatve.
  13. Ohranite stara ljubezenska pisma, ker bodo grela vaše srce.
  14. Ne zapravljajte časa z ljubosumjem.
  15. Sproščajte se in se razvajajte.
    vir neznan

    Foto: vir neznan

  16. Predajajte se intimnim užitkom.  Redno.  Dokler zmorete.  Po tem pa vsaj govorite o tem.
  17. Gibajte se.
  18. Vsak dan pojdite na sprehod. Četudi samo okoli hiše.
  19. Ne počutite se krive, če ne veste, kaj si želite v življenju.
  20. Prisluhnite telesu.  Za hrano, pijačo in užitke.
  21. Uživajte veliko vitaminov.
  22. Skrbite za svoje telo. Predvsem za kolena. Pogrešali jih boste, ko ne bodo delovali.
  23. Skrbite za svoje zdravje. Če se le da brez zdravil, poživil in droge.
  24. Morda se boste poročili, morda ne. Morda boste imeli otroke, morda ne. Morda se boste pri 40-ih ločili, morda ne. Morda boste na 75-letnici svoje poroke plesali »račke«, morda ne. Karkoli boste počeli, ne bodite prevzetni, niti se ne žalite. Imejte se radi. Bodite si všeč.
  25. Vse vaše odločitve imajo 50 % možnosti za uspeh. Prav tako kot odločitve vseh ostalih.
  26. Imejte radi svoje telo. Uporabljajte ga na vse možne načine.  Ne bojte se ga. Ne upoštevajte, kaj si o njem mislijo drugi ljudje. Vaše telo je najboljši inštrument, kar jih boste kdaj imeli.
  27. Plešite.  Četudi v svoji dnevni sobi.
  28. Berite. Tudi navodila, čeprav  jim ne sledite.  Morate vedeti, zakaj ste drugačni.
  29. Spoštujte sebe in druge. Tudi drugačne (od vas).
    vir neznan

    Foto: vir neznan

  30. Spoštujte ter imejte radi živali in rastline.
  31. Ne berite lepotnih revij.  Zaradi njih se boste počutili grde.
  32. Spoznajte svoje starše, stare starše in ostale, ki so vam blizu, ter si za njih vzemite čas. Nikoli ne veste, kdaj jih boste zadnjič videli.
  33. Bodite prijazni do bratov in sester, če jih imate. Oni so najboljši vezni člen z vašo preteklostjo. In najverjetneje tudi tisti, ki bodo z vami v prihodnosti.
  34. Razumite in sprejmite, da prijatelji pridejo in gredo. Obdržite le nekaj najboljših in neprecenljivih ter jih negujte.
  35. Potujte.
  36. Sprejmite nekaj dejstev. Cene bodo rastle.  Politiki bodo zganjali norčije. Vi se boste starali. In medtem, ko se boste starali, se tolažite, da so bile v vaši mladosti cene razumske, politiki plemeniti, otroci pa so spoštovali starejše.
  37. Spoštujte starejše.
  38. Ne pričakujte, da vas bodo drugi (vedno) podpirali. Važno je, v kaj verjamete sami.
  39. Morebiti boste živeli na veliki nogi. Kljub vsemu se zavedajte, da je nekega dne lahko vsega konec.
  40. Ne eksperimentirajte preveč z lasmi. Niti s kožo. Bodite previdni z ličili in kremami. Zna se zgoditi, da boste pri štiridesetih videti petinosemdeset.
  41. Bodite previdni, čigave nasvete upoštevate.  Vendar bodite potrpežljivi z vsemi, ki jih dajejo.
  42. Spominjajte se samo veselih trenutkov preteklosti. Slabe zavijte v ovoj pozitivnih izkušenj za naprej.
  43. Ne pozabite se smejati. Smeh je pol zdravja.
    Foto (c) AhaJokes.com

    Foto (c) AhaJokes.com

  44. Veliko se smejte, vendar se ne posmehujte.
  45. Bodite iskreni, vendar previdni.
  46. Bodite direktni, vendar vljudni.
  47. Bodite samosvoji, vendar ne egoistični.
  48. Bodite vztrajni, vendar ne trmasti.
  49. Bodite zaupljivi, vendar ne opravljajte.
  50. Ne bodite obsojajoči in zamerljivi za malenkosti. Dajte ljudem možnost, da vam razložijo svoj vidik.
  51. Naučite se argumentirati želje, ideje, zahteve in (ne)strinjanja.
  52. Imejte “hrbtenico” in se ne obračajte po vetru.
  53. Bodite (občasno) žalostni, vendar ne obupani.
  54. Bodite (občasno) jezni, vendar ne nasilni.
  55. Bodite prilagodljivi, vendar ne za neumnosti.
  56. Bodite zanesljivi in vestni.
  57. Bodite marljivi, vendar ne delajte namesto drugih.
  58. Drugim pomagajte, vendar jim ne dajajte potuhe.
  59. Razvajajte najbližje.
  60. Naučite se poslušati in slišati. Gledati in videti.
  61. Bodite ljubeči, vendar ne posesivni.
    Foto (c) Sandra Stephens

    Foto (c) Sandra Stephens

  62. Bodite preprosti, vendar zahtevni. Do sebe in do drugih.
  63. Zavedajte se, da je zakon privlačnosti najmočnejše orodje.
  64. (Pozitivna) moč misli je najmočnejši adut v rokah človeka.
  65. Živite za svoj trenutek. In užijte vsak dan posebej.

(Nekaj misli povzetih po »Everybody’s Free to Wear Sunscreen!«, ostale dodala Plujem na podlagi svojih prepričanj. )

YouTube slika preogleda

Želim vam srečno. Zdravo. Zadovoljno. Erotično. Veselo. In smeha polno.

Pa ne samo 2010. Temveč še vsa leta naprej.

Plujem over and out. Vsaj do naslednjič. :mrgreen: :lol:

P.S. tam nekje,… hvala ti za inspiracijo in link do »Everybody’s Free to Wear Sunscreen!« :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: bloganje, cukrčki, praznično, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , , , , ,

Udaril je triglavi zmaj

12 komentarjev 30.12.2009 Plujem

V vojni sem. S triglavim zmajem. Ker me je danes ponoči čisto potuhnjeno napadel. Z vseh strani naenkrat. In me ujel popolnoma nepripravljeno. Presenečeno. Zato je tudi osvojil prvo bitko. Nikakor pa ne vojne.

Že odkar sem vstala brusim meče. Tokrat se bom bojevala. Z vsemi (pozitivnimi) silami, kar jih premorem. Takšne potuhnjenosti pa res ne prenesem. Sploh zato, ker je bil njegov prvi napad res krvoločen. Veliko bolj od njegovega dvoglavega bratca. Pa tudi bolj sofisticiran. Očitno je novodobnost krojila tudi večglave zmaje.

Zato sem šla v akcijo. Pripravljam oklepe različnih materialov. Pri prvem dejanju sem se že urezala. Tokrat na desni palec. In znova namočila precej brisačk, preden sem uspela ustaviti krvavitev. Ampak me ni ustavilo. Samo spodbudilo me je.

Danes je THE DAY.

Danes je DAN, ko sem se začela tudi uradno bojevati.

Ne, ne. Ni se mi zmešalo. Niti nimam halucinacij. Ne skrbite. Popolnoma budna sem in vem, kaj pišem.

Prispodobno opisujem zdravstvene težave, ki so ponoči eskalirale do vršičkov. Zato sem se odločila za drugačen pristop. Za vojno. Kjer se bom bojevala samo jaz.  S pozitivnim nad negativnim. Brez pomoči drugih. Z različnimi strateškimi prijemi. Ujčkanje namreč ni prineslo rezultatov. Samo razbohotenje nezaželenega.

In nekje sem prebrala, da je potrebno do bolezni, ki je neskladje med dušo in telesom, pristopiti celostno. Zato se bom boja lotila z več zornih kotov. Z razumsko čutnim pristopom in takojšnjo akcijo.

CILJ: ozdravitev

STRATEGIJA: pozitivno večplastna

MANVERI: po občutku

AKCIJA: takojšnja

1. podcilj: nadgradnja odpravljanja bolečine z mislimi

Potek: Večplastno osredotočanje na več izvorov bolečin hkrati. Zaradi odpravljanja kompleksnih bolečin notranjih organov in mišic.

2. podcilj: upravljanje z lastno energijo

Potek: Razumevanje pretoka lastne energije ter učenje, kako sprostiti sebe in informacije, ki jih zaradi svojih značilnosti trenutno shranjujem globoko v sebi. Še bolj spoznati sebe. Svoje odzive. Predvsem pa svoja občutja energij (okolja in ljudi). Pri tem bo najpomembnejše negovanje sedmih glavnih čaker.

3. podcilj: fizične aktivnosti

Potek: Kljub temu, da je bilo odsvetovano, ponovno vsakodnevna telesna aktivnost. Najprej počasi. Nekaj minut na dan, s postopnim daljšanjem časa. Glavno vodilo pri tem bo počutje mojega telesa.

4. podcilj: redna prehrana

Potek: Ureditev prehranjevalnega urnika. Več obrokov na dan. Opustitev razvade, da mi “ne paše jesti”, ali da “nimam časa”. Reden prehranjevalni ritem, ki zahteva hranjenje vsak dan ob približno istih urah. Jedilnik: raznolik, z zdravim načinom priprave hrane.

5. podcilj: redno spanje

Potek: Od 6-8 ur spanja na noč, vsako noč. Vzpostaviti dnevni ritem spanja in vstajanja, ki je podobnem tudi ob prostih dnevih.

Tako. Glavni načrt je napisan. Podrobnosti bodo določene v individualnih načrtih posameznega podcilja.

Realizacija bo spremljana in sproti popisovana (predvsem na blogu). Zaradi vodenja učinkovitosti boja.

Pa srečno. Suvereno. Veselo. Pozitivno. In s smehom.

Si želim.

Do cilja. Do zmage v vojni (z zmajem).

Z močjo misli in dejanj.

vir neznan

Ni triglavi zmaj, je pa najboljša prispodoba prispodobe triglavega zmaja. :) (Foto: vir neznan)

P. S. Vsi meči so nabrušeni, ščiti pa pripravljeni. Tako da: v naaaaapad.  :) :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Odpravljanje bolečine z mislimi

27 komentarjev 29.12.2009 Plujem

Vse bolečine, ki so bolj ali manj konstantne, se da odpraviti s pomočjo misli. Tudi tiste, ki trajajo krajši čas, vendar najmanj 30 sekund. Tiste, ki se dogodijo nepričakovano in so impulzivnega značaja, so težje odpravljive. V mnogih primerih sploh niso. Sem štejemo vse nekaj sekundne bolečine utripnega značaja; ko nas npr. zapeče, ko vstanemo, ali ko nas “špikne” pod rebrami in podobno.

Tiste, ki pa trajajo dlje časa, lahko odpravimo s pomočjo osredotočanja misli. Najlažje je odpraviti tiste bolečine, ki so konstantne, ker se na njih najlažje osredotočimo.

Potek odpravljanja bolečine z mislimi je enostaven:

1. Če je le možno, se uležemo, sicer se usedemo v zelo udoben položaj. Priporočljivo je, da smo v tišini. Brez glasbe. Razen, če nas glasba pomirja bolj kot tišina.

2. Zapremo oči.

3. Osemkrat globoko in počasi vdihnemo skozi nos in izdihnemo skozi usta. Pri vdihu najprej napolnimo trebuh, nato stranski del, na koncu pa še prsni koš. Pri izdihu izpraznimo najprej trebuh, nato stranski del in na koncu še prsni koš. Pozorni moramo biti na to, da so vdihi in izdihi počasni ter globoki. Če zaradi bolečine ne moremo izvesti dihanja, kot je navedeno, ga izvedeno tako, da se počutimo maksimalno udobno.

4. Začnemo sproščati telo. Z mislimi potujemo od prstov na nogi do vrhnjega dela glave in sproščamo mišice; vsako posebej. Če za kakšne ne vemo, ali je sproščena, jo stisnimo in znova sprostimo. Pri tem ves čas vdihujemo in izdihujemo skozi nos. Globko in počasi.

5. Osredotočimo se na mesto, ki nas boli. Z mislimi potujemo do točke, ki nas boli in se tam ustavimo.

6. Bolečino poslušamo in si jo vizualiziramo. Z zaprtimi očmi si poskušamo vizualizirati njen utrip. V večini primerov se začnejo ob tem pred očmi odvijati različni barvni vzorci (največkrat v obliki vrteče spirale). Ne se jih ustrašiti. So čisto običajni pojav. Nato poslušajmo in si prestavljajmo bolečino, ki bo na začetku osredotočanja misli še bolj intenzivna. Takrat ji moramo dati možnost, da se razcveti. Lahko, da bomo imeli občutek, da se je kar razbohotila. Dovolimo ji, da je takšna. Lahko si v mislih ponavljamo tudi besede (afirmacije), da jo sprejmo. Da kar naj boli, da jo razumemo, ali kaj podobnega. V trenutku, ko nas bo že tako močno bolelo, da se nam bo zdelo, da ne zdržimo več, počasi izdihnimo in ji znova povemo, da jo sprejmemo. Ko bomo začutili v bolečini utrip, bo bolečina začenjala pojenjati. V nekaj sekundah bo popolnoma izginila. V času osredotočanja na bolečino mirno dihamo. Še najbolje je, da ves čas vdihujemo in izdihujemo skozi nos. Počasi in globoko.

7. Ponovno se osredotočimo na dihanje. Osemkrat vdihnimo in izdihnimo skozi nos. Počasi in globoko.

8. Vstanemo in se vrnemo k običajnim opravilom.

Če bolečina še ni izginila, ponovimo 6. točko in jo ponavljamo, dokler nam ne uspe.

Sčasoma, ko izvajanje tehnike “obvladamo”, jo lahko izvajamo v skrajšanih korakih. To je le po dveh točkah; po točki 5 in po točki 6. Ko smo zelo “navajeni”, lahko to izvajamo tudi stoje, sede, med hojo, kjerkoli in kadarkoli. Tudi v službi. Tudi med delom. Čas izginjanja bolečine se z vajo niža. Na začetku bomo rabili morda dlje časa, sčasoma bo dovolj samo kakšnih 30 sekund osredotočanja na mesto bolečine.

“Recept” je preizkušen. Z njim uspešno odpravljam bolečine že več kot 16 let. Do sedaj se je še vedno odlično obneslo pri vseh bolečinah, ki trajajo več kot 30 sekund. Tudi pri bolečinah notranjih organov, glave ali  v primeru bolečin zaradi zdravljenja fizičnih poškodb. Potrebno si je samo vzeti čas in se sprostiti.  V mojem primeru je bil obisk zdravnika zaradi izvajanja te tehnike potreben le v najnujnejših primerih, ko je obstajala možnost poškodbe notranjih organov. Pa še takrat sem na urgenci (zaradi izvajanja tehnike) odklonila “strupene” protibolečinske injekcije, ki imajo več stranskih učinkov kot koristi (vsaj za moje telo).

Tehnike me je naučil g. Marjan, ko sem imela rosnih 14 let. Še danes sem mu hvaležna, da me je že takrat naučil tako pomembno lekcijo o moči misli. In ravno zato sem se odločila, da jo predstavim tudi na blogu. Morebiti bo pomagala še komu. Morebiti se bo še kdo naučil odpravljati bolečine brez pomoči medikamentov, ki jih lahko sedaj kupimo že na vsakem vogalu. Njihovi stranski učinki so pa za telo vse prej kot sprejemljivi.

Upam, da nimate bolečin in da jih tudi ne boste imeli. Če pa jih imate, poskusite kdaj tudi to metodo. Morebiti tudi vam spremeni življenje na boljše. Meni ga je.

vir neznan, besedilo dodala Plujem

Foto: vir neznan, besedilo dodala Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , ,

Ne ustrezam. Se moram zato počutiti slabo?

12 komentarjev 29.12.2009 Plujem

Ste se že kdaj počutili slabo, ker niste ustrezali? Jaz sem se. Mnogokrat. Ker sem bila tako vzgojena. In ti vzorci so me spremljali ves čas. Včasih se z njimi srečam še sedaj.

Občutka, da je potrebno ustrezati ljudem in situacijam okoli sebe, se je pravzaprav težko znebiti. Še posebej, če je globoko ukoreninjen. In če je bilo mnoga leta prisotno mnenje, da je vsakdo, ki se ne zna dobro prilagoditi, težaven. Da je vsakdo, ki ne ustreza, slab. Zato sem imela velikokrat občutek, da bi morala ustrezati. Različnim ljudem. Ob različnih situacijah. Ker se mi je to zdelo merilo, koliko sem dobra.

Ampak vsem nikoli ne moreš ustrezati. Vedno so tisti, ki jim ustrezaš, in so tisti, ki jim ne ustrezaš. Takšno je pač življenje. In prej ko to sprejmemo, lažje nam je. Predvsem zato, ker nas fanatično stremljenje k ustrezanju (drugim) samo upoščasnuje. Najprej na poti našega duševnega razvoja. Pa tudi na poti k doseganju naših ciljev.

Zato je bistveno imeti trdno samopodobo. Predvsem pa to, da poznamo in sprejmemo svoje prednosti in svoje slabosti. Da zmoremo sami sebe sprejeti takšne, kot smo. Ter da zmoremo argumentirano “za svojim” stati tudi takrat, ko se drugi z nami ne strinjajo.

S tem ne mislim, da moramo trmasto vztrajati na svojem tudi, če nimamo prav. Sposobni moramo biti  učinkovite komunikacije ter znati sprejemati (a ne nujno upoštevati) mnenja in kritike drugih. Še nujnejše je, da smo sposobni (zdrave) samokritike, ki mora biti ravno tako (kot kritika drugih) argumentirana.

In kadar se nam zgodi, da se zaradi neustrezanja drugim znova počutimo slabo, moramo ukrepati. Najboljše je, da naredimo analizo. (1) Najprej tega, v čem nismo ustrezali. Postavimo si vprašanja, zakaj nismo ustrezali. In kaj je bilo jabolko nestrinjanja. Poskusimo poiskati vzrok neustrezanja. Ali je šlo za težavo v komunikaciji? Ali so bile naše besede/dejanja/vedenje napačno razumljene? Ali so naši argumenti močni? Kakšni so argumenti druge strani? (2) Nato analizirajmo, kako se počutimo. (3) In kaj bi lahko naredili, da bi se počutili bolje.

V procesu analize moramo dopuščati, da je ena izmed možnosti za neustrezanje lahko tudi naša napaka.  Takrat popravimo, če je to možno. In se opravičimo, če je situacija takšne narave. Včasih je razlog tudi  v različni uporabi besed, v kulturni razliki, v drugačni perspektivi, ali v komunikacijskih težavah.  Največkrat pa je  vzrok “neustrezanja” v tem, da se ljudje razlikujemo ter stvari dojemamo različno. In bolj kot smo drugačni od drugih, več bo situacij, kjer ne bomo ustrezali in kjer se drugi ne bodo z nami strinjali. In dobro je to. Ker nas drugačnost dela edinstvene. Neponovljive. In unikatne. V takšnih primerih nestrinjanja je potrebno samo to, da sprejmemo nasprotno mnenje in se sprostimo (z različnimi načini).

Sčasoma se nam bodo drugačna mnenja zdela del življenja (kar tudi so) in nestrinjanje nas ne bo spravilo v slabo počutje. Merilo o tem, koliko smo dobri, ne bo več v tem, koliko (ne )ustrezamo drugim. Temveč  bo merilo naše kvalitete v nas samih in v naši samopodobi.

Vem, da je privzgojene vzorce težko odpraviti, nikakor pa ni nemogoče. Samo voljo je potrebno imeti.

Foto (c) Mala Kumar, Angie Upesh

Foto (c) Mala Kumar, Angie Upesh

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, roža vetrov, tisto moje novo, življenje Tagi: , , ,

Prerojena

12 komentarjev 28.12.2009 Plujem

Zbudila sem se kot prerojena. Polna energije. Vesela. Več kot očitno mi je koristilo, da sem si nastavila ogledalo in rekla bobu bob.  Ponovno se mi zdi, da bom vse zmogla. Tako na zdravstvenem kot na službenem področju. Ponovno sem dobila veselje, da grem ven. In da se ne skrivam več doma. Ponovno sem se začela počutiti dobro v svojem telesu.

Bolečine se mi ponovno zdijo le postranski del življenja in ne njegovo osredje. Navade se zdijo popolnoma spremenljive. Korak naprej pa je znova dobil smisel.

Zdi se mi, da bi ta trenutek lahko premikala gore. Zdi se mi, da bom zmogla vse, kar si bom zadala. Zdi se mi, da je vse enostavno. Ter da je svet čudovit in vesel.

Da. Niha moje počutje. Prav tako razpoloženje. Ampak takšna sem. In to se mi zdi dobro. Ker zmorem občutiti in iskreno izraziti moja občutja.

Zato sem Plujem. Ker plujem gor in dol po valovih. V mirnih in nemirnih vodah. :)

Foto (c) Horacio Cardozo

Foto (c) Horacio Cardozo

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Cena za strah

2 komentarjev 28.12.2009 Plujem

Spet ne morem spati. Napetost v telesu je tista, ki me drži pokonci. Vse se je nekako namešalo na kopico. Predvsem pa to, da sem ponovno pozabila na sebe. Ponovno sem pozabila slediti ritmu, ki bi me vodil do zdravja. Spet dajem prednost človeški pohoti (ki jo obožujem) in pozabljam na to, da je sedaj nujno čas, da negujem tudi svojo dušo.

Ker mi jasno govori, da jo zanemarjam. Ker se ponoči zbujam. Ker ponoči vstajam. Ker imam nočne more. Ker imam vse hujše zdravstvene težave. Ampak ne zaradi drugih. Zaradi sebe. Ker sem spet prenehala brati. Ker sem spet zamenjala ritem, ker mi perverzije toliko pomenijo. Ker sem spet obupala nad vsem in se predala v to, da pač tako je. In da bo že nekega dne boljše. Da pač pride vse ob svojem času. Da pač vsak nosi svoje križe. Da pač moramo vsi dojeti svoje lekcije.

Saj vse to drži. Ampak predajanje življenju in čakanje, da bo boljše, so dejanja in besede strahopetca. To so dejanja in besede tistega, ki pokorno in otopelo čaka, da se bo nekje nekaj premaknilo. Ampak. Ej. Ne bo se. Ne bo se premaknilo, dokler tega ne bom naredila sama.

Pa ne govorim o ljubezni. Temveč o zdravju. Predvsem o (samo)zdravljenju. In o tem, da sem se začela pred časom širokoustiti, da to zmorem sama. In kje sem sedaj?

Vsa zapečkarska sedim doma in ugotavljam, da se vsak dan počutim slabše. Da. Seveda se. Ker samo čakam. Koga? In kaj? Nič drugega kot limun, da postane sladek. Kar pa ne bo. Sam od sebe že ne. Pa tudi, če ga namažeš s cukrom, bo še vedno kisel.

Zato vsa fasada odpade. Sedaj je čas, da si nastavim ogledalo. Da si po vseh napotkih ostalim, končno tudi sama pogledam v obraz. Predvsem na področju zdravja. Tisto mi najbolj manjka. Drugje sem si že večkrat.

Da karte položim na mizo ter si dikretno in iskreno priznam, da sem začetnik. Začetnik na področju (samo)zdravljenja. In da moram začeti s počasnimi koraki.

Časi, ko sem bila fizično močna, so že zdavnaj minili. Sedaj sem šibka. In ne vem, zakaj tega ne morem preprosto sprejeti. Da pač sedaj to tako je. In da je pot do fizične moči pač dolga, ni pa nemogoča.

Da je pač potrebno začeti. NA ZAČETKU. Ne pa nekje vmes. S prepričanji, da mi mišice še vedno dajo vse to, kar so mi včasih. KER MI NE. Res ne vem, koliko znakov še rabim. Vsi obiski urgence, ker sem pretiravala. In vse dodatne zdravstvene težave, ki so se nagnetle, ker se nisem poslušala, me še vedno niso izučile.

Se mi zdi, da bi mi vesolje včasih moralo nabiti listek na glavo, da bi mi postalo dovolj jasno. Ker se mi vsi tisti namigi, ki jih sicer dobro vidim, pač (na žalost) ne zdijo dovolj pomembni. Zato še vedno ždim na nekih lovorikah, ki me branijo. “Ah, kaj pa je to za nas. Piece of cake.” Včasih je temu res bilo tako. Sedaj je drugače.

In namesto, da se skrivam doma in čakam, da bo napočil trenutek, tako kot je leta nazaj. Moram začeti aktivno delati. Na vseh področjih. Tudi na športnem. Ne glede na to, da so mi vsi vse odsvetovali.

Čas je, da glasno povem, da brez športa nisem srečna in pika. Da brez fizične aktivnosti vegetiram. Tudi duševno. Zapiram se vase in izginjam. Tudi vase. Sploh pa pred drugimi.

Zato mi je sedaj čudovito, da me je nekdo znova začel prebujati. Prebujati erotično. Čeprav me je strah. Presneto strah. Strah, ker sem se ravno pred kratkim tako udobno in varno skrila v svojo školjkico. In prenehala razmišljati o dotikih, poljubih, zatrdlinah in vseh ostalih lepotah pohotnosti. Ampak prišlo je kot naročeno.

Zato, da se naučim. Uskladiti. Vse. Celotno življenje. Brez izolacije in iskanja nekih varnih kotičkov. Brez predajanja oguljenim frazam “saj bo boljše”, “vse se zgodi ob svojem času”, “vsak na svoj način dojema lekcije”. Ki mi gredo že zelo na živce. Čeprav so resnične. Ampak ne v smislu zapečkarskega skrivanja pred vsem in vsemi. To ni rešitev.

Končno je čas, da se osvobodim. Vseh okov, ki sem si jih dala. Vseh ograj, ki sem si jih postavila. Vseh strahov, ki sem se jih oprijela, ker mi je bilo tako lažje. Manj naporno. Čeprav slabše in manj učinkovito.

Sedaj je čas, da spet začnem živeti. In čas je, da znova začnem športati. Ker edino to me bo ozdravilo.

Kako bom to naredila, še ne vem. Ker je tudi “learning hard way” tukaj odpovedal. Kljub temu, da so se mnogi poskusi ponovne športne aktivnosti končali v beli postelji, me še vedno ni izučilo. Še vedno sem prezahtevna do sebe. Kljub temu, da vem (teoretično), da ne smem pretiravati. In da (teoretično) vem, da moram delati “po pameti”. Ampak sčasoma se bom naučila. Vsaj upam. Ker je to edina pot. Edina pot do zdravja. Ampak najprej se moram osvoboditi vseh pranj možgan, kaj je dobro in kaj ne. Kaj smem in česa ne.

Ja. Ja. Saj vem. Pisala sem že o tem. Večkrat. V različnih delih. Na različne načine. In vsakič znova se mi je zdelo, da sem nekaj dojela. Saj sem. Takrat mi je bilo vse jasno. Potem pa sem spet nekje skrenila.

Tokrat se mi je to zgodilo ob zadnjih izvidih. Ki so me popolnoma iztirili. In mi zavrteli ritem. Za vsa leta za nazaj. Za hip sem razmišljala celo o varianti medikamentov, ki bi me nekje ozdravili, drugje pa povzročili tragične posledice. A res samo za hip. Delovanje telesa je vsekakor pomembnejše od njegovega izgleda. Zato sem medikamente odklonila ter se odločila, da se bom zdravljenjem spopadla sama.

Zdelo se mi je, da mi bo lažje, ker sedaj vem več o tem, kako mi deluje telo. A vendar mi je bilo še težje. In še vedno mi je. Zato sem se v času sprejemanja novih dejstev umaknila. In se znova skrila v udobno domače okolje. Kjer se počutim nabolj varno v svoji udobni pižamici. Ko sem lahko odmaknjena od okolice in zavita v svoje misli.

Ki pa so postale otopele. In ne delajo tistega, kar bi morale. Na začetku sem se branila, da pač rabim počitek. A sedaj sem ugotovila, da sem se znova znašla v nekem krogu. Znova sem se ujela v zanko lastne neučinkovitosti in znova sem začela verjeti, da bo to stanje pač ostalo. Saj ne, da bi jokala. Niti ne, da bi bila slabe volje. Sem dobre volje. Nasmejana. A znotraj otopela. Skoraj brez upanja, da mi bo uspelo.

Ko se mi to zgodi, moje telo zažene alarm. Na vse pretege kriči, da bi začela poslušati. In ko končno prisluhnem in začnem ukrepati, se šele začenja umirjati. Vsi simptomi so jasni. Že nekaj tednov se dogajajo. Najprej sem jih opravičevala z delom. Nato z utrujenostjo. Potem z začetkom prehlada, ki ga potem sploh ni bilo. Pa še s čim. Nocoj pa sem si končno priznala, da sem se kljub vsej svoji vnemi in prizadevnosti spet nekje izgubila in se predala. Da sem se v reki, ki me nosi, prevrnila s svojim čolničkom. In da čakam, da me nekdo reši. Da mi nekdo poda roko. Čeprav mi je več kot jasno, da pač nikogar ni. In da tudi nikogar ne bo. KER SE MORAM REŠITI SAMA. In to čimprej. Ker bo les drugače začel trohneti. Čolnički so pač takšni. Če so zapuščeni. ZATO MORAM UKREPATI.

Ker samo to bo učinkovito. Ker samo tako bom začela. Brez izgovorov, ki jim imam trenutno polna usta! In zakaj jih imam? Ker me je strah. Strah še enega neuspeha. Ker me je strah ponovnih belih postelj.

Ampak, če je to cena, da bo spet vse odlično. Potem je to cena, ki sem jo pripravljena plačati.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, samozdravljenje, tisto moje novo, zdravje, življenje Tagi: , , , , ,

Kuhanček z dodatki :)

2 komentarjev 27.12.2009 Plujem

Od kosila je ostalo še nekaj Renskega rizlinga, ker gostje niso spili cele steklenice. Preostanka nisem želela vreči stran, niti ga nisem želela spiti, zato sem razmišljala, kaj bi z njim. In prišla na idejo, da bi skuhala kuhančka.

Takšnega s prirejenim receptom. :) Ker tistih klasičnih ne maram. No. Pa tudi takšnega z dodatki sem pila samo enkrat (do danes).

In sem začela. Približno 4 dcl vina in 7 dcl vode. V posodo. S sladkorjem. Oziroma v mojem primeru s tekočo fruktozo (8 velikih žlic). S klinčki. In s cimetom.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Na ognju sem pustila ravno toliko, da je se je mešanica dobro ogrela, nato pa sem dodala kolobarje pomaranče in eno razrezano rezino limone. Ter zavrela. (Da. Vem. Z vretjem se izloči alkohol. :) :lol: )

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Čez kakšno minutko sem odstranila limonine kose in pustila vreti še kakšnih pet minut. Nato sem posodo odstavila. Odstranila pomarančne rezine. In postregla.

V skodelici. S pomarančo na robu.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Pa na zdravje. :)

Ker se res prileže v teh mrzlih dneh. (Četudi skoraj brez alkohola.) :mrgreen:

Ocena: Okusno, dišeče in skoraj brez alkohola. Odlično za pogret’ telo. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, iz domačega kotla, tisto moje novo Tagi: , ,

Srce na verigi

Dodaj komentar 27.12.2009 Plujem

Minilo je že več kot leto dni, odkar sem se te nazadnje dotikala. Minilo je že več kot leto dni, odkar sem te nazadnje videla. Minilo je že več kot pet mesecev, odkar sem te nazadnje slišala. In minilo je že več kot štiri mesece, odkar sva si nazadnje pisala.

Na začetku mi je bilo nevzdržno. Zdelo se mi je, kot da bi se čas ustavil. Hrepenenje po tvojih dotikih, po tvojem objemu, še bolj pa po tvojem glasu, se je večalo. Ves čas se mi je zdelo, da se boš vrnil. Da se bo kar zgodilo. Ker se mi je tako zdelo, da je vse na svojem mestu.

A se nisi. Niti javil se nisi. Zato sem se navadila. Da te pač ni. Sprejela stanje. Čeprav sem globoko v sebi čutila, da se boš znova oglasil. In res si se. Na mojo čestitko za tvoj rojstni dan. Ter mi razložil stanje zadnjih mesecev. Pa sem razumela. Najrajši bi te objela. Te poljubila. Tako globoko sem te še vedno čutila.

A nisem. Ker mi nisi dal priložnosti. Dogovarjala sva se za novo snidenje. A sem čutila, da ni pravi čas. Tudi ti si občutil enako. Zato se nisva srečala. A ves čas se mi je zdelo, da je to samo vmesna faza. Da je to samo prehodna faza do najine sreče.

Še nikoli prej se mi ni tako intenzivno dogajalo. Bilo je že kdaj prej podobno, a nikoli tako močno. Tokrat je bilo globoko. Nisem se počutila zaljubljeno. Ni se mi zdelo, da slišim travo rast. Ker si za to niti nisem dala priložnosti. Preveč me je bilo strah. Sem se pa počutila povezano. Z vsem, kar si bil. In z vsem, kar si. Globoko. Kot del celote. Še nikoli prej nisem tega občutila tako močno.

Saj sem vmes pozabila. Poskusila drugje. Imela občutek, da sem šla naprej. A vsakič znova sem se zalotila, kako me na drugih privlačijo le tiste stvari, ki so podobne tvojim. Najhujše je bilo jeseni. Sredi množice tisočih ljudi sem opazila le enega. Malce starejšega, s črnimi očali. V trenutku mi je bil všeč. Lahko bi ga poljubila kar tam. Sredi hodnika. Kar me je čisto zmedlo. Ni mi bilo jasno, zakaj me je v trenutku tako pritegnil. In sredi večerje, ko je sedel za sosednjo mizo, a hkrati nasproti mene, me je zadelo. V trenutku, ko je snel očala. Imel je skoraj enake poteze obraza, kot so tvoje. Sem kar zaključila z večerjo in odšla domov. Nisem zdržala. Bil je prehud preblisk. Premočni fleši za nazaj. Za vse, kar sva počela. Za vse igrice, ki sva se jih igrala. Za vse ideje, ki sva jih uresničevala. Bilo je preveč. Zato sem odšla domov. Otopela.

Nekaj dni sem znova žalovala. In znova ugotovila, da moram naprej. Da moram sprejeti, da te ni več ob meni. In da te ne bo več ob meni. Tudi prijatelji so že obupali. Kar niso mogli razumeti, kaj neki me drži pri tebi. Saj še sama nisem točno vedela. Samo držalo me je. Zato sem vedela, da moram začeti druge zgodbe. In sem začela. Novo. Svežo. Bilo je prijetno. Na začetku. Nato me je spet vse zmotilo. Ah. Seveda me je. Ker ni bil ti. Ker ni imel tiste prefinjene perverznosti, posute s stabilnostjo in odgovornostjo. Ker ni imel občutka zame in za branje mojih frekvenc. Oh, kako dobro si ti to znal. V trenutku si vedel vse. Ravno zato si me verjetno tako začaral. Ker si videl v mene. Ker si mi dajal moč. Ker si prišel ob ravno najboljšem trenutku. In ker si bil preprosto čudovit. Točno tak, kakršen si bil. Odgovoren. Pozoren. Skromen. Pohoten. Strasten. Četudi vase zaprt in malce nezaupljiv.

Velikokrat sem se spraševala, če sem ti vse te dobre značilnosti samo pripela. Ker, če bi resnično videl v mene, bi razumel tudi to, da te še vedno čutim. Kaj čutim, ne vem. Čutim pa. Globoko. Saj morda si vedel. Pa ti preprosto ni bilo mar. To je še najverjetneje. In tudi najbolj boleče.

Čeprav živim popolnoma običajno. Smejem se. Veselim se. Zadovoljna sem. Tudi misli zmorem skladati v ljubeznice brez tvoje omembe.

Zakaj se mi torej dogaja, da se znova vračam k tebi? Nikoli prej se mi še ni dogajalo kaj podobnega. Vedno sem zmogla naprej. Saj tudi tukaj grem. In pozabim. Sedaj redko mislim na tebe. Tudi za praznike ne čutim potrebe, da bi ti pisala. Čutim, da nima smisla. Takšna, da bi se komu vsiljevala, niti nikoli nisem bila. Kljub vsemu bi rada povezavo pretrgala. Četudi se najverjetneje dogaja samo še v meni.

Vem pa, da je. Da je še vedno prisotna. Tudi, če se več dni ne spomnim nate. Tudi, če si ne želim  biti s tabo. Povezava še vedno je. In to vedno znova ugotovim takrat, ko me prevzamejo moški, za katere kasneje ugotovim, da imajo nekaj skupnega s tabo.

Zato je sedaj čas. Čas, da potegnem črto. Čas, da preneham varovati svojo posteljo zate. Sedaj je čas, da grem naprej. Ker si ti že zdavnaj odšel.

Zato ti tukaj voščim srečno. Zato ti tukaj voščim vse najboljše. Četudi tega verjetno nikoli ne boš bral.  Četudi sploh ne veš, da včasih še vedno pomislim nate. In četudi se tudi ti več ne spomniš name.

A nekega dne te bom znova videla. Ker imam še nekaj zate. In tudi ti imaš nekaj zame.  Nekaj, kar si poiskal. Ker sem te pred meseci za tisto prosila.

Ampak to bo šele takrat, ko bo čas dozorel. To bo šele takrat, ko si bom zares želela. To bo šele takrat, ko bom to zmogla. Ko bom zmogla biti neobremenjena. Ko bom zmogla stopiti naprej.

Takrat bo verjetno izginila tudi famoznost najine povezave. Takrat se mi bo tudi vse  najino zdelo običajno. In kot delček (preteklega) življenja. Sedaj tega ne zmorem. Ne še. Zato se umikam. Da pretrgam vez. Da se osvobodim od tebe. Da se osvobodim verige. Čeprav sem si okove nadela sama. In sama si jih sedaj tudi snemam. Zase. Za svoj mir. Za svojo srečo. Za sproščenost. Za veselje. In za ljubezen.

Foto (c) Pindyurin Vasily

Foto (c) Pindyurin Vasily

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ljubeznice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Nazaj


 

December 2009
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats