(Ne)lepote vožnje z javnim prevozom

14.10.2009

Zgodba z avtom, ki ne vžge, se je nadaljevala tako, da sem šla v službo z javnim prevozom. Ker na lokaciji, kjer sem sinoči spala, od toplih jaken nisem imela drugega kot dolgo jopo in jacket iz žameta, sem se zaradi mraza odločila za kombinacijo obojega. Za videti res ni bilo baš lepo; jopa je namreč precej dolga in je gledala spodaj ven; a mi je bilo pravzaprav vseeno. Nisem se hotla prehladit. Precej je namreč pihalo, zato sem si na glavo poveznila še kapuco od jope in se pri tem nisem čist nič sekirala, kakšno frizuro bom imela. Zaradi sonca, ki je še vedno sijalo (in za katerega upam, da bo moj avto preko dneva dovolj nabijalo, da bo popoldan vžgal), sem si nadela še velika črna očala.

Na postajo sem prispela kakšnih 5 minut prej, tako da sem se lahko še malo grela na soncu, ki bi, če ne bi bilo vetra, bil prav prijetno topel. Precej dolgo se že nisem peljala z avtobusom, zato mi je bil sistem obračunavanja nekaj novega. K sreči sem kartico že imela, saj mi jo je pred časom prinesla prijateljica, ki jo je šla iskat tudi zase. K sreči je bilo gor tudi nekaj kredita. Juhej. :) Vsaj nekaj. No.

Nato sem šla preko busa in tuhtala, kam se bom vsedla. Res se ne maram gužvat in javni prevoz res ni nekaj, kar mi je pisano na kožo. Zato sem izbrala sedež, ki gleda kontra. Običajno se ljudje ne marajo voziti kontra. Pa sem se vsedla. Najprej sem se ponovno spoznala z užitki, ki jih ponuja vožnja z busom, ki ustavi vsakih 200 metrov, nato pa tudi z užitki “deljenja sedeža”. Kljub skoraj praznem avtobusu se je zraven mene usedla punca, ki so ji več kot očitno všeč popolnoma drugačne vonjave kot meni. Bil je vonj po nekih cvetlicah, tako močan, da me je poleg sluznice pekel tudi nos. Šment. Sem si mislila, joj, punca, pa glih mene si izbrala, ko imam tako izrazit voh. Ni minilo 5 minut, ko me je začela boleti tudi glava. Ah. Da. Zato ne maram javnega prevoza, sem se ponovno opomnila. Vonj je bil tako izrazit, da ga imam še sedaj, več kot 40 min po tistem, v nosnicah.

No. Kakorkoli. Ko sem od postaje do službe hodila peš, sem bila seveda ponovno klicala s strani domačih. Ponovno sem jim razložila, da naj ne kličejo, ker mi crkuje telefon; da bom že poklicala; da grem sedaj v službo in da se bom z avtom ukvarjala popoldan.

Nato sem  v izložbi opazila, da sem videti kot škratek s kapuco na glavi, le da sem oblečena v črno, z zelenim šalom in vijoličnimi čevlji. :)   Hehe. Takrat sem se začela spraševati, zakaj neki se sploh jezim. Na misel mi je prišla pesem Življenje je lepo in začela sem si popevati…. življenje je lepo, če ga živiš tako, kot ponuja se samo….in zraven razmišljala o tistem, kar pa je v situaciji lepega. Najprej to, da zjutraj nisem obula visokih pet :) , nato pa to, da se bom morda vsaj malo umirila. K zobarju (ki sem ga prej tudi zamudila) bom šla pač v petek zjutraj, delo, ki bi ga morala narediti danes v službi, pa bom naredila popoldan doma oz. jutri. :)

Pravzaprav je vse čisto preprosto. Če bo avto popoldan vžgal, ga bom na servis odpeljala, sicer ga bodo odpeljali drugi – pri tem bom prišparala za nafto – avtovleko pa imam menda (kao) neki napol zastonj; prvič. To moram še preveriti.Telefon sem ugasnila in znova prižgala. Sedaj kaže, da bo ok (morda zato, ker ga ne uporabljam :) );  nosnici sem očistila s pihanjem; vonj po tistem res premočnem cvetličnem parfumu, odpravila tako, da sem si direktno pred nosom “namazala” roke z razkužilom; nogavico na levi nogi,ki mi je zlezla dol, potegnila gor; razkuštrane lase, ki so mejili že na strašilo, pa počesala. :)

Sem pa malo jezna sama nase, ker mi še vedno ne rata, da bi se kljub poznavanju teorije, uspela umiriti in ne jeziti tudi v takih situacijah, ki pravzparav sploh niso težke. Le malce neprijetne so.

Morda bo naslednjič bolje.

Do takrat pa…

…tko kot piše na eni šalci, ki jo imam: Malo se nasmej, pa bo vse OK. :)

  • Share/Bookmark

V kategoriji pleh, za nosek

 

4 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Bostjan  |  14.10.2009 ob 13:48

    Bostjan

    Ah, te lepote javnega prevoza, le kako lahko preživim brez njih,… Brez problema, sploh ne pogrešam :D

  • 2. plujem  |  14.10.2009 ob 14:28

    plujem

    O, verjamem, Boštjan, verjamem.

  • 3. Don Marko M  |  14.10.2009 ob 17:07

    čaki malo….”sem si direktno pred nosom “namazala” roke z razkužilom; nogavico na levi nogi”….kaj to je neko novo razkužilo ?…..sem pač neveden… :) javni prevoz pa uporabljam le v Lj….ravno zaradi vsega, kar si navedla….me pač zanima, če nisem česa zamudil v lajfu… :)

  • 4. plujem  |  14.10.2009 ob 18:31

    plujem

    Hehe. Kako znaš iz konteksta vzeti. :)

    Sicer pa. Da. Poseben je. Občutek namreč. Ko čisto počasi polzi po koži….

    Ja. Saj je bilo v Lj. Tole danes mislim.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Subscribe to the comments via RSS Feed


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats