Vroči kostanjčki

1.11.2009

Danes je dan, ko se kopice ljudi zgrinjajo po pokopališčih, da prižgejo svečke in prinesejo cvetje. To vsakoletno postopanje okoli grobov, obujanje spominov z vsakim in vsepovsod ter srečevanje in narejeno prijazno klepetanje tistih s tistimi, ki se niso videli natanko 11 mesecev in 31 dni, mi je prav odvečno. Iz tega razloga sem se za letošnji praznik, ki je posvečen spominu na tiste, ki jih fizično ni več med nami, odločila, da bom pekla kostanje.

Svečke se za tiste, ki nam pomenijo, prižigajo itak večkrat na leto. Spomini pa so živi ves čas. Zato nisem imela popolnoma nobene slabe vesti, ko sem se napravila v staro trenirko, oblekla dve debeli termo jakni ter se lotila priprave.

Poklicala sem tudi prijatelje in domače, če bodo jedli kostanje. Starši so rekli, da bodo kakšnega poskusili, prijatelji pa niso želeli. Tudi prav, sem si mislila. Mene njihovo nenavdušenje ni odvrnilo od priprave. Zaluštalo se mi je treti vroče kostanjčke in uživati v sladkobnem okusu te jesenske sladice, zato sem nadaljevala s pripravo.

Kostanje, natančneje marone (kostanji so bili že črvivi, čeprav še vedno pripravljeni za prodajo :-/ ), sem že v petek kupila v bližnjem lokalu s sadnjem in zelenjavo.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Prvi korak za današnjo slastno pojedino je bil seveda ogenj. Priznam, pri vseh svojih letih, nisem še nikoli sama zakurila ognja. To so običajno naredili drugi; moj del je bil vedno priprava hrane. :) Danes pa sem začela; tako po taborniško. Nekaj treskic sem postavila v indijanski šotor, vmes pa sem dala papir – tako kot sem brala, da se dela. :) In prižgala. No. Moji upi, da sem naravni talent, so splavali po vodi, saj je ugasnilo takoj, ko je zgorel papir. Šmentana reč. No. Po nekaj poskusih in s sekiro nasekanih še tanjših treskic, je končno zagorelo.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

V posodo sem naložila kostanje in jih prepustila vročini, da jih potemni.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Rezultat je bil okusen. Ravno prav pečene kostanjčke sem dala v plehnato posodo in jih zvila v časopis. Da bi dlje časa ostali topli.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Zraven sem si privoščila jabolčni sok, saj “japčevka” nimamo.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Ker sem bila za mizo sama, sem si zraven privoščila še sproščujoče branje; Miki Miško, seveda. :)

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Na koncu je ostala le še žerjavica…

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

…in prijetno polni želodček. :)

  • Share/Bookmark

V kategoriji iz domačega kotla Tagi:

 

10 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. mayafaweks  |  3.11.2009 ob 17:57

    mayafaweks

    Mmmm kar sline so se mi pocedile. Super, da smo jih šli za vikend nabirat. :D tudi jaz si bom privoščila poln želodček :wink:

  • 2. nevenka  |  3.11.2009 ob 19:26

    nevenka

    Tudi jaz sem na ta dan največkrat doma. Ne maram praznične parade, raje imam mir in tišino. Stanujem zelo blizu Žal in se med letom večkrat odpravim na obisk in tih klepet. V mislih sem pa skoraj prevelikokrat pri ljudeh, ki sem jih izgubila. Malo je ostalo tistih, živih, ki mi veliko pomenijo in tudi jaz njim kaj pomenim, da bi z menoj pekli kostanj. Preveč stvari je postalo navideznih. A človek je sam sebi zelo dobra družba in prav je, da se tega zaveda in si ustreže kadar se le da. Da sebi postrežeš z dišečimi kostanji je nadvse dobra ideja. Jesen mora dišati po življenju tudi takrat, ko dišijo krizanteme.

  • 3. Plujem  |  3.11.2009 ob 20:57

    Plujem

    Mayafaweks, kar privoščite si jih. Res so dobri. Meni še posebej tisti, ta zažgani. Ker sem zdej (skor) že đajič (hehe), jih bom morda ta vikend spet pekla. :)

    Nevenka: z vsem zapisanim se strinjam. Veliko odnosov postaja navideznih; ravno danes premišljujem o tem. Najpomembnejše je, da smo sami sebi zadostni in se znamo veseliti v lepotah, ki nam jih daje življenje, ne glede na to, kakšne so.

  • 4. Bostjan  |  4.11.2009 ob 10:40

    Bostjan

    Ma spet briše komentarje, tk da sedaj drugič. To s pokopališčem, itak. Tudi sam ne hodim več za dan mrtvih, že dolgo časa, pa že od malih nog mi je šlo na živce ves ta djumbus za en dan, pol pa nič celo leto. Tako da grem raje večkrat čez leto, ko se spomnim.

    Kostanj je pa dober ja :) Malce pozen dober tek :D

  • 5. Plujem  |  4.11.2009 ob 21:08

    Plujem

    Za komentarje sem pisala na Siol. Kao naj bi odpravili napako. We will see. Ja, prazniki so mimo. Zunaj je mrzlo in dežuje, za vikend pa morda spet zakurim ogenj. :)

  • 6. Bostjan  |  4.11.2009 ob 22:53

    Bostjan

    Pri meni je še čisto čisto malo sneg padal dopoldne :)

    Dober tek, že vnaprej :D

  • 7. Don Marko M  |  5.11.2009 ob 10:53

    ma s tem prvim novembrom ga ljudje po večini res pihnejo…..kot bi ne bilo še vseh ostalih dni v letu tudi v ta namen….. ta blog thema pa mi je obudila malo spomine na začetek mojega bloganja, saj je bila moja prva izbrana…. zanimiv tisti odlomek Miki Miške… :) zanimivo to, kako se ženska (po)trudi zažgati ogenj….ti je bilo pa res do njega, da si tako vztrajala…..le da nisem točno razumel ali si spekla kostanje z ali brez….mastnih, lepo rejenih in polnih beljakovin, črvov…..drugače pa se ob kostanju pije šilce domačega večoktanskega…..po tretjem šilcu se sposobnosti namreč povečajo do te stopnje, da že iz prve zakuriš….tudi kak bolj masiven objekt…. :)

  • 8. mayafaweks  |  5.11.2009 ob 12:59

    mayafaweks

    Hehehe no ženske nismo za v staro šaro.. če bi rade pekle se po trudimo in zakurimo ogenj. :wink: A glede tistega masivnejšega objekta.. govoriš iz lastnih izkušenj :D

  • 9. Don Marko M  |  5.11.2009 ob 13:15

    seveda, da niste za v staro šaro….čeprav ne nehate zbirati šare…. :) seveda iz lastnih izkušenj….pred leti smo pekli kostanj na vrtu dobrega znanca…..in tam je stala tudi ena novinka….ampak res stala – kot objekt…..vsaj tako sem jo videl po tretjem šilcu in še brez okušenega kostanja…..a potem ko je tudi ona prišla do tretjega šilca sem spoznal, kako malo rabi ženska od neprižgane vžigalice do požara…..čeprav imam tudi gasilske izkušnje, sem zaključil, da njenemu požaru ni pomoči, dokler se sam/a ne ugasne…..a kaj ko nekatere ne nehajo dodajati na ogenj, tudi, ko je gasilec že vidno izčrpan od poslanstva….. :)

  • 10. Plujem  |  5.11.2009 ob 15:47

    Plujem

    Marko, ja, Miki miška je itak zakon. Brez nje ne gre. Ravno danes je izšla nova. :) Aha, luštalo se mi je; verjetno ga bom v teh dneh spet zakurla; morm vidit, če mi bo še uspelo. :) Hehe. Pekla sem marone. Ti so večji. Navadni kostanji so bili v trgovini polni mušic in ostalih primesi, pa so bili še vedno pripravljeni za prodajo. :) Hehe. Maroni pa so bili veliki, debeli, sočni in okusno. Sem občasno preverila, če je noter kaj prebivalcev, pa nisem našla nobenega (pol)črva. :) :) Men zraven paše domač japčuk, un ta sladek. Če ga ni, je sok super. :)

    Takih, ki si jih opisal, ne glede na spol, pa nočem imeti okoli. Če se silijo, se pa potrudim, da jih primerno pogasim. Nikoli nisem hodila na gasilske vaje, pa imam zato svoje prijeme. :P :)

    Ta blog tema tut meni sede; ima vse sestavine, pa še prave barve je. Všeč mi je še posebej zato, ker je prilagodljiva, tako da lahko menjaš slike. :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats