Iluzije prijateljstva (ali insomnia 6)

6.11.2009

Nobena od preizkušenih tehnik samouspavanja ne deluje. Misli mi divjajajo skozi glavo, kot da bi bile na tekmovanju formule 1. Za nekatere izmed njih se mi zdi, kot da niso moje. Kar od nekje pridejo, postanejo za par trenutkov in odbrzijo. Enako se mi zdi glede počutja. Srce mi divje nabija v prsih in kri se prav občutno pretaka po žilah. Tudi diham malce hitreje. Pa sem se ulegla in dala vse 4 od sebe. Običajno deluje. Tokrat ni. Sem začela brati knjigo. Običajno me uspava. Tokrat me ni. Odprla sem okno in se slekla, da bi se umirila. Pa ni pomagalo. Sedaj sedim tukaj. V pinki pižami in tipkam. In neverjetno, umirjam se.

Morebiti pa mi manjka to, da bi se s kom pogovarjala. To sem že popoldan ugotavljala. Nekam sem se izolirala zadnje dneve. Ampak mi paše. Paše biti malce skrit in si lizat rane. Ampak kakšne rane? Tiste moje. Ki sem si jih sama naredila.

Ampak nekaj sem spregledala. Nekaj še nosim s sabo. Verjetno bo to tisto okoli navideznega prijateljstva. Aha. Tisto imam še na lagerju. Že neki dni se namreč sprašujem, kaj sploh pomeni biti prijatelj. Kdo sploh je pravi prijatelj. In kako ga prepoznaš. Če je prijateljstvo res pravo, verjetno nikoli ne mine. Tako kot prava ljubezen. Če pa je enostransko in navidezno, potem je kratkotrajno in se hitro pozabi.

(Končno) sem prenehala vlagati v enostranske odnose. Prenehala sem nuditi ramo ljudem, ki samo jemljejo, nič (ali skoraj nič) pa ne dajejo nazaj. Pa še tisto, kar dajo, je na nek način povezano z njimi. Le kako jim to rata? Pa ne, da bi dala drugim, ker bi pričakovala vedno v zameno; ampak po nekaj letih se na neki točki utrudiš, če si ti tisti, ki drži vogale odnosa; na drugi strani pa so prepričani, da so oni tisti, ki to počnejo. Ampak ne vem, če lahko držiš vogale odnosa, brez, da bi koga vprašal, kako se počuti in brez, da bi bil tam, ko te potrebuje. Takšno držanje je samo navidezno. Oziroma je držanje lastnih prepričanj, ki so tako napihnjena, da jih je potrebno dati pod streho, da jih ne odnese v zrak.

Nimam več potrpljenja. Prav res. Neko pretvarjanje pa mi je tuje. Zato sem se umaknila. In tudi nočem imeti več razumevanja in polna usta (svojih) opravičevanj, zakaj je tako in da razumem. Tokrat več ne. Ne samo da ne zmorem, tokrat tudi nočem.

Ko sem dojela vse za nazaj, je bilo že skoraj prepozno. In še se ne morem popolnoma osvoboditi. Sem pa blizu. Vsaj zdi se mi. Oziroma upam, da sem.

In koliko je takšnih ljudi. Kar naštevala bi jih lahko. Šmentana reč. Tako k sebi obrnjenih. Tako egoističnih, da ne vidijo 5 cm pred nos, sami pa iluzorno mislijo, da vidijo kilometrske širine. Pa lepo vas prosim. Koga farbate? Sami sebe. Pa nikogar drugega. In seveda taki potem najdejo mene; kar od nekje. Sploh tisti moškega spola. V zadnji letih jih je bilo kar precej. In sedaj sem dokončno rekla ne tistim, ki moje pozornosti niso vredni. Včasih se mi je zdelo pregrdo, da bi to komu rekla, sedaj sem ugotovila, da mi samo jemljejo energijo in dobro voljo. In da je čas, da poskrbim zase in za svoje zdravje, saj nihče drug ne bo, niti ne more.

Zato sem prekinla. Z mnogimi. Ne dajem jim več sebe. In niti jim nočem več dati rame. Naj jočejo drugje. Tudi meni je oporo dajala blazina. In sedaj so presenečeni. In kmalu me bodo verjetno s kakšno pikro opomnili, kakšna sem postala. Prav, le naj.

Mi je že jasno, da niso več prijatelji. Če bi bili, do tega namreč ne bi prišlo. Ker prijateljstvo, tisto pravo, ne umre.

In ko sem bila še nekaj časa nazaj v dilemi, če se mi slučajno vse samo zdi, sem si zastavila preprosto vprašanje: si jim povedala, da pišeš blog? Odgovor je bil jasen; ne in tudi ne bom. Zaradi zmerjanja, da je neumno, zaradi pikrih pripomb, zaradi posmehljivih izrazov in še česa. Že enkrat sem preuranjeno nekomu povedala, ki je potem preko komentarjev mojih zapisov poskušal doseči “svoje”, karkoli je že to bilo. Najverjetneje to, da bi me nekje in nekako prizadel, ker se je čutil inferiornega. Ah. Očitno je (upo)rabil moj blog kot ventil. Sem takrat razmišljala o menjavi naslova in psevdonima, pa sem se premislila. Zakaj bi le bežala pred nekom? Po nekaj komentarjih, ko je ugotovil, da je bil prepoznan, je prenehal. Morda ga je k temu spodbudilo tudi to, da je ob oddajanju komentarjev potrebno izpolniti nekaj polj s podatki.

Sem pa zaradi vseh teh, ki jim ne dajem več rame, spoznala, da obstajajo tudi ljudje, ki svoje prijateljske vzgibe kažejo tako, kot bi jih jaz definiriala; to je z dejanji in nesebično prisotnostjo. In tisti so res vredni.

Saj to sem že enkrat omenila v blogu. Ampak več kot očitno je, da ta del preteklosti še nosim s sabo. Morda zato, ker je na nek način povezana s sedanjostjo. Ampak presneto paše v prostem času početi tisto, kar paše tudi meni in ne tisto, kar paše samo drugim.

Nekajkrat so mi poskušali zbuditi slabo vest. Ampak, ko sem ugotovila, da imajo čas zame takrat, ko ni drugih, je ta slaba vest izginila. Pa ne, da mi sedaj za nikogar ni mar; mi je. Le ne dajem jih v ospredje.

Ugotovila sem (znova), da pasivno čakanje, da me pride obiskat zdravje, ne bo pomagalo. Ko mi je rekla gospa v torek, da naj pustim preteklost za sabo, sem se strinjala. Sedaj pa šele razumem, kaj je s tem mislila. Ne samo pretekle veze, temveč tudi neplodna prijateljstva. Saj ne, da jih prekinem; samo omejim jih naj in spremenim v kolegialnost.

Ker druženje z nekaterimi me izčrpa; tudi če je kratko. Zadnje mi je popolnoma spremenilo obraz. In tudi telo. In ko sedaj dajem tole ven, se počasi začenjam počutiti bolje. Na trenutke se mi zdi, kot da sem otopela, tako pasivno dojemam vse skupaj. In zato so morda moje misli na nekem tekmovanju; da bi me predramile in zbudile. Vse si namreč odmikam naprej.

Prav je imela ena gospa pred leti, ko mi je povedala, da so moja čustva globoka. Res so. In zato tako težko sprejmem (pa čeprav mi je jasno), da so ljudje plitki in egoistični. Sploh za tiste, ki sem jih poskušala razumeti in sem bila tam za njih. A žalostno je, da ravno tisti so. Najbolj. In tisto njihovo širokoustenje, da niso, je samoprepričevanje; da se počutijo bolje.

Sedaj imam adute, da stvari spremenim na bolje. Samo osvoboditi se moram. Na trenutke mi je že dobro uspelo; sedaj pa me spet nekaj drži. Prav čutim (in vidim).

Ampak to je zaradi moje pasivnosti. Treba se je aktivirati, šmentana reč. Dovolj je tega, da ponoči slabo spim in sanjam neumnosti. Ali pa da celo pol noči prebedim in tipkam izlivancije na blog.

Po vseh teoretičnih dognanjih je čas, da to začnem udejanjati. Da sprejmem stanje in grem naprej.

Čas je, da dojamem svoje ugotovitve in jih začnem živeti!

  • Share/Bookmark

V kategoriji frendišizem, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

 

6 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. mayafaweks  |  6.11.2009 ob 08:58

    mayafaweks

    Težko se je tako poglobiti vase, da spoznaš tudi slabe strani svoje duše. Pač si ena izmed tistih, ki jim prijateljstvo veliko pomeni in ga nočejo kar tako izgubiti. In potrebno je veliko moči, da nekoga spustiš od sebe. Tudi če je egoist in vase zagledana budala. Kaj pa veš.. Morda pa tvoja rama za vse čase šele pride :wink:

  • 2. nevenka  |  6.11.2009 ob 09:37

    nevenka

    Pomembno je pravočasno priti do takih spoznanj, ker so ljudje, ki ti v imenu vsega dobrega dobesedno izpijejo kri in jih včasih naivno prištevaš k prijateljem. Svet, predvsem tudi blogi, so polni ohanja in ahanja, objemanj in žongliranja s soncem, prav grozljivo, koliko sprenevedanja. Le redki so sposobnih pristnih odnosov. Človek je sam sebi dobra družba. Samota je dobra za okrevanje po parazitskih odnosih. Saj pride čas, ko je človek spet pripravljen za ljudi, a ločiti je treba znance od prijateljev. Prijatelji se dokažejo. Slejko prej. Je pa ljubezen čuden odnos, tudi enostranska, ki je zelo iskrena, ima večnost v sebi. Pragmatiki bi te takoj spljuvali kot nezrelo osebnost, ki se ne zna odtrgati. Romantiki pa razumejo, da je človeku nekaj dragocenega, dragoceno za vedno in biti pošten do sebe je ena prvih vrednot. Temu v življenju lahko kvečjem dodajaš druge in nove. In se tako obogatiš, brez slabe vesti.

  • 3. Plujem  |  6.11.2009 ob 11:42

    Plujem

    mayafaweks; Slabe strani vidim predvsem kot znake, kaj se je potrebno še naučiti; da, veliko je bilo potrebno, da sem si končno priznala realno stanje; še več pa bo, da se bom nehala počutiti slabo, če jim ne bom namenila toliko pozornosti kot včasih; sploh takrat, ko jo bodo pričakovali. Moja rama pa je že bila vsem na razpolago. Zato jo sedaj umikam. Ker je čas, da začnem ločevati.

    nevenka; Ja, samota mi prija. Ampak do neke mere. Morda tudi zato, ker imam tako službo, da sem veliko med ljudmi. Prijatelji se pa dokažemo, da. Ali smo, ali nismo. Saj vsi za vse ne moremo biti. Razloge za to, da se neodcepim, pa sem najdla v tem, da stalno razmišljam, kako se bodo počutili drugi, kako bo njim in jih vedno poskušam razumeti, tudi ko so precej nesramni do mene. Ampak takšna sem, to sem sprejela. Sedaj se učim le to, da vsi niso pošteni; ne do sebe, kaj šele do drugih.

  • 4. tam nekje,...  |  13.11.2009 ob 13:02

    Ja,res je.Lahko nas obkroža polno ljudi, a na koncu, ko bi nekoga res potrebovali, pa čeprav samo, da naslonimo svoje misli na ramo, v resnici ne poznamo nobenega.In ja, tudi jaz razmišljam, kako se kdo počuti oz, reagira(tudi na moja dejanja), pa čeprav sem jaz zaradi tega slabe volje.Kdor ni do sebe pošten, ponavadi v drugih išče samo svojo korist,…

  • 5. Dajana  |  13.11.2009 ob 14:54

    Dajana

    Mogoče ti lahko pomaga to: http://kata.si/blogi/dajana/?p=47

  • 6. Plujem  |  15.11.2009 ob 12:46

    Plujem

    tam nekje,…: bistveno je, da najprej poznamo sebe in da smo sami s sabo zadovoljni. Potem se nam vse ostalo zdi bolj sprejemljivo.

    Dajana: hvala.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats