Arhiv dne 18.10.2009

Začetek

7 komentarjev 18.10.2009 Plujem

Da naj razmišljam o sebi, so mi rekli. Da je bistvo, da vem, kako čutim sebe. Ne, kako čutim druge. Za ostale namreč čutim spontano; da naj tistim “paketkom” verjamem, vendar da je sedaj čas, da naredim nekaj zase. Ah. Zase.

Zase…pozabljam razmišljati o sebi. Nikoli se mi ni zdelo toliko pomembno, da bi se največ od vsega ukvarjala sama s sabo. Vedno se mi je zdelo, da bom sebe že sestavila in da je moje poslanstvo (vsaj na nek način) pomagati drugim.

In precej časa mi je uspevalo. Vsaj tako se mi je zdelo. Imela sem svoje športne ventile in uspevalo je.

Kasneje pa sem ugotovila, da je bilo to navidezno. Znotraj se je dogajalo. Ves čas. Tudi ventili so zdravili le simptome. Niso pa odpravljali vzrokov.

A ko sem se zavedla, je bilo že prepozno. Škoda je že narejena. Precejšnja. Vse hujša. Najtežje je bilo sprejeti stanje in se v takem stanju spopadat z vzroki, ki so povsem drugačni od tistega, ki jih vsiljuje čreda človeških ovac. Nekaj časa sem jim v tem celo sledila. Ker je ostalo delovalo tako abstraktno, kot da bi bil čisti proizvod mojih opravičevanj. A k sreči sem spoznala ljudi (ki jih lahko preštejem na prste ene roke), ki so mi povedali, da so moji pogledi pravilni in da se lahko tudi v tem odcepim od črede.

In hvaležna sem jim, da so prišli. Zdi se mi, da zadnji čas. Sem tik nad breznom. In nekaj me vleče noter. Že precej časa.

Pa ne govorim o prenehanju živeti, da ne bo pomot. Govorim o napredovanju bolezni. Nimam še namena umreti. :) Se mi zdi, da je še veliko reči, ki bi jih rada izživela. Veliko ciljev, ki bi jih rada dosegla. Predvsem tisti, povezani z družino, so pomembni. Eden najpomembnejših je, da bi v mojem telesu rastlo novo življenje.

Popoldan sem gledala slike, ko sem bila še dojenčica. Kako ljubeča je bila moja mati. Kako je žarela. Tako me je ganilo. In sedaj, ko to pišem, mi šele tečejo solze. Prej mi niso smele. So bili ljudje okoli mene in ne bi razumeli. Sedaj pa sama sedim na postelji, napol pokrita z odejo in z mojim minijem na kolenih. Jočem, ker vidim razliko, kako so jo težki dogodki preteklih let spremenili. Kako je počasi začel ugašati tisti njen sij. Ob takih trenutih si tako močno zaželim, da bi imela čarobno paličico, da bi ji lahko pričarala novo veselje in tisti žarek na obraz. Včasih mi še vedno uspe, da ji narišem iskrice v oči. In to mi pomeni. Tako ji vračam za vse, kar mi je dala in vse, kar me je naučila. Pa da ne pozabim na očeta. Tudi on je zelo pomemben. In ne bi ga nikoli zamenjala.

Sem pa včasih tudi žalostna. Takrat ko ne zmorem več nositi in jemati. Takrat, ko jima ne zmorem več narisati nasmeha. Ugotovila sem, da za določene stvari brez pomoči osebe, ki ji želiš pomagati, spremembe niso mogoče. A kljub vsemu se trudim.

Sedaj ugotavljam, da jemljem nase na drugačen način, kot sem si kdajkoli predstavljala. Jemljem in obdržim v sebi, ker nimam pravega ventila.

Posledice se poznajo na zdravju. Uničuje me od znotraj. In vsi načini obvladovanja so se izjalovili. Večina stvari pri meni deluje drugače kot pri ostalih. In potem so tisti, ki so zaprisegli h tradicionalni medicini, seveda zmedeni. In nekaj časa sem bila tudi jaz. Potem sem se po mnogih letih odločila, da stopim še v korak z alternativo. Njihove ugotovitve so me presenetile. Tokrat pozitivno.

Najhitrejši učinki bi bili, če bi se lahko izolirala od vseh energij ostalih ljudi. A to žal ni mogoče. Nikjer. Ne doma, pa tudi zaradi službe ne. Pa tudi dolgoročno gledano ne bi bilo uspešno. Naučiti se moram najti ravnovesje kljub vplivom okolja in ostalih ljudi.

Kljub vsemu sem močno zožala krog ljudi, s katerimi se družim intenzivneje. Ne zmorem biti rama za vse in vedno. Začenjam se učiti, da se ne razdajam v celoti. Moja energija se je namreč začela počutiti kot kurba na ulici brezvetrnega orkana. Čas je, da začnem skrbeti zase tudi energetsko.

Zato sem se odločila za alternativno obravnavo. Verjamem, da je to edini način, da odpravim svoje zdravstvene težave. To se mi zdi modrejše od tone zdravil, ki ti jih predpišejo za tovrstne težave, ker večini pomagajo.

In začeti moram na začetku. Pri sebi. In zase. Razmišljati moram o tem, kako čutim sebe. Ne ostale. Za ostale moram sprejeti le “paketke” in jim verjeti. Zase pa moram začeti delati intenzivno.

Hkrati pa spremeniti prehrano. So jedi (nekaj sem jih že ugotovila), ki mi ne pašejo in me utrujajo. Uživati moram torej tiste, ki mi ustrezajo. Je pa tudi odvisno od počutja.

Najpomembnejše je torej, da začnem poslušati svoje telo. Ker mi vedno pove, kaj potrebuje. Na vseh nivojih. Le verjeti je treba. In sprejeti.

Najprej sebe. To je začetek. Najpomembnejši.

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje

Sirova pita z jogurtom

9 komentarjev 18.10.2009 Plujem

Eden izmed mojih užitkov je tudi kuhanje. Na takšen ali drugačen način. Ali kot kosilo, večerja; pa tudi peka raznih slaščic mi je v veliko veselje. Včeraj se mi je zaluštalo, da prijatelja, ki je prišel na obisk, pogostim s sirovo pito z jogurtom. Ker pa vem (vsaj rekel je tako :) ), da tudi on rad “paca” po kuhinji, sem s peko počakala, dokler ni prišel.

Pripravila sem vse sestavine, tako da sva ob njegovem prihodu lahko kar začela.

Za testo sva potrebovala:

100 g margarine

150 g moke

1 čajno žličko pecilnega praška

100 g sladkorja

1 vanilijev sladkor

1 jajce (beljak sva zmešala posebej)

3 žlice mleka

Za “filo” (nadev po slovensko :) ) pa:

250 g skute

100 g sladkorja

1 vanilijev sladkor

150 g navadnega jogurta

150 g kisle smetane

250 g sladke smetane

1 vanilijev puding

3 jajca (tudi tukaj se lahko beljak zmeša posebej, čeprav ga mi2 nisva)

malo ruma

Ko sva zmešala obe masi, je prijatelj namazal okrogel pekač z margarino. Nato je na dno in do polovice stranic pekača nadeval testo (ki je bilo precej gosto, zato si je pri tem pomagal s priborom; najbolj je uporabna žlica).

Nujno je, da testo nato večkrat “prebode”; npr. z vilico. Nato se na testo vlije masa. Ker sem na to pozabila, sem testo prebodla po tem, ko je bila masa že gor. Kasneje se je izkazalo, da je to tudi enako uporabno. :)

Pekač sem postavila v HLADNO pečico in jo prižgala na 180 stopinj. Pomembno je, da se peče počasi. Peklo se je 1 uro in 40 minut.

Ko se ohladi, lahko postrežemo. Za še bolj okusen izgled lahko ob strani dodamo malo sadja. :)

In še pogled od blizu:

Moja ocena: zelo okusno, morda malo preveč sladko, zato bom naslednjič dala malo manj sladkorja; enostavna priprava; malo daljši čas pečenja; primerno za različne priložnosti.

Če bo kdo pripravljal; DOBER TEK :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: iz domačega kotla Tagi:


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats