Arhiv dne 6.11.2009

Premise prijateljstva

15 komentarjev 6.11.2009 Plujem

Moja rama je bila vedno in vsem na razpolago, ko sem jo pa jaz potrebovala, sem mnogokrat ugotovila, da sem sama in da je edina opora blazina. Pa mi še ni bilo dovolj; sem njihova dejanja opravičevala s tem, da se moramo soočiti sami s sabo in da težave rešujemo sami. Da, saj jih. Ampak prijatelji (vsaj po moji definiciji) naj bi bili tam za nas. Vsaj tako, da vemo, da so. Četudi ne fizično.

Ko sem imela (za njih) resne težave, so bili. Ampak, kdo je tisti, ki lahko odloča o tem, katere težave so za nekoga resne? Nihče drug, kot mi sami. Za vsakega je njegov problem največji. Pa kakršenkoli že je.

Prijateljstvo ni namenjeno temu, da racionaliziramo, kje bomo ponudili ramo. Prijateljstvo je zato, da smo nesebično prisotni in pripravljeni poslušat. Karkoli. Kadarkoli. So mi pa te izkušnje prinesele to, da rame več niti ne iščem. Preveč boli, ko si jasno zavrnjen, ker se jim zdi neumno in nepomembno, da se s tem ukvarjaš.

Se pa večkrat vprašam, če sem jaz tista, ki je preobčutljiva. Se večkrat zalotim, kako opravičujem njihova dejanja s tem, da pričakujem preveč. Pa je to res?

A ni prijateljstvo ravno zato, da se ne rabiš ukvarjat s tem, kaj povedati in kaj ne? A ni tako, da si pred njimi lahko tak, kot si, brez bojazni, da ne boš sprejet? A ni tako, da lahko izdaviš karkoli, pa bo sprejeto? Seveda ne govorim o žaljivkah, temveč o idejah, mislih in skrbeh, ki nam hodijo po glavi.

Vsaj meni je to osnovno. Sicer je vse navidezno in prazno.

  • Share/Bookmark

Kategorija: frendišizem, tisto moje novo, življenje Tagi: ,

Iluzije prijateljstva (ali insomnia 6)

6 komentarjev 6.11.2009 Plujem

Nobena od preizkušenih tehnik samouspavanja ne deluje. Misli mi divjajajo skozi glavo, kot da bi bile na tekmovanju formule 1. Za nekatere izmed njih se mi zdi, kot da niso moje. Kar od nekje pridejo, postanejo za par trenutkov in odbrzijo. Enako se mi zdi glede počutja. Srce mi divje nabija v prsih in kri se prav občutno pretaka po žilah. Tudi diham malce hitreje. Pa sem se ulegla in dala vse 4 od sebe. Običajno deluje. Tokrat ni. Sem začela brati knjigo. Običajno me uspava. Tokrat me ni. Odprla sem okno in se slekla, da bi se umirila. Pa ni pomagalo. Sedaj sedim tukaj. V pinki pižami in tipkam. In neverjetno, umirjam se.

Morebiti pa mi manjka to, da bi se s kom pogovarjala. To sem že popoldan ugotavljala. Nekam sem se izolirala zadnje dneve. Ampak mi paše. Paše biti malce skrit in si lizat rane. Ampak kakšne rane? Tiste moje. Ki sem si jih sama naredila.

Ampak nekaj sem spregledala. Nekaj še nosim s sabo. Verjetno bo to tisto okoli navideznega prijateljstva. Aha. Tisto imam še na lagerju. Že neki dni se namreč sprašujem, kaj sploh pomeni biti prijatelj. Kdo sploh je pravi prijatelj. In kako ga prepoznaš. Če je prijateljstvo res pravo, verjetno nikoli ne mine. Tako kot prava ljubezen. Če pa je enostransko in navidezno, potem je kratkotrajno in se hitro pozabi.

(Končno) sem prenehala vlagati v enostranske odnose. Prenehala sem nuditi ramo ljudem, ki samo jemljejo, nič (ali skoraj nič) pa ne dajejo nazaj. Pa še tisto, kar dajo, je na nek način povezano z njimi. Le kako jim to rata? Pa ne, da bi dala drugim, ker bi pričakovala vedno v zameno; ampak po nekaj letih se na neki točki utrudiš, če si ti tisti, ki drži vogale odnosa; na drugi strani pa so prepričani, da so oni tisti, ki to počnejo. Ampak ne vem, če lahko držiš vogale odnosa, brez, da bi koga vprašal, kako se počuti in brez, da bi bil tam, ko te potrebuje. Takšno držanje je samo navidezno. Oziroma je držanje lastnih prepričanj, ki so tako napihnjena, da jih je potrebno dati pod streho, da jih ne odnese v zrak.

Nimam več potrpljenja. Prav res. Neko pretvarjanje pa mi je tuje. Zato sem se umaknila. In tudi nočem imeti več razumevanja in polna usta (svojih) opravičevanj, zakaj je tako in da razumem. Tokrat več ne. Ne samo da ne zmorem, tokrat tudi nočem.

Ko sem dojela vse za nazaj, je bilo že skoraj prepozno. In še se ne morem popolnoma osvoboditi. Sem pa blizu. Vsaj zdi se mi. Oziroma upam, da sem.

In koliko je takšnih ljudi. Kar naštevala bi jih lahko. Šmentana reč. Tako k sebi obrnjenih. Tako egoističnih, da ne vidijo 5 cm pred nos, sami pa iluzorno mislijo, da vidijo kilometrske širine. Pa lepo vas prosim. Koga farbate? Sami sebe. Pa nikogar drugega. In seveda taki potem najdejo mene; kar od nekje. Sploh tisti moškega spola. V zadnji letih jih je bilo kar precej. In sedaj sem dokončno rekla ne tistim, ki moje pozornosti niso vredni. Včasih se mi je zdelo pregrdo, da bi to komu rekla, sedaj sem ugotovila, da mi samo jemljejo energijo in dobro voljo. In da je čas, da poskrbim zase in za svoje zdravje, saj nihče drug ne bo, niti ne more.

Zato sem prekinla. Z mnogimi. Ne dajem jim več sebe. In niti jim nočem več dati rame. Naj jočejo drugje. Tudi meni je oporo dajala blazina. In sedaj so presenečeni. In kmalu me bodo verjetno s kakšno pikro opomnili, kakšna sem postala. Prav, le naj.

Mi je že jasno, da niso več prijatelji. Če bi bili, do tega namreč ne bi prišlo. Ker prijateljstvo, tisto pravo, ne umre.

In ko sem bila še nekaj časa nazaj v dilemi, če se mi slučajno vse samo zdi, sem si zastavila preprosto vprašanje: si jim povedala, da pišeš blog? Odgovor je bil jasen; ne in tudi ne bom. Zaradi zmerjanja, da je neumno, zaradi pikrih pripomb, zaradi posmehljivih izrazov in še česa. Že enkrat sem preuranjeno nekomu povedala, ki je potem preko komentarjev mojih zapisov poskušal doseči “svoje”, karkoli je že to bilo. Najverjetneje to, da bi me nekje in nekako prizadel, ker se je čutil inferiornega. Ah. Očitno je (upo)rabil moj blog kot ventil. Sem takrat razmišljala o menjavi naslova in psevdonima, pa sem se premislila. Zakaj bi le bežala pred nekom? Po nekaj komentarjih, ko je ugotovil, da je bil prepoznan, je prenehal. Morda ga je k temu spodbudilo tudi to, da je ob oddajanju komentarjev potrebno izpolniti nekaj polj s podatki.

Sem pa zaradi vseh teh, ki jim ne dajem več rame, spoznala, da obstajajo tudi ljudje, ki svoje prijateljske vzgibe kažejo tako, kot bi jih jaz definiriala; to je z dejanji in nesebično prisotnostjo. In tisti so res vredni.

Saj to sem že enkrat omenila v blogu. Ampak več kot očitno je, da ta del preteklosti še nosim s sabo. Morda zato, ker je na nek način povezana s sedanjostjo. Ampak presneto paše v prostem času početi tisto, kar paše tudi meni in ne tisto, kar paše samo drugim.

Nekajkrat so mi poskušali zbuditi slabo vest. Ampak, ko sem ugotovila, da imajo čas zame takrat, ko ni drugih, je ta slaba vest izginila. Pa ne, da mi sedaj za nikogar ni mar; mi je. Le ne dajem jih v ospredje.

Ugotovila sem (znova), da pasivno čakanje, da me pride obiskat zdravje, ne bo pomagalo. Ko mi je rekla gospa v torek, da naj pustim preteklost za sabo, sem se strinjala. Sedaj pa šele razumem, kaj je s tem mislila. Ne samo pretekle veze, temveč tudi neplodna prijateljstva. Saj ne, da jih prekinem; samo omejim jih naj in spremenim v kolegialnost.

Ker druženje z nekaterimi me izčrpa; tudi če je kratko. Zadnje mi je popolnoma spremenilo obraz. In tudi telo. In ko sedaj dajem tole ven, se počasi začenjam počutiti bolje. Na trenutke se mi zdi, kot da sem otopela, tako pasivno dojemam vse skupaj. In zato so morda moje misli na nekem tekmovanju; da bi me predramile in zbudile. Vse si namreč odmikam naprej.

Prav je imela ena gospa pred leti, ko mi je povedala, da so moja čustva globoka. Res so. In zato tako težko sprejmem (pa čeprav mi je jasno), da so ljudje plitki in egoistični. Sploh za tiste, ki sem jih poskušala razumeti in sem bila tam za njih. A žalostno je, da ravno tisti so. Najbolj. In tisto njihovo širokoustenje, da niso, je samoprepričevanje; da se počutijo bolje.

Sedaj imam adute, da stvari spremenim na bolje. Samo osvoboditi se moram. Na trenutke mi je že dobro uspelo; sedaj pa me spet nekaj drži. Prav čutim (in vidim).

Ampak to je zaradi moje pasivnosti. Treba se je aktivirati, šmentana reč. Dovolj je tega, da ponoči slabo spim in sanjam neumnosti. Ali pa da celo pol noči prebedim in tipkam izlivancije na blog.

Po vseh teoretičnih dognanjih je čas, da to začnem udejanjati. Da sprejmem stanje in grem naprej.

Čas je, da dojamem svoje ugotovitve in jih začnem živeti!

  • Share/Bookmark

Kategorija: frendišizem, insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,


 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats