Arhiv dne 14.10.2009

Zdravilo za bolečo glavo

16 komentarjev 14.10.2009 Plujem

Najboljše zdravilo za glavobol je orgazem.

Zakaj?

Ker sprosti celotno telo in požene kri po žilah bolj “živo”. :)

Preverjeno in potrjeno.:)

Izgovori, da zaradi boleče glave ne bo sexa, so torej (v večini) iz trte zviti. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, sex, zdravje

Zakaj imajo ljudje otroke?

11 komentarjev 14.10.2009 Plujem

Včasih srečam kakšno družinico, kjer je več kot očitno, da o ljubezni med staršema ni več sledu, ter da sta skupaj samo še “zaradi otroka”, v resnici pa živita vsak zase. Dostikrat je v taki družinici tudi vsaj eden od staršev  (in dostikrat je to mati) zelo nestrpen do otroka. Včasih pa vidim tudi enega starša z otrokom, ki je več kot očitno nervozen in nima potrpljenja z vsemi vprašanji otroka. Ravno zadnjič je ena mati rekla otroku: “Pa dej nehi kar naprej neki spraševat.”. A ni logično, da otrok sprašuje? Saj šele spoznava svet? A ni pravzaprav čudovito, da otroka stvari zanimajo in da se je pripravljen učiti?

Takrat se mi čisto spontano zastavi vprašanje: zakaj imajo ljudje sploh otroke?

Najprej pomislim na reprodukcijo. Na razmnoževanje kot najprimitivnejšo obliko. Sledi ji dokazovanje tistega “normalnega” nadaljevanja in dokazovanja uspešnosti zveze. Še težje je, če se “zgodi čisto slučajno”. Najboljše pa seveda, ko je to plod iskrene ljubezni in želje. Pa še takrat lahko zveza dveh sčasoma preraste v nekaj, kar bi bilo bolje končati. Garancij nikoli v življenju ni. Tudi če verjameš v idejo srečne družine.

  • Share/Bookmark

Kategorija: princi in princese

Da, berem Miki Miško.

15 komentarjev 14.10.2009 Plujem

Sem mu pritrdila na vprašanje, če berem Miki Miško. Na mizi je namreč videl zadnjo revijo, ki sem jo prinesla iz trgovine. Pa se je malo posmehnil. Več kot očitno se mu je zdelo popolnoma nesprejemljivo, saj je prezirljivo dodal: “A niso tukaj noter zgodbice s slikicami?”. Pa odgovorim: “Da.”. Presenečeno me pogleda in nadaljuje: “A ni to za otroke? Niso to take otročje zgodbice?”. Pa z nasmehom na obrazu odgovorim: “Da, preproste zgodbice s slikicami so noter. Ravno zato je to najboljše branje, kar ga je.”. Nato pa dodam: “Bi moral kdaj poskusiti. Je sproščujoče. Če želiš, si lahko prideš kdaj sposodit kakšno revijo. :D “. Kako je bil šokiran. Hehe. Le kako mi je sploh kaj takšnega lahko padlo na pamet. Ja, šment. :) Silly me.  :P

Za trenutek se je zmedel. Nato pa začel razlagati, da včasih je to bral, sedaj več ne. Ah. Sem si mislila. Bodi vsaj dedec in stoj za svojim :) .Tako kot jaz za svojo; Miki Miško namreč. :D

Ko sva popila narejeno pijačo, je odšel. Zaprla sem vrata in bila vesela, da moji nejutranji senzorji še vedno delujejo brezhibno. :)

V roke sem vzela zabavnik s sličicami, se vrgla na kavč in se podala na pot sprostitvenega branja. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, življenje

Avto šole in alkohol

13 komentarjev 14.10.2009 Plujem

Ko sem brala Iztokov blog, sem začela razmišljati, kje bi morali voznike  učiti o varni vožnji brez alkohola in jim priučiti pravo mero odgovornosti za vožnjo. Prva mi je na misel seveda prišla avto šola. Takoj za tem pa dogodek, ki se mi je zgodil pred izpitno vožnjo.

Na dan izpitne vožnje sem imela najprej dve uri vožnje; tako za vajo. Nato pa eno uro pavze pred naročeno izpitno vožnjo. Vmes, ko sva čakala, me je inštruktor peljal v kafič, da bova nekaj spila. Preden sem sploh lahko karkoli naročila, je vstal in šel stran od mize. Kmalu za tem je kelnarca prinesla kavo in “sok”, ki ga je postavila pred mene. Čudno se mi je zdelo, zakaj je naročil zame, ker sem bila pri 18 letih pač sposobna odpreti usta in rečt: “Sok, prosim.” Ampak nisem se želela prerekati. Samo čudno sem pogledala. Ko pa sem kozarec odnesla k ustom, sem ugotovila, da je v soku tudi alkohol. Bila sem popolnoma šokirana. Inštruktorju sem rekla, kaj hudiča mi je naročil, ker ALKOHOLA PA RES NE BOM PILA. Pa se je začel samo smejati in je rekel, da je to običajno. Da se vodka ne voha in da se bom tako sprostila. Grozljivo. Seveda nisem spila. Bila sem pa čisto zgrožena. Vstala sem, šla do pulta in si naročila drugo pijačo. Takrat je videl, da gre za res in da name ne more vplivati.

No, potem je bila izpitna vožnja, ki sem jo opravila – trezna.

Kasneje sem razmišljala, da bi o tem komu povedala. Tudi drugi so mi namreč pripovedovali, da jim (tudi ostali) inštruktorji dajejo alkohol pred izpitno vožnjo, da se umirijo. Še bolj sem bila zgrožena, ko mi je (bivša) prijateljica rekla, da naj ne kompliciram. Da kaj pa potem, če bi spila tisto juice vodko. Ona jo je in se je počutila čist OK. : -S

No. Ko sem to pripovedovala ljudem okoli sebe (kolegom, prijateljem) se jim ni zdelo to nič takega. Pač običajni ritual. Celo smešno se jim je zdelo. Pa tudi cela avtošola (z lastnikom vred)  je počela enako; v našem kraju pa so se le-ti razumeli tudi s policisti, oz. so avtošole imele pač drugačen status; bile so pač “malo” zavarovane. Pustimo, kaj je bilo v ozadju…podobne reči sedaj preiskuje Kosova komisija.

No, ta “moj” inštruktor k sreči že več let ni več inštruktor; kakšne pa so sedaj razmere, ne vem. V drugih koncih je menda že takrat bilo drugače. Ko smo se v službi pogovarjali o tem, so mi ostali rekli, da jim inštruktorji niso ponudili alkohola. Torej je to očitno bilo prisotno samo v naših krajih. Kljub vsemu zelo neodgovorno, neumno in primitivno. :-S

Posledično ni torej nič čudnega, da je na cestah toliko neodgovornih voznikov, ki se jim ne zdi nič takega, če vozijo “malo pod gasom”. :-S

  • Share/Bookmark

Kategorija: pleh

Pogled od zunaj

9 komentarjev 14.10.2009 Plujem

Stuširala sem se, zavila v modro dekico z rumenimi zvezdicami in sede na postelji začela razmišljati o današnjem dnevu, predvsem pa o svojih reakcijah.

Ko sem (se) pogledala od zunaj, sem ugotovila, da sem se (sama sebi oz. nase, ne na druge, da ne bo pomot) repenčila kot majhen petelinček, ki je pravzaprav kura, ker nima(m) …. :D . Pa čisto brez potrebe. In da je to pravzaprav smešno. :)

Za naslednjič (če se mi zgodi kaj podobnega) sem zato sklenila naslednje:

  1. najprej se bom nekam usedla, če bo možno (ali pa bom obsedela v avtu, če bo avto v igri. :) ; ali pa se nekam naslonila;

  2. nato bom premislila opcije;

  3. za vsak slučaj bom v avtu vozila več oblačil, da me ne bo zeblo;

  4. telefon bom začela uporabljati z BT slušalko, tako bom mela manj težav pri telefoniraju s touch telefonom;

  5. prav tako bom v telefon posnela zvoke, da se ne bom ukvarjala s tisto mini touch tipkovnico;

  6. v torbico si bom dala eno mini črno čokoladico, če mi slučajno pade cuker;

  7. kadar bom res nervozna, si bom začela prepevati: Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo…..(saj ne, da sem fan Domiclja, le ta komad se mi zdi pozitiven);

  8. predvsem pa takrat ne bom klicala domov; ker me neprestani klici, kako sem rešla in skrb, kaj bom naredila, dodatno znervirajo; bom poklicala domov kasneje, ko bom že mirna;

  9. po dogodku si bom privoščila nekaj ur samo zase, da se umirim.

Slednje počnem že sedaj; zavita v dekico se razvajam na postelji. Kasneje pa se bom odpravila na sprehod, spotoma pa še enkrat preverila, če avto deluje. Sem se namreč spomnila še ene “fore” z menjalnikom, ki je mogoče vzrok, da avto ne vžge. Mrbit pa rata.

Vsekakor se sedaj počasi umirjam. Čeprav je blo vmes pestro tudi s strani “problemov drugih”. Danes žal ne zmorem biti rama drugim; bodo morali  sami rešiti. Pa naj se sliši še tako kruto; danes rabim čas zase.

  • Share/Bookmark

Kategorija: pleh, življenje

Pot nazaj

3 komentarjev 14.10.2009 Plujem

Poleg tega, da sem na poti nazaj spet skoraj izgubila levo nogavico in da mi je torbica ves čas lezla z rame dol, ker je bila le-ta tok obložena z oblačili, sem imela spet “srečo”, da so se na avtobusu zraven mene (in okoli mene) usedli in postavili tisti, ki so padli v parfum. Tokrat je šlo predvsem za dva vonja. Eden je bil spet cvetlični; podoben kot tisti prej; ta drugi pa še bolj močen, a malce bolj sladek (mislim, da se mu reče EDEN). Tokrat je bilo teh vonjav tok preveč, da mi je v glavi začelo prav razbijati. Začela me je boleti tudi leva ličnica. Nos pa se je začel braniti s tem, da sem začela smrkati. Res ne prenesem močnih parfumov. Niti ne razumem, kako se ljudje lahko tok močno naparfumirajo. A nimajo niti malo občutka, da obstajamo ljudje, ki neverjetno dobro vohamo in da nas taki vonji močno nervirajo. Spet sem postala nestrpna, zato sem se že takoj odločla, da ne grem niti v trgovino, temveč domov, kjer se bom lahko stuširala. Še vedno (ali pa ponovno? ) se mi je namreč zdelo, da so se tisti močni vonji kar ujeli v mojih nosnicah.

Kako ljudje ne razumejo, da mora biti prafum diskreten. In da je namenjen temu, da ga vonjajo tisti, ki jim dovolimo v naš intimni prostor. Vse ostalo se mi zdi “posiljevanje” naroda.

Saj dopuščam tudi možnost, da so bili (tako kot jaz včeraj) v kakšni drogeriji in so probavali parfume, vendar vsi verjetno res ne. Če je to že zjutraj in je zraven še 3 kg make upa, potem lahko opravičeno doumnevam, da je parfum del “oprave”. Ampak ne vem, zakaj ljudje rabijo te reči, da pritegnejo pozornost. A ni bolje imeti iskrice v očeh, zgledati urejeno čist in imeti na usnicah širok nasmeh? A ni to tisto, kar pritegne druge?

No. Kakorkoli. S tem sem si zaposlovala misli, ko sem se (ponovno z busom) vozila domov. Odštevala sem postaje in se vmes že poigravala z idejo, da bi šla nekaj postaj prej dol in preostanek poti prehodila peš. Zaradi obutve, ki je bila precej poletna, sem to misel opustila, saj me je še vedno zeblo. Pa tudi čimprej sem želela biti doma, da bom poskusila oživeti mojo kripco. Sonček jo je zdaj že precej časa nažigal.

No. Še vedno premalo :-S . Ker avto še vedno ne vžge. Tako sem danes zabetonirana tukaj. Ah.

K sreči imam dekico, v katero se bom lahko zavila. Še vedno me zebe namreč. Sedaj bom šla pod tuš. Da se ogrejem in si operem vse tiste vonjave s sebe, ki so me danes spet znervirale. Brr.

  • Share/Bookmark

Kategorija: pleh, za nosek

(Ne)lepote vožnje z javnim prevozom

4 komentarjev 14.10.2009 Plujem

Zgodba z avtom, ki ne vžge, se je nadaljevala tako, da sem šla v službo z javnim prevozom. Ker na lokaciji, kjer sem sinoči spala, od toplih jaken nisem imela drugega kot dolgo jopo in jacket iz žameta, sem se zaradi mraza odločila za kombinacijo obojega. Za videti res ni bilo baš lepo; jopa je namreč precej dolga in je gledala spodaj ven; a mi je bilo pravzaprav vseeno. Nisem se hotla prehladit. Precej je namreč pihalo, zato sem si na glavo poveznila še kapuco od jope in se pri tem nisem čist nič sekirala, kakšno frizuro bom imela. Zaradi sonca, ki je še vedno sijalo (in za katerega upam, da bo moj avto preko dneva dovolj nabijalo, da bo popoldan vžgal), sem si nadela še velika črna očala.

Na postajo sem prispela kakšnih 5 minut prej, tako da sem se lahko še malo grela na soncu, ki bi, če ne bi bilo vetra, bil prav prijetno topel. Precej dolgo se že nisem peljala z avtobusom, zato mi je bil sistem obračunavanja nekaj novega. K sreči sem kartico že imela, saj mi jo je pred časom prinesla prijateljica, ki jo je šla iskat tudi zase. K sreči je bilo gor tudi nekaj kredita. Juhej. :) Vsaj nekaj. No.

Nato sem šla preko busa in tuhtala, kam se bom vsedla. Res se ne maram gužvat in javni prevoz res ni nekaj, kar mi je pisano na kožo. Zato sem izbrala sedež, ki gleda kontra. Običajno se ljudje ne marajo voziti kontra. Pa sem se vsedla. Najprej sem se ponovno spoznala z užitki, ki jih ponuja vožnja z busom, ki ustavi vsakih 200 metrov, nato pa tudi z užitki “deljenja sedeža”. Kljub skoraj praznem avtobusu se je zraven mene usedla punca, ki so ji več kot očitno všeč popolnoma drugačne vonjave kot meni. Bil je vonj po nekih cvetlicah, tako močan, da me je poleg sluznice pekel tudi nos. Šment. Sem si mislila, joj, punca, pa glih mene si izbrala, ko imam tako izrazit voh. Ni minilo 5 minut, ko me je začela boleti tudi glava. Ah. Da. Zato ne maram javnega prevoza, sem se ponovno opomnila. Vonj je bil tako izrazit, da ga imam še sedaj, več kot 40 min po tistem, v nosnicah.

No. Kakorkoli. Ko sem od postaje do službe hodila peš, sem bila seveda ponovno klicala s strani domačih. Ponovno sem jim razložila, da naj ne kličejo, ker mi crkuje telefon; da bom že poklicala; da grem sedaj v službo in da se bom z avtom ukvarjala popoldan.

Nato sem  v izložbi opazila, da sem videti kot škratek s kapuco na glavi, le da sem oblečena v črno, z zelenim šalom in vijoličnimi čevlji. :)   Hehe. Takrat sem se začela spraševati, zakaj neki se sploh jezim. Na misel mi je prišla pesem Življenje je lepo in začela sem si popevati…. življenje je lepo, če ga živiš tako, kot ponuja se samo….in zraven razmišljala o tistem, kar pa je v situaciji lepega. Najprej to, da zjutraj nisem obula visokih pet :) , nato pa to, da se bom morda vsaj malo umirila. K zobarju (ki sem ga prej tudi zamudila) bom šla pač v petek zjutraj, delo, ki bi ga morala narediti danes v službi, pa bom naredila popoldan doma oz. jutri. :)

Pravzaprav je vse čisto preprosto. Če bo avto popoldan vžgal, ga bom na servis odpeljala, sicer ga bodo odpeljali drugi – pri tem bom prišparala za nafto – avtovleko pa imam menda (kao) neki napol zastonj; prvič. To moram še preveriti.Telefon sem ugasnila in znova prižgala. Sedaj kaže, da bo ok (morda zato, ker ga ne uporabljam :) );  nosnici sem očistila s pihanjem; vonj po tistem res premočnem cvetličnem parfumu, odpravila tako, da sem si direktno pred nosom “namazala” roke z razkužilom; nogavico na levi nogi,ki mi je zlezla dol, potegnila gor; razkuštrane lase, ki so mejili že na strašilo, pa počesala. :)

Sem pa malo jezna sama nase, ker mi še vedno ne rata, da bi se kljub poznavanju teorije, uspela umiriti in ne jeziti tudi v takih situacijah, ki pravzparav sploh niso težke. Le malce neprijetne so.

Morda bo naslednjič bolje.

Do takrat pa…

…tko kot piše na eni šalci, ki jo imam: Malo se nasmej, pa bo vse OK. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: pleh, za nosek

Presneti pleh na štirih kolesih

10 komentarjev 14.10.2009 Plujem

Spet mi je crknil avto. Že kakšen teden nazaj je začel kazati znake, da ga bo prvi hlad “onemogočil” in da ne bo vžgal. Zato sem ga odpeljala na servis in povedala, da je vžiganje “drugačno”. Seveda mi niso verjeli, ker kaj pa ena baba ve. Avto je pač vžigal, zato se v podrobnosti drugačnega vžiga niso spuščali. Zamenjali so olje, filtre in te reči, za ostalo pa rekli, da je ok.

No, in potem nastopi ta teden, ko se je začela prva jutranja slana. V ponedeljek je bilo še ok; je vžgal z malo pomoči gasa, včeraj je že komaj vžgal, sem morala dodati precej gasa, zato sem se odločila, da ga za vikend spet peljam na servis (naj dodam, da so bile svečke menjane pol leta nazaj). No, danes pa noče vžgati – sploh. Revček je namreč skrit v senci, kamor sonce zaide šele pozno dopoldan in kot kaže, se je odločil, da bo še malo “spal”.

Pustimo to, da naj bi bila ena izmed njegovih prednosti vožnja po sneženih planjavah in da naj bil še posebej primeren za uporabo v zimskih razmerah. NOT.

Nekajkrat sem ga seveda poskušala vžgati, nato sem zaradi baterije (ki je nova!) to opustila. Hotela sem na avtobus, ki mi je, glej ga šment, odpeljal RAVNO pred nosom, kar je pomenilo, da bom morala kar nekaj časa stati in čakati naslednjega. Naj dodam še to, da me je že pošteno zeblo, ker se zaradi vožnje v službo z avtomobilom, oblečem pač manj, kot bi se, če bi šla z javnim transportom. In da se mi je še zelo mudilo, ker imam ravno danes eno pomembno delo za narediti v službi. Nekaj časa sem čakala bus, nato pa sem se odločla, da jezna itak ne morem delati in sem šla nazaj domov. Vmes sem klicala servis in domov, da  povem, da je avto SPET crknil in da ga bom tokrat res zamenjala, ker imam poln ***** te kripe. Naštela sem nekaj genitalij, ki jih moj telefon  očitno ni dobro sprejel, saj je kar crknil. : – S

Ah.

Potem sem prišla sem, da pogledam službene reči. Takoj me najde en kolega na MSNju in me vpraša (že neki časa se namreč nisva tipkala): “Hej, si ti sploh še živa?”. Najrajši bi mu rekla: “Ne, sem že umrla in moj duh tlele gor hodi”. Pa sem se vzdržala. Me je pa tako znerviralo, da mu niti nisem mogla odgovoriti. Sem mu namreč že večkrat povedala, da naj me nikar ne sprašuje teh reči, ker je to primitivno.

Sedaj tipkam ta zapis, da se umirim. Itak moram počakati, da bo avto  sonce dovolj nažgalo, da ga bom lahko (če sploh) vžgala. Vmes so me seveda že večkrat klicali od doma, kaj mislim narediti z avtom, kako bom šla na šiht in take stvari. Lepo sem jim povedala, da razumem, da jih skrbi, vendar da bom poklicala jaz, ko bo stvar rešena. In da mi crkuje tudi telefon (kar so tako videli, ker je linijo ves čas prekinjalo). No, vseeno so me klicali še dvakrat.

Sedaj torej čakam, da se luft ogreje. Zraven pa tuhtam, kakšen avto naj kupim, saj ima ta, ki stoji zunaj in se predaja soncu, vse, kar potrebujem, razen tega, da ne vžge in da je velikokrat na servisu. : – S

  • Share/Bookmark

Kategorija: pleh


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats