Arhiv dne 11.11.2009

Preprostost je tista, ki šteje

15 komentarjev 11.11.2009 Plujem

Pred sestankom sem šla v trgovino. V eno tako, kamor običajno ne hodim, ker se v tistih koncih ne zadržujem. Prej sem imela pa še nekaj časa, zato sem se ustavila. Ker je trgovina manjše kvadrature, sem ob vstopu seveda pozdravila. “Dober dan”, rečem pol glasno in pogledam okoli. In se obrne en gospod, popolnoma presenečen in mi reče: “Pa ne morem verjeti, da še kdo v teh časih pozdravi. Kako lepo, da ste pozdravili.” Ga pogledam, se mu nasmehnem in odidem med police. Na hitro nagrabim najnujnejše reči in grem na blagajno. In tudi gospod je bil še tam. Ravno pred mano, ker je ena gospa šla ven iz vrste. Gospa prodajalka je namreč še nekaj preračunavala. Pa je najprej prodajalki povedal, da sem pozdravila, ko sem prišla v trgovino, nato pa ogovoril mene: “A veste, tako ste me razveselili, ko ste pozdravili. Redka je danes še taka mladina.” Ob tem sem se namuznila, ker taka smrkljica v primerjavi z njim pa le nisem več, ampak nisem nič rekla, sem poslušala naprej. In je nadaljeval o tem, kako ga sosedje ne pozdravljajo. Kako se ljudje obračajo stran. Kako so nevljudni in nasploh, kako postajajo vsi vse bolj vase obrnjeni. “Da.” Mu rečem. “Se strinjam.” Da bi ga potolažila, mu rečem, da je dostikrat tako, da ljudje hitimo vsak v svojo stran in zaradi lastnih misli niti ne opazimo drugih, ki nam hodijo naproti ali ob strani. In se je strinjal. In dodal, da je vseeno vesel, ko kdo še pozdravi.

Ko je gospa prodajalka preračunala, mu je rekla, da mora doplačati še 28 centov. Prinesel je namreč steklenice in v zameno želel kupiti dve pivi. Pa jih ni imel. Pa me pogleda in preden karkoli vpraša, mu rečem, da bom jaz dodala tistih 28 centov. Kar ni mogel verjeti. Vljudno se je zahvalil in mi povedal, da sem ga sedaj še dodatno razveselila.

Ko sem prišla iz trgovine, je pri avtomobilu dostopil do mene in mi povedal, da ni slab človek. Da je pošten in da bi me nekaj prosil, če sme. “Izvolite”, sem mu rekla. Pa je z malce tišjim glasom dodal, da če bom kdaj vedela za kakšna oblačila, ki jih nihče več ne nosi, bi jih bil vesel. “Veste, vse rad nosim, nisem izbirčen, samo da imam kaj. Sva s sestro sama.” Mi je še vmes povedal.

Kar stisnilo me je pri srcu. Obljubila sem mu, da bom poiskala kakšna oblačila zanj. Na hitro (in precej presenečeno) me je pogledal, za hip pomolčal, nato pa se široko nasmejal in se začel veseliti kot otrok. Vprašala sem ga, kam lahko oblačila dostavim. “Kar v trgovino, saj me poznajo.” “Velja”, sem rekla, “samo povejte mi še, prosim, kako vam je ime, da bom vedela za koga pustiti”.

Ker se mi je že malce mudilo, sem mu po vseh informacijah zaželela še lep preostanek dneva in se odpeljala.

Na poti do kraja sestanka sem še razmišljala o njem. Ugotovila sem, kako tudi umazana in raztrgana oblačila ne morejo skriti pravega bogastva in lepote človeka. Prav tako kot draga oblačila in hitri avtomobili, ne morejo prikriti praznega in plitkega človeka.

Ta gospod mi je s svojo preprostostjo, toplim značajem, iskrenostjo in nasmehom polepšal dan.

In ko bom šla naslednjič tja na sestanek, bom s sabo odpeljala tudi oblačila.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dobrodelno, skriti zakladi, življenje Tagi: , ,

Zombi na paradi

17 komentarjev 11.11.2009 Plujem

Vedno znova mi rata, da se postavim v neugodno situacijo. Kljub začetnim uporom, da si ne bom ustvarjala praznih pričakovanj, me nekje na poti zanese in si skozi misli spustim želene slike. In potem začnem upati. Nekje v daljavi vidim tisto točko/dogodek/dejanje in si želim, da bi se zgodil/a. Da je stvar še bolj zapletena, seveda v to vpletem kakšno drugo osebo. In si delam račune brez krčmarja. Tokrat se je šlo zaradi povabila. Preprostega, prijateljskega.

Na začetku ni bilo pričakovanj, ker se mi je zdelo, da do realizacije ne bo prišlo. Nato pa sem nekje vmes zaradi izrečenih besed dobila občutek, da bo morebiti prišlo do izvedbe. In slike so se kar od nekje prikradle v glavo. Ideje, kaj bi lahko videla, so se kar same vrstile.

In ko je prišlo do odločitve, da se ne bo zgodilo, me je seveda znova prizadelo. Ampak ne samo zaradi te zavrnitve. Še zaradi vseh drugih pred tem, ki jih (v večini) nisem izpovedala nikomur.

Pa ne samo zaradi dogodka. Temveč še bolj zaradi mene in lastnih sekirancij, ki jih imam sama s sabo.

Sem kar obsedela. Za trenutek otopela. V glavi so se mi zvrteli dogodki preteklih let, nato pa še vse slike, ki jih je moj um ustvaril za dogodek, ki naj bi šele prišel.

Kar samo je prišlo vprašanje: pa zakaj spet meni? Zakaj se enkrat ne morejo stvari zgoditi tako, kot si jih želim?

Saj vem, da ima vse svoj namen in pomen. In odločitev sem popolnoma sprejela. In tudi razumela. Brez zamer. Ostal je le občutek nezadostnosti. Občutek nepomembnosti. In občutek zamenljivosti.

In pritekle so solze, ki so počasi kapljale na mizo. In ponovni občutek tesnobe je spodbudil željo, da se spet skrijem pod mizo.

Pa ni odgovornost na strani zavrnitelja. Ker je podal pravočasen in iskren, pošten odgovor. Odgovornost je moja, samo moja.

Zaradi mojih pričakovanj. Zaradi tega, ker si stalno dovolim, da me moja občutja sveta odnesejo. Ker si dovolim veseliti za nekaj, česar ni.

Ker upam. Ker stalno želim upati. In ker stalno dovoljujem drugim, da mi s svojo prisotnostjo in dotiki celijo rane. Kar žarela sem zadnjič. Tako močno sem kinestetične sorte. Ampak to ni rešitev. Naučiti se moram samopolnjenja.

Sedaj sem popolnoma mirna. Tudi tipkam počasi. S premislekom. A hkrati prazna. Popolnoma prazna. S povešinimi očmi. Drobnimi ustnicami in obrazom, ki je postal štirikoten.

Ko pomislim na vse, kar se je zgodilo, me kar zapeče v sredini trebuha. Odvzame mi sapo in napolni oči. Takrat se dvignem. Globoko vdihnem in izdihnem.

In proces se začne. Vse hitrejši postaja. Pa globok. Tam pod preprogo lastne kože in zavedanja.

Takrat si za trenutek zaželim, da bi bila drugačna. Hladna. Brezčutna. In zadovoljna s parado sofisticiranih zombijev, ki se kitijo z materialom, hlastanje za zrakom pa rešujejo s širokoustenjem.

Ampak samo za trenutek. Ko mi je najtežje.

In ko sem sama.

Ker vse te lekcije, ki se mi dogajajo, me že utrujajo. Saj, ko zmorem, vidim, da imajo skupni imenovalec. Jasen in glasen. Tudi teorijo poznam. Še predobro. Pa tudi vem, da vse to zmorem. Čeprav zdravje že vpije.

Zato si včasih…

…včasih želim le ramo namesto blazine. In to takšno s senzorji, da bi vedela, kdaj jo rabim. Takšna bi bila najboljša rama na svetu.

In zato se včasih…

…včasih želim samo osvoboditi in znova zaživeti svoje sanje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats