Insomnia 5 – razmišljanja o življenju

7.10.2009

Sedim na postelji. Noge imam pokrčene v kolenih. Desna je s stopalom naslonjena na posteljo, leva pa pokrčena pod desnim stegnom. Naslanjam se na dve mehki blazini, ki sem ju oblikovala v narobe obrnjeno črko T. Za boljšo podporo. Pokrita sem z odejo, ovito v svežo posteljnino. Roke počivajo na robu netbooka in tipkam. Počasi. V ozadju igra televizija, a me ne moti. Odvija se nadaljevanka, ki fizično zaznavanje sveta postavlja na glavo. Počasi sem se končno začela umirjati. Sex, ki je v večini najboljši način umirjanja, sem tokrat odklonila, ker ni bilo prave osebe. Bil bi le nadomestek, ki ni dovolj zdražil mojih feromonov. Zato sem poiskala drug način. “Samozadostovanje”.

Zastavljam si vprašanja o življenju. O minljivosti. O smrti. Sprašujem se o smislu dogodkov, ki so se zgodili. In iščem smiselne razlage. Vse naj bi imelo svoj namen. Vse naj bi nosilo svojo lekcijo. Tudi najhujši dogodki.

V zadnjih mesecih sem si že precej dobro oblikovala idejo o tem, kdo sem, kakšna je moja vloga in tudi, zakaj sem tukaj, kjer sem.

Trenutno pa se sprašujem o živalih. Na Tv-ju se vrti film, kjer živali občutijo drugačne frekvence in postajajo vse bolj nestrpne. Kaj pa v resnici?

Kaj živali občutijo? Kakšen je njihov namen? Nekaj literature sem prebrala tudi o tem. Instinktivno naj bi začutile nevarnost. Ampak več kot očitno se živali naučijo tudi zaupati. Prepustijo se in ne pričakujejo nevarnosti, kjer je še niso občutile. Postanejo domače. A to pomeni, da jim zaupanje ohromi instinkt?

Vem, to so vprašanja, na katera niti ni odgovorov. Prav tako kot jih ni v zvezi s smislom življenja. Vsak ima svoj smisel. A hkrati vsi delimo istega. Ali kot  reče moj prijatelj, vsi smo podmnožice množice.

Kaj torej narediti? Najboljše verjetno je, da se prepustimo toku, da nas nosi in da plujemo. Plujemo po reki življenja, ki nas vedno vodi v pravo smer. Nikoli ne moremo zaiti. Zaradi lastnih sekirancij in strahov se lahko občasno malo ustavimo in se zasidramo v navideznem zalivu. V resnici zalivov namreč ni. Je le reka. Ki teče stalno. In mi smo na/v njej. Vsak v svojem čolničku. Z ostalimi lahko plujemo vzporedno. Če so nam zelo všeč, se lahko zaradi morebitnih neviht z njimi tudi povežemo, da jih ne izgubimo. Ampak ne z vrvmi, ker se slej ko prej strgajo. Povežemo se lahko le s toplim objemom. Ko mu dodamo še isto frekvenco v očeh, zmoremo premagati največja neurja.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

V kategoriji insomnia, ko duša prede, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje

 

1 komentar Dodaj komentar

  • 1. Don Marko M  |  7.10.2009 ob 10:46

    res je…vse je reka, ki se izlije v jezero ali morje….reka, v kateri nihče ne zna tako dobro plavati, da ne bi lahko utonil…..potapljanje je še vedno umetnost umetnosti….

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats