Zombi na paradi

11.11.2009

Vedno znova mi rata, da se postavim v neugodno situacijo. Kljub začetnim uporom, da si ne bom ustvarjala praznih pričakovanj, me nekje na poti zanese in si skozi misli spustim želene slike. In potem začnem upati. Nekje v daljavi vidim tisto točko/dogodek/dejanje in si želim, da bi se zgodil/a. Da je stvar še bolj zapletena, seveda v to vpletem kakšno drugo osebo. In si delam račune brez krčmarja. Tokrat se je šlo zaradi povabila. Preprostega, prijateljskega.

Na začetku ni bilo pričakovanj, ker se mi je zdelo, da do realizacije ne bo prišlo. Nato pa sem nekje vmes zaradi izrečenih besed dobila občutek, da bo morebiti prišlo do izvedbe. In slike so se kar od nekje prikradle v glavo. Ideje, kaj bi lahko videla, so se kar same vrstile.

In ko je prišlo do odločitve, da se ne bo zgodilo, me je seveda znova prizadelo. Ampak ne samo zaradi te zavrnitve. Še zaradi vseh drugih pred tem, ki jih (v večini) nisem izpovedala nikomur.

Pa ne samo zaradi dogodka. Temveč še bolj zaradi mene in lastnih sekirancij, ki jih imam sama s sabo.

Sem kar obsedela. Za trenutek otopela. V glavi so se mi zvrteli dogodki preteklih let, nato pa še vse slike, ki jih je moj um ustvaril za dogodek, ki naj bi šele prišel.

Kar samo je prišlo vprašanje: pa zakaj spet meni? Zakaj se enkrat ne morejo stvari zgoditi tako, kot si jih želim?

Saj vem, da ima vse svoj namen in pomen. In odločitev sem popolnoma sprejela. In tudi razumela. Brez zamer. Ostal je le občutek nezadostnosti. Občutek nepomembnosti. In občutek zamenljivosti.

In pritekle so solze, ki so počasi kapljale na mizo. In ponovni občutek tesnobe je spodbudil željo, da se spet skrijem pod mizo.

Pa ni odgovornost na strani zavrnitelja. Ker je podal pravočasen in iskren, pošten odgovor. Odgovornost je moja, samo moja.

Zaradi mojih pričakovanj. Zaradi tega, ker si stalno dovolim, da me moja občutja sveta odnesejo. Ker si dovolim veseliti za nekaj, česar ni.

Ker upam. Ker stalno želim upati. In ker stalno dovoljujem drugim, da mi s svojo prisotnostjo in dotiki celijo rane. Kar žarela sem zadnjič. Tako močno sem kinestetične sorte. Ampak to ni rešitev. Naučiti se moram samopolnjenja.

Sedaj sem popolnoma mirna. Tudi tipkam počasi. S premislekom. A hkrati prazna. Popolnoma prazna. S povešinimi očmi. Drobnimi ustnicami in obrazom, ki je postal štirikoten.

Ko pomislim na vse, kar se je zgodilo, me kar zapeče v sredini trebuha. Odvzame mi sapo in napolni oči. Takrat se dvignem. Globoko vdihnem in izdihnem.

In proces se začne. Vse hitrejši postaja. Pa globok. Tam pod preprogo lastne kože in zavedanja.

Takrat si za trenutek zaželim, da bi bila drugačna. Hladna. Brezčutna. In zadovoljna s parado sofisticiranih zombijev, ki se kitijo z materialom, hlastanje za zrakom pa rešujejo s širokoustenjem.

Ampak samo za trenutek. Ko mi je najtežje.

In ko sem sama.

Ker vse te lekcije, ki se mi dogajajo, me že utrujajo. Saj, ko zmorem, vidim, da imajo skupni imenovalec. Jasen in glasen. Tudi teorijo poznam. Še predobro. Pa tudi vem, da vse to zmorem. Čeprav zdravje že vpije.

Zato si včasih…

…včasih želim le ramo namesto blazine. In to takšno s senzorji, da bi vedela, kdaj jo rabim. Takšna bi bila najboljša rama na svetu.

In zato se včasih…

…včasih želim samo osvoboditi in znova zaživeti svoje sanje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

V kategoriji dnevnice, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

 

17 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. tam nekje,...  |  11.11.2009 ob 01:58

    Pride trenutek, ko je težko, a se tudi tega s časom navadiš in vidiš, da se tudi tako da, pa čeprav ni lepo in preveč boli, da bi trajalo.

  • 2. Plujem  |  11.11.2009 ob 02:29

    Plujem

    Res je. A včasih ga je težko odpraviti in spremeniti v dobro.

  • 3. Don Marko M  |  11.11.2009 ob 13:40

    pa začni si že enkrat želeti izvedljivo…..joj, joj, ženske…..

  • 4. Bostjan  |  11.11.2009 ob 17:30

    Bostjan

    Pridruži se klubu, nas je že kar nekaj takih :D

  • 5. mayafaweks  |  11.11.2009 ob 17:44

    mayafaweks

    Upanje ni slabo… pravzaprav je super. napolni te z pozitivno energijo, ki jo lahko deliš. daje ti občutek, da se lahko zgodi karkoli. Polepša ti življenje.. Slaba stran je, da mu kot senca sledi pričakovanje. ki se veča in veča… ter upanje popolnoma zakrije. Veliko pričakovanje je tisto, ki poveša ramena… upanje umre zadnje.

    Marko.. nikoli nas ne boš razumel.. zato se niti ne trudi :D

  • 6. Don Marko M  |  11.11.2009 ob 18:04

    mayafaweks

    kaj pa naj bi razumel?….mogoče to, da je, bolj kot cilj, pomembna pot do cilja?…. Ali da je slajše, kot uživati mala zadovoljstva, tudi zmage, kot posledico realno postavljenih želja, bolje samega sebe mazohistično torirati do nezavesti ?…..sicer pa sem že javno večkrat povedal in zapisal – moški ne bo mogel ženske nikoli razumeti iz enostavnega razloga – ker ženska ne razume sama sebe…. ;)

  • 7. Plujem  |  11.11.2009 ob 18:25

    Plujem

    Marko: saj s teorijo nimam težav. :) Le z osvoboditvijo in pričetkom praktičnega dela. :)

  • 8. Plujem  |  11.11.2009 ob 18:30

    Plujem

    Boštjan: brez zamere, ampak ne želim biti član nobenega kluba, ker bi to zame pomenilo predajo, obupanje nad spremembo in sprejetje nekega stanja, ki si ga pravzaprav ne želim. Želim pa osvestiti tisto, kar me nekje drži. Zato, da grem lahko naprej. Bistvo je v lastnem razumevanju situacije. Bistvo je odkriti prave vzroke; če te nekaj dlje časa nekje drži. Togo vztrajanje v občutjih nemoči, mi je tuje. Smeh je pol zdravja. Drugo pol je ljubljenje . :) Če mal poenostavim. :) In ko nekje nečesa manjka, se mi zgodijo trenutki šibkosti. Saj danes sem že bolje. Vroč nočni tuš in nekaj orgazmov me je popucalo. :)

  • 9. Plujem  |  11.11.2009 ob 18:34

    Plujem

    mayafaweks: Upanje je del življenja, del ljudi. Sem z leti ugotovila, da smo brez tega otopeli. Pa saj ni važno, kaj upamo. Važno je, da je povezano z željami, kakršnekoli že so. Pa da se veliko smejemo. Zase sem ugotovila, da se mi obraz glede na počutje spreminja kot noč in dan. Kar se pa pričakovanj tiče – zaradi njih smo dostikrat lahko malce otožni, če niso izpolnjena na način, kot smo želeli. Ampak tudi to je del življenja. In to zelo pomemben del. Na tak način duhovno rastemo. Samo videti in sprejeti moramo znati. Na tak način namreč nismo del belih ovčic, ki sledijo v preprad. Prepad duhovnosti človeštva.

  • 10. Plujem  |  11.11.2009 ob 18:40

    Plujem

    Marko:

    Vidim, da je namenjeno Mayafaweks, ampak vseeno moram neki dodati. :)

    In sicer, razumevanje drugega (vsaj z mojega vidika) ni povezano s spolom, temveč s pripravljenostjo človeka sprejeti druge misli, ki se oblikujejo po drugačni poti in pridejo na drugačen cilj. Na nek način je sicer pomembna tudi pot do cilja, ker se na njej učimo. Vsekakor pa je res bistveno, da si postavimo cilje, ki so realni in dosegljivi. Sicer samo še bolj tonemo spodaj. Začeti pa je treba z malimi koraki. Tudi avto ponoči pred sabo osvetluje le nekaj metrov, pa vseeno lahko prevozi več tisoč km; z vmesnim tankanjem seveda. No, razen, če si zadaj pripne cisterno. To sem zadnjič v enem filmu vidla. Pa se je slabo končalo, je cisterna eksplodirala. Kar lahko simbolično prenesemo na misel, da bližnjic ni. Vsaj tistih, ki pripeljejo do želenega cilja ne. Je pa tako, da lahko hodimo hitreje, ali pa počasneje. :) Ampak to je spet odvisno od nas. :)

  • 11. Don Marko M  |  11.11.2009 ob 18:44

    ko boš ustvarjala svojo pot in ji bodo drugi sledili, namesto, da boš sledila drugim po poti, potem boš vedela, da teorija več kot praviloma nima nobene veze s prakso…..in to je zelo enostavno narediti…pač narediš….simple…. evo, pa bom še po žensko povedal….ko se ženska odloči poseksati z tipom, bo to naredila in je nič ne ustavi….in za ta podvig bo uporabila zgolj prakso brez teorije…..seveda pa mora že pred prvič razumeti, da ji je ta sex s tipom lahko prvič, zadnjič in nikoli več…..

  • 12. Don Marko M  |  11.11.2009 ob 18:49

    ti dodajaj kolikor želiš, ampak mayafaweks me je ‘izzvala’ v neposredno razliko med spoloma……ti pa kar poskušaj blažiti zdaj…. :)

  • 13. Plujem  |  11.11.2009 ob 19:13

    Plujem

    Marko: ustvarjati svojo pot. DA. Ah, nekaj teorije pa je tudi v zvezi s prakso. Nekaj je treba imeti noter, da ni prepiha. :)

    Z mojo teorijo mislim pa – potek vsega. Ker vse dojemam. Vse tudi občutim. In vse vidim. Pa še vse mi je jasno. Samo izvajam ne. Piška. :)

    Za sex? Seveda, zalušta se ti in si ga privoščiš. :) Tipa. No, pa sex tudi. Mislim pa, da je običajno (no, vsaj meni je) že pri prvem dotiku jasno, koliko jih še bo sledilo. Dotikov, mislim. :)

    Hehe. Povedala sem samo svoj vidik. Edina pomembna razlika med spoloma pa je, da “men have a penis and women have a vagina”. Kar pa je narejeno, da se poklapa. Še tehnične reči so naredili na ženske pa moške :) :)

  • 14. Don Marko M  |  11.11.2009 ob 19:33

    bolje prepih, kot pa nepredstavljivo gnečo teorije…..prepih manj boli in prej mine…praktično – zapreš vrata in okna, pa izgine…..prepih mislim…. sicer pa, ni potrebno biti kaj preveč moder, da bi lahko zaključil, da teorija postane v vsem svojem pomenu praksa v do največ 2%…od 100 možnih….pa itak je edino merilo vedno bilo in bo, zgolj in edino praksa….ti pa kar mirno, zbrano in pogumno naprej te(r)oriziraj sebe….čeprav ne razumem, kako se ti da, ob vseh lepotah prakse v vsaki možni minuti….. ;)

  • 15. Plujem  |  11.11.2009 ob 20:13

    Plujem

    Ah, Marko. To je pri meni spontano. Pa ne te(r)oriziranje. Temveč “videnje” situacije. Saj ni, da bi posvečala ure razmišljanju. Kje se mi pa da. Prespontana sem za to. To kar pride. Kot preblisk. :) Sej praksa je. Samo na enem delu ne. Na unem čisto mojem. :) Logično. :)

  • 16. mayafaweks  |  11.11.2009 ob 22:38

    mayafaweks

    Hahaha moj “izziv” je bil le komentar, da se ne poskušaj globoko poglabljati in utapljati v mislih ter poskušati razumeti… Vsak je po svoje zakompliciran, pa naj bo ženska ali moški.. In je že tako, da ne moremo skočiti v glavo drugega pa čeprav se deli telesa poklapajo skupaj :D :wink:

  • 17. Don Marko M  |  12.11.2009 ob 11:17

    verjemi, da se ne poskušam…..sicer pa sem ti itak pravilno odgovoril….tudi v vprašanjih….samo prebrati je treba…. ;)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats