Arhiv dne 30.11.2009

Dovoli mi, da te zalijem :)

11 komentarjev 30.11.2009 Plujem

Se mi zdi, da je poleg tega, da vemo, kakšnega partnerja si želimo, pomembno tudi to, da vemo, kaj zmoremo mi nuditi njemu. Pa tudi to, česar ne zmoremo. Nočemo. Ali ne moremo.

Brez tega naše želje delujejo rahlo egocentrično. Kot da samo želimo, nismo pa sposobni dati. Zato si je bistveno pogledati v oči. Iskreno. Brez ovir.

Najprej o tem, česar nočemo dati. Ko razmišljam pri sebi, ne najdem nekih ovir. Zdi se mi, da je bistvo vsega harmonija sobivanja. Brez bolestnih posedovanj. In brez izbruhov ljubosumja. To je še posebej pomembno. Tako za ženske kot moške. Da se začnejo zavedati, da si z nasilnim priklenjanjem partnerja na sebe delajo medvedjo uslugo. In da odvisnost od osebe pravzaprav ni ljubezen.Temveč samo pritajena oblika potrebe po nadmoči. Upravljanju. Nadvladi. Četudi jo opravičujejo s strahom pred izgubo.

Bistvena je predvsem zvestoba. In ne takšna, kjer si ljudje postavljajo meje, kot so: “Saj en poljubček (četudi z jezikom) pa res ni prevara; A sva se šla mrbit kej več kot oralo? Ne. Torej to ni prevara”. Temveč taka, kjer z dušo in telesom ljubiš tistega, s katerim si. In dokler si.

Pa tudi sposobnost komunikacije. Da je mirna. Brez nekih podtikanj. Brez žalitev. Da je sproščena. Takšna, kjer se lahko vse pove. Ker se ve, da bo razumljeno. Obojestransko. Brez bojazni, da ne bo sprejeto. Četudi bo morda včasih potrebna razlaga. Ampak bistvo je v sprejemanju. In podpiranju. Tako pri službenih obveznostih kot pri hobijih, športnih aktivnostih in še marsikje drugje.

Sem včeraj med ustvarjanjem božičnega vzdušja razmišljala, kaj bi lahko nudila svojemu izbrancu. Poleg kuharskih ustvarjanj in cartanja je pomembna tudi opora. Na vseh področjih. Pa občutek sproščenosti. Razumljenosti. Tudi glede njegove preteklosti. Ki je pač takšna, kakršna je. Veliko ljudi pozablja, da se preteklosti ne da spremeniti. In da je “teženje” zaradi nečesa, kar se je zgodilo že davno, nesmiselno, če ne celo neumno. Bistveno je, da se jo sprejme. In osebo tudi. Ker ravno zaradi preteklosti je oseba takšna, kot je. In mi jo ljubimo zato, ker je takšna, kot je. Z vsem, kar je. In kar ima. Pa ne mislim na materialne dobrine, čeprav jih dosti ravno to postavlja na prvo mesto. Bistvene so druge reči. Že Mali Princ je vedel povedati. Če hočeš videti bistvo, moraš gledati s srcem.

Pomembna pa je tudi seksualnost. Takoj za ljubeznijo. Od čutne do divje strastne se pretaka. Odvisno od razpoloženja. Bolj je raznolika, boljša je. Najboljše je, ko se partner ob nas počuti tako sproščenega, da z nami deli svoje fantazije. Ko mu jih začnemo izpolnjevati in ob tem sekundarno zadovoljimo tudi sebe, smo dosegli višji nivo.

Za srečno dolgotrajno partnerstvo je pomembno stalno zalivanje. In skrb. Tako kot skrbimo za rožice, moramo stalno spremljati tudi partnerjeve potrebe. Hkrati pa skrbeti za izražanje (in izvajanje) svojih. Kljub vsem obveznostim.

Naj nikar izgovori časovne stiske ne polnijo vaših ust, ko pozabljate na to, kaj vašega partnerja najbolj razveseli. Ko se začnejo izgovori, se začne tudi konec. Če ne veze, pa vsaj ljubezni. Tega pa ne želite, a ne?

Zato pogumno. “Kang’lco” v roke in AKCIJA. :)

(c) beckersbakeryanddeli
(c) beckersbakeryanddeli
  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ljubeznice, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Poljubček za tvojo misel

5 komentarjev 30.11.2009 Plujem

Kot smrkljici se mi je misel, da bi vsaj za en dan slišala misli svoje simpatije, zdela divje privlačna. Večkrat sem se zalotila, kako sem si ustvarjala scenarije, “kaj neki se mu dogaja tam notri”.  Seveda pri tem nisem niti pomislila, da bi mi zaradi misli vseh ljudi možgane verjetno razneslo. :) In da v tistem šundru njegovih pravzaprav sploh ne bi slišala, četudi bi stala zraven njega.  :)

Pravzaprav me to takrat ni zanimalo. Zadostovalo mi je že, da sem imela o čem fantazirati. Sedaj se mi  dogaja, da fantazijske želje obvezno pospremi misel o realnosti izvedbe.  :D Znak zorenja, verjetno. Bi rekli romantiki. Po domače se to seveda navezuje na staranje. :D

S pomočjo vseh izkušenj, ki sem jih pridobila, sedaj ponovno razmišljam o temah, za katere sem bila prepričana, da sem jih že razmislila. A sedaj se z njimi ukvarjam drugače. Bolj realno. Jih intelektualiziram. Jih gledam od daleč. No. Vsaj trudim se. Predvsem tam, kjer sem kakorkoli osebno vpletena.

Včasih sem se ure in ure (če gledamo letno povprečje :) ) ukvarjala s tem, kaj se mojemu (za katerega sem bila takrat prepričana, da je pač “the one” :) ) dogaja v glavi. Saj na nek način je res bil the one, ampak the one mojih misli tistega obdobja. :D   In želja po branju njegovih misli je bila seveda povezana z željo vedeti, kaj si misli o meni. :)

Sedaj vem, da za to vedenje ne rabim čarobne paličice. Rabim le odpreti usta (ali napisati) ter vprašati. Direktno. Brez ovinkov. Seveda prijazno. Ampak to ljudje redko naredimo. Sploh, ko smo čustveno vpleteni. Ker se bojimo. Bojimo zavrnitve. Sploh če se je zadnja zgodila nedolgo nazaj. Zato besede zavijamo v ovojni papir in na njih pripenjamo mašnice. Pa ne iz hinavščine. Niti ne zaradi zavajanja. Temveč zaradi samozaščite. Samozaščite našega ega. Ki nas prizadet potem še dodatno obda z obzidjem. Lahko tudi z bodečo mrežo. Ali morskimi psi, ki plavajo okoli celine. Pretiravam?

Ne vem če. S strahom pred ponovnim prepuščanjem toku se sreča skoraj vsak. Vsaj enkrat v življenju. Nekateri tudi večkrat. In vsako dodatno razočaranje nas še dodatno prestraši.

In kako priti ven? Kako se začeti prepuščati?

Najboljša varianta bi bila – zaplavati. Kar direktno. Brez strahu. Tudi slabe izkušnje prinesejo dobre reči. Samo videti jih moramo znati.

Vzporedno pa se učiti tudi veščin komunikacije. Ki v prvi stopnji obsegajo samozavest, samozadostnost in spravo samega s sabo. Nato pa veščine komunikacije z drugimi. Ki naj temeljijo predvsem na iskrenosti. Pa direktnosti. Brez igre in pretvarjanja. Resnicoljubno.

In ko se začne odvijati igra strasti, je bistveno primerno ukrepanje. Namesto stalnega vztrajanja pri iskanju odgovora na vprašanje, “kaj si misli o meni”, je bolj priporočen direkten, a malce skrivnosten pristop. Takšen, ki rajca. Hkrati pa je zadostno odkrit.

S tem bomo bolj uspešni. In “penny for your thought” bo dobil drugačen prizvok. Še posebej, če bomo namesto pennyja delili poljubčke. Ljubljeni osebi seveda. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,


 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats