Arhiv za mesec November 2009

Dovoli mi, da te zalijem :)

11 komentarjev 30.11.2009 Plujem

Se mi zdi, da je poleg tega, da vemo, kakšnega partnerja si želimo, pomembno tudi to, da vemo, kaj zmoremo mi nuditi njemu. Pa tudi to, česar ne zmoremo. Nočemo. Ali ne moremo.

Brez tega naše želje delujejo rahlo egocentrično. Kot da samo želimo, nismo pa sposobni dati. Zato si je bistveno pogledati v oči. Iskreno. Brez ovir.

Najprej o tem, česar nočemo dati. Ko razmišljam pri sebi, ne najdem nekih ovir. Zdi se mi, da je bistvo vsega harmonija sobivanja. Brez bolestnih posedovanj. In brez izbruhov ljubosumja. To je še posebej pomembno. Tako za ženske kot moške. Da se začnejo zavedati, da si z nasilnim priklenjanjem partnerja na sebe delajo medvedjo uslugo. In da odvisnost od osebe pravzaprav ni ljubezen.Temveč samo pritajena oblika potrebe po nadmoči. Upravljanju. Nadvladi. Četudi jo opravičujejo s strahom pred izgubo.

Bistvena je predvsem zvestoba. In ne takšna, kjer si ljudje postavljajo meje, kot so: “Saj en poljubček (četudi z jezikom) pa res ni prevara; A sva se šla mrbit kej več kot oralo? Ne. Torej to ni prevara”. Temveč taka, kjer z dušo in telesom ljubiš tistega, s katerim si. In dokler si.

Pa tudi sposobnost komunikacije. Da je mirna. Brez nekih podtikanj. Brez žalitev. Da je sproščena. Takšna, kjer se lahko vse pove. Ker se ve, da bo razumljeno. Obojestransko. Brez bojazni, da ne bo sprejeto. Četudi bo morda včasih potrebna razlaga. Ampak bistvo je v sprejemanju. In podpiranju. Tako pri službenih obveznostih kot pri hobijih, športnih aktivnostih in še marsikje drugje.

Sem včeraj med ustvarjanjem božičnega vzdušja razmišljala, kaj bi lahko nudila svojemu izbrancu. Poleg kuharskih ustvarjanj in cartanja je pomembna tudi opora. Na vseh področjih. Pa občutek sproščenosti. Razumljenosti. Tudi glede njegove preteklosti. Ki je pač takšna, kakršna je. Veliko ljudi pozablja, da se preteklosti ne da spremeniti. In da je “teženje” zaradi nečesa, kar se je zgodilo že davno, nesmiselno, če ne celo neumno. Bistveno je, da se jo sprejme. In osebo tudi. Ker ravno zaradi preteklosti je oseba takšna, kot je. In mi jo ljubimo zato, ker je takšna, kot je. Z vsem, kar je. In kar ima. Pa ne mislim na materialne dobrine, čeprav jih dosti ravno to postavlja na prvo mesto. Bistvene so druge reči. Že Mali Princ je vedel povedati. Če hočeš videti bistvo, moraš gledati s srcem.

Pomembna pa je tudi seksualnost. Takoj za ljubeznijo. Od čutne do divje strastne se pretaka. Odvisno od razpoloženja. Bolj je raznolika, boljša je. Najboljše je, ko se partner ob nas počuti tako sproščenega, da z nami deli svoje fantazije. Ko mu jih začnemo izpolnjevati in ob tem sekundarno zadovoljimo tudi sebe, smo dosegli višji nivo.

Za srečno dolgotrajno partnerstvo je pomembno stalno zalivanje. In skrb. Tako kot skrbimo za rožice, moramo stalno spremljati tudi partnerjeve potrebe. Hkrati pa skrbeti za izražanje (in izvajanje) svojih. Kljub vsem obveznostim.

Naj nikar izgovori časovne stiske ne polnijo vaših ust, ko pozabljate na to, kaj vašega partnerja najbolj razveseli. Ko se začnejo izgovori, se začne tudi konec. Če ne veze, pa vsaj ljubezni. Tega pa ne želite, a ne?

Zato pogumno. “Kang’lco” v roke in AKCIJA. :)

(c) beckersbakeryanddeli
(c) beckersbakeryanddeli
  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ljubeznice, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Poljubček za tvojo misel

5 komentarjev 30.11.2009 Plujem

Kot smrkljici se mi je misel, da bi vsaj za en dan slišala misli svoje simpatije, zdela divje privlačna. Večkrat sem se zalotila, kako sem si ustvarjala scenarije, “kaj neki se mu dogaja tam notri”.  Seveda pri tem nisem niti pomislila, da bi mi zaradi misli vseh ljudi možgane verjetno razneslo. :) In da v tistem šundru njegovih pravzaprav sploh ne bi slišala, četudi bi stala zraven njega.  :)

Pravzaprav me to takrat ni zanimalo. Zadostovalo mi je že, da sem imela o čem fantazirati. Sedaj se mi  dogaja, da fantazijske želje obvezno pospremi misel o realnosti izvedbe.  :D Znak zorenja, verjetno. Bi rekli romantiki. Po domače se to seveda navezuje na staranje. :D

S pomočjo vseh izkušenj, ki sem jih pridobila, sedaj ponovno razmišljam o temah, za katere sem bila prepričana, da sem jih že razmislila. A sedaj se z njimi ukvarjam drugače. Bolj realno. Jih intelektualiziram. Jih gledam od daleč. No. Vsaj trudim se. Predvsem tam, kjer sem kakorkoli osebno vpletena.

Včasih sem se ure in ure (če gledamo letno povprečje :) ) ukvarjala s tem, kaj se mojemu (za katerega sem bila takrat prepričana, da je pač “the one” :) ) dogaja v glavi. Saj na nek način je res bil the one, ampak the one mojih misli tistega obdobja. :D   In želja po branju njegovih misli je bila seveda povezana z željo vedeti, kaj si misli o meni. :)

Sedaj vem, da za to vedenje ne rabim čarobne paličice. Rabim le odpreti usta (ali napisati) ter vprašati. Direktno. Brez ovinkov. Seveda prijazno. Ampak to ljudje redko naredimo. Sploh, ko smo čustveno vpleteni. Ker se bojimo. Bojimo zavrnitve. Sploh če se je zadnja zgodila nedolgo nazaj. Zato besede zavijamo v ovojni papir in na njih pripenjamo mašnice. Pa ne iz hinavščine. Niti ne zaradi zavajanja. Temveč zaradi samozaščite. Samozaščite našega ega. Ki nas prizadet potem še dodatno obda z obzidjem. Lahko tudi z bodečo mrežo. Ali morskimi psi, ki plavajo okoli celine. Pretiravam?

Ne vem če. S strahom pred ponovnim prepuščanjem toku se sreča skoraj vsak. Vsaj enkrat v življenju. Nekateri tudi večkrat. In vsako dodatno razočaranje nas še dodatno prestraši.

In kako priti ven? Kako se začeti prepuščati?

Najboljša varianta bi bila – zaplavati. Kar direktno. Brez strahu. Tudi slabe izkušnje prinesejo dobre reči. Samo videti jih moramo znati.

Vzporedno pa se učiti tudi veščin komunikacije. Ki v prvi stopnji obsegajo samozavest, samozadostnost in spravo samega s sabo. Nato pa veščine komunikacije z drugimi. Ki naj temeljijo predvsem na iskrenosti. Pa direktnosti. Brez igre in pretvarjanja. Resnicoljubno.

In ko se začne odvijati igra strasti, je bistveno primerno ukrepanje. Namesto stalnega vztrajanja pri iskanju odgovora na vprašanje, “kaj si misli o meni”, je bolj priporočen direkten, a malce skrivnosten pristop. Takšen, ki rajca. Hkrati pa je zadostno odkrit.

S tem bomo bolj uspešni. In “penny for your thought” bo dobil drugačen prizvok. Še posebej, če bomo namesto pennyja delili poljubčke. Ljubljeni osebi seveda. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Cukrčki turobne sobote

51 komentarjev 28.11.2009 Plujem

Na trenutke, sploh pa v tako turobnih dneh, kot je današnji, pogrešam dve stvari. Prva je ta, da bi bila ponovno zaljubljena. Da bi lahko znova risala gradove v oblakih. Da bi se mi ponovno zdelo vse lahkotno in enostavno. Da bi mi v glavi odmevala igra strasti. In da bi ponovno začutila hrepenenje po pravem moškem dotiku.

Druga stvar pa je upanje. In sicer upanje, da se bo to zgodilo. Upanje, da se bo zaljubljenost sploh začela. Ampak za to mora biti izpolnjenih več pogojev. Prvi je že ta, da mora v moje življenje priti nekdo, ki me bo z vsem svojem “bitjem” prevzel. V celoti. Duhovno in fizično. Da bom začutila povezanost že ob prvem pogledu. Da bom začutila hitrejši utrip že ob prvi besedi. In da bo vsak naslednji kontakt dodatno prilival olje na ogenj strasti.

Želim takšnega, ki me bo samo s svojo pojavo in globokim pogledom tako prevzel, da si ga bom zaželela tam, takoj in večkrat. Želim takšnega, ki me bo z vonjem svojega telesa tako začaral, da bom vsak trenutek hrepenela po tem, da bi se ga dotikala.

Želim takšnega, ki se bo dovolil razvajati. In takšnega, ki bo mene razvajal zaradi tega, ker sem takšna, kot sem. Preprosta, a hkrati zahtevna. Prijazna, a hkrati odločna. Iskrena, a hkrati skrivnostna. Razumevajoča, a hkrati direktna. Nasmejana, a hkrati resna. Nežna, a hkrati strastna. Skrbna, a hkrati poredna. Zvesta, a hkrati divja. Mehka, a hkrati trdna. Inteligentna. Čustvena. In sočustvujoča.

In končno, želim takšnega, ki ne bo sledil množici belih ovac. Ki bo drugačen. Čuten. Sočuten. Čustven. Inteligenten. Nežen. Strasten. In samo moj. Z močno razvitimi senzorji zaznavanja energijskih frekvenc. Z visoko stopnjo dojemanja bistva sveta. S stalno željo po moji mehki in dišeči koži. In z neskončnimi idejami za intimno razvajanje.

Sploh na tako turobno soboto. Ko je ležanje na kavču in predajanje nežnostim najboljša izbira srca. Za vse.

Zato se razvajajmo. Pod dekico skriti. Če le lahko, v objem priviti. V poljube odeti. In z željo po užitkih prežeti. :)

(c) KrishNaboo

  • Share/Bookmark

Kategorija: cukrčki, dnevnice, ljubeznice, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Feminizem, šovinizem, ali drug izraz za nestrpnost?

11 komentarjev 27.11.2009 Plujem

Boj žensk za enakopravnost je predstavljal pomemben korak pri odpravljanju neenakosti in razlik med spoloma. Predvsem na odločitvenih področjih. Pa tudi poklicno. Da ne govorimo o odpravljanju družbene neenakosti. In tudi o pravici voliti. Ponekod ta boj še vedno poteka. Ponekod se niti še ni pričel. In vprašanje je, kdaj (če sploh) se bo. V osnovi je ta boj hvalevreden. Če zaobsega osnovne človeške pravice. Ko pa prestopi meje, lahko govorimo že o pretiravanju. Tudi o fanatičnosti. Bistveno vprašanje namreč je, kje je meja (zdravega) feminizma. In kje se začne hvalevredni ločevati od fanatičnega. Je to pri neomajnem vztrajanju na načelih, ki zagovarjajo popolno enakopravnost med spoloma; na vseh področjih in vsepovsod? Tudi pri težjih fizičnih opravilih?

Iz česa ta želja po popolni enakosti izhaja? Se ob tem zanemarjata prazgodovinski vlogi moškega in ženske? Pa s tem ne mislim na podrejeno/nadrejeno vlogo, temveč na delitev dela za preživetje skupnosti. Moški so opravljali težja dela, ker naj bi njihova telesa bila fizično bolj sposobna. Ženske pa so skrbele za gospodinjska opravila in vzgojo otrok. S prihodom novodobnosti se je ta meja zabrisala. Zaradi načina življenja, še bolj pa zaradi spremembe vrednot. Predvsem tistih, ki so povezane z materialnimi dobrinami. Zaradi golega preživetja, nekatere pa tudi zaradi želje po materialno bolj ugodnem življenju, so se ženske začele zaposlovati. Najprej na manj priznanih delovnih mestih. Sčasoma tudi na odmevnejših in vodilnih položajih. In prav je tako. Vendar za kakšno ceno?

(Nematerialne) vrednote se nekje izgubljajo. Pri obeh spolih. Posledice so še najbolj vidne na zanamcih. Vzgoja je odločilna, seveda. In privzgajanje poštenosti, iskrenosti, zanesljivosti, tolerantnosti, spoštovanja, sprejemljivosti drugačnosti, potrpežljivosti, primernega sočutja, in še marsikaj bi lahko naštela.

Veliko razlogov lahko iščemo predvsem v družbi kot celoti. Predvsem pri (komercialnih) medijih, ki s svojim dramatiziranjem dostikrat spodbujajo negativne misli. Pa tudi nesprejemljivost. Predvsem, ko poročajo o nasilnih dejanjih. In tako smo samo še korak stran od nestrpnosti, za katero se lahko skriva marsikaj. Tudi feminizem in šovinizem. Za prvega sem že zapisala. In ponavljam; ko cilj predstavlja odpravljanje razlik med spoloma na področju osnovnih človekovih pravic, je vsekakor vreden vsega spoštovanja. Če (ko) prestopi mejo sprejemljivosti, lahko govorimo o fanatičnosti. Enako pa je pri šovinizmu.

Moški, ki so prepričani, da so superiorni ženskam, so pravzaprav na poti inferiornosti lastne omejenosti. Pa ne govorim o podrejenih/nadrejenih vlogah v situacijah, ki hierarhijo zahtevajo, temveč o prepričanosti, da so ženske pač manj vredna bitja. Ki so v njihovi službi življenja. Delovno in tudi seksualno. Razlogov, zakaj nekateri tako mislijo, je mnogo. In se razlikujejo. Od posameznika do posameznika. Enako kot pri fanatičnih feministkah, ki lahko vidijo obrnjeno sliko. Se pravi sebe v superiornem položaju nad moškim. To sta dve skrajnosti. Seveda obstajajo še prilagojene oblike. Ženske, ki so prepričane, da so boljše od vseh ostalih žensk. Pa moški, ki se dvigujejo nad vso moško populacijo. Ampak tukaj je v ospredju egocentričnost. Ki je poleg fanatičnega feminizma in šovinizma tudi podmnožica nestrpnosti. Nestrpnosti do ostalih. Do žensk, do moških in/ali do drugačnih. Ampak, če je to narejeno v imenu zagovarjanja pravic, četudi abstraktnih, je to v večini družbeno sprejemljivo. Četudi za ceno pravic ostalih. Na žalost.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Lepota po človeško

15 komentarjev 24.11.2009 Plujem

Ideali lepote so se skozi zgodovino drastično spremenili. In še vedno se spreminjajo. Od občudovanja vrednih baročnih oblin, atletskih skulptur, do podhranjenih lojter. V različnih obdobjih je lepota različno opredeljena. Večina ljudi kot ovce bele sledijo tistemu, kar naj bi bilo “sladkobno opevano”. Pred časom se je začelo oboževati tiste na modnih brveh. Pa ne takšne, ki z zdravim telesom spodbujajo hrepenenje (in tudi zavist) nekaterih, da se približajo. Temveč tiste, ki so z izbočenimi boki kot okostnjaki premagovali tistih nekaj metrov poti.

Največ (ne)zaslug za to imajo seveda mediji. Pa ne samo zaradi objav in vabečih naslovnic. Niti zaradi novic, ki jih pompozno predstavljajo (predvsem) na komercialnih ravneh. Temveč zaradi uporabe celotne palete retuširanja. Ko lahko spremenijo A v Ž, in obratno. Popolnoma neopazno. Brez vidnih potez. In seveda brez zavedanja o posledicah. In ne mislim s tem samo sveta odraslih, kjer se tako moški kot ženske odločajo, da morajo zaradi lastne samopodobe slediti (pred)postavljenim idealom. Največ škode se povzroči pri mladih. Tistih, ki šele odraščajo. Že naše osnovne (pa tudi srednje) šole se srečujejo s podhranjenostjo otrok. Predvsem deklic. Ki se na neki stopnji odločijo, da bodo postale manekenke. In začnejo odklanjati hrano. Dokler to ne nastane zdravstveni problem. Pred tem se dostikrat nihče ne zgane. A ko pride do spoznanja, je dostikrat že prepozno.

Pred meseci je preminila nekaj čez 20 let stara mladenka, ki je ob smrti tehtala 28 kg (na svojih skoraj 170 višine). Ampak problem se je začel že dosti prej. Že pred začetkom srednje šole. Na začetku so jo celo podpirali. Zaradi lepote namreč. Imela je namreč kakšen kilogram preveč. A še preden so se zavedli, je bilo že prepozno. Hujšanje in odklanjanje hrane je postalno smisel življenja. Kljub hospitalizaciji in umetnemu ohranjanju pri življenju, je po nekaj letih omagala. Popolnoma izčrpana, shirana. Da. Žalostna zgodba. Ampak ni osamljena.

Ko se srečujem s šolniki, mi med problemi, s katerimi se srečujejo, mnogokrat omenjajo ravno probleme prehranjevanja. Pa ne samo stradanja, temveč tudi prekomernega hranjenja. Nezdravega načina življenja. Tudi to je za otroke škodljivo. Pa ne samo zaradi zbadanja vrstnikov, da so okrogli, temveč tudi zaradi zdravja. Zaradi dobrega počutja in pravilnega razvoja.

Pustimo ob strani tiste (odrasle in otroke), ki imajo težave s težo zaradi zdravstvenih razlogov. Tisto so druge zgodbe. Na tapeti so tisti odrasli, ki bi lahko, pa ne (ker jim ni mar, ali ker ne vedo) poskrbijo zase in niti za svoje otroke. Najbolj grozljivo je, da nekateri starši otrokom celo priučujejo prehranjevalne navade “lepote”. Ampak za katero ceno? In kaj sploh lepota je?

Toliko kot je ljudi, toliko je okusov. Je včasih veljalo. A sedaj, v sferi novodobnosti se srečujemo z vse več ovcami v čredi, ki slepo sledijo tistemu, za kar “na vrhu” rečejo, da je “in”. Kje pa je vrh? Oziroma bolje. Kdo je vrh? Tisti kreatorji, ki na ogled postavljajo svoje stvaritve? Ali so to uredniki (najbolje branih) revij, ki odločajo, kdo bo na naslovnici? Ali tisti, ki z različnimi tehniki retuširanja (po)ustvarjajo gladko kožo in vitek stas? Ali je to že postala kar mentaliteta ljudi?

Mi je zadnjič rekla kolegica: “Veš, njemu so pa všeč lepe ženske. Ko je ona zraven, ostale odpademo.” Na poti domov sem potem razmišljala, kaj sploh pomeni biti lep. Je to fizična lepota? In kaj naj bi to sploh bilo? Oči določene barve? Lasje določene barve in dolžine? Nos  v pravem razmerju z obrazom? Zlato razmerje sestavin obraza? Ali mere, ki že od nekdaj ostajajo;  90-60-90 za ženske, in tiste nad 185 za moške? Kaj pa tisti, ki imajo vse (zahtevane) mere, pa mnogi za njih rečejo, da so neopazni. Da se jim oči  ne svetijo. In da delujejo kot prazni, sivi uradniški klerki. Kaj pa tisti? In tisti, ki imajo nekaj več od predpisanih mer? Pa za njih mnogi pravijo, da so bolj sproščeni, bolj veseli, bolj dobri, bolj topli in še kaj bi lahko naštela.

Kaj je torej lepota? Je bistvo v fizični? Ali v notranji? In kako se slednja kaže? Najverjetneje z iskrivimi očmi, nasmejanim obrazom, sproščenostjo in nenarejeno prijaznostjo.

Verjetno je resnica nekje vmes. V sinhronosti obeh. Tako vizualne kot mentalne. In za vsakega posameznika je drugačna. Resnica lepote namreč. Definirana je z iskricami, ki (ne)preskočijo. Pa z isto frekvenco energije. Ker vsak ima svoje kriterije. Znotraj tega pa mnogo odstopanj. Od tega, da je ponoči vsaka krava črna. Do tega, da se na dolgi rok poliže med in ostane le grenkoba.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Kako priklicati osebo naših sanj?

10 komentarjev 23.11.2009 Plujem

Na spletnih straneh najdemo ogromno idej, kako privabiti/pridobiti/najti pravo osebo za srečno partnerstvo. Nekatere so namenjene ohranjanju partnerstva, druge pridobivanju poznane osebe, tretje pa iskanju “the one”, ki je še neznan/a. Nekatere izmed njih so tudi precej zabavne. Od raznih ritualnih polivanj z vodo, vzklikov izbrane mantre, do izvajanja nekih pradavnih urokov. Enega izmed slednjih sem našla na 24ur.com. Z opisanim germanskim urokom naj bi ženske “na povsem neškodljiv način v svoje življenje privabile moškega svojih sanj” (24ur.com). Zanimiva se mi zdi predvsem priprava, ki je (za slovenske razmere) precej izvedljiva. Večina novodobnih urokov, ki sem jih kdajkoli in kjerkoli zasledila, namreč vsebuje posebne sestavine, ki jih, mimogrede, ni možno kupiti v prosti prodaji (ne samo v Sloveniji, tudi drugje ne). Seveda uroki brez vseh sestavin naj ne bi delovali; če pa že, naj bi bilo njihovo delovanje nepravilno. :)

Torej. Če želite v svoje življenje privabiti “the one” s pomočjo germanskega uroka potrebujete “rdečo in belo vrtnico, zvitek papirja, koder svojih las in majhen kos rožnatega traku” (24ur.com). Pri tem se seveda vprašam, kaj naj naredijo tisti, ki nimajo las, pa bi si želeli narediti tak urok. Morebiti bi bilo enako učinkovito (ali pa zaradi intimnosti še bolj), če bi dali zraven pramen sramnih dlak.

Nadalje. “Na papir napišite opis svojega idealnega partnerja. Odrežite si koder las, nato pa prerežite belo in rdečo vrtnico na dvoje. Položite belo polovico vrtnice na rdečo in ju skupaj s kodrom las ovijte z zvitkom papirja. Drugi polovici vrtnic povežite z rožnatim trakom, ju poljubite in vrzite v tekočo vodo (na primer potok). Zvitek s kodrom las in prvima polovicama vrtnic pa zakopljite v zemljo in zaprosite Venero, da blagoslovi urok” (24ur.com).

Pa to res lahko deluje?

Celoten ritual in njegov uspeh temeljita na mislih in vizualizaciji. Če na papir (poleg opisa) osebo še narišemo, ali dodamo njeno sliko, je možnost, da se nam to zgodi, še večja. Če k temu dodamo še to, da si  vizualiziramo, da s to osebo že smo in kako smo z njo srečni, smo še korak bližje. Če pa si situacijo srečnega partnerstva vizualiziramo dnevno in jo tudi občutimo, kot da se nam že dogaja, potem je cilj že praktično pred nami. Ampak to ni moč uroka.To je moč misli. In moč vizualizacije, ki ustvarja prave frekvence.Takšne, ki so slišane. In uslišane. Četudi s pomočjo uroka. Zaradi usmerjanja misli. Pa ne samo za ljubezen. Še za vse druge reči.

Pa srečno. V mislih. In v realnosti. :D

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, ljubeznice, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Dopustniške prigode :)

14 komentarjev 22.11.2009 Plujem

Začelo se je že s sobo. Ob telefonski rezervaciji so mi zagotovili lično sobo, z dovolj svetlobe in z dostopom do interneta. Ko pa sem sobo odklenila, me je čakalo pravo presenečenje. Soba je bila velika kakšnih 6,5 m2. Temna. Sicer čista, a v njej je bil neznosen smrad po kislem. Kar nisem si predstavljala relaksacije naslednjih nekaj dni v takšni sobi. Zato sem odšla nazaj. Na poti navzdol sem skoraj ostala v dvigalu, ker se vrata niso hotela odpreti. Po nekaj poskusih so se le vdala in se odprla. Odšla sem v glavni hotel in prosila za drugo sobo. A so bile vse zasedne. Vsaj tako so mi rekli. (Najprej.) Razen v tisti stavbi bi lahko dobila drugo sobo. Prav, sem rekla, prosim, pokažite mi druge variante.  In me pospremijo tja. No. Eden me je. Ta mlajši. Prijazen, a bolj sramežljive sorte. Med potjo sem se najprej opravičila za nevšečnosti, nato pa dodala, da ne priporočam dvigala, ker sem že skoraj noter ostala. Nejeverno me je pogledal in vseeno pritisnil gumb od dvigala. Prav, sem si mislila, jaz imam čas. :) Pot navzgor je potekala nemoteno. Tudi vrata so se takoj odprla. Sobi, ki mi ju je pokazal, sta bili sicer lepi, sploh tista ta velika. Ampak še vedno tisti smrad. Po kislem. Neznosno. Prav res. Na vprašanje, od česa je tak vonj, ni vedel odgovoriti. Ko sem ugotovila, da pod “dostop do  interneta” v tisti stavbi spada  “šuišuišui” priklop, sem vljudno zaprosila za sobo v hotelu, ki ima brezžično povezavo. Na poti navzdol mi je rekel, da se bo potrudil, da dobim sobo drugje. Zahvalim se. Sodeloval pa je tudi lift, ki je po vnovičnem poskusu le odprl vrata in naju spustil ven. In res so mi dali drugo sobo. V drugem hotelu. Večjo. Udobno. Svetlo. Dišečo.

Zahvalila sem se in začela z dopustom. Po prvem razvajanju je sledila večerja. In od takrat naprej so se prigode začele kar vrstiti. :) Najprej pri večerji. Natakar je bil več kot očitno navdušen, da ima med gosti (končno) mlado deklino, zato me je ob strežbi pokaral, zakaj ne sedim na drugi strani sobe, kjer bi me lahko gledal. Kljub temu, da sem opazila, da so njegovi pogledi daljši od primernega, sem njegov kompliment postregla z besedami: Joj, gospod, sej ne bom hrane v žepe tlačila, da bi me morali gledati. :) Bil je zaprepaden, in mi takoj hitel razlagati, da ni tako mislil. Pa ga pogledam in nasmejano rečem: “Da. Vem, kaj ste mislili.”. Je bil kar šokiran. Ah. Moški.

Čeprav, hrana je bila okusna. Ravno prav slana, ne premastna. Dobra in moje brbončice so bile nadvušene. Tudi izbire je bilo precej.

Po večerji je sledilo tuširanje, kjer sem ugotovila, da močno spuščata tuš kad in umivalnik. A se nisem sekirala. Počepnila sem in vodo (ki je bila skoraj čez celo kopalnico) z roko usmerila v sredinski odtok, ostalo pa popivnala z brisačami. Naj dodam, da je ravno tisti dan crknil internet, tako da dostopa tudi v tem popolnoma prenovljenem hotelu nisem imela. :D A sem to vzela kot znak, da res izprežem. Tudi od mašinerije, ne samo od ljudi. Zato sem si prižgala dišeče svečke in uživala. V tišini. In sama s seboj.

Naslednji dan sem po zajtrku ugotovila, da bodo v sobi še nekaj montirali, zato sem šla ven. Na sprehod. Na sonček. Kar pa me je precej utrudilo. Naslednje razvajanje je tako zaradi slabega počutja odpadlo. In družbo mi je cel popoldan delala topla postelja.

Naslednje jutro sem malo dlje poležala, zato da bi lahko šla na predvideno terapijo. Kakšnih 40 minut pred začetkom sem vstala in šla pod tuš. Ravno ko sem si namilila telo in našamponirala lase, je zmanjkalo tople vode. Ampak ne tako, da bi tekla hladna. Temveč tako, da so iz pipe kapljale le kapljice vode. Najprej sem kar obstala. Nato pa z nasmehom lovila kapljice, da sem se oprala. Verjetno je škoda dodati, da je bilo takoj po tistem, ko sem posušila laske, tople vode več kot dovolj. :) Kasneje sem izvedela, da so slučajno predrli cev za vodo in da nekaj časa naš hotel ni imel tople vode. :)

Za piko na i zadnji dan po zajtrku nisem mogla več v sobo. Skrivila in razmagnetila se je kartica. Ko sem šla na recepcijo prosit za pomoč, je receptor kartico pogledal, jo obrnil, in vprašal, če je bila blizu mobitela.  Povedala sem mu, da sem ves čas kartico varno hranila v žepu torbice in ne zraven mobitela. (To, da se mi je v preteklosti skrivilo že nekaj kreditnih/plačilnih kartic rajši nisem dodala :D ) Po tem tudi ni več spraševal, temveč mi je dal drugo kartico.

Z nasmehom na obrazu sem odšla v sobo, da spakiram. Razmišljala sem o vseh prigodah, ki so se mi zgodile. O takšnih in drugačnih. O veselih in manj veselih. In kar  je najpomembnejše, vse so se mi zdele prisrčne. Zaradi njih je moj oddih dobil nianse zanimivosti in nepozabnosti.

Sploh ko razmišljam o vseh vodnih razvajanjih, ki sem si jih privoščila. Ali pa o tretmajih. Predvsem pa o korakih, ki sem jih naredila v njihovem parku. Parku, ki s svojimi jesenskimi barvami pomirja. Ter z raznolikimi mostički in zeleno belimi klopcami spodbuja dobro počutje. :D

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

Še bom šla tja. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dopust, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Furam solo

13 komentarjev 21.11.2009 Plujem

Leta in leta sem odlašala. Zdelo se mi je nesprejemljivo. Na trenutke kar grozljivo. Sploh, ko sem se zares podala v razmišljanje. Zato sem iskala možnosti, da mi tega ne bi bilo treba narediti. A dogovori z različnimi so večkrat padli v vodo. Ne glede na spol. Stalno so se našli izgovori, ali pa so dogodki poskrbeli, da ni prišlo do realizacije. In tako je preteklo precej časa od mojega zadnjega oddiha. Precej časa od takrat, ko sem dala možgane na off in pozabila na vse sekirancije, ki si jih dnevno povzročam. In precej časa od takrat, ko sem se nečesa res veselila. V zadnjem obdobju se je namreč dogajalo, da se večina stvari, ki sem si jih želela, ni uresničila. In še vedno se. Če je povezano z drugimi ljudmi. Ker kar nikogar ni, ki bi me res razumel. Ki bi res vedel, kdaj nastaviti ramo.

Zato sem potegnila črto.

Dovolj mi je bilo vseh nategovanj in nekih praznih obljub.

Ne rabim drugih. Rabim le sebe. Človek navsezadnje slej ko prej ostane sam.

Zato sem se končno odločila. Osvobodila sem se vseh preteklih držanj in vseh preteklih sekirancij.

Odločila sem se, da si bom privoščila užitke. Da bom šla v oazo razvajanj in da bo to odvisno le od mene. Samo od mene.

In veselje je bilo nepopisno. Dnevno pričakovanje dneva odhoda je v meni zbujalo energijo, ki je kar kipela. :) Ob zajtrku (pa tudi ob večerih) sem prelistavala katalog s ponudbo in izbirala, kaj vse si bom privoščila. In s čim vse se bom razvajala.

Sama. Brez slabega občutka in strahu, kako mi bo. Kako mi bo sami med mnogimi ljudmi. Brez strahu, kako me bodo drugi gledali.

Že takoj po prihodu sem ugotovila, da je to, da greš sam, naravnost čudovito. Od nikogar nisi odvisen. Delaš, kar ti paše. Takrat, ko ti paše. In tam, kjer ti paše.

Spiš lahko skoraj cel dan, pa ti nihče ne najeda, da moraš vstat, ker bi rad/a počel/a to in to.

To je tisto pravo razvajanje.

Nekaj sem zaradi slabega počutja morala izpustiti. Ostalo pa je šlo po načrtu. Tudi danes. Dišeča voda je v soju sveč razvajala moje telo. Tudi laske. Koža je gladka, še mehkejša, obraz pa pomlajen. Čudovito.

Seveda pa se nekaterim (tukaj) zdi nesprejemljivo, da greš sam. Vsaj tako sem ocenila. Predvsem eno gospo. Ki ne more mimo tega, da me pri obedih ne bi buljila. Joj. Gospa. :) Dajte rajši uživati na oddihu. :) Včeraj je pri kosilu premerila vsak moj gib. Hehe. Me je prav zabavalo, koliko je imela opraviti z mano. Če bi se mi dalo, bi ji zaklicala: Da, gospa, furam solo. Ker mi tako paše. :) Ampak ji nisem. Sem na dopustu in se predajam lepim mislim.:)

In ene najlepših so te, da sem tukaj, ker mi tako paše. Ker se počutim srečno. In samozadostno.

Pa to ni samotolažba. Če je kdo na to pomislil. So se ljudje (tokrat) javili, da gredo zraven. Prav zanimivo, kako jih je vse zanimalo; kam grem, kaj bom počela, zakaj grem sama in podobno. Predvsem pa so vztrajali (nekateri), da bi jih vzela zraven. A nisem želela. Odločila sem se, da grem tokrat sama. Zanimivo, kako pravilo, da je nedosegljivo zanimivo, velja tudi v takšnih situacijah.

Kakorkoli. Verjetno bi vsakdo (še posebej tisti, ki ste v paru) moral vsake toliko to narediti. Iti nekam sam. Vsaj za tri noči. Pa ni važno kam. Nekam, kjer se počuti dobro. Nekam, kjer bi bil lahko sam. Sam s sabo. Da se malce osvobodi. Da se malce spuca. Predvsem pa, da se sprosti. In razvaja. Sam sebe. S svojimi mislimi. In s svojimi gibi.

Foto (c) Plujem

Foto (c) Plujem

  • Share/Bookmark

Kategorija: dnevnice, dopust, ko duša prede, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Nazaj


 

November 2009
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats