Šepetanja nespeče kraljične

9.11.2009

In spet sem tukaj. Ura je 2.05 zjutraj, ponedeljek. Čez 3 ure in 5 minut vstanem.

Prižgala sem dišečo svečko in znova zalaufala računalnik. Da bi vanj zlila svoje misli, najverjetneje. Ampak ni nekih težkih misli. Pravzaprav so same prijetne. Jih je pa verjetno preveč na kupu. Pa se mešajo.

Tiste v zvezi službo so že same po sebi (z)mešane. Po eni strani sprostitvene, ker sem nekaj (končno) dokončala, po drugi strani zaskrbljujoče, ker še ni odziva, po tretji strani pa polne nestrpnosti, kako bom vse naredila. Kar nemirna sem, ker se tako veselim. Prej sem dobila uvid v celoten projekt. In se sedaj počutim kot otrok, eno noč pred odhodom na morje. Čeprav pri meni ni morje jutri na sporedu; bo pot do tja precej dolga. A to ni važno. Pomembno je to, da je na uvidu. In da se veselim. :)

Ampak to še ni vse.

Med službenimi se prepletajo tiste, ki sem jih prebrala v knjigi. Kjer piše o življenju. Pa energijah. In soodvisnosti. O delovanju vsega skupaj, a hkrati posebej. In dobila sem precej odgovorov. Predvsem o sebi. O svojih občutjih in informacijah, ki se mi spontano dogajajo.

Potem je tu še prijateljstvo. Kar ne morem mimo tega v zadnjih dneh. Po prvotnem spucavanju lastne prizadetosti, sem ugotovila, da je bistvo sprejemanje situacije. Celotne in tudi ljudi, ki so vpleteni. V popolnosti, takšne, kot so. Brez obrekovanja in brez slabe volje. In jim pustiti, da so, kar so.

Pa saj ne, da bi to sedaj na novo odkrila (že avgusta sem o tem pisala). Le vmes me vsake toliko kam odnese. In prej sem tudi ugotavljala, zakaj.

Moji senzorji so močno občutljivi. Pa ne v smislu lastnih zamer ali užaljenosti. Temveč zaznavanja okolice in ljudi. Pravzaprav vsega, kar obstaja. Z vsemi informacijami vred.

In včasih sem znala to prefiltrirano sprostiti. Sedaj še vedno filtriram, vendar ostane. In dela težave. Zdravstvene predvsem.

Vsakič, ko znova ozavestim, se osvobodim, vsaj za kratek čas. In nocoj sem se znova. Se mi zdi, da kar prekipevam od energije. Zato sem ob 2.28 verjetno še vedno budna in zadovoljna. :)

Oči se mi svetijo, koža žari. Ustnice so postale polne in obarvane. Še lasje so dobili lesk.

Počutim se kot kraljična, ki po sinočnem tretmaju božanja, v gatkah piše svoja nočna šepetanja. :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

V kategoriji insomnia, ko duša prede, tisto moje novo, življenje Tagi: ,

 

16 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Bostjan  |  9.11.2009 ob 12:44

    Bostjan

    Nekdo pa cveti :) Lepo slišati :)

  • 2. mayafaweks  |  9.11.2009 ob 21:38

    mayafaweks

    Meni je pa muska všeč :wink:

    Caaan you feel the looove tonight… :D

  • 3. Bostjan  |  9.11.2009 ob 22:14

    Bostjan

    ja ja, pesmica je tudi lepa :D

  • 4. tam nekje,...  |  10.11.2009 ob 10:35

    Moje misli na tvojem papirju, čudovito:) Pesmica pa itak paše zraven;)

  • 5. Don Marko M  |  10.11.2009 ob 13:16

    zrno graha je še vsaki kraljični odprlo oči…..

  • 6. Plujem  |  10.11.2009 ob 15:29

    Plujem

    Boštjan, saj veš, rožice cvetijo, če so zalite. :)

    Mayafaweks; muska mi gre še danes po glavi.

    tam nekje,…: tvoje misli sem ujela?

    Marko; je blo več zrn, pa sem jih neki časa gojila, pol pa skuhala in pojedla. :)

  • 7. tam nekje,...  |  10.11.2009 ob 23:31

    Plujem; Ja, ujela si moje misli :) O prijateljstvu razmišljam tako kot ti, zato imam občutek, kot, da bi jaz pisal tvoje vrstice ;)

  • 8. Plujem  |  10.11.2009 ob 23:36

    Plujem

    tam nekje,…: A tako. :) Všečno je, da obstajajo podobna razmišljanja. Očitno je še nekaj upanja, tam nekje. :)

  • 9. tam nekje,...  |  10.11.2009 ob 23:53

    Saj zdaj razmišljam, da bi moral tudi jaz preliti moje misli in razmišljanja nekam. A kaj, ko ostanejo samo tam, tam nekje,…kjer je upanje :)

  • 10. Plujem  |  11.11.2009 ob 00:09

    Plujem

    Prelij jih. Iz izkušenj povem, da paše. Ravnokar ustvarjam novega. Zapis, mislim. Saj še vedno lahko ostanejo tam nekje, kjer je upanje. Ki je pomembno. Za notranji mir. Brez njega smo prazni.

  • 11. tam nekje,...  |  11.11.2009 ob 00:20

    Se čisto strinjam.Brez upanja in sanj ni smisla. Ampak še lepše je nekomu zaupati Tisti lep in pomirjujoč trenutek ima večji pomen in večjo moč.

  • 12. Plujem  |  11.11.2009 ob 00:23

    Plujem

    Točno tako. Samo ljudje, ki jim lahko zaupaš in ki res razumejo in želijo razumeti, so redki. Zelo redki. Enkrat, pred časom, mi je na blogu napisala ena gospodična, da so kot biseri; redki, ampak dragoceni. :)

    Boš začel pisati?

  • 13. tam nekje,...  |  11.11.2009 ob 00:38

    Kako lepo je brati vse te besede.Vem, taki ljudje so redki, zelo redki! Ampak tega marsikdo ne vidi ne rabi ali pa ne ceni.Ne vem?! In vse kar potrebuješ v zameno je kanček hvaležnosti.

  • 14. tam nekje,...  |  11.11.2009 ob 00:40

    Bi začel pisati, ampak bi potreboval nekaj časa, da se malo navadim oz. privadim, da bi imelo vsaj rep in glavo.

  • 15. Plujem  |  11.11.2009 ob 00:40

    Plujem

    Jaz v zameno želim le ramo namesto blazine. Če bi ta rama imela še senzorje, kdaj jo rabim, bi bila najboljša rama na svetu.

  • 16. Plujem  |  11.11.2009 ob 00:41

    Plujem

    Samo začeti je treba. Saj ni važno, če ima rep in glavo. Važno je, da ti razumeš. Pa saj niti ni treba, da objaviš. Važno je, da daš ven. Kakorkoli pač.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats