Spet samo rama?

11.10.2009

Spet sem jih poslala spat. Nisem več zdržala. Utrudili so me. Kot kažejo dogodki, bomo imeli sedaj tedenske “seanse” podtalnih pripomb. Začelo se je prej za mizo.

Danes sem namreč kuhala za vse. Zaradi nje sem izbrala jed, ki jo ima najrajši, pa je zaradi dolgotrajne priprave (beri: 2,5 ure) nima časa pripraviti sama. Poleg tega sem pripravila še predjed in poobedek. Hrana jim je bila okusna. Tudi glavna jed. No, vsaj tako so rekli. Njej je bila celo tako okusna, da si je nadevala večkrat. S tem ni bilo problemov.

Ampak ves čas sem vedela, da jo nekje čevelj žuli. Takoj jo namreč potuhtam. Po glasu. Pa tudi po izrazu na obrazu.

Stavki so se ji začeli zatikati in začela je kazati obraz užaljenosti. Takoj mi je bilo jasno, kam pes taco moli. Ni imelo veze z mano, a jaz sem bila njen ventil.

Nekaj časa sem molče poslušala; res se nisem želela spraviti v situacijo, kjer me bodo s solzami v očeh znova prepričevala, da ni tako mislila. In tokrat tudi ni tako mislila. Vem. A čez čas sem imela dovolj in jo ponovno poslala spat. Naj se malo odpočije, sem jih rekla. Nisem več zdržala poslušati neumesnih pripomb (glede vsega).

Vem, da je to rešitev na kratek rok. Pa še to samo za njo. Mene to namreč utruja in tolče h tlom. Tako daleč je že, da bom spet menjala lokacijo. Ne zdržim več tukaj. Čeprav razumem. Popolnoma razumem in tudi vem, zakaj je tako. A vendar. Naučiti se mora, da je probleme potrebno reševati s tistimi ljudmi, ki so za njih odgovorni in da se zaradi tega, če stresa na druge (ki s problemom nimajo nobene veze), ne bo počutila bolje.

Že večkrat sem ji želela dati nekaj napotkov, kako naj se osvobodi slabih misli. (Saj ne, da vse vem; sem si pa povedala že veliko načinov, kako naj se umiri.) Pa me ne posluša. Zato me skrbi. Ker vem, da to vpliva na njeno zdravje, ki je že zelo načeto. In to mi je najbolj grozno. Ker jo vidim, kako je vsak dan huje in ji ne morem pomagati.

Pa tudi pomagati sem ji želela, pa ni dovolila. Tako kot ne dovoli sedaj. In zato se umikam. Na trenutke me namreč popade divji občutek jeze do tistih, ki so povzročili, da se počuti tako, kot se. In vem, da to ni prav. Vsakdo se sam odloči, kaj ga bo prizadelo in za koliko časa. A vseeno. Na trenutke delujem preveč zaščitniško; povsem nagonsko se mi to zgodi. Ker se zavedam, da to ni prav, se poskušam umiriti in ne razmišljati o tem. Ne dovoli mi namreč, da bi kaj ukrepala. Zato sem lahko samo rama. In to sem, ampak zadnje čase ne zmorem več. Preveč slabega se kopiči. Nehote vse požiram in vse jemljem na sebe.To pa ubija moje zdravje. Problem je, ker ne najdem pravega ventila za sprostitev. Prenasičena sem z informacijami. Moram se naučiti upravljati s svojimi občutji. Da, to moram.

Potem bom lahko pomagala drugim.

  • Share/Bookmark

V kategoriji tisto moje novo, življenje

 

13 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Bostjan  |  11.10.2009 ob 16:59

    Pravilno, ne se ubadat s takimi ljudmi ;) Pa ponavadi je tako, da se takim ne da pomagati, sami morajo priti do tega ;) Pa pohvale na vse zapise, res znaš pisati in je prav užitek prebirati objave :)

  • 2. polde  |  11.10.2009 ob 18:30

    moja mati je ista! kako jo sovražim, vendar je še vedno moja mati.. absurd!

  • 3. plujem  |  11.10.2009 ob 19:07

    plujem

    Boštjan, rada bi pomagala tistim, ki so mi blizu. Vendar, kot si napisal, vsak mora priti sam, na svoj način, do tega, da se začne počutiti bolje. Hvala za pohvalo. :)

    Polde, pri meni pa ni problem, da se ne bi razumeli; problem je, ker sem neuspešna, ko jim želim pomagati.

  • 4. ametist  |  11.10.2009 ob 19:44

    Takšna je usoda staršev. Dokler si na svetu, se za otroke bojiš, da se jim ne zgodi kaj hudega, ali slabega. Za zahvalo pa izveš take besede, kakor jih je uporabil POLDE. Z veliko starši sem se pogovarjal o podobnih svareh in veliko nas je z takšnimi izkušnjami. Celo nekateri otroci so že sami starši, pa se niso spremenili, oz. poboljšali in odrastli. Sem pa ravno danes gledal nekaj časa na TV “super varuško”, ali nekaj podobnega. Pomislil sem , da bi jo morda rabili tudi v naši družini.

  • 5. Janezz  |  11.10.2009 ob 20:04

    Toliko časa je klicala, da je priklicala.

  • 6. mayafaweks  |  11.10.2009 ob 20:13

    mayafaweks

    Tudi jaz včasih doživim podobne scene…

    ametist; Super varuško, nanny911, male vražičke in podobne je včasih poučno gledati… moja staša sta vselej hvaležna sama sebi in nama (s sestro) da nisva tistim mulcom niti malo podobni.. poleg tega se tudi iz napak drugih učimo… pa čeprav so te oddaje polne nasilja in popolnoma ‘kr neki’

  • 7. noah  |  11.10.2009 ob 21:22

    noah

    Čas naredi svoje,nekega dne boš pri mizi zagledala znano a popolnoma novo osebo :lol:

  • 8. plujem  |  11.10.2009 ob 21:57

    plujem

    Vsak odnos ima svojo zgodbo. Drugih ne morem soditi, ker ne vem, kaj je v ozadju. Poznam kar nekaj primerov, ko starši niso opravili vloge “staršev”. Odnos z otrokom je v tem primeru seveda slab, če sploh še obstaja, ko otrok odraste.

    Z mojimi se razumem in sem jim hvaležna za vse, kar sta me naučila in kar sta mi dala.

    Se mi zdi pa, da ima veliko družin probleme z vzgojo otrok. Poiskati pomoč v takšnih primerih je vsekakor priporočljivo. Vprašanje pa je, kje najdi kvalitetno pomoč v tej naši državici.

  • 9. Bostjan  |  11.10.2009 ob 23:31

    Sej vem ne, vsak rad pomaga, no večina, sam če se ne da, nimaš kaj naredit ne, samo samega sebe pol na koncu obremenjuješ za brezveze, tko da lepo pustiš tk k je, saj konec koncev vsak živi tako kot sam hoče… Ni za kaj ne, pridem večkrat prebirat :)

    Kje pa staknit pomoč tukaj pri nas se mi pa sanja ne, najbrž bo misija nemogoče, pomoje.

  • 10. Jernej  |  12.10.2009 ob 10:30

    Komunikacijo, opisano v prvem odstavku, zelo dobro razloži Transakcijska analiza. Le, da se tam namesto “podtalna” imenuje “prikrita”. Nekaj naslovov primerne literature že poznaš ;)

    En človek ne more bit odgovoren za reševanje vseh problemov v svoji okolici. Rešuje lahko le svoje in pomaga tistim, ki ga za pomoč prosijo.

    Majhen trik, ki sem se ga naučil pri NLPju: POSTOPEK: Kronične Jamerpepije* najprej zrcališ po vedenju oz. telesni drži, da vzpostaviš z njimi dober stik, jih aktivno poslušaš, a se ne asociiraš v njihove probleme (drugače pri sebi tvegaš kronične depresije, črevesne krče, glavobole in izčrpanost) na koncu pa jih povprašaš, kako nameravajo problem rešit ali kakšno rešitev vidijo. REAKCIJA: Večina je nad takim vprašanjem zaprepadena, saj rešitve ne želijo, ker s tem izgubijo svoj Jamer in bi ostali samo še Pepiji. Če poznajo rešitev, je največkrat takšna, da v realnosti praktično ni izvedljiva. Lahko se izgovarjajo še na svojo nemoč ali pa pričakujejo, da bo prišel nekdo in jih “odrešil” v petih minutah. REŠITEV: Šele po malo daljšem iskanju po lastni glavi zapopadejo, da so sami odgovorni za svoje življenje in stvari, ki se jim dogajajo. Razrešit morajo travmatičen dogodek v preteklosti z znanjem in izkušnjami, ki jih imajo sedaj. Določit morajo realen, merljiv, časovno opredeljen cilj, ki si ga lahko že zdaj predstavljajo in je odvisen izključno od njih ter ga začet uresničevat. Poleg tega pa morajo razvit sposobnost obrambe pred tem, da bi jih njihova okolica potegnila nazaj v stare vzorce. Postopek ne traja 5 minut. Tipično se giblje od enega tedna do nekaj mesecev. Lahko tudi več.

    *Jamerpepi : oseba, katere življensko poslanstvo je drugim ljudem razlagat, kako slabo ji gre ves čas. To je njihova strategija za pridobivanje pozornosti, ker jim je življenje nagrajevalo tako ravnanje.

  • 11. plujem  |  12.10.2009 ob 12:51

    plujem

    Jernej, res se bom mogla navaditi, da nudim pomoč samo tistim, ki za njo prosijo. Samo, vprašanje, ki se mi porodi, je, ali pomagati samo takrat, ko nekdo izrecno reče “Prosim, pomagaj mi..”, ali tudi govorjenje nekoga o težavah jemati kot “prikrito” prošnjo za pomoč.

    Hvala za naveden trik. Bom poskusila naslednjič, ko me bodo želeli za ramo, uporabiti takšen pristop. Bom vidla, če bo prineslo kaj sprememb.

    No, se pa strinjam, najprej morm sebe spravit pokonc.

  • 12. Špelca  |  17.10.2009 ob 08:52

    evo, še mene tukaj … pri tem zapisu in komentarjih se učim skozi projekcijo mojih izkušenj. Kako težko delo me še čaka, čeprav sem se že naučila, da ne morem pomagati vsem.

  • 13. Plujem  |  18.10.2009 ob 13:49

    Plujem

    Žal nikoli ne moremo pomagati vsem. Tudi jaz se učim bolj konstruktivnih pristopov. Navsezadnje sem ugotovila, da sočutje ni najboljše in največ, kar lahko nekomu damo, kadar ima težave. Pomembno je, tako kot je rekel Jernej, osvetliti možne poti rešitve. Šele takrat smo aktivno začeli delati na tem, da se bo nekdo morda počutil bolje.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats