Arhiv dne 19.11.2009

Bloganje in ekshibicionizem

25 komentarjev 19.11.2009 Plujem

V zadnjih nekaj letih je bloganje postalo vse bolj popularno. Vse več ljudi se odloča, da se bodo izražali skozi tipke. To, da je tipkanje za mnoge računalniško pismene enostavnejše, hitrejše in lažje, kot pisanje z roko, pa verjetno ni edini razlog za vstop v svet bloganja.

V spletu smo lahko (navidezno) anonimni. Kar nekateri izrabljajo za dejanja nemoralnosti. Nekateri za (samo)reklamiranje. Nekateri celo za zakonsko sporne podvige. Največ pa za izlivancije razmišljanj, žalosti, veselja, jeze, ljubezni, razočaranosti, osamljenosti, dogajanj in še marsičesa.

Mnogim je svoje intimnosti (probleme, skrbi, ideje in še kaj) lažje povedati nekomu, ki ga ne poznajo. Mnogim je to še lažje izliti na tipke. Ampak zakaj? Je to posledica vse manj kvalitetnih odnosov? Je morda v ozadju dejstvo, da nas neznanci kasneje ne nadlegujejo z vprašanji, ki so nam morebiti mučna? Ali zgolj to, da tipke ne govorijo? Ker so vedno tam. In ne dajejo povratnih informacij. Tam lahko povemo vse, kar nam hodi po glavi. Od največjih skrbi. Do največjih domišljijskih podvigov. Lahko smo karkoli. Kdorkoli. In tudi kjerkoli.

Ampak to še zdaleč ni vse.

Tukaj so še komentarji. Ki so lahko vklopljeni. Ali izklopljeni. Z njimi (ne)povabimo ostale, da komentirajo naša pisanja. Nekateri si vzporedno s tem vzamejo tudi (ne!)pravico, da komentirajo tistega, ki piše. Ker pozabljajo. Pozabljajo, da so kritike namenjene dejanjem, vedenju in (v blog sferi) natipkanemu.

In seveda dejstvo, da smo kljub raznim nadimkom prepozna(v)ni. Prepozna(v)ni takoj, ko abstraktnost spleta povežemo z dnevnimi dogodivščinami. Te so tiste, ki nas odkrijejo. Nekateri se odkrijejo že sami, ko se podpišejo z imenom in/ali priimkom. Nekateri celo zapisujejo vsak svoj korak. So tudi takšni, ki objavljajo fotografije sebe, svojih in vsega svojega.

Pravil dobrega zapisa ni. Stopnja sprejemljivosti je odvisna od bralcev. Ali gledalcev. Bistveno je, da je zadovoljen tisti, ki piše. Še posebej, če piše zase. Ker tako čuti.

Ko me je zadnjič nekdo vprašal, zakaj pišem (in zaradi njega tudi danes tole pišem), sem se prvič od svoje prve objave zamislila.

Zakaj res pišem?

Ker se tukaj najdem. Je bila moja prva misel.

Ker je to moj ventil.

Ventil za vse misli, ki mi v glavi divjajo z astronomsko hitrostjo. Ker jih tukaj umirim. Ko jih oblikujem v smiselne stavke. Ko lahko povem. Tudi o sebi. Ko sem lahko jaz, jaz. Brez skrbi. Četudi (po lastni izbiri in samozastavljeni meji) malo razgaljena.

Ah. Da. Razgaljanje.

Je bloganje ekshibicionizem?

Delno vsekakor. Za nekatere bolj, za druge manj.

Od nazorskega, verbalnega, čustvenega, virtualnega, do seksualnega (ekshibicionizma).

In kakšen je moj?

Verbalno – čustveno – nazorsko virtualni. Kombinacija (vseh) teh. Najverjetneje. Za seksualnega nimam nagibov. Razen, če je v zvezi z mojim izbrancem in je del rajcanja za akcijo. Seveda. Tam skoraj ni ovir. :)

In kakšen je vaš? Zakaj pišete?

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Kategorija: bloganje, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,


 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats